PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

plešoči duhovnik; ples kot molitev, liturgija, čaščenje

Objavil pavel, dne 10.05.2007

Na povabilo slovenskih jezuitov je v Slovenijo prispel indijski jezuit p. dr. Saju George iz Kalkute, kraja kjer je misijonsko deloval tudi slovenski jezuit p. Cukale. P. dr. Saju George je edinstveni umetnik, ki ga ljubkovalno imenujejo »plešoči duhovnik«. Indijskega klasičnega plesa Bharatanatyam se je učil pri nekaterih mednarodno najbolj priznanih imen indijskega klasičnega plesa. Plesal je pri maši s papežem Janezom Pavlom II. v Delhiju in tako ples povzdignil na raven  krščanske molitve in čaščenja. ”Indijski klasični plesi izpovedujejo globoko hrepenenje človeka (jivatma) po doživetju Božjega (Paramatma) in to doživetje se kaže z izrazi.” pravi p. Saju. Za razliko od zahodnih plesov, ki izražajo svoja sporočila z gibanjem telesa v prostoru, indijski klasični plesi pripovedujejo zgodbe skozi stilizirane in konvencionalne mimike obraza, gibov prstov, rok in glave in drže telesa.” Pater Saju pravi  da pred plesom dolgo meditira, kajti če ples ne postane del njega in drugim pomenljiv, razumljiv, potem je brez smisla, nepomemben. Vabljeni na Dobrodelni plesni dogodek za projekt »Srce kulture« – šolo za revne otroke v okolici Kalkute, v torek, 15. maja ob 20. uri v cerkev sv. Jožefa, da spoznate tega edinstvenega umetnika in ob njegovih plesnih meditacijah doživite božjo bližino.

 

 

NEKAJ MISLI O UMETNIKU:

P.  dr. Saju George Moolamthuvuthil, jezuitski duhovnik iz Kerale in Kalkute, se je plesa učil pri nekaterih mednarodno najbolj priznanih imen indijskega klasičnega plesa. Bil je eden od dveh plesalcev, ki sta odprla Indijski festival v Moskvi leta 1999. 60-krat je nastopal sam in 25-krat s skupino na odrih v Indiji, Nemčiji, Bangladešu in Tajski. Plesal je pri maši s papežem Janezom Pavlom II. v Delhiju in tako ples Bharathanatyam povzdignil na raven  krščanske molitve in čaščenja. P. Saju sedaj dela v kalkuški provinci jezuitov in je tudi raziskovalni direktor na Akademiji Kàlai Kàviri za sodobne umetnosti, Triuchirappalli, Tamil Nadu.

Pater dr. Saju George pleše indijski klasični ples Bharatanatyam že 15 let in v tem času je ples postal tudi neločljivi del njegovega duhovništva. Umetnost vidi kot sredstvo za socialno preobrazbo in integracijo.  »Umetnost je čudoviti medij, ki lahko preseže meje med religijo in kulturo in jaz želim, da Bharatanatyam ples postane vir za gradnjo mostov med religijo in kulturo.« p. dr. Saju George. V zadnjih letih je umetnik imel preko 50 predstav v Indiji in po svetu, plešoč na hindujske in krščanske motive. Podobe Radha Krishna si delijo mesto z križanjem in vstajenjem Jezusa Kristusa. Bharatanatyam je vizuelno čudovit in izredno graciozen južno-indijski tempeljski ples, ki izvira izpred tisoče let in je verjetno najstarejši in najbolj razširjen ples v Indiji. Izhaja iz južne indije iz države Tamil Nadu. Plesalci normalno upodobijo osebe iz mitologije, filozofije, epskih in antičnih zgodb ter drugih življenjskih izkušenj.  

 

POGOVOR S PATROM SAJUJEM , ki ga je imel p. Francis Gonsalvez, S. J.

 

Ples kot liturgična verska predstava

Kot primer učinkovitega plesa v liturgiji p. Saju omeni darovanjski ples leta 1999 med mašo papeža Janeza Pavla II. v New Delhiju. Osnova plesa so bile darovanjske misli: Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh (vino), tebi ga prinašamo: sad zemlje in dela človeških rok. Skupina plesalcev je s plesom predstavila setev, žetev, mlačev, čiščenje (vejanje) žita in končno darovanje kruha. Spominja se, kako močan vtis je ples pustil na vernike.

 

Kralj David je plesal pred skrinjo zaveze z vso silo (2 Sam 6: 14, 16) in povedal: ”Da, rajal bom pred Gospodom (v. 21).” Prav tako tudi indijski jezuit p. Saju Georges uporablja starodavni indijski ples bharathanatyam ne samo izražanje veselja pred Bogom, ampak tudi za razglašanje Evangelija. ”Ples je popolnoma združen z mojim duhovniškim poklicem,” pravi. Njegove magične mudre (v indijskem plesu: posebni fizični položaji, kombinirani s posebnimi notranjimi občutki ali držami) navdušijo in prevzamejo občinstvo po vsem svetu in omogočijo indijskim vernikom doživetje Božje navzočnosti.

 

”Liturgija je sveto opravilo,” pojasnjuje p. Saju in pri tem misli na vlogo plesa v katoliški liturgiji (obredih). ”Evharistija je skupno čaščenje, saj zbira vernike k doživetju izkušnje Boga v skupnosti.  P. Saju čuti, da je ples vsestranska oblika bogočastja: ”Pri plesalcu vzpodbuja sodelovanje misli, srca in telesa in duše, vernikom pa omogoča slišen in viden način srečanja z Bogom.”

 

”Indijski klasični plesi izpovedujejo globoko hrepenenje človeka (jivatma) po doživetju Božjega (Paramatma) in to doživetje se kaže z izrazi,” pravi p. Saju. Za razliko od zahodnih plesov, ki izražajo svoja sporočila z gibanjem telesa v prostoru, indijski klasični plesi pripovedujejo zgodbe s stiliziranimi in konvencionalnimi mimikami obraza, gibi prstov, rok in glave in držo telesa. ”Pred plesom dolgo meditiram, kajti če ples ne postane del mene ter pomenljiv in razumljiv za druge, potem je brez smisla,” priznava p. Saju .

 

Ples deluje kot ‘veselo oznanilo’

P. Saju se ima za ’služabnika božje besede’. ”Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč,” pravi sv. Pavel (Heb 4: 12). A Saju dodaja: ”Meč je treba voditi. S plesom dajem tej Božji besedi zagon v stvarni obliki. Razglašanje Božje besede z gibi telesa pusti močan vtis. Mudre, ki jih izvaja p. Saju, gibi njegovega telesa, ki so usklajeni s pomembnim besedilom, govorijo s srcem o stvarjenju, spravi, križanju in vstajenju.

 

Bog vidi vse dobro, saj dobrota prežema vsako vlakno stvarjenja. Sajujeve keertaname (plesi – hvalnice) poveličujejo Božjo dobroto. “Žalostno je, da plesu v cerkvi ni namenjeno nič prostora,” obžaluje Saju in opozarja, da imajo krščanski umetniki, glasbeniki, skladatelji, dirigenti, kiparji in slikarji zagotovljen prostor, da slavijo Boga s svojimi slikami, glasbenimi inštrumenti, zbori in njihovim vodenjem, s kipi in freskami. Plesalci pa so prikrajšani.

 

Pavlova slava in Ignacijeva večja slava

Ko so se v cerkvenih krogih začele razprave o prepovedi plesa v liturgiji, je bil Saju osupel. Svoje razumevanje plesa pojasni tako: “Največ nesporazumov prihaja z zahoda, ker se je tam ples razvil v posvetnem okolju, sovražnem do vsega svetega. V Indiji pa ima ples prav nasprotno svet in duhoven izvor in so ga prvotno izvajali v svetiščih kot obliko čaščenja.”

 

Ne glede na to, da sv. Pavel uporablja telesno terminologijo, ko opisuje krščansko skupnost, vlada v cerkvi nek strah pred človeškim  telesom, ker ples povezujejo s čutnostjo. “Ta strah izhaja ali iz nerazumevanja ali pa zaradi miselnih ovir,” pravi p. Saju in dodaja besede sv. Pavla, “Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Zato poveličujte Boga v svojem telesu.” (1 Kor 6: 19–20)

 

Kalkutska jezuitska provinca, ki ji pripada Saju, ga podpira v njegovih evangeljskih poskusih. Ko je sv. Ignacij govoril o “večji Božji slavi” v povezavi z mislijo “najti Boga v vsaki stvari”, je namreč hotel, da njegovi duhovni sinovi Bogu posvetijo vsa področja življenja. Sv. Ignacij je prav gotovo vesel, da indijski jezuit raja pred Gospodom in spreminja v ples njegovo molitev “Vzemi in sprejmi”.

 

Ples kot dialog med indijskimi verami

P. Saju se je naučil sprejemati tako pohvale kot neprijetne pripombe ob svojih poskusih evangelizacije s plesom. Ker ima ples bharatanatyam korenine v hindijskih svetiščih (izhaja od Bharata’s Natyasastra med približno 200 let pred Kristusom do 200 let po Kristusu), nekateri  kristjani kritizirajo vnemo katoliškega duhovnika do tega plesa.

 

“Kako pojasnjujete dejstvo, da kot katoliški duhovnik izvajate plese hindujskih bogov?” sem nekoliko zbadljivo povprašal svojega nekdanjega študenta. Saju je odgovoril: “Zame je Bog Kristus, ampak ko plešem na primer ples ananda-tandava (strah zbujajoč dinamičen ples blaženosti) boga Šiva-Nataraja, ki simbolizira pet Šivinih kozmičnih dejanj (stvarjenje, varovanje, uničenje, skrivanje in podelitev milosti), tega ne vidim kot nasprotje božanski dejavnosti, izraženi v naši vsakodnevni izkušnji, in svetemu opravilu v našem bogoslužju. Tako napnem vse moči, da izražam te vidike.”

 

Sajujev ples je odprl vrata božanskemu in zgradil mostove med verniki različnih religij, posebej s hindujsko večino v Indiji. “Ljudje se zbirajo ob plesu,” pravi p. Saju. Njegovi plesni “guruji” (učitelji) so tudi hindujci kot npr. Khagendranath Barman, C. V. Chandrashekhar in Kalanidhi Narayanan, ki zelo spoštujejo bhakti (pobožnost) mladega jezuita in mu svetujejo pri razvijanju krščanskih plesnih motivov.

Izvlečki iz časopisov

 P. Saju pripoveduje o svojem plesu

 » Vsak zaslužek, ki ga dobim za svoj ples in poučenje ter drugi darovi so porabljeni za vzpostavitev infrastrukture in za potrebe poučevanja otrok in mladine z roba družbe, še posebej v Kalkuti. Vaš prispevek bo pomagal graditi boljšo prihodnost za revne in pomoči potrebne.«

P.  Saju Georges Moolamthuvuthil, jezuitski duhovnik iz Kerale in Kalkute, se je plesa učil pri nekaterih mednarodno najbolj priznanih imenih indijskega klasičnega plesa. Bil je eden od dveh plesalcev, ki sta odprla Indijski festival v Moskvi leta 1999. 60-krat je nastopal sam in 25-krat s skupino na odrih v Indiji, Nemčiji, Bangladešu in Tajski. Plesal je pri maši s papežem Janezom Pavlom II. v Delhiju in tako ples bharathanatyam povzdignil na raven  krščanske molitve in čaščenja. P. Saju sedaj dela v kalkuški provinci jezuitov in je tudi raziskovalni direktor na Akademiji Kàlai Kàviri za sodobne umetnosti, Triuchirappalli, Tamil Nadu.

»P. Saju Georges s svojimi krščanskimi plesnimi elementi dviga bharatanatyam, klasično plesno obliko iz Indije, v kraljestvo krščanske molitve in čaščenja. Ko gledamo njegov nastop, dobimo občutek, da je ples lastnost Božjega.«

Indian Currents, New Delhi, 20. 2. 2001

 »Koraki p. Sajuja so bili neverjetno hitri, energični in  zanimivi, ko je, z izjemo kratkih uvodov pred vsakim delom, neprekinjeno plesal dve uri … Njegovi gibi rok, nog, telesa in obraza so gledalce tako prevzeli, da se jim je zdelo, da je predstava minila, kot bi mignil.«

Daily Star, Dhaka, 15. 12. 2002

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.