PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ideal nenasilne vzgoje

Objavil pavel dne 27.10.2008

Ideal nenasilne vzgoje ne temelji na tem, da je potrebno odpraviti nasilne norce med starši, ki zganjajo SVOJE frustracije nad otroci, ki se izživljajo. Temveč hoče popolnoma iztrebiti vsako fizično kazen iz vzgoje.

V globjem je to ANARHISTIČNA levičarska ideologija, ki se zelo zavzema odpraviti hierarhijo, avtoriteto in razklati klasično družino z relativizmi vseh vrst.

Če govorimo o postavljanju MEJE – je jasno, da jo postavlja avtoriteta. Postavljanje meje je že samo po sebi nasilje nad biologijo, nad impulzi ugodja, ki so pri otroku razbohoteni. In uboganje meje pomeni podreditev avtoriteti. Pomeni, da se biologija otroka začne prilagajati kulturi družbe. Podreditev ni ponižanje, je pa del hierarhije.

V osnovi je problem ta, da ljudje brez izkušenj v vzgoji ( imajo zgolj nekajmesečne dojenčke) preklapljajo iz otroka v odraslega in nazaj. (In skušajo svoje primanjklaje brezmejno, skrajno pokriti pri otroku): Ko je treba biti avtoriteta ( določanje zahtev, meja): so raje otroci. Ko pa je treba kaznovati – so spet raje otroci. Kot da njihov “cepetavček” oz. “trma za brez veze” iz otroštva še kar naprej traja, nekaj desetletij, in tokrat ni usmerjena proti staršem, temveč proti zagovornikom VZGOJE. Potem pa so pri “time off metodi ” otroci kar naenkrat sposobni zapuščanje isto preživeti kot odrasli. Za otroka je najhujša kazen misel, da bo od starešv zapuščen ( pa če je zgolj nekaj sekund, minut ali uro: ko otrok pomisli, da ga bodo starši za vekomaj zapustili, ne bo nikoli več verjel v brezpogojno ljubezen), kajti v tisti minuti se mu podre svet in zaupanje.

Osnovno vprašanje je: Kdo je avtoriteta in kdo postavlja pravila? Jasno je, da se otrok uči ubogati. Ker otrok je ves čas v konfliktu med svojim ugodjem in pravili ( če mu jih določi starš). In otrok se mora kdaj upogniti pravilom, upogniti staršu, se naučiti zdržati frustracijo, napor. Čimvečkrat se bo to naredilo – prej bo to ponotranjil. Otrok se mora podrediti. Podreditev pa ni nujno ponižanje!!!! Otrok brez mej – je razvajenec.

Zadnjič sem šel na srednjo šolo poslušat Žorža, ki je začel s pravljico o Pepelki in s citati iz knjige Pregovorov, Sirahove knjige, Slomška ter PT Lucas. Razvajenec ni nekdo, ki ima vsega v izobilju, temveč je to otrok, ki od staršev ni prejel: 1. izkušnje reševanja življenjskih problemov 2. izkušnje NAPORA ( premagovanja frustracije) 3. izkušnje ODREKANJA ( na odrekanju temelji svoboda, kajti svobodna izbira ni možna, če se neizbranim objektom ne znaš odreči). Razvajenost je zasvojenost z zahtevanjem neizmerne pozornosti zase. Hkrati je tako kot zasvojenec večino časa otopel, nezadovoljen, zdolgočasen in depresiven. Infantilno sledi zgolj temu kar mu paše in se izogiba najmanjšim naporom.

Žorž govori, da mora otrok preizkušati meje, da morajo biti meje fleksibilne. Ne preveč toge in ne preveč ohlapne ( ali da jih sploh ni). Ker si otrok pri premikanju meja, s preizkušanjem, dobiva udarce življenja in izkušnje.

Temelj vzgoje je brezpogojna ljubezen ( da otrok ve, da ga imaš vedno rad, da ga ne boš zapustil ali odvrgel ne glede na njegovo dejanje). 1. pohvala in nagrada dejanj, obnašanja ( korekcija pred tem, da se zvrne v desni jarek) 2. kritika in kazen obnašanja ( korekcija, da se zvrne v levi jarek) 3. dajanje razumnih zahtev, ciljev, nalog, del otroku. Razvajenec ni deležen kritik ( kazni) in zahtev. Oz. je tega deležen v minimumu.

Naj še omenim PT Milivojevića, ki pravi, da je pretirano prilagojen otrok ( produkt nekdanje vzgoje v kateri je pomanjkanje pohval in brezpogojne ljubezni) kasneje lažje in hitreje preseči, kot pa to, da je otrok razvajen.

Že modri Sirah govori, da razvajen otrok pada iz težave v težavo in ne napreduje.

Avtoriteta (Sir 2 Gospod je namreč očeta povzdignil nad otroke in utrdil materino pravico pri sinovih. ) Razvajanje otrok ni vzgoja – temveč igračkanje (Sir 30,9 Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost. ) Razvajenec se v življenju ničesar ne nauči (Sir 30,7 Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce.)

SIRAHOVA knjiga ( stara 2500)

Vzgoja 30 1 Kdor svojega sina ljubi, ga bo pogosto tepel, da ga bo lahko nazadnje vesel. 2 Kdor strogo vzgaja svojega sina, mu bo ta v zadoščenje in med znanci bo nanj ponosen. 3 Kdor svojega sina uči, bo pri sovražniku zbujal nevoščljivost, pred prijatelji pa bo nad njim vesel. 4 Če mu umre oče, bo, kakor da ni umrl, ker je za seboj pustil sebi enakega. 5 V življenju ga je gledal in bil vesel in ob smrtni uri mu ni bilo žal. 6 Za seboj je pustil nekoga, ki ga bo pri sovražnikih maščeval, prijateljem pa vračal dobrote.

7 Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce. 8 Če konja ne krotimo, postane trmast, sebi prepuščen sin pa postane svojeglav. 9 Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost. 10 Ne smej se z njim, da se ne boš z njim tudi jokal in nazadnje škrtal z zobmi. 11 Ne dajaj mu v mladosti prostosti, (ne zatiskaj oči pred njegovimi neumnostmi. 12 Upogibaj mu tilnik, dokler je še mlad,) preštevaj mu rebra, dokler je še majhen, da ne bo zakrknil in postal neubogljiv (in tebi povzročal žalosti duše). 13 Vzgajaj svojega sina, ukvarjaj se z njim, da te ne bo prizadelo njegovo nesramno vedenje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v dobro vzgojen otrok, najljubša Božja Beseda, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zlorabljen otrok | 1 komentar »