PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

O blogu in avtorju

Seveda sem se že veliko prej spraševal, zakaj pisati dnevnik ( ki mi ga nikoli ni uspelo dalj časa pisati), ali zakaj biti prisoten na forumu in pisati svoje misli, doživetja, čustva in včasih celo delčke intime? Zakaj drugi ljudje pišejo bloge?Zakaj bi jaz pisal blog?

Sem narcisoiden? ( današnja družba je vedno bolj RAZVAJENA, INFANTILNA, NARCISOIDNA. Človek redkokoga sreča, ki ne spada v to množico). Sem ekshibicionist?

Želim spreminjati svet?

Sem odtujen?

Nezmožen intimnosti ( bližine z drugim človekom) in zato bežim v internet “reševati” svoje frustracije?

Pisati sem začel rad za druge ljudi tam okrog 25-tega leta, ko sem bolj zaokrožil in vzljubil samega seba, ko sem se naučil sprejemati sebe, ko sem sebe bolj realno spoznal.

Pisal sem o svojih mislih in o svojih čustvih, kar sem prej na veliko izražal svojim prijateljem in prijateljicam. Vsak način je po svoje osebno koristen. Med pisanjem sem imel določene ljudi vedno pred sabo. Sporočanje vsebuje to, da veš komu želiš kaj sporočiti in na kakšen način.

A vedno mi je bilo pisanje kot terapija: med pisanjem, med razmišljanjem, med “nosečnostjo odgovora” sem se veliko bolj gradil, izjasnjeval. Še dolgo potem rad preberem kakšen svoj prispevek in mi je všeč, me spet spomni na kaj pozabljenega, na kaj pomemebnega.

STRUKTURIRAM SE kot osebnost. Gradim se s pisanjem. Z zavedanjem. Z razmišljanjem. Z aktivnostjo. Z življenjem in reflektiranjem življenja. S spominjanjem in utrjevanjem spomina. Pisanje mi nikakor ni beg pred življenjem in papirnato, virtualno reševanje problemov – temveč je nekaj kar skušam živeti oz. pišem iz lastnih spoznanj. Želim, da moja razmišljanja še kakšen dobronameren človek sreča in mu nekaj pri tem pomagajo. Če jih bo več, toliko bolje. Bo več sprememb! Ne samo sprememba mojega življenja, moje družine in mojih prijateljev oz. mojega kroga ljudi.

Sigurno sem ogrožen zaradi ekshibicionizma in ekstrovertiranosti. Če bi bil introvert, bi pisal zase, mlel zase.

A jaz želim deliti.

Hkrati želim zbirati v današnji informacijski zmedi razlikovane informacije. Redka so zrna zlata, pogosto pa naletimo na pleva. Tako zbiram kvalitetne prispevke. Za kasnejše refleksije. Za mogoča ponovna branja.

Marsikdo se zgraža nad kopiranjem določenih prispevkov: Pa kaj! Navedem avtorja in medij, nikakor si ne lastim vsebine. Že desetletja berem in ob branju aktivno razmišljam o prebranemu. Blog omogoča kopijo teksta in hkrati vmesne refleksije. Ne lastim si vse pameti tega sveta, kot si jo lastijo nekateri narcisoidni blogerji npr. Crnkovič ali Jonas.

OK. Sem moški, srednjih let. Končal sem univ. študij tehničnih ved, delam pa na področju svetovanja, prodaje. Tako združujem tehnično logiko in odnose z ljudmi. Paziti moram, da na internetu ne razkrivam imen in svojih osebnih podatkov. Sem iskren, toda ne bom dajal svoje identifikacije. Ker so na internetu v 90% najbolj prisotni looserji, zgube, zafrustriranci – ki nimajo uresničenih želja na področju odnosov, službe, kariere, prijateljstva in na internetu zabijajo čas in se napihujejo, so destruktivni: saj glede na to da so nezreli, otročji – niti ne morejo biti zadovoljni odrasli ljudje. Hkrati pa so med njimi ( kak procent) tudi lopovi, morilci, psihopati, motenci. Vse živo. In bedak je, kdor zaupa svoje osebne, identifikacijske podatke na internetu. Še celo otroke učijo, da ne smejo sporočati svojega imena in priimka, šole, staršev in prijateljev „neznancem“ na internetu.

Določena področja še študiram. Pri študiju pa pomaga ne samo branje literature, temveč aktivno povzemanje in reflektiranje naučenega. Vse kar se naučim, želim deliti z drugimi ljudmi, da jim morda pomaga. Prejšnji in delno sedanji sistem je še vedno omejen z idejnimi zaporami, z monopoli vseh vrst, z indoktrinacijo, z množičnim enoumnim mišljenjem. Če bom samo mali skupini ljudi pomagal malo odškrtniti totalitarna vrat, toliko bolje. Se pravi, da je pisanje tudi aktivno učenje, aktivno, kreativno obnavljanje naučenega in preverjanje v dialogu.

V ignacijanski duhovni skupnosti SSKŽ so me prijatelji naučili molitve. Prebrani del evangelija obnavljaj. Nosi s seboj. Ponavljaj čez dan. Prepevaj, kot v Teizeju. In poslušaj kako ti preko njega osebno govori Bog skozi razne ljudi in dogodke. To mi je res pomagalo. Videl sem kako se kot človek spreminjam, utrjujem. Kako lahko Bog deluje samo z mojim zavedanjem. Sploh preko DV v tišini pod osebnim vodstvom patrov jezuitov. Kako se odpirajo nova področja zavedanja, kako se poglablja moj odnos z Bogom.

Informacij je vsekakor preveč, da bi si jih na vseh področjih lahko zapomnil, strukturiral v svoj miselni sistem, v svoj referenčni okvir. Tako bo ta virtualni prostor kot moj HDD.

Pa še ena stvar je: odnos do mojega sina. Te detajle je potrebno zapisati sproti, ker drugače jih veliko izgine. Dobro je, da se najinega odnosa bolj zavedam v želji, da lahko kaj bolje napišem. Želim, da bo nekoč vse lahko prebiral in si o vsem ustvarjal svoje mnenje. Prijateljica iz zakonske skupine mi je povedala, da za vsako od treh hčerk piše svoj dnevnik v svoj zvezek, kar jim bo dala za 18. rojstni dan. Škoda, da ne piše v blog, tako bi lahko marsikaj drugi od nje ponavljali, se učili ali pa se zaradi nasprotovanja bolj zavedali določenih svojih vzgojnih ukrepov v današnji zmedeni zbirokratizirani in anarhistični družbi.

Čas pisanja: imel sem že krize, ko sem pred problemi življenja zbežal na internet in ustvarjal. Danes nimam pretežkih nerešljivih problemov. Tudi časa za forum in blog mi zmanjkuje. A še vedno skušam utrgati minute, da kaj skopiram, kaj kratko napišem ali pa nadoknadim zamudo in vso vrsto idej in informacij, ki v vrsti čakajo na zapis, izlijem na papir. Pišem kratke, ali pišem daljše članke. Bolj osebne, bolj čustvene ali zgolj neosebne in miselne. Čas bo pokazal več. Idej in ciljev imam še veliko.

Kakorkoli članki ( razmišljanja, refleksije) vedno bolj jasno kot mozaični kamenčki zarisujejo mojo osebnost, moj referentni okvir.

Spodbujam te, da tudi ti začneš pisati svoj blog v tem svetu vrtičkarstva in zapiranja vase in v svoj sanjavi svet. To je pot do drugih. Ena od njih. Deli z mano svoje življenje in spoznanja. Ne kopiči znanja o življenju kot hrček samo zase, ne hrani tega v blagajni kot kak kapitalistični skopuh. Tvegaj kot tvega vsak kapitalistični podjetnik. Deli življenje z nami kot dela kristjan.

Torej sem vernik rimokatoliške Cerkve.

Politično pa sem klasični ( desni) liberalec. Kajti levičarski liberalci so zgolj tranvestitski anarhisti in/ali socialisti.

pavel33savel@gmail.com

  • Share/Bookmark

8 odgovorov v “O blogu in avtorju”

  1. Rado Rado pravi:

    Dragi Pavel,

    Ob Musoliniju v naslovu sem naletel na tvoj blog. Najprej sem ga zgolj prelistal, kasneje tudi prebral kar nekaj tvojih kolumen. Dobro pišeš. Iz pisanja je nedvomno videti, da imaš močan logičen aparat. Da si dober v artikulaciji. Da se zmoreš osredotočiti. Kasneje sem še prebral, da si doštudiral tehniko. Inženir torej. Zdaj je seveda še bolj jasno, od kod so tvoje sposobnosti, tvoja nagnjenost.

    In ko sem se tako prebijal skozi tvoje tekste, sem začenjal prepoznavati in dojemati rdečo nit tvoje ustvarjalnosti. Tvoja ustvarjalnost je ciljna, je usmerjena, je kot igranje nogometa na en gol. Nobene druge možnosti ne dopuščaš. Stalnice: bog, cerkev, liberalizem, individualizem. Družboslovje zate, kot da ne obstaja. Oziroma obstaja le kot glasnik socialistične misli. Zaradi česar si zasluži zgolj grajo. Tehniki ste tisti, ki boste rešili ta svet in ne družboslovci, ki le “gobcajo”.

    Pa vendar, dragi Pavel, ne razmišljajo vsi tehniki enako, kot ti. /Dr. Jarh Orest, fizik, Tehnični muzej Bistra/. Morda boš našel na netu kaj njegovih kolumen. Seveda ni časa, da bi se spuščal v ocene tvojih posameznih tekstov, ki sicer v mnogočem držijo, ki pa vendar odkrivajo le del resnice. Ni problem v tem, da si v svojih kolumnah tako zelo motil, problem je v enosmernosti pogleda. Problem je, kot si zapisal zgoraj, referenčni okvir. Le-ta je tisti, ki človeka omejuje. Pot spoznanja pelje prav v širitvi referenčnega okvirja, kajti le-ta je tisti, ki človeka na določeni stopnji razvoja omeji.

    Po moji oceni si dober inženir, dal bi ti voditi tovarno. Nedvomno bi bil uspešen. V nobenem primeru ti ne bi pustil voditi države. Za kaj takšnega je potreben človek z drugim znanjem in sposobnostmi.

    Pa brez zamere.

  2. pavel pravi:

    Hvala za tvoj komentar. Nobene zamre nimam. Bom skušal tvojo konstruktivno kritiko upoštevati. Delno jo že, saj citiram tudi sprejemljive družboslovce. Moti me le ta 50 letni monopol družboslovcev, ki ne da dihati ustvarjalnim ljudem.

  3. tovaris tovaris pravi:

    Zanimiv blog moram reči, pa čeprav so tvoja mnenja popolnoma v neskladju z mojimi tezami. Ampak zmeraj je treba prebrati tudi druga mnenja, tako pravim.

  4. pavel pravi:

    Hvala Tovariš.

  5. tstih tstih pravi:

    Kje je tvoj mail oz. kontatkni naslov?

  6. pavel pravi:

    pavel33savel@gmail.com

  7. hostamox pravi:

    Živjo Na tvoj blog sem prišel po naključju, prek foruma financ, kjer kdaj naletim na kak tvoj komentar, ki moram reč da so pronicljivi. Malo sem preletel tale blog. Imaš podobna prepričanja kot jaz in te bom sedaj lahko uporabil kot referenco v gostilniških debatah, kako je možno da gresta RKC in neoliberalizem skup :) . Se še kdaj oglasim, čeprav daleč zaostajam za tvojo ” pismenostjo”. Ampak tudi to se da z vajo pridobiti.

  8. pavel pravi:

    @Hostamox: na forumu Financ bolj malo pišem, se pa več učim od izvrstnih in plodnih piscev, ki sem jih navedel v blogroli: shaman, enfrice, pavel, tekavec. Nisem pa pavel v forumu Financ, imam drug nickname, kajti na Finance sem prišel dokaj pozno, komaj malce prej kot na ta blog.

    Sicer pa nisem tipičen “RKC” vernik: prišel sem od zunaj. Zajemal počasi in na globoko. Razum mi je še vedno zelo pomemben, čeprav sem ravno skozi odnose doživljal, da je razum nezadosten pri odnosih. Pri intimnih ( prijateljskih) odnosih je razum sicer nujno potreben, a brez vere ( zaupanja, verovanja) ne gre.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.