Po mojem mnenju ta tematika spada pravilno pod Vzgojo. Določeni ljudje igrajo vlogo Žrtve, ker so se tega vzorca naučili doma, kjer je bil nagrajen. Tudi v družbi je ta vzorec nagrajen. ( poglejte politike, Strojane, izbirsane – večja ko je Žrtev, bolj masovno jo ljudje podprejo).

Resnično je žrtev nekdo, ki si v določenih okoliščinah ( bolezen, nesreča, vojna) ne zna sam pomagati. Ali invalid, ali duševni bolnik ali bolnik v trenutku epileptičnega napada. Npr. otrok je v večini primerov resnična žrtev. Ali odrasli, na katerega se med potresom poruši del hiše. Ko pa je človek polnoleten, mora odgovarjati zase, reševati probleme, iskati informacijo, poskrbeti zase, plačati svoje napake itd.

Otroci, ki pa ne želijo odrasti (= prevzeti odgovornosti za samostojno reševanje svojih problemov) pa profitirajo z jamranjem, s scenami ko sprožajo, da jih nekdo napade = preganja, s pasivnostjo, z nedelom.

Sam sem tudi nekoč bil Žrtev. To je zelo udobna in zelo egoistična vloga, parazitska! Počasi sem spoznaval, da moje življenje ni svobodno, nima polnosti, veselja, da je ozko in pesimistično. Žrtev izredno dobro manipulira ljudi, ki “ne morejo, da ne bi pomagali”, Rešitelje. Hkrati pa sprovocirajo tudi ljudi, ki ob njih znorijo in jim ukažejo “Delaj”, Preganjalce.

Obe vlogi pomoči ( Preganjalec, Rešitelj) sta zelo škodljivi. Še najbolje je, da ostaneš miren in jim ta vzorec na kratko razložiš. Poveš jim, da poznaš njihovo igro. To igro Žrtve igrajo podzavestno zlorabljeni in prezaščiteni otroci. Zavestno pa razvajeni otroci in zanemarjeni otroci. Danes je največji procent razvajenih otrok v naših familijah.

Te patološke vloge je raziskoval PT TA smeri Stephen Karpman. Znan je t.i. Karpmanov trikotnik: Žrtev, Rešitelj, Preganjalec. Karpam je najprej opažal ponavljajoča obnašanja v terapiii, potem pa je šel raziskovati pravljice v katerih pride do DRAMSKEGA PREOBRATA, ko se vloge kar naenkrat zamenjajo in npr. Rešitelj naenkrat postane Žrtev ali Preganjalec. Žrtev pa isto skoči ali v Preganjalca ali v Rešitelja.

Kar pa je hudo, pa je to, da tisti, ki igra eno od teh treh vlog, v trenutku dramskega preobrata, prevzame novo vlogo. V pravljicah, romanih, filmih in v politiki ( pa seveda v družinah, v podjetjih in povsod) lahko opazujemo te vloge in preobrate, kako preganjalci naenkrat postanejo žrtve ( JJ in novinarji ter potem novinarji in JJ ). Ali pa Rešitelj postane Žrtev ali Preganjalec ( recimo zločinec TITO, ki je “osvobodil” Slovenijo, potem pa dal poklati 30.000 ljudi v Sloveniji). Danes pa je njegov izvajalec Ribičič Žrtev. Nadškof Perko pa je bil resnična žrtev ( 5 let zapora zaradi vica o Galebu!!!), danes pa se obnaša v oddajah kot Preganjalec.

Če je v igri sumničavost potem gre za ljubosumnost, posesivnost ali v težjem primeru za paranoidno shizofrenijo.

Starši se z njim ne ukvarjajo. Takih otrok je veliko v Afriki. Zanimivo pa je, da v Afriki ne poznajo samomorov.

1. To je otrok, ki je sirota in se mora sam prebijati skozi življenje.
2. Ali pa je otrok, ki ima neodgovorne oz. razvajene starše, katerim se ne da z otrokom ukvarjati.
3. Ali pa je otrok, ki ima prezaposlene starše.
4. Ali pa je otrok, ki ima motene starše

V blažjih oblikah je to otrok, ki ima neumne starše, ker mu ne znajo v času odraščanja pojasnjevati kaj je dobro in kaj je slabo oz. kako posamezne stvari, osebe, logika deluje.

Otrok tako nima možnosti ponotranjiti dobrih vzorcev življenja pri odraslem človeku. Temveč mora vse na novo sam odkrivati.

To pomeni, da bo prezgodaj odrastel. Pa tudi, da si bo veliko življenjskih odločitev, zaključkov postavil narobe, zaradi katerih bo imel kasneje hude probleme z družbo in z initmnostjo, celo z zakonom.

—————————————————————————————

op. Pavel

Anksiozne motnje so v porastu zaradi 4 vzrokov:

1. zanemarjanje zdrave duhovnosti ( duhovnost osmišlja in s tem ozdravi bazično anksioznost, eksistencialno anksioznost, ki je prisotna v vsakem človeku)
2. slabi odnosi, odtujenost, nesocialnost ljudi ( premalo kontaktov, premalo pristnih odnosov, pomanjkanje bližine, intime). Zlasti socializem je uničeval odnose s povečanjem ustrahovanja, zavisti in nezaupanja. Brez zaupanja pa ni odnosa.
3. slaba vzgoja: pretirano anksiozni so
   1. prezaščiteni otroci ( otroci anskioznih in posesivnih staršev),
   2. razvajeni otroci ( otroci nevednih oz. permisivnih staršev),
   3. zanemarjeni otroci ( otroci infantilnih, razvajenih oz. sebičnih staršev)
   4. zlorabljeni otroci ( otroci zasvojenih in duševno motenih staršev: psihopatov, sociopatov, depresivni, shizofrenični, paranoidni) in
   5. pretirano prilagodljivi otroci ( otroci avtoritarnih staršev).
4. sodoben vpliv sveta, kulture, družbe: več informacij, znanja, smeti ( težje je razlikovnje), hitrejše življenje, vedno več tekmovalnosti v globalizaciji ( socializem in nacionalizem sta ustvarila zaščitene fevde, priviligeje določeni eliti) .

---

DELO

Sodobna psihiatrija pod drobnogledom (3)

Ko tesnoba obvladuje vsak trenutek življenja

V Evropi zaradi bolezni, ki jo povzroča sodobni stresni način življenja, trpi že 42 milijonov ljudi – Panična motnja pripelje bolnika celo na nujno preiskavo srca

Pon 27.08.2007

Človeško telo se na strese sodobnega življenja še zdaleč ni prilagodilo. Kot odziv nanje se pojavijo tesnobni občutki, ki se lahko razvijejo v resno težavo. Ko tesnoba obvladuje človeka tako, da moti njegovo vsakodnevno delovanje, ogroža šolski uspeh in zmožnost za delo, govorimo o generalizirani anksiozni motnji, ki jo je treba zdraviti. Preraste lahko v panični napad, pri katerem je človek prepričan, da bo umrl, zato poišče pomoč na urgenci. Toda EKG in preiskave krvi pokažejo, da smrt ne grozi. Kriv je kronični stres, ki obvladuje čedalje več ljudi. Vzporedno s tesnobo pa se lahko razvije tudi depresija. Obe težavi skupaj sta veliko teže obvladljivi, opozarjajo psihiatri.

»Določena stopnja tesnobe je vedno prisotna, vendar jo znamo povezati z vzrokom. Pripravljam se na izpit, čaka me pomemben sestanek, oddati moram poročilo. V teh primerih se počutimo negotove, vendar nas to ne ovira, številnim ljudem celo pomaga, da se laže zberejo. O bolezenski tesnobi pa govorimo, kadar nas ta ovira v vsakdanjem življenju,« pojasnjuje doc. dr. Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja s psihiatrične klinike v Ljubljani.

»Kadar gre za generalizirano anksiozno motnjo,

1. je človek pretirano zaskrbljen,
2. preveč se boji za tisto, kar je vrednota zanj, na primer za svoje zdravje, za službo, za odnose z bližnjimi.

Primer: vemo, da so prometne nesreče pogoste, in vendar je verjetnost, da se bo zgodila nesreča ravno nam, majhna. Toda človek z anksiozno motnjo se tako boji, da niti v avto ne sede, ali pa zahteva od svojega bližnjega, da se mu oglasi vsaki dve uri, saj se tako prepriča, da se mu ni zgodila prometna nesreča,« pripoveduje dr. Dernovškova.

»Če je tesnoba tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in mu povzroča trpljenje, če vztraja tudi, ko nevarnosti ni več, če človeka ‘kontrolira’, namesto da bi bilo obratno, govorimo o bolezenski tesnobi oziroma o anksiozni motnji,« pojasnjuje sogovornica.

Človek z generalizirano anksiozno motnjo dvomi o sebi in o možnosti rešitve, ima negativne misli, slabo koncentracijo, je razdražljiv, stalno se počuti nelagodno, ima pa tudi povsem telesne znake tesnobe, kot so hitro bitje srca, nemir, hitra utrudljivost, napetost mišic, težave s prebavo. Značilno je, da nenehno razmišlja, kar pa mu ne pomaga rešiti problema in ne prinese olajšanja. Veliko ljudi z generalizirano tesnobno motnjo ima še številne druge probleme, izvirajoče iz tesnobe.

Panična motnja

Ena takih je panična motnja, ki se pojavi, ko se raven tesnobe še poviša. Panična motnja je tako dramatična in huda, da že sama po sebi prestraši. Človek je ves iz sebe. Razmišlja: umrl bom, zmešalo se mi bo, ne bom se več obvladoval, torej bom kaj razbil, koga udaril ali samemu sebi kaj napravil, zadušil se bom. Seveda se nič od tega ne zgodi. To je samo izjemno velik strah, ob katerem pa lahko človeka obliva tudi znoj, ima mravljince po rokah in nogah, trde roke in noge, ne more govoriti, ima občutek, da ne more več razmišljati, roke se mu tresejo, prehitro diha, lahko dobi tudi krči v rokah.

Panika traja približno 15 minut. Ljudje v takšnih primerih praviloma poiščejo pomoč na urgenci, kjer pa opisujejo svoje simptome, ne svojih strahov, pravi sogovornica. Zato panični napad ni vedno prepoznan in tako tudi ne ustrezno zdravljen. Šele če se panična motnja ponovi večkrat, pošlje zdravnik takšnega človeka k psihiatru.

Nekoč ni bilo tako veliko anksioznih motenj, pripoveduje sogovornica, ker ni bilo toliko sprožilnih dejavnikov. Danes za generalizirano anksiozno motnjo trpi 7% prebivalcev, v Evropi je to že 42 milijonov ljudi. Motnja je dvakrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Po mnenju nekaterih je približno 30 odstotkov vzrokov podedovanih (prirojena nagnjenost, anksioznost v družini, kronične telesne bolezni), večji del vzrokov za razvoj težave pa je povezan s stresi na delovnem mestu, različnimi drugimi neprijetnimi dogodki, življenjskimi stiskami in izgubami.

Pot iz tesnobe

Mnogi se poskušajo tesnobe rešiti sami. Na voljo jim je kar nekaj knjig, nujne so tudi sprostitvene dejavnosti, denimo sprehodi, pogovori, joga, avtogeni trening, vendar jim vedno ne uspe. V preteklosti, ko ni bilo psihiatrov in psihologov, so tesnobne motnje odlično obvladali duhovniki in splošni zdravniki, ki so v pogovoru svetovali tako rekoč z istimi besedami kot danes, pripoveduje dr. Dernovškova. Pomaga tudi čaj iz valerijane (po domače mačja travica).

Če pa ne gre, je treba obiskati psihiatra, ki predpiše antidepresive. »Antidepresivi vas naredijo pogumnejše, manj prestrašene in bojazljive. Dvignejo raven serotonina in nekateri tudi noradrenalina v možganih, in to pri človeku dejansko zmanjša tesnobo. Ko to dosežemo, pa se je treba s terapevtovo pomočjo soočiti z resnično situacijo in spoznati, da so bili strahovi nepotrebni,« svetuje dr. Dernovškova.

Anksiozne motnje pa je treba zdraviti še iz enega razloga: vse so namreč dejavnik tveganja za razvoj depresije. Ko se sočasno pojavljata dve motnji, pa je zdravljenje, kot opozarja sogovornica, težje.

Milena Zupanič

 

V središču – Prikrita odvisnost

Sanjarjenje kot droga

Delo, Ona, Lea Jelen,

Tor 21.08.2007

 

Domišljija in sanjarjenje. Ko izgubiš domišljijo in sposobnost sanjarjenja, izgubiš svojo otroško dušo. Sanjarjenje povezujemo z umetnostjo in ustvarjalnostjo. Ali ni čisto dobro včasih malo sanjariti? Da. A nekateri ljudje se tako umikajo iz življenja, čedalje več časa preživijo v vzporednem svetu navidezne resničnosti. Sanjarjenje postane kot droga, z vsemi psihičnimi in socialnimi posledicami. Ali bežanje v navidezni svet postaja drogiranje številka ena?

SANJARJENJE IN USTVARJALNOST

Med domišljijo, ki je del ustvarjalnosti, in sanjarjenjem, ki pomeni beg, odklop od realnosti in ima namesto ustvarjalnih razdiralne posledice, je bistvena razlika. Ustvarjalno sanjarjenje je neločljivo povezano z željo po ustvarjanju, dobesedno u-stvarjanju – spreminjanju zamisli v stvarno. Kiparkine sanje in zamisli se v njenih rokah pretakajo v kos gline, brez njenih rok in težke, vlažne gline ni ustvarjanja. Kiparka zelo dobro čuti in ve, da za ustvarjalnost potrebuje konkreten stik s stvarnim svetom, da so virtualni »ustvarjalci« prikrajšani za nekaj velikega in čudovito vznemirljivega: stik z resničnim življenjem. Tudi pri otrocih se domišljijski in resnični svet tesno prepletata. Imajo naravno težnjo po raziskovanju in izkušanju sveta okrog sebe, ki med odraščanjem in zorenjem poskrbi, da domišljija in stvarnost dobita svoj prostor, ter omogoča, da si ustvarijo občutek zase in svojo vlogo v resničnem svetu.

SANJARJENJE NADOMESTI RESNIČNOST

Včasih pa gre pri otrokovem tkanju stikov s svetom in raziskovanju resničnosti kaj narobe. Zunanji svet doživlja kot neprijeten, neljubeč in strašljiv, ljudje v njem ne potrjujejo njegovega bitja ali ga celo ogrožajo. Svojo domišljijo lahko začne uporabljati za umik iz njega. Nekateri se rodijo staršem, ki ne razumejo meje med sabo in njimi, otroka dojemajo kot svoj podaljšek. S svojimi čustvi in dejavnostjo zasedejo njegovo življenje. Izženejo ga iz realnosti in otrok se naseli v svojem vzporednem domišljijskem svetu.

Otroci, še posebno tisti, ki imajo že po naravi zelo bujno domišljijo, lahko veliko časa posvetijo domišljijskim igram, ne da bi bil to znak, da je kar koli narobe. Znak za težave je, da se otrok pred življenjem umika v sanjski svet. Kaže nezanimanje za vrstnike in raziskovanje svoje okolice, ker se igra s sanjskimi prijatelji v sanjskem okolju. Ne čuti potrebe po tem, da bi kaj ustvaril, ker tudi to izživi v svojem vzporednem sanjskem svetu. V otroštvu in pozneje v puberteti umikanje v sanjski svet pomeni manj priložnosti za čustveno zorenje v stikih z vrstniki ter za krepitev svojih moči in sprejemanje omejitev v spoprijemanju z različnimi izzivi resničnega okolja. Odločitve, ki jih sprejme, so v danih razmerah optimalne in logične. Omogočajo mu, da prenese okoliščine, ki so zanj pretežke. Toda uporaba domišljije in sanjarjenja za beg iz resničnosti se prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, namesto omogočanja ustvarjalnosti postane razdiralna.

OSEBNA IZPOVED: ELENA

»Sanjarjenje se je začelo že zgodaj v otroštvu. Najprej sem se igrala s punčkami. Ena izmed njih je bila moja sanjska dvojnica, druge pa ljudje, kakršne sem si želela okrog sebe. Tako sem se igrala svoje življenje. Vse, kar sem si želela materialno in čustveno, sem si odigrala. Najraje sem se igrala sama, vrstnice so bile v teh igrah, tako prepreženih z mojimi sanjami, čisto odveč. Ko zdaj gledam nazaj, je bil to že resen odmik od resničnega sveta, korak v vzporedni domišljijski svet, ki sem si ga ustvarila sama. Pozneje nisem več potrebovala punčk. Kadar koli in kjer koli sem se lahko preprosto zazrla nekam in se preselila v svoj sanjski svet. V njem sem bila vitkejša, živela sem v drugih deželah in pokrajinah, nasanjarila sem si svojo poklicno in ustvarjalno pot z vsemi rezultati in dosežki vred. Sanjarjenje mi je dajalo čisto poseben užitek, občutek pomirjenosti, varnosti in svobode. Kot deklica sem zelo dobro in veliko risala, v najstniških letih pa sem svojo celotno likovno ustvarjalnost preselila v vzporedni sanjski svet, tam sem bila umetnica, v resničnem življenju pa nisem naslikala ničesar več. Preprosto nisem čutila potrebe po ustvarjanju v stvarnem svetu, raje sem se umaknila v sanje. Meja med sanjskim svetom in resničnostjo je bila pogosto zelo zabrisana, zlasti pozneje v partnerskem odnosu. Med partnerjevimi potenciali, ki sem jih slutila in jih v svojih sanjah razvila, ter njegovimi resničnimi dejanji in načinom življenja je zevala velika vrzel. Nisem je videla, nisem je hotela videti, kajti strah me je bilo tega spoznanja, strah me je bilo, da se bo moj sanjski svet izkazal za neresničnega. Kaj se bo potem zgodilo z menoj?! Odnos je bil poln bolečine, jaz pa sem se brezupno in brezumno oklepala sanjske podobe, vanjo sem vložila vsa svoja čustva in nisem se zavedala, da hočem to sanjsko podobo živeti, kot da bi bila resnična. Prepad do resničnosti je bil čedalje globlji, težave so se stopnjevale, jaz pa sem pred njimi bolj in bolj bežala v sanjski svet. Pobegnila sem hkrati iz zunanje realnosti in iz same sebe. Tako sem se izognila bolečini in neprijetni resničnosti, a hkrati nisem zares živela, čutila. Zelo dolgo se sploh nisem zavedala, da mi sanjarjenje dobesedno jemlje življenje, vse dokler me resne težave niso prisilile, da sem se končno vprašala: »Kje sem vendar? Kdo sem, kaj sploh zares čutim?«

KO IZGUBIŠ OBČUTEK ZA REALNOST

Dr. Sanja Rozman razlaga: »Sanjarjenje je čisto normalna človeška aktivnost, komponenta ustvarjalnosti, v kateri v svoji glavi poustvarjaš svet, preizkušaš v domišljiji, kako bi se stvari dogajale glede na tak ali drugačen načrt. Problem nastane takrat, kadar ljudje uporabljajo oziroma zlorabljajo sanjarjenje tako, da si pri tem omogočajo zadovoljstvo, kot da bi to, o čemer sanjarijo, že naredili oziroma bi se že zgodilo. V takem kontekstu je sanjarjenje napačno. Izkušnja bolečine, trpljenje je pomemben del resničnega življenja, tako spoznaš, da nečesa nisi pravilno načrtoval in izvedel, in te pripelje do tega, da stvari popraviš. Ljudje pa lahko zlorabijo sanjarjenje, da si predstave v glavi tako močno okrepijo, vanje vložijo toliko energije, da jih zadovolji že sanjarjenje samo. Vsa napetost in bolečina, ki si jo doživel v odnosu, se je že v domišljijskem pogovoru s to osebo toliko zmanjšala, da si si lahko dal alibi, da ni treba več ukrepati. Če to počnete zelo pogosto, povsem pretrgate nujno povezavo z resničnostjo. Tako med ljudmi, ki so v bližnjih ali trajnih odnosih (partnerji ali sodelavci), nastajajo čedalje večji prepadi, ker pogovor poteka samo v glavi enega, v resnici pa ni komunikacije. Sanjarjenje stopi med osebo in svet in naredi zaporo, skozi katero ne pridejo več povratne informacije iz okolja. Delovanje in sprejemanje povratnih informacij sta temeljni za življenje. Če se od tega odrežemo, ima dolgoročno hude posledice, zato je sanjarjenje tako škodljivo.«

BEG IZ ŽIVLJENJA

Nekateri za umik iz resničnega v sanjski svet ne potrebujejo ničesar. Njihova lastna domišljija prekosi kateri koli film ali roman, vznemirljivost njihovega lastnega sanjarjenja je večja od katere koli računalniške igre. Drugi se umikajo iz resničnega sveta s »pripomočki za sanjarjenje«. Trgovci s sanjarijami jih ponujajo dolgo vrsto: revije, televizijo, računalniške igre, množico spletnih strani. Ženske zanemarijo svoje življenje, ko vse popoldneve, dan za dnem, mesec za mesecem preždijo prilepljene na limonadaste mehiške nadaljevanke. Namesto lastnega doživljanja in čustev z ljudmi iz resničnega sveta vežejo svoja čustva na junakinje iz nadaljevank, fantazirajo o življenju zvezdnic. Ob listanju revij sanjarijo, »kako bom lepa, privlačna in samozavestna, ko bom shujšala, si kupila to in ono …«. Čedalje več mladih in odraslih takoj po šoli ali službi plane v priljubljeno računalniško igro ali spletne strani. Računalniške igre in internet ponujajo nešteto oblik navidezne resničnosti, kjer si lahko nadevamo poljubne identitete.

Dr. Sanja Rozman poudarja, da je internet lahko nevarna oblika sanjarjenja, saj ni nobene kontrole (povratne informacije) iz realnosti.

TRGOVCI S SANJAMI

Bolj ko sanjarjenje prerašča naše življenje, več časa ko preživimo v navideznem svetu medijev, interneta in računalniških iger, bolj je naše resnično življenje prazno in bolj iščemo nove in nove hitre, a navidezne zapolnitve in potešitve. Trgovci z navidezno resničnostjo to dobro vedo in nas na vsakem koraku poskušajo prepričati, da je to, kar nam ponujajo, boljše od tega, kar nam lahko da naše lastno življenje. To je najbrž največja in najbolj razširjena laž našega časa, ki nekaterim prinaša ogromne dobičke, mnogim pa opustošenje v življenju. Ne verjemite, da vam kdor koli lahko ponudi kar koli boljšega od vašega lastnega neposrednega doživljanja in ustvarjalnosti! In zaščitite svoje otroke. Peljite jih raje k potočku in jim pokažite, kako narediti mlinček. Čisto poceni je in hkrati neizmerno bogastvo, velika naložba za otrokovo prihodnost.

SKRITA PAST IN ŽIVOTARJENJE NA STRANSKEM TIRU

Sanjarjenje nas zaprede tako nežno in neboleče, da se zelo dolgo sploh ne zavedamo, kako nevarno zanemarjamo svoje resnično življenje. Ljudje lahko porabijo zanj ogromno časa, ki bi ga nujno potrebovali za življenjske obveznosti, ustvarjalnost, odnose z bližnjimi in prijatelji. Zaradi sanjarjenja se človek (pre)počasi odziva na spremembe v okolju. Ob spremembi, ki povzroči nelagodje, negotovost, stres, je sanjavkina prva, čisto avtomatična reakcija umik v sanjski svet. Tako spremembo komaj zazna ali pa še to ne in zamudi čas, ko bi se lahko primerno odzvala ali prilagodila. Življenje kar nekako zdrsne mimo nje, ona pa čedalje bolj ostaja na stranskem tiru. Sanjarjenje jo odreže od radovednosti, raziskovalne žilice in ustvarjalnosti. Večino svojih želja in zamisli namreč raje potegne v svoj sanjski svet in jih tam poljubno razvija in si zamišlja njihove uresničitve. Tako je varneje, ni se treba spoprijemati z bolečimi zavrnitvami, razočaranji in neizprosnimi omejitvami resničnega sveta, ki jim njena krhka, nesamozavestna osebnost ni kos. Sčasoma otopi naravna potreba po tem, da bi svoje zamisli in želje uresničila v vsakdanjem življenju. Živi daleč pod svojimi dejanskimi sposobnostmi in željami. Nekje globoko v sebi to ve in je zato včasih obupana in depresivna, a se zelo dolgo sploh ne zaveda, zakaj je tako. Namesto da bi si resno priznala, da ima problem, in poiskala vzrok in rešitev, se umakne v svoj sanjski svet, ki se ji zdi popolnoma nedolžen.

Navidezno življenje ustvarja zelo resnične luknje, ki bodo zahtevale ogromno časa za zapolnitev. Luknje v doživljanju in čustvovanju, ustvarjalnosti, luknje v življenjskih in poklicnih izkušnjah, luknje v odnosih.

ALI JE TO DROGIRANJE?

Pri odločitvi za umikanje v sanjski svet gre za splet okoliščin, zunanjih in notranjih dejavnikov, ki so pri vsakem človeku nekoliko različni, v globini pa najdemo skupne točke pri vseh tistih, ki jih odnese v takšno ali drugačno zasvojenost. Dvom o tem, da je popolnoma v redu, da obstajaš, da si, nezaupanje v lastne sposobnosti delovanje in odrezanost od čustev. Nekje globoko tiči spomin na bolečino ob stiku z resničnim svetom in hkrati ugodjem, ki ga občutiš, ko enostavno odplavaš v sanjski svet, zato se, ne da bi se zavedal posledic, čedalje pogosteje »zadeneš« s sanjarjenjem. Pri zasvojenosti z alkoholom ali drogami opazimo telesno in psihično zasvojenost, pri sanjarjenju pa psihično. Prav tako kot odvisnika od droge neustavljivo vleče v jemanje droge, tudi sanjavca vleče v sanjarjenje. Ravno tako kot kateri koli odvisnik zanika razdiralnost svojega početja. Ko se tega končno zave, ga čakata boleče soočanje s tem, kar ga je privedlo do takšnega preživljanja časa, in dolga pot spremembe življenja.

Elena: »Ko sem prepoznala posledice in škodo, ki jo je v mojem življenju povzročilo sanjarjenje, sem se nekega dne odločila, da se mu bom odpovedala, tako kot se morajo alkoholiki in odvisniki od drog odpovedati svoji drogi: torej popolna abstinenca. Znašla sem se v neopisljivem praznem prostoru. Kdo sem sploh jaz, kje je moje življenje?! Občutki tesnobe, nemira, nepojasnjenega strahu. Nisem pričakovala telesnih abstinenčnih sindromov: zelo močni glavoboli, vrtoglavice, občutek, da bom kar omedlela, sredi poletja me je mrazilo, čutila sem nenavadno drgetanje v mišicah. Ti simptomi so po nekaj tednih izzveneli, vendar so se občasno pojavljali še mesece, predvsem takrat, ko sem se znašla v situaciji, ko sem se prej odklopila v sanjski svet, zdaj pa tega zavestno nisem storila, ustavljala sem tok sanjarij in zavestno ostajala v telesu in v zaznavah prostora tukaj in zdaj. To sta bila prava muka in garanje, a sem vedela, da se bojujem za življenje, da se hočem rešiti sanjarjenja in zares živeti. Šele pozneje, ko sem čedalje bolj sprejemala in živela realno življenje, sem prepoznala vse razdiralne posledice. Kako nujno je bilo, da sem prenehala sanjariti, kajti šele takrat sem sploh lahko začela čutiti, kaj vse je bilo v mojem življenju narobe, kaj vse sem dopuščala, kaj vse je čakalo, da se uresniči, pa se sploh ni moglo! Šele ko sem nehala, sem lahko zares začutila vso destruktivnost, bolečino in nevzdržnost življenja s partnerjem odvisnikom in se začela reševati iz zasvojenskega odnosa.«

SANJARJENJE Z DRUGIMI ODVISNOSTMI

Sanjarjenje gre pogosto z roko v roki z drugimi tako imenovanimi nekemičnimi odvisnostmi, jih podpira in onemogoča uvid. Dr. Sanja Rozman pravi, da je sanjarjenje bistvena komponenta zasvojenosti, zelo veliko energije, ki poganja zasvojenost, poteka izključno v sanjarjenju. Poudarja vlogo sanjarjenja pri seksualni zasvojenosti: »Obstajajo veje seksualne odvisnosti, kjer gre samo za fantaziranje o seksualnih stvareh. Brez sanjarjenja bi bila pornografija popolnoma prazna, nesmiselna. Podobno, samo malo manj vulgarno in morbidno, je sanjarjenje o odnosih. Če o nekom fantazirate, da je vaš seksualni objekt, ta čuti, da je v odnosu nekaj nenavadnega, a ne ve, kaj, ker se vse dogaja samo v sanjarjenju. Ta fantazija se lahko tako zelo razbohoti, da sanjavec začne delati škodo sebi in drugemu.«

Pri zasvojenosti z duhovnostjo gre v resnici bolj kot za pravo duhovnost za sanjarjenje o duhovnem svetu in zanemarjanje življenja v resničnem svetu. Anoreksična dekleta pogosto živijo v svojem paralelnem svetu, v katerem so si nasanjale podobo o sebi, ki je za nobeno ceno niso pripravljene zamenjati za realnost.

POPRAVITI RESNIČNOST

Ženske, zasvojene z odnosi (soodvisnice), ki dolga leta živijo v odnosu z moškim, ki je odvisnik, mamin sinček, jo fizično ali čustveno zlorablja ali serijsko vara z drugimi, imajo pogosto skriven pripomoček, za katerega ne ve nihče od tistih, ki se začudeno sprašujejo, kako neki lahko zdrži. To je sanjarjenje – njeno skrivno močno in učinkovito opojno sredstvo. Zastonj in vedno pri roki. Sanjarijo, kako je bilo nekoč, čisto na začetku odnosa, in kako bodo nekega dne dosegle, da bo spet tako. To, kar jim v razmerju manjka, si preprosto nasanjajo. Nekatere si izmišljujejo filmske scenarije, kako bodo premagale tekmico v trikotniškem odnosu, ali kako ga bodo nekega dne rešile iz krempljev zasvojenosti. Sanjarijo, da se umaknejo bolečini in občutkom strahu in nemoči. Sanjarijo in ne slišijo, da jih kliče njihovo lastno resnično življenje.

TELO JE MOST

Nekega dne se sanjavčev iluzorni svet neizogibno sesuje in pred njim neusmiljeno zazevata polom in praznina. Vse dosedanje strategije bega propadejo in sanjavec se mora odpreti uvidom v čisto druge rešitve. Spoprijeti se mora z davnimi strahovi, občutki nemoči in bolečimi čustvi ter sprejeti resničnost takšno, kot je. Temelj za navezovanje trdnega stika z resničnostjo našega obstoja je, tako kot pri majhnem otroku, naše telo. Prek njega prihajamo v stik s svetom, telo se najprej odzove, v njem se ne nazadnje shranjuje tudi čustvena energija. Naše telo ne sanjari, vedno nam govori resnico, le prisluhniti mu moramo. Od tod vodi pot v doživljanje, iskreno prepoznavanje in sprejemanje naših čustev, naših lastnih misli, učimo se sprejemati informacije iz okolja, ne da bi panično pobegnili v sanjski svet. Nekaj pa bivšim sanjavcem ostane za vedno – vprašanje: Kako resnično je to, s čimer se zdajle srečujem? To pa je že globoko duhovno vprašanje, ki neizprosno zahteva resno in odgovorno iskanje na duhovni poti.

OBŽALUJEM SANJARJENJE

Elena: »Ničesar, kar sem v življenju naredila, ne obžalujem, obžalujem pa ure in ure, ki sem jih preživela v sanjskem namesto v resničnem življenju. Obžalujem, ker sem dobila dar življenja, pa ga nisem popolnoma sprejela, nisem razumela njegove dragocenosti in pomena. Življenje v telesu, z občutki, čustvi in ustvarjanjem je edino, ki ga zares imamo, a je omejeno, nismo za večno tu.«

Če bi bi bila domišljija in sanjanje dovolj za življenje, potem sploh ne bi obstajali. Ostali bi v Stvarnikovih sanjah.

Piše: Lea Jelen

Vzgoja za samostojnost

Kaj otrok zares potrebuje

Delo, Ona, Bogdan Žorž

Tor 21.08.2007

 

Človekove potrebe so v ospredju zanimanja psihologije že vse od začetka. V zgodnjih obdobjih so se strokovnjaki zelo trudili razlikovati med nagoni, goni, potrebami, željami, hotenji; razlikovali so primarne (prirojene) in sekundarne (pozneje, z vzgojo pridobljene) potrebe in želje in se trudili prepoznavati hierarhijo, prednostni vrstni red v zadovoljevanju potreb. Že tudi pred začetkom znanstvenega proučevanja človekove osebnosti je bilo namreč jasno, da je celotno človekovo delovanje še kako povezano prav z zadovoljevanjem potreb. »Brez motiva ni delovanja« je eno od takšnih spoznanj, ki ga danes v obliki »brez motiva ni spremembe« zelo spoštujemo, še posebno v psihoterapiji.

Takšno proučevanje človekovih potreb ni deležno več tolikšne pozornosti, pa ne zato, ker bi menili, da potrebe niso tako zelo pomembne, ampak zato, ker čedalje bolj prodirajo spoznanja, da so za človekovo vedenje, ravnanje, delovanje v določenem trenutku pač najpomembnejše tiste potrebe (ne glede na hierarhijo, prirojenost ali pridobljenost …), ki so v danem trenutku v ospredju njegove pozornosti, zanimanja, ki so »figura«, kot bi temu rekli v gestalt terapiji.

Vse to seveda ne velja samo za odraslo osebo, ampak tudi za otroka, pač s to razliko, da vse potrebe pri njem še niso tako zelo utrjene, da zato hitreje prehaja od ene na drugo in da je pri tem še zelo učljiv in dojemljiv za zunanje vplive.

 

Avtoritarna in permisivna vzgoja

Kaj otrok potrebuje? To vprašanje je zelo pomembno. Ali naj se zanesemo samo na to, kar on sam izrazi za svojo potrebo? Ali naj gremo v drugo skrajnost in ga sploh nič ne vprašujemo po njegovih potrebah? Ne ena in ne druga skrajnost nista dobri. In vendar se v današnjem času lomijo vzgojni modeli prav na tem vprašanju.

 

• Avtoritarna vzgoja izhaja iz nekakšnega stališča, da otrok pravzaprav nima pravice do lastnih potreb, da mu tako potrebe kot njihovo zadovoljevanje pač urejajo, določajo starši.

 

• Permisivna vzgoja je šla v drugo skrajnost tako, da mu prepušča preveč pravic pri izbiri in zadovoljevanju svojih potreb.

• Otrok, vzgojen v avtoritarnem vzgojnem okolju, nekako zaduši v sebi občutljivost za lastne potrebe, se podreja drugim.
• Otrok, vzgojen v permisivnem ozračju, pa je preveč okupiran s svojimi potrebami, zato pogosto postane nesocialen, ker je vajen, da okolje zadovolji vsako njegovo trenutno potrebo, pa se tudi ne nauči izbire med potrebami, odrekanja …, postane nestrpen, nezadovoljen. ( op. Pavel: agresiven, zdolgočasen, zasvojen)

.

Vzgoja za samostojno življenje

.

Zdrava vzgoja naj teži k temu,

 

1. da se otrok čim jasneje zaveda svojih potreb,
2. da jih zna prepoznavati,
3. izražati
4. pa tudi zadovoljevati – vsaj po svojih zmožnostih.

.

Dolžnost staršev je,

da ga pri tem učijo tudi spoštovanja socialnih in drugih civilizacijskih norm, kar pa od otroka zahteva

 

1. odrekanje,
2. strpnost,
3. pripravljenost na poslušanje, sodelovanje, prilagajanje …

Vse to mu seveda povzroča stiske, vendar je prav učenje, kako jih premagovati, kako zdravo preživeti ob njih, to, kar pomeni vzgoja za zdravo samostojno življenje.

.

 

Začetek šolskega leta – nov začetek

.

Ob začetku šolskega leta postanejo težave, povezane z otrokovimi potrebami, še izrazitejše, in v veliko družinah ga pričakujejo s strahom – prav zaradi stisk.

Če naj jih tudi premagujemo uspešno, ob tem pa otroka vzgajamo k samostojnosti in odgovornosti, je treba upoštevati nekaj izhodišč:

 

1. Potrebe, povezane s šolo, so vedno pridobljene, od zunaj, v socialnem okolju oblikovane, zato je treba posvetiti posebno skrb tudi oblikovanju teh potreb. Starši, ki preveč dosledno menijo, da so povsem odgovorni za vse, kar je povezano s šolo, zanemarijo oblikovanje teh potreb pri otroku. Otrok bo razvil brezbrižen odnos do šole, kar bomo prepoznavali kot »nemotiviranost za šolo« ali celo odpor!
2. V oblikovanje otrokovih potreb, povezanih s šolo, se precej vključujejo drugi, v zadnjih desetletjih še posebno agresivno industrija z reklamami in propagando, ki poskuša vse svoje proizvode vsiliti kot »nujno potrebne«. Tu ne morejo imeti ključne izbirne vloge otroci, saj nimajo dovolj izkušenj za to. Starši se morajo zato poučiti, kaj otrok zares potrebuje, in ne nasedati reklamnim zvijačam. To velja tako za različne učne pripomočke kot za oblačila, tehnične pripomočke, stanovanjsko opremo – in celo hrano.
3. V današnjem času imajo zelo močan vpliv na otroka v šolskem obdobju vrstniki. Toda tudi za tem, čemur pravimo vrstniški vplivi, se pogosto skrivajo medijski vplivi (reklama, propaganda, idoli), in ne resnične potrebe vrstnikov. Otrok, ki doma postavlja svoje želje, zahteve, potrebe, tako pogosto le ponavlja, kar je slišal, videl, doživel pri vrstnikih. Starši radi ustrežejo takim željam – misleč, da krepijo otrokovo samostojnost. Resnica je ravno nasprotna: otrok se čedalje bolj oddaljuje od svojih lastnih potreb in želja – in s tem tudi od samostojnosti.

* Starši si želimo imeti srečnega, zadovoljnega otroka. Pri tem pogosto nekritično hitimo zadovoljevati njegove želje, misleč, da ga bomo »osrečili«. Občutek zadovoljstva, sreče je res povezan z zadovoljevanjem potreb in želja, vendar to velja za resnične, pristne potrebe. Poleg tega je intenzivnost zadovoljstva vedno povezana tudi z naporom, ki ga posameznik vlaga v zadovoljitev želje ali potrebe. Ko želimo otroka osrečiti, zadovoljiti, moramo vselej imeti pred seboj zavedanje, da bo resnično zadovoljen le, če bo zadovoljil resnične potrebe in če bo k temu tudi sam prispeval.

.

Vzgoja za samostojnost je proces

.

Prav priprave na šolo so kljub vsej nervozi in nestrpnosti zelo lepa priložnost za vzgojo otrokove samostojnosti in odgovornosti. Vsak od staršev si želi vzgojiti svojega otroka v samostojno in odgovorno osebnost. Toda vzgoja za samostojnost in odgovornost je proces, ki traja vse obdobje odraščanja. V pripravi na začetek šolskega leta naj zato vsak otrok resno sodeluje, naj sam sestavlja sezname vsega, kar potrebuje, skupaj jih nato pregledujmo in dopolnjujmo. Črtajmo nepotrebne stvari – brez jeze, ampak s pripravljenostjo, da poslušamo njegove argumente, povemo svoje ter od njega zahtevamo, da jih upošteva.

Prav tako naj otrok, pač odvisno od starosti in zmogljivosti, čim več priprav opravi sam. Seveda bo manjši otrok potreboval več naše pomoči, pa vendar, dajmo mu priznanje, pohvalo za vse, kar že zmore sam. Tako bo krepil svojo samostojnost, občutek odgovornosti – pa tudi njegova samopodoba bo vse boljša.

Seveda bomo imeli ob tem kar nekaj koristi tudi starši: vse manj in manj bomo obremenjeni z otrokovo šolo.

Piše: Bogdan Žorž, psihoterapevt

(Citat Netman: Jaz te pa že tretjič sprašujem (če mi znaš razložiti): “kje je meja med fizično kaznijo in fizičnim nasiljem nad otrokom. Kot sem že vprašal: ali je to število udarcev, konkretno kak del telesa, kamor padejo, ali je to moč udarca? Res me zanima, kje je ta meja.” )

ODGOVOR pavel Mejo med fizično kaznijo in nasiljem določi starš.

Priseben, dober starš stopnjuje postopoma napovedi o kazni, če otrok ne ” sliši signalov”. Tak starš bo otroka racionalno in dosledno, brez občutkov: nemoči, strahu, sovraštva in jeze, kaznoval po koncu verige kršitev otroka. Otrok ne uboga na prvi signal. Starš stopnjuje grožnjo in kazen. Otrok spet ne uboga. Starš stopnjuje itd. dokler ni na zadnjem mestu fizična kazen…Tudi udarec je kontroliran na mesto, kjer ne moreš otroka poškodovati ali celo ubiti. Otrok v bistvu sam izbere na vsaki stopnji: ali da uboga ali stopnjevanje kazni.

Fizično naslije pa je zloraba moči nad otrokom. Nenapovedano, nestopnjevano, nedosledno, impulzivno. Nekontrolirano. Otroka sovražiš, gre ti na živce, si besen, ga ne obvladaš, ali celo uživaš v nasilju nad njim. Udarci padajo po glavi, v trebuh, na vitalna mesta. Z železno palico, verigo, z vsem kar je pri roki… Skratka obup in norost starša, ki je v osnovi razvajen ali pa moten. Taki otroci so zlorabljeni in zanemarjeni otroci.

Zelo pomembno je, da se z vzgojo začne hitro, po enem letu, ko se v otroku razvija trma, agresivnost.

Ne vem, ampak imam občutek, da večino ljudi govori proti fizičnem kaznovanju iz svojih najstniških spominov. Dober starš pa otroka v teh letih nima kaj f. kaznovati, ker ga je že pri 2. in 3. letu naučil zdravega spoštovanja. Dober starš v teh letih dopušča otroku vedno več samostojnosti in odgovornosti.

Seveda avtoriteta izhaja iz obeh polov: iz pozitivnih dejanj in iz strahu. Recimo dober profesor na univerzi je tisti, ki dobro razlaga in veliko ve. A ne recite, da vas na izpitu ni strah? Ali pač hodite na izpit vsak mesec ponovno, ne da bi se učili in mu za vsako negativno oceno rečete ” Ej stari, res si ful cool faca, ampak zakaj me zajebavaš? Dej me že enkrat spusti!” Jaz avtoriteto spoštujem, zato se jo tudi malce bojim.

Pikica, zelo verjetno je večina tvojih znancev slabo vzgojenih ( čeprav verjetne niso kriminalci). Ker večina ljudi pod 50 ali celo 60tim letom, je danes zelo slabo vzgojena. Je razvajena. Razen res redkih izjem. Odtod toliko zasvojenosti, toliko partnerskih brodolomov, toliko agresivnosti v družbi, pa čeprav vsi sanjajo o sreči in o ljubezni.

Poglejmo Miloševićevo socialistično ( razvajeno) Srbijo in permisivno “avtoriteto”( razvajeno) EU. 15 let pobijanja od Kosova, Slovenije, Hrvaške, Bosne, dokler ni vstopil na sceno “očim” ( ker je bila mama EU nemočna, neuspešna):  ZDA ( resnična avtoriteta) kaznoval ( po stopnjevanju z grožnjami) Miloševića z bombardiranjem. In ustavil pobijanje in zlo.

Moj otrok – Poti dozorevanja

Počitnice naj bodo namenjene tudi delu

Delo, priloga Ona, Tor 03.07.2007

Zdenka Zalokar Divjak, dr. razvojne psihologije

 

Živimo v zanimivem paradoksu: starši delajo čedalje več, otroci in mladostniki pa manj.

 

Odrasli postajajo utrujeni, izčrpani, izgoreli, na drugi strani pa nam pred očmi odraščajo zdolgočaseni in apatični mladi ljudje ( op. Pavel : zanemarjeni in razvajeni otroci), ki ne vedo, kaj bi počeli s seboj. Prvi se na vseh področjih izobražujejo s protistresnimi programi, da bi nekako zdržali tempo, v katerega so se vdali tudi v dobrem prepričanju, da je treba skrbeti za otroke in jim ponuditi vse najboljše možnosti za odraščanje.

 

Toda skrb še zdaleč ne pomeni, da delajo »vse« za otroke ( op. otroka pretirano zaščitijo pred življenjem, zato prezaščiteni otroci kasneje ostanejo nepsosobni na vseh področjih življenja) , ravno nasprotno, tako jih naredijo odvisne od svoje pomoči. To nam dokazuje preveč mladih, ki niso sposobni samostojnosti, ampak živijo pri svojih starših in na njihov račun. ( op. kar je čudaštvov Sloveniji, saj so starši že pred desetletji s tem namenom gradili večstanovanjske hiše, da imajo otroke doma na psihološki ketni).

 

Namesto da bi otrokom postavljali naloge in zahteve, jih večinoma prosijo, naj se učijo, in se z njimi pogajajo za opravljanje najbolj vsakodnevnih del. ( op. zelo očitno znamenje permisivne, zbegane vzgoje, kjer se staršem še sanjajo ne, kaj so cilji in kaj tehnike vzgoje)

Kako nam še ni jasno, da se bo želja za delo in učenje rodila takrat, ko bosta to nalogi, ki se ju opravi brez velikih pedagoških prijemov, enostavno zato, ker sta vrednoti in v tem času in prostoru, kjer živimo, še vedno nujni za preživetje.

.

Konec šolskega leta bi morali otroci praznovati skupaj s starši (od katerih jih je ogromno več vložilo v šolsko delo kot njihovi otroci), smo pa lahko v vseh mestih videvali veliko pijanih mladostnikov, ki so tako proslavili svojo »srečo«, da se je končala šola. Veliko si jih je brez težav pridobilo dovoljenje, da gredo »malo na morje«, praznovat. V enem od kampov sem po naključju opazovala takšno praznovanje, zato so se mi v glavi vrtela vprašanja: »Kje imajo starše? Od kod jim denar? Ali je mogoče, da se to dogaja z našimi mladostniki?« Otroci sploh niso vedeli zase, kje so, kaj šele, kaj govorijo in počnejo.

Zadnje čase se preveč pozornosti namenja zabavi, in to predvsem za otroke in mladostnike, ki potem dejansko »zapravijo« svoja najboljša leta v iskanju dobrih žurov in zlorabe svojega časa. ( op. še ena velika značilnost permisivne vzgoje je, da zaskrbljeni starši naredijo vse, da je otroku prijetno in da se ves čas zabava, a je ves čas v življenju srečen. Razvajen otrok v življenju išče samo lahke bližnjice, zabavo in počitek. Drugih ciljev nima.)

Ob koncu šolskega leta se starši veliko bolj ubadajo z mislimi, kam otroke dati na počitnice, kot kako bi jih lahko zaposlili in kje. Ob vsem tem je tistih, ki niso imeli ravno bleščečih ocen ob koncu srednje šole ali imajo popravne izpite, zelo veliko in obenem je tistih, ki imajo narejene vse pogoje za naslednje letnik, izredno malo.

.

Ravno za vse te posameznike bi bilo še kako koristno, da bi med počitnicami namesto dopustovanja delali in tako vsaj malo začutili, kaj pomeni zgodaj vstati, osem ur delati in preostali del nameniti učenju. Namesto takšnega urnika pa bo večina dolgo spala, se potem kakšno uro posvetila učenju ali jih bo k temu prisilil inštruktor, in ker bodo uspešno naredili letnik, bodo še nagrajeni s kakšnimi počitnicami. Naslednje leto se bo zgodba ponovila, dokler ne bo končano obdobje obveznega šolanja.

.

Seveda pa so tudi otroci in mladostniki, ki so zelo dobro opravili obveznosti v šoli in se jim med počitnicami ne bo treba učiti. Ne glede na to je prav, če tedaj razbremenijo starše vsaj s kuhanjem kosila, pospravljenim stanovanjem in drugimi deli, ki lahko nekoliko pripomorejo k boljšemu vzdušju v družini. Počitnice so priložnost, da se tudi otroci učijo pomena dobrih odnosov, skrbi drug za drugega, dobrih del, saj bo to velika naložba v oblikovanje njihove zelo, zelo pomanjkljive altruistične note osebnosti.

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

Ko normalen, zrel moški zve, da je njegova partnerka noseča, se zaveda, do bo moral odigrati zelo pomembno novo in odgovorno vlogo do partnerke in otroka.

Njegova vloga je, da objame s psihološkim objemom svojo partnerko in otroka. To pomeni, da se odpove svojemu psihološkemu otroku ( željam, užitkom, razigranosti, “jaz prvi”, “svobodi” ) in zelo močno uporabi svojo psihološko odraslost ( samostojen in odgovoren spopad z življenjem, iskanje info, učenje, reševanje problemov, dejavno življenje, refleksije) ter psihološkega starša ( negovanje otroka in negovanje žene v njenih potrebah in željah, kritično vrednotenje informacij, obnašanj, vrednote, pravila, cilji, smisli).

Tako kot pri ženskah, imamo tudi pri moških dve skrajni obliki, ki nista dobri oz. sta škodljivi tako za starša, kot za otroka kot za partnerski odnos.

1. Največ možnosti dandanes pri moških je, na žalost, da so “infantilni očetje”. To pomeni, da ko pride otrok na svet, ga v večini primerov doživljajo kot otroka tekmeca, ko mlajšega brata in so do njega zavestno ali nezavedno izredno ljubosumni. Doživljajo ga kot ODVEČNO BREME. Pošiljajo mu stalne ali občasne signale, da ga sovražijo, oz. ” Ej mulc, ti si tu odveč!”. ” Uničil si mi life!”

Ko njegova žena potrebuje pomoč in pritisne na očetovo odgovornost, se infantilni oče odzove zelo pubertetniško, češ “ nehaj mi težiti”, “pusti me pri miru” , ” zakaj me dušiš”. Kar naenkrat začne doma veliko manjkati, veliko je s prijatelji in kolegi, doma pa je ves tesnobem. Dokler ne zbeži in zapusti tako partnerke kot otroka.

1. druga skrajnost je “perfect oče”. Tak oče pri rojstvu otroka deluje pretirano odgovorno. Popolnoma izključi svojega psihološkega otroka. Popolnoma skrbi za ženo in za otroka. Sebe v celoti zanemari. Ponavadi za celo življenje. Njegov smisel življenja je da gara in da služi otroku in pri tem podpira še ženo. To so pretirano odgovorne in dostikrat zelo zaskrbljene osebe in izgledajo kot suhoparne, puste osebe. Tako kot perfect mame tudi oni svetu izgledajo, da “živijo SAMO za otroka in družino”. Včasih se zgodi, da infantilna mama zapusti moža in otroka. Mož mora sam odgovorno poskrbeti ( ali ga okoliščine v to šele prisilijo, da iz infantilnega očeta postane normalen oče) za otroka.

Normalen oče bo znal izključiti v času rojstva in vsaj prve tri leta življenja otroka svojega psihološkega otroka: svoje želje, svojo svobodo, razigranost, svoje užitke, hobije itd. na račun skrbi za ženo in otroka, ki ju bo negoval in razvajal in kritično presojal vse v življenju, da ne bo šlo kaj narobe. Potem pa bo pri odraščanju otroka to počasi opuščal in razrahljal skrbnost do otroka, da ga nauči večje samostojnosti in odgovornosti do sebe.

.

Problemi:

najbolj pogost problem je, da pridne in resne ( odgovorne) punce iščejo med fanti ” zabavne” in ” cool” tipe, ki so polni iskrivost, razigranosti, znajo njih zabavati, razvajati, osvajati in nasploh “življenje živeti bolj na easy”.

To pa je kavelj. Ravno ti moški imajo preveč razvitega “psihološkega otroka”( zabava, kreativnost, igra) v sebi in premalo “psihološkega odraslega” ( spopad z življenjem, reševanje problemov, delo, kariera, gradnja in negovanje mreže odnosov), še manj pa ” psihološkega starša v sebi” ( ne znajo negovati ne sebe ne drugih, ne znajo biti kritični do sebe in drugih, ne znajo vrednotiti kaj je prav, dobro in kaj slabo, narobe).

Zato ti “hudi frajerji” in “zapeljivci” in “alfa samci” v trenutku rojstva popolnoma odpovejo. Takrat ( prepozno) te ženske spoznajo, da so v resnici ti tipi otročji, infantilni in da so se HUDO zmotile pri izbiri partnerja. Ker so jezne nase, jih zasovražijo in veze se razderejo v večini primerov, one pa postanejo zagrenjene matere samohranilke.

. Glavna naloga pametne, normalne ženske je, da v hoji s fantom preveri, koliko je fant odgovoren, koliko je delaven, kako rešuje problemov, kako jo zna negovati in kako zna biti kritičen do nje in do sebe ter sveta. To pa bo najlažje videla v konkretnih življenskih dejanjih, kjer je potrebno dalj časa reševati probleme oz. delati.

.Spet pa se sploh v Sloveniji pojavlja problem pri iskanju partnerjev: mladi ljudje so premalo pogumni in sproščeni v iskanju kontaktov, zato so tudi manj aktivni v mreženju in poglabljanju odnosov. Ker dolgo nimajo partnerja, je potem dober prvi, ki pride mimo in pokaže vsaj minimum zanimanja. Takega partnerja potem hitro trdno parazitsko zgrabijo, ga ponavadi za celo življenje zagrabijo in se nanj posesivno prisesajo. V resnici pa niso niti poizkusili pridobiti nekaj IZBIRE med fanti in dekleti, čemur je namenjena hoja v dvoje pred zakonskim odnosom.

Drug problem pa je s kariero. Tak oče ali taka mama se ne more začasno odpovedati temu cilju ( kariera), zato je veliko odsoten iz družine. S tem daje jasno sporočilo: otrok in družina sta mi postranska stvar.  Ker ne zmorejo doživeti ( intimo, zato tudi bežijo v materialne ( denar) in častihlepne smeri ( oblast, moč), da napolnijo notranjo praznino in bolečino, ker so v osnovi nezmožni bližine, odnosa) bližino v odnosu in vse lepote in vso srečo, ki jo bližina v družini prinaša ( tako bližina partnerskega odnosa kot bližina starševskega odnosa), ne bodo nikoli izvedeli, da so v življenju zapravili največjo srečo,  prvo nagrado življenja.

Ko ženska izve, da je noseča, lahko zelo različna odreagira na otroka. Ne bom moraliziral.

Otroka v svojem telesu lahko doživi na tri načine:

1. parazit ( otrok pridobiva, mama izgublja)
2. pol-parazit ( otrok pridobiva, mama ne izgublja)
3. simbioza ( oba: otrok in mama imata od močne povezanosti neko dobrobit)

Zrela, odrasla ženska bo običajno otroka doživljala po 3. mesecu ( ko se običajno končajo slabosti) kotnaklonjeno osebo v normalnem simbiotičnem odnosu.

Ko ženska rodi, z otrokom nista več povezana s telesno mejo ( trebuh), ampak sta še vedno povezana s psihološkim objemom.

Ženska običajno potrebuje okrog 10 dni, da otroka sprejme, da ga vzljubi.

Ta psihološki objem mame okrog otroka pomeni, da mora ženska znati vsaj tri leta izklopiti iz svoje osebnosti lastne želje po užitku, razigranosti, razvajanju. Svoja dela osebnosti odraslega ( iskanje informacij, reševanje problemov)  in starša ( vrednotenje) pa uporabiti za to, da otrok preživi.

Vsak jok otroka izraža neko potrebo, ki jo otrok nima potešeno in zaradi katere lahko umre ( lakota, žeja, telesna toplina, polulan, pokakan). Otrok brez skrbi odraslega ne zmore preživeti.

V redkih primerih imamo pri mamah dve skrajnosti:

1. infantilne, otročje mame

so ponavadi mladoletne mamice, ki se jim otrok “zgodi”. Kadar jim je z otrokom prijetno, ga doživljajo zabavno, kot majhna punčka, ki se igra s svojo barbiko. Kadar pa je otrok “siten” ali pa “ji prekriža njene načrte, da gre zvečer v life”, pa je otrok zanjo kot mlajši brat, “ki ji ljubosumno pije kri”. Zato imajo te mamice, ki ne znajo ob lastnem otroku izključiti psihološkega otroka v sebi, ves čas težave v konstantnosti odnosa do otroka. Ta je ambivalenten. Nek trenutek ga ljubi, drug trenutek ga sovraži. Sploh občutek sovraštva je za otroka izredno patološki.

V odraščanju otroka, je veliko znakov iz strani mame, da ” kaj pa je tebe treba bilo” in veliko pogojne ljubezni ter veliko izpadov sovraštva, kar otrok kasneje ponotranji in bo v odraslih letih sam sebe sovražil v večini življenskih okoliščin.

1. druga skrajnost so “perfect mame” .

To so mame, ki svojega psihološkega otroka po porodu popolnoma črtajo, da se kot odrasla in starševska osebnost lahko popolnoma posvetijo v služenju otroku. Problem je v tem, da te mame otroku služijo kot hlapec najmanj 20 let ali celo življenje. Otroka pretirano ščitijo ali celo razvadijo. Če so mame motene, potem otroka tudi psihično pohabijo. Tak otrok bo težko zapustil mamo.

Normalna mama se zaveda, da mora svojega psihološkega otroka vsaj prve tri leta izključevati. Tako odpadejo žuri in to, da je ona v svojih željah prva. Zaveda se, da so potrebe otroka prve. Kasneje po treh letih pa vedno bolj opušča služenju otroku in se posveča tudi svojemu psihološkemu otroku. Tako otroku omogoča, da si veča mejo z njo v ohlapnost in pri 18letih lahko od mame oddide samostojno in samozavestno v svet.

“Mamini sinčki” in “očetove hčerkice” imajo vse po vrsti dominantno mamo ( oz. hčerkice dominantnega očeta). S tem staršem so še vedno v simbiozi, kar je za 18 let starega človeka že patološko. Zato si tudi v življenju iščejo prav tako (izredno) dominatnega in zaščitniškega partnerja. Patološkost partnerke “maminega sinčka” je v tem, da MORA ” svojemu” moškemu “pomagati”, “ga voditi”, “ga reševati”, ” ga kontrolirati” – saj se le v tem čuti ljubljena. Seveda je jasno, da dominanten partner močno trči v dominantnega starša, zato se razvijejo zelo sovražni odnosi do tašč oz. tastov ( pri moškem partnerju).

Mamini sinčki tudi po poroki živijo zelo blizu mame, očetove hčerkice pa v bližini očeta. Obema je starš ideal ženskosti oz. moškosti. Težko navežejo odnos bližine z drugimi ljudmi.

po Bogdanu Žoržu iz predavanja za starše na 1. Festivalu družin iskreni.net v Postojni 20. maja 2007

To je vzgoja z

1. zapovedmi
2. prepovedmi
3. psihičnim nasiljem
4. fizičnim nasiljem
5. duhovnim nasiljem ( ” te bo Bog kaznoval!”)

s katerim starši želijo pri otroku doseči,

da bi otrok mislil, čutil, delal, doživljal in veroval IZKLJUČNO to, kar oni HOČEJO.

REZULTAT VZGOJE ( morda za nekatere starše tudi zavesten cilj?):

s tem vzgojijo otroka v

1. plašno,
2. podredljivo,
3. ubogljivo,
4. nesamostojno,
5. nesamozavestno osebnost, ( op. Pavel: ki lahko to tudi na zunaj kaže kar v sebi doživlja.)

( op. Pavel: Poimenujemo jo pretirano prilagojen ( ubogljiv) otrok..).

Ali pa v njeno nasprotje: v oblastno in nasilno osebo .

( op. Pavel: Lahko pa na zunaj ves čas kaže upornika, ki želi vse od staršev negirati. Poimenujemo jo uporniški otrok. V sebi pa je isti kot pretirano prilagojen otrok. Nima svobode, samostojnosti, avtoritete. )

……………………………………………………………………………………………………………………………………

Opomba Pavel:

Avtoritarna vzgoja je vzgoja, ki so jo bili deležni naši dedki in babice, morda kateri od naših staršev, ali zelo redko kdo od nas.

Ta vzgoja uporablja SAMO ZAHTEVE

in SAMO KRITIKO oz. KAZNI. Je zelo dosledna vzgoja. Problem je, ker ne temelji na brezpogojni ljubezni starša do otroka. Zato tak starš premalo energije posveča NEGOVANJU otroka in POHVALI otroka.

Na splošno je bila to učinkovita vzgoja, saj so z njo dosegli z malo energije ubogljivost otrok. Niso pa imeli časa, da bi se z otrokom več ukvarjali, kajti eno je bilo delo in preživetje, drugo pa veliko število otrok.

Tako vzgojeni ljudje v odrasli dobi ne znajo uživati življenja, morda ne počivati, tudi zabavajo se težko. V sebi ne čutijo sproščenosti in svobode. Težko se samostojno odločajo. Ponavadi potrebujejo avtoriteto tudi v odraslih letih, da ji sledijo. Svobodo in prosti čas težko prenašajo. Tudi v stikih z ljudmi so manj sproščeni, bolj zapeti in togi.