PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'zanemarjen otrok' Kategorija

Grandiozni narcisi (“BODI ZVEZDA!”): lokalnost ali globalnost

Objavil pavel dne 17.11.2009

Ko sem pred tednom v medijih slišal za nesrečo pogumnega alpinista Humorja, me je malce zbodla, a glede na njegovo večkratno trdoživost, sem verjel, da se bo zlizal. V soboto zjutraj me je novica o njegovi smrti zelo šokirala in užalostila. Pozorno sem začel spremljati kalvarijo in ujel par drobcev, ki so mi izstopali:

  • bil je užaljen nad tem, da ga je pol Slovencev zaničevalo po fiasku in državnem reševanju iz leta 2005
  • šel je plezat v Himalajo ne da bi o tem vedeli njegovi najbližji, celo prijatelju Grošlju ni povedal
  • šerpi, s katerim je imel zadnji pogovor po satelitskem telefonu, je povedal: “Tale gora je moja zadnja!”
  • našli so ga 600m nižje kot je sporočil ( ne 6.300, temveč na 5.700m)
  • Viki Grošelj je že na prvo žogo povedal ” da nihče ne bo nikoli izvedel, kaj se je res zgodilo”
Začela se je množična patetika. V medijih se kažejo pritlikavci, ki javno govorijo, da so bili njegovi prijatelji in kako velik človek je bil. Seveda so najprej politiki, pa potem politično nastavljeni managerji, pa politično nastavljeni novinarji, župani in še kdo. Forumi so polni patološke patetike, vsak od nas želi napisati vsaj R.I.P ali “sožalje domačim”.

Skočim v mislih nazaj par dni, ko sem na forumih bral celo take odzive, ki so mi obračali želodec: ” Spet ga bomo morali z našim denarjem reševati. Kar tam naj ostane, kaj pa tja rine!” Po svoje sem skušal razumeti ta bes, glede na to koliko denarja nam delavcem v tej državi ukradejo za to, da elita živi “bonvivansko” oz. v stilu “marka voljča, od politike nekoč nastavljenega prvega managerja v državi, managerja NLB” ali pa da se s tem denarjem rešuje vsak dan neko neumnost bedakov ali razvajencev. Vseeno pa se je tukaj šlo za življenje in takrat je treba reševati, ne pa skopuhariti po gorenjsko oz. razmišljati najprej o denarju.

Danes sem prebral kolumno Ane Jud o Humarju in Slovencih, ki mi je bila delno všeč, delno pa bolna. Ker ljudje v tej tragediji na prvo žogo stopamo na eno stran ali pa na drugo stran. Temeljitega razmisleka pa ni. Vsi Slovenci nismo taki, kakor Ana piše – velik del množice pa je tak. Vseeno pa mi del teksta deluje demoničen, ker se Ana vleče ven kot neka dobra oseba, vsi ostali pa smo demonski Slovenčki. Veliki jaz in vsi ostali poden: kako prozorno. Še en grandiozni narcis.

Všeč mi je Dajanina misel v komentarju na Anin zapis: “Pri nas ljudje nimajo dostojanstva. Kako bodo ljudje cenili drugega, če sami sebe ne cenijo? Nemogoče. To je glavni poblem – občutek nevrednosti. Zato, ker ne cenijo sami sebe, se obnašajo suženjsko in hlapčevsko do drugih. In tisti, ki se cenijo, so žrtve javnega posmeha. “

Pa že tako imamo polno takih posebnežev z osebnostno motnjo grandioznega narcisizma:

  • od Tita ( morda boste lažje to motnjo videli v Hitlerjevi in Mussolinijevi želji po občudovanju s strani množic) ,
  • Kardelja,
  • Kraigherja do vseh herojev naprej.
  • Do današnjih ekstremnih športnikov,
  • nastopačev v kmetijah, maturantskih plesih rekordov, “bodi zvezda” pevcev,
  • da ne rečem sodobnih politikov od lepega Pahorja, polizanega pametnjakoviča Golobiča, pa Janša, Erjavca, Jelinčiča do Kučana.
  • Navsezadnje je tudi večina blogerjev narcisov.
Koliko sem narcis sam? Sigurno imam kar par lastnosti (spodaj naštete), ki bi jih lahko odkljukal, še več jih vidim pri svojem očetu in pri svojem bratu, hkrati pa me tudi narcisi odbijajo. Jih hitro zaznam, prej kot tisti, ki to niso.

Kar nekaj POZITIVNIH, prodornih ljudi poznam, ki bi jih lahko označil, da so ujetniki lastnega narcisizma. A kljub temu so uspešni na svojih področjih in zelo prispevajo v družbi. Bom izpostavil samo enega, ki je javna oseba: Mićo Mrkaić. Kljub marsikateri dobri stvari, me pa samo narcisizem odbija. Pa naj bo ta človek živ ali mrtev.

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja: »Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju),

  • potreba po občudovanju,
  • pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:
  • mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
  • prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
  • prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
  • zahteva po pretiranem občudovanju,
  • nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
  • izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
  • nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
  • nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
  • ošabnost in nadutost.«
Ravno zato mi je všeč zapis Vodeba, ker ni dovolj, da nesrečnega Humarja nekateri nekritično občudujejo, drugi pa nekritično zanikajo. Potrebno je videti logiko obnašanja, da se nekaj iz tega o sebi in o čudakih med nami naučimo in skušamo izboljšati LASTNO zavedanje in LASTNO obnašanje. Roman Vodeb tudi meni logično predvideva, da je v torek Humar naredil samomor in se je sam vrgel 600m v globino.

Zakaj smo Slovenci med prvimi v adrenalinskih športih, katerih ozadje je samomorilnost oz. 2 globoki podzavestni PREPOVEDI v času otroštva

1.   “NISI VREDEN, DA ŽIVIŠ!” oz.  “DONT  EXIST!”

. 2.   “NIHČE TE NIMA RAD!” oz. ” DONT BE IMPORTANT? (malenkost manj strupena)?

Ne verjamem v pregovor O MRTVIH VSE DOBRO. Tudi ne gre za to, da pokojnega Humarja spljuvamo ali zmanjšujemo njegove dosežke, človeškost. Važno je, da NEHAMO S TEMI IDEALIZIRANJI; GLORIFICIRANJI, HEROJSTVI in z antipodi tega, ki vznikajo v zavisti do “nekoga, ki si pa upa”. Da smo sočutni do njegovih otrok, žene, staršev, družine, prijateljev. Sočutni v realnosti (in ne v jokavi patetičnosti) – ne da napihujemo idealiziranja in kontraidealiziranja. Kdo je bil do sedaj sočuten do njegovih otrok in družine ob njegovem milo rečeno GROZNEM večletnem obnašanju? Zakaj v Sloveniji to sočutje tako bolestno sprevračamo, da smo bolj sočutni do pijanega voznika, ki je na AC ubil tri otroke, kot do teh otrok? Bolj smo sočutni do rdečih (saj drugih v Sloveniji enostavno ni) tajkunov kot do tisočih brezpravnih in brezposelnih delavcev? Bolj smo sočutni do Kučana kot do nekoga, ki kritizira socializem in pravi, da bi že zdavanja morali uvesti kapitalizem?

Na Tomaža sem bil ponosen, ko je vedno znova zmagoval iz porazov, ko je duhovno rastel. Priznam ga za junaka Slovencev. Hkrati pa skušam njegovim posnemovalcem in potencialnim posnemovalcem na vseh čudaških smereh Knjige rekordov pokazati na logiko takega obnašanja in jih s tem spodbuditi, da življenja ne živijo na podlagi teh nezavednih impulzov grandioznega narcisizma, oz. ozavestiti te impulze. Aleš Čerin lepo napiše o kvalitetah Tomaža Humarja. Se strinjam. Toda to je samo en pol, diši po idealiziranju.

Kaj je vzrok za to, da človek postane grandiozni narcis, za to osebnostno motnjo? Zakaj odrasel človek tako strastno in infantilno išče s svojim obnašanjem in dejanji POHVALO, OBČUDOVANJE, PUBLIKO, APLAVZE? Ker je imel čustveno hladno mamo in očeta? Ali ker je bil preveč občudovan v otroštvu in premalo omejevan? Pa je bilo pohval vedno premalo in bi jih rad še več in še od ostalih?

Zakaj je v Sloveniji toliko samomorilnosti?

Toliko čudaških ekstremnih športnikov ( toliko blesavega tekmovanja!!!)?

Toliko herojev in “herojev”?

Hkrati pa nimamo dobrih podjetnikov ( na 1 pravega podjetnika pride 99 političnih parazitskih “podjetnikov” in kriminalcev).

Hkrati pa smo družba totalne POVPREČNOSTI in URAVNILOVKE na vseh področjih. Tako, da človek lahko zadiha, če se gre svojo čudaško tržno nišo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Slovenija, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, zdravje | 1 komentar »

Vzgojna klofuta in liberalnost

Objavil pavel dne 15.11.2009

Na predavanjih “Nenasilna vzgoja” (Mons, 2009) sem se med odmorom srečal z Romanom Vodebom predvsem zaradi enega samega razloga: verjel sem, da je on eden redkih, ki si upa drugače razmišljati kot dvorana 500 izobraženih ljudi. In tudi je. Z delom njegovih razmišljanj se v celoti strinjam, glede političnih označb in demoniziranja klerikalcev, desničarjev, konzervativcev ter poveličevanja levice pa ne. Že to dosti pove, da se ima za levičarja in je bil član LDS, ki v Sloveniji že desetletja vzdržuje fevdalizem ob lepih, “naprednih” idejah, veliko pove o njegovi zavedenesoti oz. zindoktriniranosti glede politike v svetu in doma.

Roman Vodeb se v svojih miselnih izvajanjih sklicuje na Freuda in na dr. psihologije Petra Praperja (le zakaj je psihoanalitična in psihoterapevtska stroka tako tiho ob tem ko “homoseksualci, metroseksualci, feministke, najstnice in razočarane gospodinje” pišejo družinsko zakonodajo, ki je popolnoma skregana z razvojno analitično psihologijo otroka?). Ugotavlja, da je današnja družinska zakonodaja “ultra-liberalna”. Kaj to pomeni , ne vem.

Po mojem je predvsem nerazumna in nestrokovna ( kar tudi Vodeb trdi). Ideološko pa je bliže “naprednim” oz. “levim” – kamor se Vodeb ves čas politično šteje. V čem so napredni, če gredo v regresijo? V tem, da demonizirajo avtoriteto in hierarhijo? Če iz Odraslega zdrsnejo na raven razvajenega ali prezaščitenega Otroka, ki ima naenkrat moč, da vodi druge otroke. Otrok vzgaja otroka. Oz. če pogledamo v šole in na sodobne pedagoge, ki so pristaši “demokratične vzgoje” oz. “vzgoje brez avtoritete” : Otrok z diplomo vzgaja otroka.

Jaz zagovarjam, da starša morata imeti pravico otroka vzgajati. Pod vzgojo pojmujem uporabo vseh treh orodij:

1. ZAHTEVA, CILJ, ki jih starš daje otroku

2. POHVALA, NAGRADA za dejanja, ki jih otrok dobro naredi

3. KAZEN, KRITIKA za dejanja, ki jih otrok ni dobro opravil.

Današnji mainstream in “demokratični socialisti” pa 1. in predvsem 3. ordoje vzgoje eliminirajo kot nečlovečno, nehumanistično. Napihujejo svojo rahločutnost, sočutnost in pozitivnost.

Sploh pa so absolutno proti fizični kazni v vzgoji. Vodeb prav tako iz psihoanalitičnega vidika in izhajajoč iz Freuda dokazuje, da mora oče imeti pravico, da svojega sina lahko kaznuje, tudi telesno. Zavzema pa se, da drugi ljudje, predvsem v institucijah (šola) otroka ne bi smeli vzgojno udariti.

Tako kot smo v Sloveniji dobili anarhistično nasilje na cestah v pretežni meri predvsem zaradi smešnih prometnih kazni in slabega kaznovanja s strani policije in sodstva – tako tudi na področju družine še vedno spodbujamo s slabimi zakoni in smešnimi kaznimi družinsko nasilje.

Kaj spada pod družinsko nasilje:

1. psihopatski starši se znašajo nad otroki. To se vidi, da uživajo oz. pretiravajo v telesnem kaznovanju. Točka razlikovanja je v tem, da so otroci fizično poškodovani ali celo umrejo. Kar normalni starš, ki ima rad svojega otroka, ne bo nikoli naredil. Če bi teh 5% populacije staršev pozaprli in jim otroke trajno odvzeli – bi že veliko naredili.

2. slabi starši: ki otroka zanemarjajo, mu nudijo premalo ljubezni, podpore, negovanja, spodbud. Hkrati pa ne znajo kaznovati otroka postopno, temveč prehitro pridejo na najbolj skrajne ukrepe, ki jih zlorabljajo. Skratka to so starši, ki slabo, neučinkovito vzgajajo, potem pa skušajo na hitro vse rešiti s pretepanjem otroka. Te starše bi država morala kaznovati z alternativnimi ukrepi. Eden glavnih bi bil “delo na sebi” oz. delavnice v psihoterapevtskih skupinah.

Otrok potrebuje mejo. In meja dostikrat za normalnega otroka ni samo beseda ali ponavljanje te besede. Niti kričanje niso več otroku ta meja. Niti grožnja s kaznijo. Niti kazen mu ni več meja. Na žalost mu tudi fizična kazen dostikrat ni več meja.

Danes pa med starši prevladujejo BLUZATORJI, ki izhajajo iz IDEALOV in IDEALIZIRANJ (utopij), kar je značilnost levičarjev, a ne Vodeb? (A nismo imeli v 20. stl. kar tri velike utopistično-totaliaristične poskuse s strani socialistov: Lenin oz. Stalin, Hitler in Musssolini?) Predvsem med mlajšimi starši, ki mislijo, da so se vzgajati naučili v nekaj mesecih na podlagi svojih osebnih odporov (nerazrešenih frustracij v konfliktu s sodobnimi ideali) v otroštvu in puberteti. Pa s kakšno prebrano knjigo “strokovnjaka” kakšne od komercialnih uspešnic. Prav tako taki osebki prevladujejo med mladimi pedagogi in družboslovci. To so PERMISIVCI. Oni popuščajo, dovoljujejo. To je zadnjih 50 let moderno. Čeprav danes poslušam, od nekaterih, da “oni postavljajo meje, samo ne s kaznijo. Samo ne s telesno kaznijo!” Ko jih vprašam: ” Kako pa postavljate meje?”, pa se zgubljajo v odlgovezenju, osebnih napadih ter pomanjkanju logike in realnosti.

Glede na to kako so ti osebki agresivni v svojih zagovorih in kako izhajajo iz “rahločutnosti”, “sočutja” ,”humanosti”, “pravičnosti”, “enakopravnosti”, “demokratičnosti” in podobnih fraz, pa mi največ spregovori njihova drža, ko izhajajo iz svojih osebnih frustracij otroka v času vzgoje njihovih staršev. Te frustracije jm utopljajo razum in smisel vzgoje, da ne rečem razsodnost.

Posledice te “vzgoje” pa so že razvidne v družbi, v vrtcih, šolah in v podjetjih. To so osebki, ki nimajo zgrajene osebnosti, ki se izogibajo trudu, delu, naporu, trpljenju. To so ljudje brez rezultatov. Ki so zelo agresivni in hkrati zdolgočaseni in brez smisla. Ki niso zmožni daljših odnosov, ne prijateljskih, ne partnerskih. Ravno ti starši pa bodo odgovorni 100%, da bo njihov otrok postal zelo agresiven in manipulirajoč razvajenec, narkoman, delomrznež in narcis.

Jaz liberalnosti vsekakor ne razumem kot težnje v anarhijo ali odsotnost avtoritete na raznih nivojih družbe. Temveč to, da se ima država čim manj ( MINIMALNO, le NA PODLAGI pogodbe OZ. POGODB, kjer je to nujno: sodstvo, vojska, policija) vpletati v življenje posameznika, družine, podjetja, družbe. Liberalnosti ne razumem, da je treba rušiti dobro delujoče vzorce samo zato, ker so ti tradicionalni in bi mi bili radi napredni in alternativni.

Zakaj je meni anarhija slaba oz. nevarna opcija: ker vodi v to smer, da v družbi prevladujejo najbolj brutalni, pokvarjeni, tajkunski, mafijski, psihopatski posamezniki – ne pa najboljši v smislu etike, najbolj delavni, oz. z največ znanja. Liberalnost na področju gospodarstva pa mi pomeni to, da v na prostem trgu ob minimalni regulaciji zmagujejo najboljša podjetja, da ljudje s pozitivno selekcijo napredujejo v podjetjih na temelju znanja, podjetnosti in dela.

VIR iz katerega izhaja delček mojega razmišljanja

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/vzgojne-klofute/33014

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | 2 komentarjev »

Ubijalci in neodgovorneži morijo na cestah

Objavil pavel dne 23.10.2009

Dolga leta je bilo v Sloveniji kar dobrih 300 ljudi ubitih v prometnih nesrečah na leto. Danes se številka zmanjšuje in približuje polovični vrednosti oz. bo sigurno leta 2009 pod 200 ali pa malce več kot 150. Še vedno je brutalno govoriti o šteilkah, kajti v vsaki številki je neskočno pomembna in edinstvena oseba.

Zakaj je v Sloveniji toliko nesreč?

Bom poskušal po vrsti našteti temeljne razloge:

Nikakor ne trdim, da so to hitrost, alkohol in mamila. To so elementi, izbrani NAČINI, s katerimi se ti ljudje ubijajo in ubijajo druge. Valjda ni srp kriv za umore miljonov civilov, temveč komunistični psihopati, ki so s srpom (kot simbolom) klali nedolžne.

1. Glavni moment vidim v NEODGOVORNOSTI povzročiteljev nesreč. Ti ljudje so na celem spektru svojega življenja neodgovorni, kar izvira iz domače “VZGOJE”, predvsem pa močno vpliva družba oz. kultura. Ta neodgovornost večine v slovenski družbi se očitno pokaže, ko ljudje začnejo obsesivno po katastrofalnih nesrečah iskati vzroke nesreče in jih seveda zelo hitro najdejo v zunanjih faktorjih: alkohol je kriv, pa velika hitrost je kriva, pa slabe ceste so krive, pa slaba signalizacija je kriva. Tipično socialistično obsedeno iskanje čarovnic, razrednega sovražnika in čakanje, da bo vsa družba dosegla soglasje in bomo lahko na fašističen način to žrtev potolkli  KOLEKTIVNO do zmazka. Drhal pač.

2. Drugi razlog je ta DRUŽBENA KLIMA. Prihajamo počasi iz socializma, kjer so ljudje na vseh nivojih pasivizirani, prezaščiteni in neodgovorni. Razvajeni, poujčkani, nepodjetni, ne znajo konstruktivno ven metati energijo (v podjetništvu, v ustvarjanju, v delu). Večinoma delajo zelo frustrirajoče fevdalno delo, tlako, ki jim ne daje ne zadovoljstva, ne potrditve, kaj šele samozavesti. Živeti v socializmu pomeni biti pasiven, potuhnjen, zahrbten, tesnoben, depresiven, nesrečen, alkoholiziran oz. kako drugače zadet s trenutno verzijo socialistične ideologije oz. iluzije oz. utopije. Skratka živimo kot džunkiji. Neodgovorni do sebe, do drugih, do družbe. Obsedeno iščemo samo svoje pravice in na tej poti v vrstah, cestah in trgovini brezobzirno teptamo druge. Poleg smrti na cestah je v vseh socialističnih družbah tudi mnogo več alkoholikov, vseh vrst zafiksancev (največ z ideologijo in sovraštvom), prekomerno število samomorov.

3. SAMOMOR bi dal na tretje mesto. Destruktivno vedenje, avtodestruktivno vedenje se kaže že v tem, da nekdo zelo prekorači hitrost, svoje sposobnosti oz. gre pijan na cesto. Nasploh smo Slovenci med prvimi, ko gre za avtodestruktivne in nevarne športe, ki se jim sofisticirano reče “adrenalinski športi”, torej športi v katerih se hormon groze in strahu izdatno črpa v mišice. Pa potem do samomorilnosti skrajnih oblik ( kakšrna je bila 8 mesecev nazaj, ko je nek samomorilec obrnil avto in poleg sebe ubil še dve ženski – ter to tik pred nesrečo zavpil svoji prijateljski druščini, ki je še zadnji hip pobegnila iz avta, ki ga je na AC obračal v nasprotno smer). Tudi tale Maček iz Celja je po mojem mnenju delal samomor in ga bo sedaj na psihiatriji ali v zaporu tudi prej ali slej naredil.

4. Dolgoletne NIZKE KAZNI in NEDOSLEDNOST KAZNOVANJA (vse to kaže na PREZIRANJE KAZNOVANJA v vzgojnih ukrepih) spadajo pod ideologijo permisivnosti, ki jo zadnjih 30 let v Sloveniji širijo t. i. “LIBERALNI ” socialisti na najvišjih mestih. Zaradi te permisivnosti, relativiziranosti, popuščanja, odstanjevanja vrednot, vseenosti so uspešno uničili medije, šolstvo, številne družine in navsezadnje celo družbo. V resnici pa to ni liberalizem, temveč odsotnost vseh vrednot, mej, pravil (druga skrajnost je množenje pravil v miljone, ki jih potem nihče ne more več nadzirati) oz. relativiziranje in norčevanje iz vrednot tistih, ki še držijo določene norme. Brez osnovnih norem pa ni družbe, temveč je v igri roparsko izživljanje najbolj norih nad manj norimi. KAZEN demonizirajo, češ da kazen ne spada v vzgojo. Češ, da humana vzgoja ali kao demokratična vzgoja ne potrebuje kazni. Ravnokar so sedanji norci na oblasti sprejeli še en totalno neživljenjski zakon, ki staršem prepoveduje otroka udariti po riti. Da ne govorim o vzgojiteljcah in dr. pedagogike, ki zagovarjajo vzgojo brez kazni- in ni jih malo. Ti talibani, ki se imajo za liberalne nam že 30 let na TV tumbajo, da “VIŠJE KAZNI NE BODO REŠILE PROBLEMA”. Zadnja leta (morda zadnjih 5 let, ko so se kazni drastično zvišale, a so še vedno premajhne za največje norce, katerim bi bilo treba zapleniti avtomobil in ga prodati na dražni) to vpliva tudi na skorajšnjo razpolovitev prometnih nesreč in tudi na razpolovitev števila mrtvih na leto v Sloveniji. Ta popustljivost se kaže v šolah, univerzah pri policajih, ki ne opravljajo dela dosledno ( torej lovljenje največjih kršiteljev, temveč zgolj mirno pred avtocestnimi barikadami postavijo radar in opilijo vsakega za 100€, ki za 10km/h prekorači dostikrat nesmiselne omejitve. Ta popustljivost se kaže v zakonodajalcih oz. v teh političnih strankah, ki stojijo danes na oblasti. Torej neka liberalna akademija in njihovi penologi s modernimi kumrovškimi prijemi, ki ne povzročijo nič drugega kot nered, zakon brutalnosti in anarhijo. Ravno te ljudi, bi bilo potrebno na sodiščih obsoditi, ker so glavni krivci za tisoče umrlih v zadnjih 30 letih.

5. TESNOBA je eden glavnih problemov, ki daje sodobnega Slovenca. Tesnoba izvira iz tega, da je človek neuspešen in nepotešen v kvalitetnih odnosih ali pa ima mobbinga polne težave v službi. Tak človek se v avtomobilu =MATERNICI sproti le tako, da za hip postane otročji , neodgovoren in končno postane iz TLAČANA gospodar, ki do konca pohodi pedalo. Morda si še prej kje na poti tesnobo gasi z alkoholno pijačo ali kakršnokoli drugo drogo. Bistvo je, da se v avto končno počuti doma, na svojem in močnega, sposobnega, supersposobnega -zato neodraslo pretirava kot kak pubertetnik.

6. NELINEAREN prehod:

  • iz kolovozev na AC.

  • iz prezaščitenega socializma v tajkunski socializem, kjer so sedaj delavci vedno bolj izkoriščani in pod pritiskom.

  • iz jugov 55 na hitre in močne avtomobile. Marsikdo, ki je na večih področjih nefunkcionalen in funkcionalno nepismen, bo tudi na teh področjih odreagiral s prevelikim faznim zamikom.

7. NARCISOIDNOST (bolano slavohlepje in hlepenje po dobivanju pozornosti in občudovanja): tekmovanje in kazanje na cestah. Najbolj dragi avtomobili, šopirjenje, show off, stave, nočne dirke so spet posledice zelo slabe vzgoje, ki v Sloveniji kraljuje zadnjih 50 let in ta vzgoja kraljuje tudi v celem zahodnem svetu, pretežno v nižjih slojih, kajti uspešni in delavni starši otroke hitro vpeljejo v red, delo in pravila. Za razliko od staršev, ki svojim otrokom zgolj popuščajo pri vsaki želji, jim ne dajejo zahtev, niti jih ne kaznujejo. Starši otroka zgolj hvalijo in občudujejo (ne vedo kaj je starševska ljubezen oz. imajo ta pojem močno izkrivljen), zato tako osebek postane RAZVAJEN ali celo NARCISOIDEN, torej fiksiran na razvojni stopnji dveletnega otroka, ki se bori za pozornost (občudovanje) predvsem mame in počasi tudi očeta. Naš narcisoidnež na cesti, ki je star od 18 do 55 let pa se potrjuje pred prijatelji, brezimeno množico ali celo pred številčnimi bralci rumenih cajtengov, ki berejo o tej nesreči in o tem narciosidnem norcu.

8. NEDELO, LENOBA, NEIZVAJANJE UKREPOV: eno je moja pritožba na policaje, ki ne lovijo velikih rib, velikih prekrškarjev oz. norcev in pijancev na cestah, obračalcev na AC, voznikov v rdečo luč, prehitevalcev čez polno črto itd. ter jim ne zasežejo avtomobila in vzamejo izpita ( tukaj bi bile kazni lahko dosti hujše za te norce). Da potem ne govorim o režimskih sodnikih, ki tako počasi delajo, da večino kazni zastara ali trajajo boleči procesi 8 let in jih potem neskrupolzna in debelokožna političarka hladnokrvno izkoristi za resničnostni šov in resničnostno soap opero in zajoka pred celo Slovenijo, da se pokaže kako je “sočutna” in si tako dvigne politični rajting, namesto, da bi že kaj ukrepala v smeri, ki jo prakticirajo EU države z najmanjšim % smrti na cestah. Skratka lenobe med policiji, sodniki in politiki, ki lahko čez noč vložijo nov zakon ali dopolnilo zakona.

9. ZAKONODAJA: v socialistični Sloveniji je zakonov preveč (tipično za socialistično družbo, ki hoče vse obvladovati, nadzirati in kontrolirati, celo managerati. Zakoni so slabi, zluknjani in jih zelo slabo izvajamo. Zakone je treba zmanjšati in našteti najbolj osnovna pravila, ki se jih je potrebno trdno in dosledno držati. Če ne gre drugače, enostavno prevedemo zakonodajo od prvih treh držav EU, ki imajo najmnjši % smrtnosti na cestah. S tem, da je nujno potrebno poostriti zakone kazni za NAJTEŽJE prekrške. Kamor spadajo nekajdnevni zapor, trajni odvzem avtomobila in njegova dražba ( denar naj gre v ustanove, ki usposabljajo invalide od prometnih nesreč), večjo alkoholiziranost na cesti ( nisem pristaš popolne abstinence, kajti to spet predlagajo fanatični idealisti) je potrebno oceniti kot NAKLEPNI UBOJ. Potrebno je uvesti, da se tak obtoženec zaradi večjih prekrškov mora udeleževati seminarjev in 100 ur prostovoljnega dela – skratka alternativne kazni, kakršne imajo v anglosaksonskih državah, kjer ima država z nekaj 10 mio prebivalcev prav toliko mrtvih kot naša država z 10x manjšim številom prebivalcev.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Praktični del življenja, Slovenija, Vzgoja, avto, inženirji družbe, modne družbene smernice, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Razvajen (ne-na-vaje-nost na RED) dojenček

Objavil pavel dne 4.12.2008

Najine izkušnje:

midva sva izbrala srednjo pot, kajti Milivojević je rekel, da do 1,5 leta otroka še ne moreš razvaditi ( tu je večina kvalitetnih strokovjakov razdeljena, toda bistvene razlike po Zoranu Milivojeviću do približno 1,5 leta še ni). Večje škode še ne moreš napraviti). Takrat pa se že začne, če opuščaš kritiko, zahteve (naloge otroku) in kazni, ter še naprej otroka samo hvališ in neguješ ( kar je seveda potrebno nadaljevati).

Včasih so otroci veliko jokali. Starši niso imeli mnogo časa za njih. Seveda so parkrat na dan poskrbeli za otroka. Če je pa jokal, pa je bilo naravno. Danes pa so mame panične, preSTRAŠENE in pretirano skočijo v pomoč že na vsako otrokovo cmirjenje, stokanje – kar je na robe. Velikokrat se to v družbi dogaja, da skačemo iz enega EKSTREMA v drug EKSTREM. ( starši niso imeli nič časa oz.  starši so ves čas prestrašeni in na preži)

Navezal bi se še na misel dr. ZZD in dr. Žorža, da je otrok lahko že razvajen od prvega dne. Razvajenost pomeni NE-NA-VAJE-nost na RED. Otroka moramo postopoma učiti red, naučiti na našo kulturo in civilizacijo. “če ga ne bomo mi tepli, ga bo življenje še 1000x bolj teplo!”. Gostečnika in njegovih učencev ne jemljem za kvalitetne, ker spadajo med permisivne “strokovnjake”, ki imajo celo včasih s stroko skregane ideje in teorije ( npr. o zlorabljenosti otroka). Danes je v Sloveniji permisivnost v stroki in med starši še vedno prevladujoča IDEOLOGIJA.

Skratka v osnovi sta dve močni odstopanji: 1. spanje 2. hranjenje

Otrok naj bi ponoči spal v svoji posteljici. Tudi hranjenje in izločanje naj bi prej ali slej razvojno postalo nek ritem.

Tukaj lahko nepoznavalci naredijo veliko ŠKODO. DOJENČEK ŽIVLJENJSKO RABI BLIŽINO, TOPLINO. Večinoma DOJENČEK joka zaradi neke POTREBE ( življenjsko odvisen), dosti kasneje zaradi želje ( ni življenjsko odvisen). 1. lačen, žejen 2. ZASPAN, utrujen 3. prestrašen ( običajno zgolj zaradi sanj. Lahko pa je pretirano: če ima dojenček slab odnos z mamo, če ima mama slab odnos z očetom se to pri otroku čez dan transformira v podzavest in sanje to ven butajo z brutalno iskreno grozo). 4. polulan, pokakan 5. bolan 6. želi bližino, toplino, ljubezen, ljubkovanje, obraz mame, pogovor, božanje ==> od tukaj ven prihajajo najhujše motnje ljudi, ker niso zmogli toplega odnosa z mamo ( oče tega ne more nadomestiti, če je mama infantilna ali motena). Predvsem pa od tu prihajajo motnje, da se ljudje bojijo pristne bližine z drugim človekom, da so sami, osamljeni, samotarji, ne znajo navezovati kontaktov, ne zmorejo biti z nekom, biti zvesti itd. Celo en znameniti stavek obstaja: PSIHOPATA NAREDI MOTENA MAMA.

Kdor tega ne daje dojenčku, ko ta joka – je po mojem terorist in psihopat ( v literaturi pa samo motena ali infantilna ali razvajena mama). Dostikrat, ko je pri 1 letu že začel delati ekscese, pa sva vse šla skozi – sva drugi dan videla, da se je v njem kuhala bolezen ali pa da so bili zobki vzrok tečnosti.

Midva sva tavelkega kar velikokrat v roke vzela in nosila. Ponoči je sam ( veliko sem ga prenosil, da je zaspal – potem kasneje, pri 1 letu, sem bil zraven, kasneje pa sem ga tudi že včasih zapustil) zaspal v posteljici. Včasih sem ga sredi noči nosil, včasih ga je žena podojila in je ob njej prespal del noči. Še danes imava ta nočni obisk – in to je znak, kot nama je včeraj na predavanju rekla ZZD – da se še nisva OD-LOČILA. Malega veliko več nosimo. Je bolj nesiguren in nesamostojen kot ta velik. Bolj je prestrašen, zato več te nege rabi.Zvečer ga nosim in položim v posteljico, okrog 1h se zbudi in ga lahko hitro uspavam, toda ko ga dam v posteljico -se zbudi. Hoče biti v dnevni sobi na kavču. Tako, da žena drugi del noči tam prespi ( je mnogo topleje). Doji ga vsakič, ko želi. Zdaj dodajamo že 2 meseca, kar zmanjša dojenje. Največkrat je VZROK TEČNOSTI otroka po mojih izkušnjah ŽEJA ( voda, razredčen sok) ali UTRUJENOST. Kajti pri lakoti je otrok histeričen.

Vseeno se mora starš pri otroku naučiti NIANSE joka: kdaj je res bolečina, kdaj je res iskrena želja po hrani, spanju. Kdaj pa je jok tečkanje za brez veze, tečkanje za ekstra pozornostjo, kdaj izsiljuje nekaj ekstra. Ponoči res ni čas za pogovor in igranje z otrokom, ponoči se vse naredi, da se otroka uspava, če je starš normalen. Če pa se sredi noči z otrokom igra, pogovarja, bere pravljice – pa sporoča otroku blodno sporočilo o ritmu dneva.

Najin otrok je začel dalje spati, ko se mu je začela dodajati hrana, ko je močneje jedel. Je pa naravno, da se otrok ponoči zbuja zaradi sanj še tja do OŠ ( ker otrok živi v svojem magičnem, domišljijskem svetu!!!). Ne SMEMO pa ga siliti, da ponoči pove, da ga lulat ali kakat ( ZZD je včeraj nekajkrat poudarila, da to ni dobro zanj) in da bo razvojno sam prišel do tega. Otrok ima pravico spati s plenico do 5. leta. Vsi 2. leti stari otroci pa morajo sami čez dan na stranišče, biti suhi in ne smejo piti iz flaške oz. cuzati dude – ker je to regresivno, nazadovalno ( skratka razvajenost).

ZZD je rekla, da v vrtcu v enem tednu nauči (15 otrok naenkrat), da zaspijo. Ne dela panike. 2x ali 3x gre do otroka, ki dvigne glavo iz posteljice in mu jo rahlo potisne dol. Seveda je štala pri starših, ki s(M)o otrokom že pokazali PREMEHKO plat in smo sami infantilni ( “otrok se nam smili”, “ne zdržimo joka otroka”, “boli nas, ko joka”) To je znak šibkih (delno infantilnih) staršev, ki so PRETIRANO SKRBNI in otroka PRETIRANO ZAŠČITIJO, tako da otroci niso kos nalogam, ki jih njegovi vrstniki že z lahkoto zmorejo ( otroci iz vatke, kar je danes najpogostejši pojav). O PREZAŠČITENOSTI največ kvalitetno piše p. Dr. Karl Gržan ( glej blog Aleša, kjer je celovit miselni vzorec Gržanovega predavanja iz NV2008).

Problem s(M)o mame oz. očetje – ki jih otrok začuti, da so šibki, neznačajni, mehki in jih z lahkoto s pomočjo joka in izsiljevanja vozi okrog prsta. Pri nas sem jaz tisti. Ko gre otrok spat, vedno kliče mene. Otrok kliče “mehkejšega starša”, “šibkega starša”, “slabiča”. Včasih so bile pogosto mame, danes pa očetje. Isto je rekla za prvi odhod v vrtec ali potovanje na 5 dnevni tabor ( 5 letniki). Če se mama ne zmore OD-LOČITI, potem je tam nekaj polurna štala.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bogdan Žorž, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Slovenija, Starejši sin, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, dr. Zdenka Zalokar Divjak, dr. Zoran Milivojević, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Zdenka Zalokar Divjak o brezpogojni ljubezni

Objavil pavel dne 31.10.2008

Krepki + italic tekst je iz predavanja doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki mi je omenila, da ima vrsto dolgo 6 mesecev in da trenutno vodi delavnice Šola za starše v vrtcih Šentvid. Naslednja delavnica bo v vrtcu Brdo – LJ v sredo 5.11. ob 17h.

Današnji problem psihologije je ta, da se je v učbenike psihologije ( duševno področje) začelo pisati duhovne pojme (kot je npr. ljubezen) pod temeljna čustva. Ljubezen ni tipično čustvo.

Lahko bi sicer rekli, da je zaljubljenost neko kompleksno romantizirano čustvo, sentimentalizem. Ljubezen pa je predvsem odločitev, napor, odnos, delanje dobrega.

S tem, ko ljubezen prenesemo med čustva, začnemo z njo pogojevati.

Kajti imamo šibko veselje, zmerno veselje in močno veselje. Vsa čustva lahko opisujemo z neko intenziteto. Ne moremo pa meriti ljubezni – ki je ali pa ni. Ki je trajna ali pa jo nikoli ni bilo.

Najhujše duševne zlorabe  povzročajo otrokom starši, ki jih vzgajajo s pogojevanjem ljubezni ( dr. Zoran Milivojević pravi, da iz tega izhaja večina duševnih motenj in duševnih bolezni!). Češ, da ljubezen pokvari otroka. Da otroka ne bomo imeli radi, če ne bo ubogal ali naredil česa kar mu rečemo. ” Če ne boš priden, te bom dal ciganom!” ” Ker si bila poredna, ne bom prišla pote v vrtec danes!” ” Če boš poreden, vas bom zapustila!” “Če me ne boš ubogal, bom naredila samomor!” Ta vzgoja je sicer izredno učinkovita na prvi moment, toda otroka s tem pohabimo, ker bo imel v sebi veliko negotovost in zmedo in nikoli ne bo samostojna in sproščena oseba. V partnerstvih in na delovnih mestih bo suženj.

Tak otrok si bo ljubezen celo življenje kupoval. Sužensjko. Kupoval bo ljubezen partnerjev in kupoval bo ljubezen otrok (” ..da bi me vsaj nekdo imel rad!”). Kupoval bo sprejtost pri vseh ljudeh okrog sebe.

Pod brezpogojno ljubezen spadajo:

  1. VARNOST
  2. SPREJETOST
  3. SKRB,
ki jih starš nudi otroku NON-stop, ne glede kako se otrok obnaša in kaj naredi.Torej teh treh dejavnosti ne doziramo ali odvzemamo.

VZGAJAMO pa z doziranjem

  1. pohvale obnašanja (nagrada)
  2. kritike obnašanja ( kazen)
  3. ZAHTEVE, CILJI ( te 3. ZZD ni omenila)
Razvajeni otroci (sem spadajo tudi “nadarjeni” oz. “indigo” otroci) imajo varnost, sprejetost, skrb in veliko nege in pohval. Nimajo pa kritik, kaznovanj in ZAHTEV ali pa imajo tega premalo oz. nekvalitetne, šibke meje. V večini primerov, ker se staršem ne da, nimajo časa oz. je vzgoja za njih prevelik napor. Ja, vzgoja je napor -ali pa je ni. Vzgoja je delo in ne igračkanje. Vzgoja ni vzajemno raziskovanje in ni prijateljevanje ( to ni primaren cilj vzgoje, jasno pa je, da smo vsi učljiva bitja in da v vsakem odnosu lahko vlečemo novosti in se izpolnjujemo. Hkrati s starostjo otroka vedno manj direktivno vzgajamo in smo vedno bolj mentorji in nazadnje bolj prijateljski – ne moremo pa nikoli iti v enakost – ker potem otroka zlorabljamo. Otrok mora imeti svoje prijatelje, ki si naj jih sam poišče.

Vzgoja ima cilj pripeljati otroka v samostojno, odgovorno, ljubečo, delavno, učljivo in sproščeno osebo.

Pri prezaščitenih otrocih starši jemljejo odgovornost, ki bi jo otroci že lahko prevzemali, na svoja ramena, namesto otroka. Otroka s tem ščitijo pred naporom, odrekanjem, trpljenjem, frustracijo, izkušnjo. Ker ga držijo v vatki bo tako bitje večino časa nepodjetno, nekreativno, nedelavno, neodgovorno in ” pretirano občutljivo”.

Pretirano prilagodljivi otroci imajo pomanjkanje nege, pohval, nagrad v razmerju s kritiko in kaznijo ter zahtevami (česar je preveč). Pretirano prilagojeni otrok ne bo v sebi nosil zadovoljstva, sproščenosti. Predvsem težo in velikokrat občutek manvrednosti, infantilne -trajne krivde. Med pretirano prilagojene otroke spadajo tudi večni uporniki, ki pa negativno “ubogajo” vsako starševsko željo in zahtevo. Vse bodo delali zrcalno nasprotno. V svobodi se ti ljudje ne znajo samostojno odločati. Čakajo na avtoriteto, da jim le ta požene kri po žilah. Ne znajo v sebi aktivirati svobodnega otroka ( spontanost, kreativnost, zabava, zadovoljstvo, notranji mir, varnost).

Zlorabljeni otroci pa so pretežno zlorabljeni s pogojno ljubeznijo ( duhovna zloraba). Pogojevanje ljubezni (varnosti, skrbi, sprejetost). Ni bilo osnovne topline, negovanja, potrjevanja, da si OK oseba. Seveda tudi s pretepanji ( fizično), seksualno in psihična zloraba (čustveno zlorabljeni: čustvena manipulacija, da je otrok kriv za moja neprijetna čustva!)

Zanemarjeni otroci oz. zapuščeni otroci pa so običajno otroci odsotnih (umrlih, bolnih) staršev ter razvajenih staršev, ki jim je prioriteta set lastnih želja, otrokove potrebe in želje pa so mu zgolj nepotreben napor. Dostikrat so zapuščeni tudi otroci staršev, ki gradijo hude kariere, ki so pridni – toda doma odpovedo na celi črti.

Sokrat je dejal, da imajo dostikrat slavni očetje nepomembne, malopridne otroke – ki v življenju nič ne dosežejo. To je posledica, ker se je oče gnal za slavo in uspeh pretirano na družbenem področju, medtem ko je bil v družini odsoten, zelo slab oče. Otrok je zato zanemarjen, “vzgaja” pa ga cesta s kriminalom, brutalnostjo in večino napačnih napotkov, zaključkov.

Ko se je Jezus pustil Janezu Krstniku krstiti v duhu in v vodi Jordana, je glas iz nebes zavpil: “Ti si moj ljubljeni sin. Zelo sem te vesel!” Resnični kristjan je prepoznan v družbi, da se globoko v sebi zaveda in veruje, da ga Bog brezpogojno ljubi. Zato iz njega sije karizmatičnost, je zelo privlačen ( za dobroiščoče) ali pa zelo odbojen (za slaboiščoče: ” če so mene preganjali, bodo tudi vas!”).

Partnerski odnos ni isto kot starševski odnos. Kajti v partnerskem odnosu sta osebi enakrovredni, v starševskem odnosu pa je starš bolj vreden, saj vodi, preživlja in usmerja otrok- to kar direktno otrok ne sme početi s staršem – drugače je to zloraba otroka – da otrok špila starša svojemu očetu ali mami.

Je pa tudi v partnerskem odnosu nujna tako kritika kot pohvala, ter zahteve. V krščanskem zakonskem odnosu ljubezni si obljubimo, da bomo zvesti v dobrem in slabem. Oz. obljubimo si brezpogojno ljubezen ( varnost, sprejetost,skrb kolikor je sploh kdo sposoben to dajati, kajti absolutne varnosti ni).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Zdenka Zalokar Divjak, najljubša Božja Beseda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | 15 komentarjev »

Samomori naših otrok

Objavil pavel dne 31.10.2008

Zadnjič me je sorodnica, ki je učiteljica, povabila v šolo, kjer je predavala učiteljem doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak. Predavanje je bilo odlično. Divjakova danes dela kot s.p. med univerzo, šolami in vrtci. Divjakova je študirala tako pri Trstenjaku kot tudi 3 leta v Münchnu pri slavni PT logoterapije ( humanistična modaliteta) dr. Elizabeth Lucas.

Divjakova je med drugim omenila, da v Sloveniji naredi okrog 28 otrok letno samomor- kar nas uvršča na 1.mesto v EU ( na 100.000 prebivalcev!). Smo najbolj degenerirana država po tem kriteriju, če pa jim pridružimo še ostale kriterije degeneriranosti, pa smo tudi z njimi v vrhu.

Ko je delala delavnico z otroci, jih je vprašala, kaj bi naredili, če bi oslepeli, ali v nesreči izgubili obe nogi ali zboleli za rakom: večina otrok je odgovorila : ” UBIL BI SE!”

To je izraz naše kulture, ožje slovenske kulture, starševskih vzorcev in seveda tudi šole. Že banalne življenjske okoliščine naše razvajene otroke “porinejo” v obup, v samomor.

Eno je depresija kot bolezen, drugo pa so depresije kot posledice NEvzgoje.

Glavna vrednota v življenju vsakega človeka bi morala biti ŽIVLJENJE in daleč nad ostalimi vrednostami. Ne pa da druge banalne vrednote naših otrok – vsaj v poslovilnih pismih – prevladajo nad življenjem.

Sprašujem se, kako lahko še vedno isti ljudje v teh odgovornih inštituacijah sedijo na dobro plačanih stolih- če so že desetletja neuspešni, neučinkoviti – še celo več: stanje se slabša in se bo še bolj drastično slabšalo.

V Sloveniji je vedno več razvajenih otrok ( starši so bili permisivni) in zanemarjenih otrok ( starši so sami razvajenci). To bo tudi glavni razlog samomorov ob vsaki večji krizi.

Zanemarjen otrok nima staršev v bližini, v odnosu. Oba sta odsotna, ker se oba ukvarjata zgolj s svojimi željami ( starša razvajenca). Zato otroka ne negujeta, pohvalita. Niti ga ne kaznujeta, niti mu ne dajeta zahtev.

Razvajen je otrok, katerega starši so se mu trudili izpolnjevati potrebe in želje. Niso pa mu dajali ciljev, zahtev. Tudi njegovega obnašanja niso korigirali s kritiko in ne s kaznijo. ” Kazen ni vzgojna!” ” Meje se lahko postavlja s prijaznim načinom, brez sile!”. ” Kazni nič ne rešijo, treba je vlgati v preventivo !” slišimo razne “strokovnjake” z doktorati, kadar se kakšna vlada odloči za višje kazni za norce na cestah.

Razvajence in zanemarjene otroke prepoznamo po ekstremni agresivnosti in hkrati po brezbrižnosti, zdolgočasenosti, kroničnem nezadovoljstvu in malodušju ( ki mu danes šarlatani rečejo depresija).

Oboji pristanejo v drogah, se nesposobni v partnerskih odnosih in v poslu. Konča pa se s samomorom, ki mu danes zmotno pripisujejo vzrok v alkoholu ( alkohol je posledica razvajenosti) in duševnih boleznih ( delež je, ne pa večina).

V Sloveniji bi bil učinkovit edino zadnji gasilni ukrep:

  1. sprivatiziranje šolstva (tekmovalnost šol, učiteljev in dijakov – bi prinesla kvaliteto in nekvaliteto- ter izbiro. Nastajala bi zdrava elita. Danes so elite bolne, zblojene, nesposobne, kriminalne, mafijske). Liberalci predlagamo uvedbo vaučerjev in vzgojnih načrtov v šole.
  2. odvzem ekstra visokih plač birokratom in delavcem v šolstvu, pedagogiki in psihologiji ( kjer ima večina neto plače od 1500€ do 3000€), ki so v zadnjih 20ih letih povzorčili tako ogromno škodo. Naj jim pustijo minimalno plačo – 400€ – če si jo sploh zaslužijo.
  3. Morali bi jim tudi zarubiti vse premoženje ( ki so ga nepravično dobili od države za slabo in neučinkovito delo) in ga dati v poseben sklad, ki bi odpravljaj vzgojne zablode
  4. Še boljše bi jih bilo takoj odpustiti in za trajno prepovedati, da še kdaj dobijo službo v državnih ustanovah in podjetjih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dr. Zdenka Zalokar Divjak, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok | 1 komentar »

Kakšni smo Slovenci po psihološki strukturi

Objavil pavel dne 3.07.2008

Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi – ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje ( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več – vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo – temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo – novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

  • Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, TA, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, ZDA, Zabava, Zgodovina, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, liberalne reforme ( PRO FREE Market), motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, služba, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva, šolstvo | 7 komentarjev »

Pretirano ubogljivi otroci so nesamostojni v življenju

Objavil pavel dne 2.07.2008

Pretirano ubogljivi – ali pretirano pridni – otroci, za katere skoraj 100% velja, da so nesamostojni v rizičnih primerih – nikakor pa ne v rutinskem delu ( a znajo s trdim delom, ponavljanjem, pridnostjo itd. z lahkoto preživeti – kar pa razvajeni ne znajo!- zato se razvajenec preživlja zgolj s parazitiranjem in manipuliranjem tistih pridnih ljudi – države ( socialisti!!!)  – ki so naivni, nerazumni oz. neumni). Nikakor pa – vzgojeni – ker je skregano z osnovnim pojmom VZGOJA, ki ga ta povezava namenoma ( hote ali nehote) diskvalificira.

Danes je veliko neznanja (zmedenih delčkov znanja), hkrati pa tudi ekstremov: Na eni strani konzervativna desna gibanja družino idealizirajo in romanticirajo, mitizirajo. Levičarska gibanja pa družini, vzgoji pripišejo zgolj zablode, zlo, psihične okvare, zlorabe. Tako, da nek preprost človek hitro povzame – nehote – neko ekstremno ideološko govorico, ki je v nekem prostoru bolj prisotna ( in pri nas je levičarska govorica definitivno monopolna in izključujoča do ostalih mišljenj).

Tako, da je konstruktivnost spremembe naslova ( če resnično želimo govoriti o vzgoji in jo tudi kritizirati v vseh zablodnih pojmovanjih vzgoje) : 1.večja jasnost naslova in debate 2. hkrati pa ni paradoks: kajti glavni vzgojni cilj je pripeljati otroka k samostojnosti ( ODRASLOSTI). Večno omejevan in prestrašen človek pa je večni otrok in je nezmožen odraslosti ( samostojnosti, PODJETNOSTI, logične presoje, razumnosti, tveganja, učenja iz napak, popravljanja napak, planiranja, odgovornosti za vsa svoja dejanja, sklepanja in vzdrževanje konstruktivnih odnosov. IMA RAD SEBE in DRUGE). Hlapec in suženj – nimata razvitega odraslega – temveč imata zgolj zlorabljenega otroka v osebi. Tega pa ne želi noben duševno normalen starš, kajne?

Prestrašen otrok je po mojem preširoka množica in ni nujno zgolj rezultat avtoritarne “vzgoje” ( ki je prestrašen otrok – ki se boji narediti napako ali neizpolniti povelje) – temveč je lahko vmes tudi ločitev staršev, smrt enega starša, slab odnos staršev, prepiri med starši, zloraba otroka itd.

Prezaščiten otrok pa je otrok v vatki – zaradi zblojene filozofije staršev ali velike tesnobe staršev – ki otroka predolgo ščitijo kot dojenčka, ga pretirano omejujejo, mu ne dovolijo samostojnega ukrepanja, mišljenja itd.

Pretirano prilagodljivega otroka pa povzročijjo avtoritarni starši ( ne starši z avtoriteto – temveč tisti, ki zlorabljajo moč) z ustrahovanjem ( duhovnim, duševnim in telesnim), avtokratskostjo, nasiljem + pomanjkanje pohvale, nege, spodbude, topline, podpore, konstruktivnosti in razumevanja, da vsak človek dela napake in se iz njih uči.

Vzgoja pomeni, da starši otroka peljejo k samostojnemu, odraslemu ukrepanju. Ki pa prej ali slej poleg ponotranjenih pravil na začetku (kreiranje Starša v otroku)- pripelje do tega, da otrok zna logično in življenjsko razmišljati, konstruktivno reševati probleme vsak dan in poskušati, reskirati in za vse te akcije prevzeti odgovornost in se iz izkušenj učiti (kreiranje Odraslega v otrku). Skratka otroku je treba pomagati razviti tako Starša kot predvsem ODRASLEGA.

Govor o prezaščitenih otrocih in o pretirano prilagodljivih otrocih ( ” PRIDEEEEEEEN!”, ki jih starši zlomijo – saj jim ne dovolijo in ne dopuščajo s časom vedno več svobode, poskušanja, delanja napak in učenja iz napak. Tako se ti otroci bojijo novega, bojijo se reskirati, nikoli ne bodo podjetni- zgolj pridni uradniki, ki bodo nadrejenim kolesarsko upogibali glave, podrejene pa z nogami hudobno tlačili. Skratka ta “vzgoja” je fevdalna vzgoja. Tak otrok ima v sebi groznega kritizirajočega, kaznujočega in omejujočega avtoritarnega Starša, pa še velikega prestrašenega in popolnoma prilagojenega, uboglijvega Otroka, Odraslega pa skorajda nima v sebi.

V verskem smislu so to zelo ubogljivi verniki – ki ne znajo razmišljati s svojo glavo – ker ne upajo – in na vsakem koraku NEKRITIČNO citirajo Katekizem ( primer xy) ali NEKRITIČNO kopirajo cele plahte iz internet SP ( primer zx) oz. trdo sledijo Marxu, Kardelju in socializmu – brezrazumno in slepo = fanatiki.

V službah pa so to absolutno nekonfliktni in venomer lojalni delavci – primer ministrica Cotman. Hecno je, da pod pretirano ubogljive otroke spadajo tudi večni uporniki  – ki zgolj zanikajo vse kar starši ( avtoriteta) zahtevajo ( pa naj bo dobro ali slabo) – torej se ne morejo svobodno in odraslo odločati .

Še vedno pa ne moremo iz vzgoje izključevati kazni – kajti KRITIKA, kazen je osnova za prvo učenje, za učenje meja, za popravljanje napačnega obnašanja! Kako bo otrok sicer vedel, da dela nekaj napačno, narobe, škodljivo???? . Če pa otrok nima meja ( kazni) pa je to prvovrsten recept za razvajenega otroka – ki nikogar ne spoštuje v življenju in vse ljudi po vrsti manipulira in psihopatsko povozi ( nikoli v sebi ne občuti občutka KRIVDE). Otroka je nujno potrebno postopoma frustrirati – ker le zmožnost samofrustracije ( potrpljenje z delom, učenjem, nisi vedno prvi in najpomemebnejši) je znak odraslosti.

Skratka med ljudmi nad 35 let so v Sloveniji v 90% pretirano prilagojeni in prezaščiteni osebki (” ne smeš misliti s svojo glavo – ker imam zgolj jaz vedno prav in se ti vedno motiš, ker si še zelen”), pod 35 let pa v 90% razvajeni osebki in prezaščiteni osebki ( “ni ti treba narediti, bom jaz namesto tebe -da boš imel srečno otroštvo, da ti ne bo treba trpeti”).

Č e 85% državljanov Slovenije leta 2008 po božje časti socializem – potem je to jasen znak, da so prezaščiteni in da jih je strah svobode in podjetnosti – da jim manjka Odrasli. In da za življenje potrebujejo nujno zaščito Države oz. Diktatorja pa čeprav so polnoletni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | 6 komentarjev »

Avtomatizmi v vzgoji otrok

Objavil pavel dne 8.04.2008

Nisem samo prebral, ampak sem poskusil situacije začutiti in sem napisal po izkušnjah in po svojih mislih:

To so avtomatizmi, ki pri večini otrok postanejo uspešni. Se pa marsikateri otrok z intuicijo in razumom vseeno lahko preusmeri na svojo pot. Vsak od nas odraslih, pa lahko z veliko dela na sebi lahko destruktivne avtomatične vzorce spreminja postopoma.

ČE OTROK ŽIVI …

Če otroka ljubimo, se bo otrok naučil ljubiti sebe in druge.

.

Če otrok živi v sovraštvu, se bo naučil prepirati postal sovražen, maščevalen, destruktiven.

Če otroka stalno grajamo ( kar pa ne pomeni, da otroka ne smemo grajati, kritizirati – to napako delajo neumni, sentimentalni starši!), se bo naučil obsojati postal kritikant, nergač, slabovoljnež, pesimist.

. Če otrok živi v stalnem strahu, bo postal boječ strahopeten, tesnoben, zaskrbljen.

. Če smo do otroka preveč usmiljeni pomilovalni (preveč sentimentalno usmiljeni), se bo začel smiliti samemu sebi.

.

Če otrok živi v ljubosumnosti, se bo v njem naselil občutek krivde.

. Če otrok živi v okolju, kjer ne sme biti napak in se napak ne odpušča, se bo v njem naselil stalen občutek krivde ali celo sramu. ( v totalitarnih državah je tega obnašanja prepolno).

. Če otroka spodbujamo, bo postal zaupljiv samozavesten, prodoren.

. Če otrok živi v potrpežljivem okolju, se bo naučil biti vztrajen in potrpežljiv.

.

Če bo imel otrok vztrajnega vzgojitelja, bo tudi sam postal vztrajen.

. Če otroka hvalimo, se bo naučil biti prizadeven ceniti sebe in svoje delo.

. Če otroka sprejemamo, se bo naučil ljubiti sprejemati sebe in druge ljudi.

. Če otroku damo priznanje, se bo naučil stremeti za ciljem sebe in druge pohvaliti ob uspehih

. Če otrok živi v prijaznosti, se bo naučil, kaj je prav prijaznosti do sebe in do drugih

. Če otrok živi v ozračju poštenosti, se bo naučil iskati resnico.

. Če otrok živi v varnosti, medsebojnemu zaupanju, se bo naučil verovati vase in v ljudi okrog sebe.

. Če otrok živi v prijateljstvu, se bo naučil, graditi prijateljstva da je dobro živeti na tem svetu.

.

Če otroka z zgledom spodbujamo k samostojnosti, odgovornosti, bo postal samostojen, svoboden in odgovoren.

.

Če otrok živi v pretirano zaščitenem okolju – potem bo postal nepodjeten, saj se ne bo znal samostojno in kreativno spopadati z vsakodnevnimi izzivi. Postal bo hlapec, nesvoboden (neodgovoren), nesamostojen, odvisnik, zasvojenec.

.

.

dobljena verzija

ČE OTROK ŽIVI

Če otrok živi v sovraštvu, se bo naučil prepirati. Če otroka stalno grajamo, se bo naučil obsojati. Če otrok živi v strahu, bo postal boječ. Če smo do otroka preveč usmiljeni, se bo začel smiliti samemu sebi. Če otrok živi v ljubosumnosti, se bo v njem naselil občutek krivde. Če otroka spodbujamo, bo postal zaupljiv. Če otrok živi v potrpežljivem okolju, se bo naučil biti vztrajen in potrpežljiv. Če otroka hvalimo, se bo naučil biti prizadeven. Če otroka sprejemamo, se bo naučil ljubiti sebe. Če otroku damo priznanje, se bo naučil stremeti za ciljem. Če otrok živi v prijaznosti, se bo naučil, kaj je prav. Če otrok živi v ozračju poštenosti, se bo naučil, kaj je resnica. Če otrok živi v varnosti, se bo naučil verovati vase in v ljudi okrog sebe. Če otrok živi v prijateljstvu, se bo naučil, da je dobro živeti na tem svetu. (Avtor je menih, katerega ime je neznano.) Avtor je neznani menih ( a je možno, da je take neumnosti klobasal?), vse spremembe sem vpisal jaz, pavel.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja, dobro vzgojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Razvajeni starši ==> zanemarjen otrok

Objavil pavel dne 13.12.2007

Po eni od raziskav v Angliji, je 90% mamic udarilo svojega otroka -dojenčka že v  obdobju, ko dojenček še ni doesegel eno leto starosti. Tepejo dojenčke?

Seveda ne “vzgojijo” zanemarjenih otrok samo razvajenci, temveč lahko tudi prezaposleni starši, ali kronično bolni starši itd. A omejil se bom na to varianto, ki je trenutno najpogostejša v razvitem svetu, morda še bolj v tranzicijskih socialističnih državah. Vemo, da je vsaj 50% parov ločenih, večina pa jih danes živi na koruzi, kjer se je lažje izgubiti. Če pogledamo razhod vseh parov, je morda že blizu 95%. Npr. zgollj sam sem imel najmanj 10 punc preden sem se poročil.

Kaj je zanemarjen otrok? To je otrok brez zadostne NEGE, VARNOSTI, LJUBEZNI. Kasneje pa brez LOGIČNIH POJASNIL kako svet, življenje, družba, oseba, odnosi itd. DELUJEJO. Skratka to ni skrbno voden otrok. Veliko otrok nima psihično in duhovno PRISOTNEGA očeta, zato so prikrajšani za očetovski, moški lik. Za pogum, tveganje, podjetništvo, borbo.

Razvajenost opažam pri sebi, pri ženi in pri večini svojih vrstnikov. Da ne rečem tudi pri starejših, npr. pri mojem očetu in njegovi generaciji. Zadnjič sem recimo 3. uro znorel. Malega nisva več vzela sredi noči v najino posteljo, ampak sem ga polagal nazaj v ležeče stanje, on pa je vstajal in tulil. Prvo uro sem bil potrpežljiv in notranje miren. Drugo uro sem se že v sebi kar zelo boril, a na zunaj sem ohranjal trdnost in mir. Tretjo uro pa sem bil že besen in sem na malega parkrat zarjul. V krajših trenutkih sem čutil do njega sovraštvo, kajti zdelo se mi je, da je žleht, da naju namenoma zeza.

Večkrat podobno opažam pri ženi. Ko pride utrujena domov in ji mali želi ukrasti nekaj pozornosti s manjšimi izpadi, ona nenadoma močno zavpije nanj. Večkrat sem ji že rekel, naj mu postavlja meje postopoma, da ni potrebno takoj iti z najhujšim orožjem. Drugo bi bilo, če bi se otrok znašel na robu balkona brez ograje, na robu potoka, na robu ceste. Takrat je prav, da vklopimo največji alarm, kajti gre za življenje. Drugače pa naj bi starš znal alarm, kazen in zahtevo stopnjevati. Recimo vsaj na deset stopenj. Ne pa binarno. Ignoranca in potem izbruh.

Zanemarjen otrok je lačen VARNOSTI, mirnega sožitja v družbi, smernic ( zahtev), topline, nege, ljubeznivosti. Za otroka so to POTREBE, kajti brez tega se bo razvil v patološko osebnost oz. ne bo preživel.

Vprašanje pri vzgoji je čigave ŽELJE se bolj upoštevajo? Želje otroka ali želje starša.

Razvajeni starši so bili od svojih staršev ” naučeni”, da so oni sami vedno prvi. Le kako bodo taki ljudje sedaj sprejemali otroka, ki nima samo želja, ampak nujne potrebe. Resnici na ljubo, večina razvajencev noče imeti lastnih otrok ravno zaradi razvajenosti, sebičnosti, egocentričnosti in narcisoidnosti. Razvajenec se ne zna soočiti niti s svojo FRUSTRACIJO, kaj šele z otrokovo. Hvala Bogu ti ljudje učinkovito uporabljajo kontracepcijo saj nočejo imeti otrok. Zanje realno niso sposobni poskrbeti, ker še zase niso v celoti zmožni skrbeti ( npr. živijo pri starših, imajo državne službe ali pa dobivajo državne doklade – parazitirajo nekoga: starše ali državo). Če pa že imajo otroka, pa imajo ponavadi zgolj enega.

Razvajeni starši imajo vsepovsod preveč nakopičenih problemov. V prvo se kažejo v službi ( preskrbeti se samostojno v življenju). Še bolj pa se kažejo ti problemi v pomanjkanju kvalitetnih prijateljskih odnosov in v partnerskih odnosov. Velikokrat partnerskega odnosa sploh ne znajo vzpostaviti, če pa že pa ni celovit in ostaja zgolj na hipnem seksualnem nivoju, dokler se erotična strast ne spreobrne v sovraštvo. Če pa že vzpostavijo partnerski odnos pa imajo VELIKE probleme obdržati ta parnterski odnos. To se kaže v tem, da jim veze hitro razpadejo, promiskuitetno življenje.

Takega razvajenega starša zelo zmoti jok dojenčka, ki zgolj sporoča, da potrebuje NEGO odgovornega starša. Ne samo, da mu povzroči nelagodje, ampak ga razbesni. Ima probleme ljubiti otroka. Težave ima pri brepogojni ljubezni do otroka. Ljubezen pomeni odločitev za delanje dobrega. Tako ostaja infantilna mama ali infantilni oče, ki ima otroka rad le takrat kadar je le ta “priden”, kadar pa joka, pa ga sovraži.

Tak starš na otroka velikokrat vpije in ga tudi pretepa. Še večkrat pa ga ignorira oz. podkupuje z denarjem in igračami, oz. materialom.

Pot starša iz razvajenosti v ljubečo odgovornost je izredno dolga in naporna ( približno taka kot narkomana v komuni – konec koncev je večina narkomanov razvajenih otrok). Predvsem se mora začeti soočati s problemi in jih reševati. Zdržati nelagodje, frustracijo. S tem si bo počasi dvignil prag tolerance ( ne bo se impulzivno razburjal in imel impulzivne izbruhe čustev in nasilja nad otrokom). Naučiti se bo moral otroku brezpogojno delati dobro kot osebi. Naučiti se bo moral kritizirati zgolj otrokov obnašanje, hkrati pa ga znati tudi pohvaliti. Naučiti se bo moral otroka voditi, mu postavljati cilje ( zahteve), pojasnejevati logiko v življenjskih situacijah, se ukvarjati z otrokom, mu namenjati del svojega časa, se igrati z njim. Naučiti se bo moral nehati bežati v sanjski svet, v svet ugodja, idealov, utopij, idealizmov.

Na žalost taisti ljudje ne želijo vstopiti v terapevtski odnos zaradi narcisoidnosti. Učenje je delo, oni pa so navajeni bežati frustracijam, naporu. “Hvatajo krivine, izbegavajo”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v razvajen otrok, zanemarjen otrok | 3 komentarjev »