PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'prezaščiten otrok' Kategorija

Ukrajina je naprednejša od Slovenije

Objavil pavel dne 20.02.2014

Ukrajina je največja Evropska država. V njej se je začel podoben scenarij kot v Siriji. Sklepam, da je to model Evrope v 21. stl. : državljanjske vojne med parazitskimi socialisti ( ki si lastijo represivni aparat in 99% kapitala) in svobodomiselnimi in ustvarjalnimi delavci.

Spoštujem ukrajinske ljudi, ki se že celo zimo v hudem mrazu herojsko borijo proti militantnemu socialističnemu aparatu. Tu vidim dve razliki v primerjavi s Slovenijo, ki ima podobno strukturo socialistične birokracije in socialistične mafije ( tajkunov, direktorjev). Janković, ups Januković je prigrabil 130 milijonov dolarjev odkar je na oblasti.

  1. razlika je, da ima UKRAJINSKA OPOZICIJA, ki je prozahodna, prokapitalistična in prodemokratična tudi svoj kanal, svojo TV. Pri nas v Sloveniji tega ni.

  2. razlika je pogum ljudi in hkrati realnost ljudi, da vidijo situacijo taka kot je, drsenje v revščino, povečanje fevdalizma, ki drsi še v večjo revščino in proti suženjstvu. Zdrave tekmovalnosti in odprtosti ni. Ker le ta bi spodbujala odpiranje novih delovnih mest in povečanje blaginje. Grabežljivci imajo monopolno moč. Ustvarjalci pa so podjarmljeni med tlačani in sužnji teh tajkunskih grabežljivcev, ki so prosovjetski, prokomunistični.

V Sloveniji je večina državljanov ali socialističnih ovc ( in majhen % med njimi t.i. “upornikov”) ali pa hlapcev, ki tiho in ignorantsko delajo. Zelo malo je svobodnih, odgovornih ljudi. Podjetnih, ustvarjalnih.

REAL TIME TV IZ UKRAJINE, kjer je v 2 dneh policija pobila že 40 ljudi, v času 4 mesečnih demonstracij pa cca 100 ljudi.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Rusija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, ZDA, birokracija, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, mediji, novinarji, motnje osebnosti PSIHOPATI, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | 1 komentar »

Demonstracije v Bosni 2014

Objavil pavel dne 11.02.2014

“Zdaj vemo, zakaj je čisto slučajno zagorelo v bosanskih arhivih.” (“Predsednik predsedstva BiH Alija Izetbegović celo lastnoročno sestavljal sezname orožja in streliva za potrebe bosanske vojske in jih pošiljal takratnemu predsedniku RS Milanu Kučanu. (http://www.politikis.si/?p=18895 “)

Strinjam se, da je živeti v Bosni težko. Toda tudi v Sloveniji je težko živeti. Strinjam se, da so večino podjetij prigrabili ljudje, ki niso gospodarstveniki, managerji. Vsaj dobri ne. Ker znajo samo črpati denar iz narave in delavcev, ne znajo pa ustvarjati boljšega, večjega, uspešnega podjetja. S kriminalno privatizacijo ( ki jo je omogočila SOCIALISTIČNA ! ( proti svobodnemu trgu!) politika NACIONALNEGA interesa in gradualizma) so v glavnem prišli do podjetij in  kapitala rdeči direktorji, rdeči gospodarstveniki – ki ne znajo ustvarjati in NIKOLI ne bodo znali nič ustvarjati, razen drek iz tujega denarja ( to kar tipični socialist edino zna). Ki nimajo zveze s kapitalisti ali zahodnimi managerji. Imajo pa vezo s kapitalisti ( Big Bad Wolf) v Marxovih “znanstvenih” pravljicah . Kako Reševalci (revolucionarji, ki so bili proti Kapitalu)  hitro postanejo Preganjalci ( krvosesni fevdalci, marxovi “kapitalisti” ,oz. politično korektno “spoštovani gospodarstveniki s srcem na levi in s socialnim čutom”, ki so UKRADLI oz. UGRABILI ta Kapital). Kako že pravi vic o komunistu:

Kako veš, ali bo novorojenček komunist?

Če te lepo in nedolžno  gleda z iskrenimi in velikimi očkami, se ti sladko smehlja, vmes pa se ti podela v roke, ko ga držim v naročju!”

Tudi v Bosni nimajo “vsebosanskih vstaj”, čeprav jih določena dobro hierarhično organizirana sila širi kot požar po celi Bosni, ker si ta sila želi postaviti politike po svoji meri: ” Naredite mi to deželo ponovno SOCIALISTIČKO!” bi rekel ta nevidni Hitler, ne v Mariboru, ampak v Bosni.  Njihovi ustaši ( vstajniki) so v bistvu VSE-SOCIALISTIČNI ustaši. Noro – tudi v Bosni se derejo parole proti kapitalizmu ( prostemu trgu, tujim investicijam, široki rasti podjetnosti in ustvarjalnosti, tehnološkega napredka in blagostanja, širjenja svobode, odgovornosti in utrjenosti pravne države), tega pa pri njih res nikjer NI. Kradejo jih pa socialisti, ki se najbolj pozivajo na humanistična načela. Bo ta narod kdaj dojel, da si sam strelja v koleno? Bo vsaj slovenski narod kdaj dojel to isto?

Reform v propadajoči SFRJ ni bilo. Marković si je leta 1987 ( ob 20% brezposelnosti, večina delavcev ni dobivalo plač, inflacija je bila 1.000,00%, večina podjetij je bilo prezadolženih in niso mogla prodajati slabih izdelkov na zahod) naprezal, a vmes mu je mafijsko-birokratska banda po republikah fevdalizirala svoje posesti z “rdečim monopolijem”, in poraženec JLA je sprožil vojno, a jo izgubil kot je prej JLA izgubila svojo rento in ostala mafija brez kapitala in fevdov.

Tudi v novih državah ni bilo resnih reform. “Kapitalistični” komunisti so samo grabili premoženje, ustvarjati ga niso znali. Vmes so podkupovali birokracijo s predobrimi plačami in službicami  in reveže s socialnimi podporami.  Resnih sprememb, liberalnih reform pa ni naredila nobena provincialna komunistična režimska klika. Denarja zmanjkuje, ZDA in EU zapirajo pipice. Ustvarja pa ga nihče. Kako bodo fevdalni komunisti sedaj podkupovali rajo? Ker zmanjkuje denarja za korupcijo, so se začele “PROTI-korupcijske vstaje”. Ne, sedaj bodo naredili novo revolucijo, ki jim bo omogočila še bolj trdno oblast in več diktature.

Proti komu protestirate? Komu zvoni? Proti sebi protestirate, socialisti. Vam zvoni!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bližnji vzhod, Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, borza, trg, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Prerokba Alexisa de Tocquevilla iz leta 1820 o KONCU SVOBODE

Objavil pavel dne 10.02.2014

Prerokba s katero je francoski občudovalec Združenih držav Amerike, predvsem njenega svobodnega trga, pravne države in lokalno dobro organizirane prostovljne mreže resnične solidarnosti do ubogih, Alexis de Tocqueville predvidel KAKO SE BO KONČALA SVOBODA NA PREFINJEN NAČIN, ne z vojaško diktaturo, temveč z bolj zahrbtno tiranijo “solidarnosti” in “varnosti” socialistične oz. “socialne” Države:

” Vidim nešteto ljudi, vsi so enaki, enakovredni. Nad njimi bdi velikanska in zaščitniška moč , ki je sama odgovorna zanje, skrbi za njihovo zabavo in nadzira njihovo usodo. Moč je popolna, natančna, urejena, previdna in deluje na prvi pogled prijazno. Ta vladajoča moč razširja svoje roke nad vso družbo, površinsko družbeno življenje prekriva z mrežo nepomembnih, zapletenih, podrobnih in enotnih pravil dokler ne zmanjša pomembnosti vsakega  naroda na raven krdela ubogljivih in garajočih živali z vlado kot pastirjem.”

Vir knjiga Zagovor svobodnega trga, Robert Sirico

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Alexis de Tocqueville, Amerika, Družba, Knjiga, Robert Sirico_klasični_liberalec&katoliški_duhovnik, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, ZDA, Zgodovina, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, očetje ZDA, politika, prezaščiten otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Socialni čut je v SLO v resnici socialni nateg

Objavil pavel dne 23.01.2014

Justin Stanovnik že dolgo časa govori, da so komunisti najbolj uničili jezik, kajti s svojimi socialističnimi parolami so dejansko obrnili pojme določenim besedam.

Večina ljudi misli, da je komunizem samo materialno uničil družbo in jo spravil iz relativne blaginje v veliko in dolgotrajno revščino, bedo.

Pa ni samo to, predvsem so problem vrednote, morala, etika. Kajti v socializmu je normalno, če vsak “malo” krade, “malo” laže, “malo” manipulira. Devastacija ali upostošenje družbenega veziva. Zato socializem ni samo antisocialien, ampak psihopatski sistem negativne selekcije.

Mazzini te stvari dobro pokaže v sličicah, za funkcionalno nepismene socialiste z doktorati.

http://www.siol.net/priloge/kolumne/mihamazzini/2014/01/socialninateg.aspx

Kako socialistični bogataši, mafijci manipulirajo z nami, nas delajo osle in bogatijo na naše socialistične reflekse v stilu JEBE LUD ZBUNJENOG.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Miha Mazzini, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, zlorabljen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Predavanje “Permisivna vzgoja” dr. Zorana Milivojevića za katoliške pedagoge

Objavil pavel dne 11.01.2014

Enourno predavanje za Društvo slovenskih katoliških pedagogov sem našel na strani 24kul.si:

http://24kul.si/video-dr-zoran-milivojevic-o-permisivni-vzgoji

YouTube slika preogleda

Video je izdelala Socialna akademija, ki deluje oz. IZOBRAŽUJE pri sv. Jožefu, jezuitih.

KAR JE PRIJETNO NI NUJNO KORISTNO ali DOBRO. to ve starš, ne ve pa razvajen oz. permisivno “vzgajan” otrok.

KAKO otroku privzgojiti , da dela neprijetne stvari, ki so KORISTNE in DOBRE za otroka.

Vzgoja je stalno gojenje. Če kot vrtnar zanemarim vrt za en teden, ga brutalno preraste plevel. Če zanemarjam otroka ali mu popuščam pri ugodju, bo otrok razvajen ali zanemarjen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, RKC, Slovenija, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zabava, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, duhovna misel, iskanje partnerja, komunikacije, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

Odvzem 7 otrok družine ŠAVLI ali CSD je postal podaljšek UDBE, politične policije totalitarne komunistične države

Objavil pavel dne 10.01.2014

Pred mesecem je CSD Škofja Loka brez izčrpnih podatkov odvzel staršema 7 otrok pod izgovorom, da starša izvajata neprimerno versko prakso. Skratka sežiganje čarovnic v 21. stl. , ker ne opravljajo socialistične verske prakse, ampak so ena izmed krščanskih sekt, ki temelji na branju in samosvojem razlaganju Svetega pisma.

Tako CSD ohranja tradicijo zločinske komunistične partije, ki je ves čas preganjala ljudi povezane z religijo, narodom in liberalnostjo. CSD kot dolga roka zločinske politične policije – UDBE.

Si zamislite, da pride k vam domov ekipa usposobljenih bolničarjev, ki imajo od CSD ali kateregakoli organa zahtevo, da vas zaradi psihične bolezni PRISILNO HOSPITALIZIRAJO. In da o tem javnost ne izve nič, ker bojda država ščiti vaše osebne podatke. Mar ni to hud in grozen ukrep. Jaz bi bil v tem primeru vesel, da pristojni organi objavijo v medijih zakaj je bilo mene potrebno hospitalizirati in kakšne diagnoze imajo. In kdo je to sklenil, poimensko. Ker to je tako hud ukrep, da bi moralo biti vse javno in tudi znano kateri strokovnjak je dal popdis oz. kateri strokovnjaki v komisiji. Šele tako se bodo lahko moji svojci pritožili na sodišče in spodbijali s strokovnimi mnenji te birokrate.

Vem, da je nujno v določenih primerih človeka PRISILNO hospitalizirati, kadar so utemeljeni razlogi, da bo škodoval sebi, bližnjim ali večji skupini v družbi.

Starša, ki so jima birokrati iz CSD pobrali 7 otrok, sta bila deležna 7x hujšega ukrepa, kot če bi bil eden od njiju prisilno hospitaliziran. To sta oba univerzitatno izobražena človeka, ona veterinarka, ona elektro inženir. Iz časov, ko je bilo univerzo nekajkrat težje narediti kot v današnji inflaciji diplom , vpisov na UNI in lahkotnostjo izdelovanja izpitov in prehajanja v višje letnike.

Kakšno hudo ( še hujša kot vojna travma) travmo pa je doživelo teh 7 otrok! In otrok, ki se bo kmalu rodil in je sedaj v hiperstresnem maminem telesu, nabitem z negativnimi hormoni zaradi jeze, žalosti, besa, nemoči.

In to brez razlage. In to v državi, ki je socialistična džamahirija, ki preganja vsako drugo religijo, ki ni povezana s svetlim, ljubljenim vodjem in tekovinama komunistične revolucije, rdečih direktorjev Foruma21 , stalinizma, nato yugofašističnega titoizma in na koncu boljševiško-fašističnih republiških fevdalizmom, ki se ohranjajo do danes.

Mediji pa so režimsko dirigirano tiho. Ne stojijo pred vladnimi vrati ali vrati ministrice za delo, niti ne zasledujejo birokratov CSD Škofja Loka in jim postavljajo neprijetna vprašanja. Vse je potihnilo.

Pred leti je ekstremna levica ( socialisti) želela uvesti nov družinski zakonik, ki bi še bolj povečal pristojnosti države v vtikanje v družino. Pomnožil bi število birokratov, število paragrafov in načinov vtikanja v zasebnost in družino. Na srečo smo to orwellovsko komunistični zakonik državljani na referendumu zavrnili in pokazali, da večina državljanov še ima zdravo pamet in zdrav spomin na komunajzer-fašistični (zbirokratizirani, etatistični) sistem, ki se totalitarno vtika v zasebnost državljana, v družine , v svobodna povezovanja in skupnosti in jih jemlje za teroriste, čeprav je sam sistem terorističen, avtoritaren in diktatorski, totalitarni.

Sedaj berem, da so se birokrati spravili še na stare starše, ker več kot 1x na mesec obiskujejo svoje vnuke v rejniških družinah. Še dobro, da te rejniške družine niso gayevske, kar bi se množično zgodilo, če bi bil tak družinski zakonik sprejet.

Zadeva je vroča, ker si ta pošast prilašča moč in če je ne zaustavimo takoj, bo požrla še veliko družin in otrok. Kot Stalin, Hitler in Tito. Milijone.

Naj CSD že enkrat javno pove, da so vzeli otroke tema staršema za to, ker sta bila nevarna otrokom zaradi sledečih strokovnih razlogov, ki so jih pokazali številni strokovni pregledi pri sledečih strokovnjakih, ki se naj podpišejo, da odgovarjajo za te odločitve. Tudi z osebnim premoženjem v primeru tožb. Taka huda odločitev mora biti strokovno potrojeno podkrepljena z osebno odgovornostjo večih strokovnjakov. Poleg tega mora biti javna in naj se ne skriva osebnih informacij, ker je to tako velik poseg v zasebnost, ki meji na nevarnost krepitve totalitarne države. Osebni podatki morajo ob takem hudem ukrepu biti sekundarnega značaja.

Pred leti ni nihče iz CDS Nova Gorica odgovarjal za to, da je psihotična ali psihopatska mama ( še sedaj javnost tega ne ve), ki je imela močno podporo v socialistični politiki in naj bi njej oče bil vpliven zdravnik – ponoči ubila oba svoja otroka stara komaj 4 in 2 leti. Zakaj tej mami niso vzeli otrok in jih dali ločenemu očetu. Ali pa v rejo? Dovjna merila. Kako očitno in prozorno, samo spomin je treba imeti in zdravo pamet – pa se vidi dualnost komunističnega aparthaida v Sloveniji leta 2014.

V tej državi še vedno vlada komunistični aparthaid, kjer so prvorazredni državljani (paraziti, mafijaši, birokrati) ščiteni tudi v primeru kriminala kot v fevdalnih in sužnjelastniških državah. Drugorazredni državljani pa so lahko kadarkoli obtoženi, tudi lažno, in so edini ki v tej državi delajo in ustvarjajo.

Marjana Šavlija sem pred leti velikokrat srečeval. Se poznava.  Zdel se mi je čisto v redu dečko. Nikakršnih znakov čudnosti ali verske fanatičnosti. Sedaj pa nisva govorila ali se srečevala vsaj kakšnih 20 let.

Zaključek:

katastrofa od CSDja na lokalni in državni ravni

katastrofa od pooblaščenke za zaščito osebnih podatkov in za zaščito človekovih pravic

katastrofa psiholoških in psihiatričnih strokovnjakov, ki se ne upajo oglasiti

katastrofa od večine državljanov in civilnih družb, ki so tiho kot v trenutkih prihoda fašizma na oblast

katastrofa od pravnikov, sodišč, tožilcev

katastrofa od medijev, ki so režimska trobila

http://24kul.si/diskriminacija-starih-starsev

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Religija, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zdravstvo, dobro vzgojen otrok, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, protestanti, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

Zakaj otrok pobegne od doma?

Objavil pavel dne 2.05.2012

V Dnevniku RTV Slovenija ob 19h, 7.aprila, psiholognja dr. Zdenka Zalokar Divjak odgovarja na to vprašanje:

  1. če izločimo redke zelo disfunkcionalne (patološke) družine, gre tu za otrokovo IZSILJEVANJE permisivnih ( popustljivih, spužvastih, šibkih, zasanjanih, neodgovornih, nezrelih=neodraslih, osebnostno netrdnih) staršev
  2. pomanjkanje bivanjske varnosti ( skrhani domači odnosi, razpadle, disfunkcionalne družine) – od tu izvirajo zanemarjeni otroci, čustveno zlorabljeni
  3. današnji PERMISIVNI ČAS ( moderna, mainstream permisivna “vzgoja”)  z  izrazitim pomanjkanje vzgojnih ZAHTEV ( npr. “naredi to”) s strani staršev  in šole ( starši so prezaščitniški, bojijo se otroka pripraviti na trdo, delavno življenje), zato so otroci bolj zdolgočaseni, zgubljeni v svetu, agresivni, razvajeni, čustveno nestabilni. Zaradi razvajenosti so otroci narcisoidni ( starši izkrivljajo realnost, ko otroke hvalijo), željni so hitrega uspeha, pojavljanja v medijih, niso sposobni prenseti trpljenja, porazov, imajo velik POHLEP PO UŽITKIH, veliko apatije, dolgčasa.
Otroci so danes večinsko vzgajani v PREZAŠČITENSKEM vidiku ( otroke zavijajo v vatko):
  • da ne bo revežu treba delati
  • da ne bo revčku treba kaj trpeti …
TV kratki ( a zelo jedrnat) intervju traja od 11:20 sekunde do 14:10 sekunde

VIR Dnevnik

http://tvslo.si/#ava2.135051918;;

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Najini otroci, Praktični del življenja, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Zdenka Zalokar Divjak, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva, šolstvo | 2 komentarjev »

10 NEPRAVILNIH trditev zagovornikov Družinskega zakonika

Objavil pavel dne 16.07.2011

created the doc: "10 POGREŠNIH TEZA PROMOTERA DEČJEG PRAVA U POKUŠAJU DA ZAKONOM ZABRANE RODITELJIMA I NAJBLAŽE TELESNO KAŽNJAVANJE VLASTITO DETE"

Zoran Milivojevic Popunjen Profil created the doc: “10 POGREŠNIH TEZA PROMOTERA DEČJEG PRAVA U POKUŠAJU DA ZAKONOM ZABRANE RODITELJIMA I NAJBLAŽE TELESNO KAŽNJAVANJE VLASTITO DETE”

10 POGREŠNIH TEZA KOJE KORISTE ZASTUPNICI PEDOCENTIRČNOG POGLEDA NA DEČJA PRAVA U POKUŠAJU DA RODITELJIMA ZABRANE SVAKI, PA I NAJBLAŽI OBLIK TELESNOG KAŽNJAVANJA VLASTITE DECE

Zoran Milivojević

www.milivojevic.com

Pogrešne pretpostavke koje zastupaju osobe koje se zalažu da se roditeljima zabrani da telesno kažnjavaju vlastitu decu

Teza 1. Svaki udarac, pa i najblaži stvara dugotrajne negativne posledice kod dece. Zato je svaki oblik telesnog kažnjavanja jednak zlostavljanju dece.

Teza 2. „Nasilje rađa nasilje!“ Telesno kažnjavana deca postaju fizički nasilna.

Teza 3. Racionalno telesno kažnjavanje lako „preraste“ u teško fizičko zlostavljanje.

Teza 4. Telesna kazna je ugrožavanje detetovog prava na telesni integritet. (

Teza 5. Sve civilizovane zemlje su donele zakone kojima se zabranjuje telesno kažnjavanje dece.

Teza 6. Uvek je moguće kontrolisati decu na nenasilan način.

Teza 7. Jednakost roditelja i dece.

Teza 8. Roditelji koji telesno kažnjavaju decu pokazuju svoju nemoć.

Teza 9. Roditelj koji telesno kažnjava je sadista koji se iživljava nad slabijim, nad detetom koje ne može da mu uzvrati.

Teza 10. Neće nas primiti u Evropsku Uniju, ukoliko u Porodični zakon ne unesemo eksplicitnu zabranu roditeljima da telesno kažnjavaju decu.

Teza 1. Svaki udarac, pa i najblaži stvara dugotrajne negativne posledice kod dece. Zato je svaki oblik telesnog kažnjavanja jednak zlostavljanju dece.

Ova teza je centralna teza onih koji se zalažu za zabranu telesnog kažnjavanja, uprkos tome što za nju jednostavno ne postoje nikakvi dokazi koji bi mogli da je potkrepe. Postoji jasna i veoma velika razlika između telesnog kažnjavanja i fizičkog zlostavljanja deteta.

Telesno kažnjavanje nije isto što i vaspitanje deteta, već je samo jedan element vaspitnog reperotoara koji je rezervisan za krajnje situacije i koji se zbog toga može primeniti povremeno. Stalno ili veoma često telesno kažnjavanje deteta, bez drugih vaspitnih postupaka jeste zlostavljanje deteta.

Kada je u pitanju malo dete, onda pod telesnom kaznom podrazumevamo jedan, dva ili tri udarca po guzi koji kod deteta izazivaju bol, ali ne i povredu. Telesno kažnjavanje ne sme da se vrši nekim predmetom, a po pravilu ne oštećuje tkivo. Ne smeju se telesno ni na drugi način kažnjavati deca mlađa od godinu dana, a telesno kažnjavanje se može tolerisati dok dete ne napuni dvanaest godina. To je sasvim različito od fizičkog zlostavljanja koje uključuje premlaćivanje i nanošene telesnih povreda.

Iako novija istraživanja dečje otpornosti (rezilijentonsti) pokazuju da su deca otpornija na traumu zlostavljanja nego što se ranije mislilo[1], ipak se može smatrati tačnim zaključak da zlostavljanje dece povećava verovatnoću da će dete razviti neka vrsta dugoročne negativne posledice.

Nema nikakvog empirijskog dokaza da telesno kažnjavanje (koje razlikujemo od fizičkog zlostavljanja) negativno utiče na dugotrajni razvoj deteta. Naprotiv, neka novija istraživanja pokazuju da deca koja su dobijala „po guzi“ do šeste godine uspešnija u školi i ambicioznija od dece koja nisu kažnjavana na ovaj način, a da između njih nema razlike u mentalnom zdravlju.[2]

Teza 2. „Nasilje rađa nasilje!“ Telesno kažnjavana deca postaju fizički nasilna.

U suprotnosti sa predrasudom da telesno kažnjavanje povećava agresivnost dece su i novija zapažanja u porodicama dece koja su vaspitana na popustljiv, permisivan, odnosno politički prihvatljiv način, da su upravo ova deca agresivnija od ostale dece. Oma često nisu u stanju da iskontrolišu frustraciju svojih želja i onda se nasilno ponašaju prema drugima da bi ih naterali da im ispune volju. Pri tome ova nikada telesno kažnjavana deca mogu biti svirepa, sa izraženom ravnodušnošću, bez saosećanja sa drugima, sve do stepena psihopatije. Takođe zapažamo i pojavu da ovakva deca kada odrastu mogu zlostavljati i biti fizički nasilna prema roditeljima koji ih nikada ranije nisu kažnjavali.

Mala deca su po prirodi stvari nesocijalizovana jer su u procesu socijalizacije, tako da kada im neko drugi osujećuje neku želju (frustracija) postaju prema njemu agresivna i nasilna, na primer prema drugoj deci ili roditeljima. Ukoliko roditelji ne reaguju adekvatno, pokaže malom detetu da je jači od njega, ova deca mogu izrasti u nasilnike. Novija istraživanja u drugim zemljama pokazuju da raste procenat „malih nasilnika“ među decom, odnosno one dece koja zbog frustracije neke želje postaju nasilni i prema roditeljima i prema vaspitačima ili učiteljima. Statistike britanske vlade pokazuju da svakog dana oko 15oro dece stare između 4 i 6 godina biva privremeno udaljeno iz vrtića zbog napada na vaspitače i učitelje koji pokušavaju da ih kontrolišu. Britanske statistike pokazuju da skoro 11% dece mlađe od 10 godina zlostavlja svoje roditelje, uglavnom majke.  Istraživač ovog problema Aric Sigman je izjavio: „Starost pri kojoj deca postaju prezrivi i nasilni do svojih roditelja i učitelja se smanjuje. Primećujemo da kod nekih to počinje još u vrtiću”. Istraživanja su pokazala i da je stepen nasilnosti ove dece u najvećoj korelaciji sa popustljivim vaspitanjem iste te dece (permisivno vaspitanje). Iz takvih podataka možemo izvući izaključak da „Nenasilje rađa nasilje”.

Prema tome postoje različiti motivi za nasilno ponašanje dece, tako da se mora odbaciti samoobjašnjavajuća predrasuda “Nasilje rađa nasilje”. Istraživanja sprovedena nad kasnijom sudbinom dece koja su bila zlostavljanja, ne dokazuju da će oni izrasti u nasilnike, kako se to obično smatra. Naprotiv, istraživanja koja su obuhvatila širu populaciju su pokazala da preko sedamdeset posto zlostavljane dece kada odraste ne zlostavlja svoju decu.[3] Dakle, velika većina žrtava nasilja kasnije ne postaju vršioci nasilja. Sasvim suprotno od uvreženog stereotipa.

Stereotip „Nasilje rađa nasilje“ je nastao na osnovu kliničkih zapažanja da su roditelji koji su zlostavljali svoju decu često prijavljivali da su i sami u detinjstvu bili zlostavljani. Pretpostavljen je mehanizam odbrane identifikacija sa agresorom. Ali kliničko iskustvo ne može služiti za zaključivanje o populaciji jer je onaj (veći)deo populacije zlostavljanih koji kasnije nisu zlostavljali svoju decu jednostavno nevidljiv kliničarima.

U praksi ova teza postaje opasna jer se olako tumači da svako dete koje se agresivno ponaša rezultat toga što je žrtva roditeljske agresivnosti. Uverenje da je dete nasilno zato što je verovatno žrtva nasilja veoma je socijalno opasno upravo zbog povećanja neopravdanog sumnjičenja roditelja i njihovog žigosanja (stigmatizacije) kao nasilnika. Posebno je socijalno štetna etiketa „sumnje na telesno zlostavljanje“ jer uprkos nedostatku dokaza, sumnja ostaje godinama i izaziva podozrenje socijalnih službi.

Deca koja su agresivna su češće telesno kažnjavana u poređenju sa drugom decom. Međutim, pedocentristi izvrću uzročno-posledičnu vezu i zagovaraju obrnutu tezu da su deca agresivna zato što su telesno kažnjavana.

Teza 3. Racionalno telesno kažnjavanje lako „preraste“ u teško fizičko zlostavljanje.

Ono što roditelj čini detetu je posledica roditeljevog odnosa prema detetu, uključujući pokazivanje ljubavi, nagrađivanje, kažnjavanje, pa i telesno kažnjavanje. Ako je ovaj odnos poremećen, ako je roditelj ambivalentan prema detetu, ako prema detetu ima prikriven ili otvoren odnos prezira ili mržnje, tada se pojavljuju zanemarivanje i zlostavljanje deteta u svim svojim psihološkim i fizičkim oblicima. Ali ako roditelj voli svoje dete – kao što to čini ogromna većina roditelja – i tu ljubav detetu pokazuje, tada nema opasnosti da će bilo koja kazna „prerasti“ ili „eskalirati“ u zlostavljanje. Kazna je racionalni postupak ili izraz roditeljevog osećanja ljutnje (koje je potpuno različito od osećanja prezira i mržnje jer nije usmereno ka osobi deteta, već ka njegovom ponašanju), moćan zahtev da se dete podredi roditeljevom zahtevu.

Ova teza o gubitku kontrole i eskalaciji nasilja nikako nije dokazana empirijskim podatcima, a nije ni konzistentna sa teorijom. Ona se „dokazuje“ izjavama u kojima se tvrdi da „tamo negde postoje neki roditelji“ koji gube kontrolu.

Teza 4. Telesna kazna je ugrožavanje detetovog prava na telesni integritet.

Za razliku od fizičkog zlostavljanja, telesno kažnjavanje ne povređuje dete i ne ugrožava njegov telesni integritet. Roditelji kažnjavaju dete kako ono ne bi ponavljalo opasno ili agresivno ponašanje u budućnosti, dakle za detetovo dobro. Pretpostavka je da su roditelji odrasli ljudi sa odgovarajućim informacijama i sposobnošću zaključivanja koje nisu dostupni detetu, tako da oni znaju bolje od deteta znaju šta je za njega dobro.

Ako primenimo istu logiku kojom dokazuje da je telesna kazna nešto što ugrožava detetovo pravo na dostojastvno i na telesni integritet, sa još jačim argumentima to možemo reći za situaciju u kojoj se detetu koje se tome protivi daje inekcije nekog leka ili se vrši neka druga invanzivna medicinska intervencija. U oba slučaja se sprovodi nasilje nad detetovim telom protiv volje deteta, a za detetovo dobro.

Konvencija o pravima deteta Generalne skupštine UN iz 1989. godine, koja je ratifikovana u našoj zemlji 1990. godine, odnosno 2001. Godine nigde ne zabranjuje roditeljima da telesno kažnjavaju decu. Da je tako nešto napisano u samoj Konvenciji, najverovatnije da ona ne bi ni bila usvojena.

U Članu 19, stav 1. Konvencije se jasno navodi: „Strane ugovornice će preduzeti odgovarajuće zakonske, administrativne, socijalne i obrazovne mere za zaštitu deteta od svih oblika fizičkog ili mentalnog nasilja, povređivanja ili zlostavljanja, zapostavljanja ili nemarnog postupanja, maltretiranja ili eksploatacije, uključujući seksualno zlostavljanje, dok je pod brigom roditelja, zakonskih zastupnika ili bilo koje druge osobe koja se brine o detetu.” Dakle reč je o zlostavljanju i nasilju (engleski: violence), a ne o kažnjavanju (engleski: punishment).

Konvencijom je ustanovljen Komitet za prava deteta UN, kojeg čine deset članova izabranih na pet godina. Izuzetno je važno shvatiti da ovaj komitet jeste nadležan samo da prati sprovođenje konvencije, ali da Komitet za prava deteta UN uprkos veoma autoritativnog imena nema ovlašćenje da interpretira samu konvenciju i njene članove.

Uprkos tome Komitet je izrazio svoj stav da „telesno kažnjavanje grubo kršenje osnovnih prava deteta, ugrožavanje njegovog integriteta i dostojanstva” (Opšti komentar br. 8) te je u maju 2008. godine nakon razmatranja „Inicijalnog izveštaja o ostvarivanju Konvencije o pravima deteta u Srbiji” preporučio da se „hitno i izričito zakonom zabrani telesno kažnjavanje u okviru porodice”.

U pitanju je dakle neobavezujuća preporuka Komiteta, a ne obaveza koja sledi automatski iz Konvencije o pravima deteta.

Još više od toga, ovakva interpretacija Člana 19 Konvencije o pravima deteta, od strane deset članova Komiteta za prava deteta UN de fakto narušava prava roditelja i staratelja koji su definisani Članom 5. te iste Konvencije: „Strane ugovornice će poštovati odgovornosti, prava i dužnosti roditelja ili, gde je takav slučaj, članova šire porodice ili zajednice, kako je predviđeno lokalnim običajima, zakonskih staratelja ili drugih osoba zakonski odgovornih za dete, da bi se omogućilo, na način koji je u skladu sa razvojnim mogućnostima deteta, odgovarajuće usmeravanje i savetovanje u ostvarivanju prava priznatih ovom Konvencijom.”

Oni koji zagovaraju da se roditeljima zakonom zabrani telesno kažnjavanje dece često zamagljuju celu stvar krijući se iza autoriteta Ujedinjenih Nacija, stvarajući privid da su sve zemlje prihvatile takvo zakonsko rešenje, da je takvo zakonsko rešenje obaveza, i da se mora prihvatiti. Istina je da je samo 29 od 198 zemalja izričito zabranilo roditljima da telesno kažnjavaju svoju decu – 169 zemlje nije to učinilo niti namerava. Među zemljama koje nisu zabranile telesno kažnjavanje dece su neke veoma razvijene demokratske zemlje (SAD, Kanada, Australija, a u Evropi: V. Britanija, Francuska, Italija, Belgija, Češka, Slovačka, …).

Sledeći autoritet Komiteta za prava deteta i pravnu interpretaciju telesne kazne, Savet Evrope je 2004. godine (preporuka 1666) preporučio da se na telesno kažnjavanje gleda kao na kršenje dečjih osnovnih prava na ljudsko dostojanstvo i telesni integritet, zahtevajući da i deca imaju jednaku pravnu zaštitu kao i odrasli.

Kako su u pitanju preporuke, a ne obaveze, jasno je da naveći deo zemalja nije u svoje zakonodavstvo uvrstio sankcionisanje telesnog kažnjavanja dece. Zbog toga ni Srbija nema nikakvu međunarodnu obavezu da u Porodični zakon stavlja odredbu o zabranjivanju roditeljima da telesno kazne dete.

Pravno gledano, sve je jasno, ali problem je u tome što bi pravila, dakle zakoni trebalo da se donose na osnovu racionalnih argumenata, a ne na osnovu predrasuda i dobronamernih zabluda. Na žalost, očigledno je da „eksperti” ne raspolažu sa najnovijim uvidima u psihologiju vaspitanja i rezultatima istraživanja.

Teza 5. Sve civilizovane zemlje su donele zakone kojima se zabranjuje telesno kažnjavanje dece.

Iako zagovornici zabrane telesnog kažnjavanja stvaraju utisak da je većina zemalja u svetu zabranila roditljima da kažnjavaju decu, istina je da je to učinilo samo 29 zemalja naspram 169 zemalja koje su to odbile da učine.

Ni u jednoj saveznoj državi Sjedinjenih Američkih Država nije zabranjeno roditeljima da telesno kažnjavaju decu, a u dvadeset država je dozvoljeno da se telesna kazna primenjuje u školama. Isto tako ni u jednoj Afričkoj, kao ni u većini Azijskih zemalja nije roditeljima zabranjeno da telesno kažnjavaju decu. U Australiji je u svim saveznim državama i teritorijama dozvoljeno razumno telesno kažnjavanje dece koje se jasno razlikuje od zlostavljanja dece koje se strogo kažnjava.

U Kanadi je takav zakon bio donet, ali ga je Ustavni sud Kanade poništio i dozvolio roditeljima da telesno kažnjavaju svoju decu između 2 i 12 godine. Roditelji smeju da telesno kažnjavaju decu udarajući otvorenom šakom (upotreba kaiša, pruta i drugih „pomagala“ je zabranjena).

Iako je dvadeset evropskih zemalja sledilo primer Švedske iz 1978. godine, to nisu učinile velike zemlje poput Velike Britanije u kojoj je i dalje roditeljima dozvoljeno da telesno kažnjavaju decu, pod uslovom da to ne dovodi do povrede tkiva. U Škotskoj je to takođe dozvoljeno, pod uslovom da roditelji pri tome ne koriste različita „pomagala“.

Države Evropske Unije u kojima roditeljima nije zabranjeno da telesno kažnjavaju decu su Velika Britanija, Francuska, Irska, Italija, Belgija, Češka, Slovačka, Estonija i Litvanija. Takođe ni u Švajcarskoj nije zabranjeno telesno kažnjavanje dece. U Francuskoj i Češkoj nije posebno zabranjeno ni telesno kažnjavanje dece u školama.

Pravne borbe oko telesnog kažnjavanja kod kuće se nastavljaju čak i u skandinavskim zemljama. U Norveškoj koja je 1987 zabranila roditeljima telesno kažnjavanje dece, 2005 godine je Vrhovni sud presudio da je roditeljima dozvoljeno da neposredno nakon nekog prekšaja pažljivo udare dete otvorenim dlanom. Ali 2010 godine je pod pritiskom pedocentričnog lobija ova odluka povučena, tako da je danas svaki udarac, pa i onaj najblaži protivzakonit. Na Novom Zelandu je uprkos tome što je više od 10% populacije Novog Zelanda zahtevalo referendum koji je i održan i na kome je odbačena inicijativa da se deca telesno kažnjavaju, premijer ignorisao rezultate ovog inače neobavezujućeg referenduma. Tamo pravna bitka još uvek traje.

Teza 6. Uvek je moguće kontrolisati decu na nenasilan način.

Pretpostavka na koju se oslanjaju svi koji su protiv telesnog kažnjavanja dece je da je svako dete uvek moguće obuzdati i kontrolisati na neki nenasilan način. Zagovornici ovog pristupa imaju stav da je svakom malom detetu moguće sve objasniti, a da su objašnjenja dovoljna da dovedu do promene ponašanja. Insistira se na tome da decu treba vaspitavati pohvalom i dobrim primerom i da sa decom treba uspostaviti partnerski odnos.

Iako su sve ovo važne stvari u vaspitanju dece, ova teza jednostavno nije tačna. Tačno je da je neku decu moguće vaspitati bez primene telesne kazne. Ali ono što je jedino efikasno kod neke dece, u nekim situacijama, jeste telesna kazna. Kada se, na primer,  četvorogodišnje dete naginje preko terase na trećem spratu, objašnjenje verovatno neće dovoljno zagarantovati da ono to ponašanje neće ponoviti. I zbog toga telesna kazna ne sme biti zabranjena svim roditeljima. Ona mora biti deo legitimnog i legalnog vaspitnog repertoara roditelja, sredstvo koje se koristi u krajnoj nuždi i u posebnim situacijama.

U slepom uverenju da je svaka frustracija deteta jeste i trauma, zagovornici ideologije srećnog deteta i popustljivog vaspitanja su došli do zaključka da je svaki pokušaj disciplinovanja deteta isto što i traumatizovanje deteta. Malo dete jednostavno ne razlikuje sebe od svojih želja, tako da kada roditelj odbije da ispunu detetovu želju ono to razume kao da ga roditelj ne voli. Ono tada doživljava „traumu“ jer veruje da ga roditelj odbacuje. Umesto da eksperti pomognu roditeljima da deci poprave način razmišljanja i kako bi deca umesto da razmišljaju „Ne dozvoljava mi = ne voli me“, počela da razmišljaju „Ne dozvoljava mi zato što me voli“, oni potkrepljuju dečju logiku i nameću je drugim odraslima. Slično je i sa ostalim vaspitnim pseudotraumama, odnosno situacijama u kojima roditelj nameće detetu šta treba da radi . Malo dete razmišlja da ga roditelj koji ga tera da radi nešto neprijatno u stvari ne voli. A bez ovog teranja i prisiljavanja dete ne može razviti higijenske i radne navike. Slično je i sa kažnjavanjem (ne samo telesnim) jer upravo emocija koja se zove strah od kazne energetski pomaže detetu da se suprotstavi svojoj želji koju inače ne može da kontroliše. Kontrolišući dete, roditelj mu pomaže da razvije psihičke strukture potrebne za samokontrolu. Upravo zbog stava da disciplinovanje (frustracija neprihvatljivih i opasnih želja + prisiljavanje na neprijatne ali korisne zadatke + kažnjavanje) je isto što i traumatizovanje, vaspitanje koje se preporučuje se svelo na pružanje ljubavi i beskonačno objašnjavanje. Umesto da je vaspitanje = ljubav + disciplina, danas imamo promociju jednačine vaspitanje = ljubav.

Teza 7. Treba uspostaviti jednakost roditelja i dece.

Posebna priča jeste i teza o „jednakosti“ roditelja i dece. Zagovornici ideje o zabrani telesnog kažnjavanja dece stalno provlače tezu da između roditelja i deteta treba da postoji „horiznotalan” odnos – oni su u istoj ravni, jednako pravni partneri – a ne da postoji „vertikalni”, hijerarhijski odnos. Time se negiraju sve činjenice od bioloških, psiholoških, socijalnih i kulturnih, pa do drugih aspekata pravne struke.

Ali ono što je još opasnije, uvode anarhiju u porodicu. Ono što neki od članova radne grupe pravnika koja je osmislila predlog Porodičnog zakonika otvoreno govore jeste da žele da razvlaste roditelje oduzimanjem određenog roditeljskog prava i davanjem prava detetu. Oduzimajući roditeljima vlast nad vlastitim detetom, ovakav pristup bi osnažio detetov status pravnog subjekta i otežao socijalizaciju i vaspitanje. Kako roditelji koji tokom procesa socijalizacije moraju nekada da primene i silu, od toga bi morali da osustanu i da postaju još više nemoćni.

Iz ovog proizilazi zahtev da je ispravno vaspitanje zasnovano na „partnerskom modelu” ranopravnih strana u kome je potrebno stalno objašnjavati, uveravati i ponašati se prema detetu kao prema prijatelju. Imperativ ovog pristupa je: „ono što ne radite odraslima, nemojte raditi ni deci“. Kako je bilo kakvo nasilje između odraslih neprihvatljivo ponašanje, isti takav stav se mehanički prenosi i na odnos roditelja i deteta, tako da je telesno kažnjavanje, prema ovom gledanju, nepotrebno i opasno. Zaboravlja se da odrasli, za razliku od dece, moraju da se povinuju mnogim društvenim pravilima, i da u suprotnom bivaju predmet nasilja države, tako da bivaju kažnjeni, mnogo oštrije i surovije nego što bi ijedan roditelj kaznio dete.

Iz teze o jednakosti izvodi se teza da deca i roditelji moraju imati istu pravnu zaštitu, da deca ne trebaju biti diskriminisana u odnosu prema roditeljima, odnosno odraslima. Ova teza nekima može zvučati napredno, ali ona otpisuje sve one brojne razlike biološke, psihološke, socijalne, ekonomske, i druge, koje brojni zakoni uvažavaju. Kako je onda moguće ignorisati te razlike i tražiti ostvarenje jednakosti između prava dece i roditelja kao pravnih subjekata?

Teza 8. Roditelji koji telesno kažnjavaju decu pokazuju svoju nemoć.

Potpuno netačno: beskonačna objašnjenja su znak nemoći, a kazna je znak moći. Da bi dete pristalo da se podredi roditeljskim zahtevima, da bi moglo da bude vaspitano i socijalizovano, roditelji moraju da mu u nekim situacijama pokažu svoju moć. A moć možemo definisati kao roditeljev uticaj na dete da dete čini ono što od njega zahteva roditelj. Takvo pokazivanje moći u brojnim situacijama može uključivati pritisak, prisilu i telesnu kaznu.

Normalno je da će dete pružati otpor svim onim roditeljevim zahtevima koje doživljava kao neprijatne. Dete nije u stanju da upravlja sobom, njime upravljaju njegove želje, tako da ono pokušava da upravlja svojim roditeljima. I zbog toga ljubav koju roditelji treba da konstantno pokazuju detetu, nije dovolja: dete je potrebno disciplinovati. Da bi mogli da ga disciplinuju roditelji moraju da dovedu do toga da im se dete podredi. Podređivanje nije isto što i ponižavanje ili poniznost. Podređivanje je prihvatanje vertikalnog reda u ljudskoj zajednici tako da individua zauzima određenu ulogu u organizovanoj ljudskoj zajednici kakva je porodica. Za razliku od objašnajvanja i kritikovanja koje dete doživljava kao nemoćno, kažnjavanje je upravo postupak koji zahteva određenu prisilu kojom roditelji pokazuje svoju moć.

Zagovornici teze da je uvek moguće upravljati detetom koristeći nenasilne metode pogrešno govore o nemoći roditelja da pronađe alternativni način. Povremeno se pojavljuju situacije kada nekakav drugi način ili ne postoji ili nije dovoljno efikasan. I zato treba reći da kažnjavanje jeste dokaz roditeljske moći i jasna poruka detetu da mora da se podredi i da sluša roditlje koji o mnogim stvarima bolje znaju od njega. Ukoliko je detetu pokazana ljubav, ono neće zameriti roditelju na telesnoj kazni.

Teza 9. Roditelj koji telesno kažnjava je sadista koji se iživljava nad slabijim, nad detetom koje ne može da mu uzvrati.

Kažnjavanje je racionalni postupak kojim se detetu poručuje da će ga boleti ukoliko ne posluša roditelja. Kada je dete telesno kažnjeno zato što radi nešto opasno ili je agresivno prema drugima, telesno kažnjavanje mu povlači granicu i definiše šta je neprihvatljivo ponašanje. Upravo je svaki oblik kazne, ne samo telesna kazna već i nenasilni oblici kažnjavanja, način da se detetu pokaže da mora da sluša jačeg od sebe. Ako argumenti nisu dovoljni, roditelj mora da pokaže detetu da je jači od njega. U tom smislu kažnjavanje jeste argument sile, ali to i treba tako da bude jer dete ne prihvata druge argumente.

Teza 10. Neće nas primiti u Evropsku Uniju, ukoliko u Porodični zakon ne unesemo eksplicitnu zabranu roditeljima da telesno kažnjavaju decu.

To nije tačno. Takav zahtev ne postoji. Pogotovo što u mnogim značajnim zemljama članicama EU takav zakon nije donet. Postoje određene pravne preporuke koje su neobavezujuće, a koje upravo zbog njihove kontradiktornosti i potencijalne socijalne štetnosti velika većina zemalja nije primenila niti namerava da ih primeni.

Autor: Zoran Milivojević

[1] Za podatak da se prema rezultatima istraživanja većina dece, uprkos psihodinamskim teorijama, oporavi od traume pogledati : Ann Masten (2001) „Ordinary Magic: Resilience Proccesses in Development“, American Psychologist, 56, str. 227–238.

[2] Marjorie Gunnoe s Calvin Collegea u Grand Rapidsu u Michiganu.

[3] Joan Kaufman, Edward Zigler (1987) „Do Abused Children Become Abusive Parents?“, American Journal od Orthopsychiatry, 57, str. 186–192. Istraživanje je pobilo popularnu pretpostavku da trauma doživljena u detinjstvu neminovno dovodi do psihopatologije u odraslom dobu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Slovenija, TA, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok, čustva | 1 komentar »

Zaposljivost generacije Y?

Objavil pavel dne 29.05.2010

Za razvajenčke je značilno, da nočejo delati, se nočejo učiti, po drugi strani pa zahtevajo, da so oni center vse pozornosti in da se jim izpolnijo vse želje. Če tega ni, so blazno agresivni. Kritiko jemljejo izredno negativno, osebno. Iz kritike se niso zmožni ničesar naučiti, ker so jo slišali premalokrat, pa še takrat so jo doživeli kot osebni napad, ne pa kot koristno korekcijo napačnega obnašanja.

Razvajenčki so bili množično ravno otroci socialističnih staršev ( po 1960 letu rojeni). Tipični primer so ZSMS, rockerji in punkerji. Danes pa tudi na vasi ni zaznati kakšne večje razlike na bolje. Nezmožni odgovornosti in notorični lažnivci in manipulatorji. Džankiji.

V Sloveniji ni več aktivnih delavcev z avstroogrsko delovno mentaliteto. Danes imamo polno razvajenčkov in prezaščitenčkov, ki so strastni podporniki birokracije in socializma.

Najbrž ni potrebno poudariti, da razvajenček ni sposoben podjetništva, je pa sposoben kriminala in kriminalnega podjetništva do državnega podjetništva ( črpanje podjetja ali države ali EU).

razmišljanje ob članku v Finacah o generaciji Y

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, inženirji družbe, modne družbene smernice, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »

Izobrazba ob vso veljavo v Sloveniji

Objavil pavel dne 31.01.2010

Čeprav je dolgo veljalo, da je v Sloveniji predvsem pomembna izobrazba oz. papir – ne pa to kaj kdo zna – za razliko od npr. ZDA – pa se je zadnjih 20 let razpasel v Sloveniji trend, da šole vpišejo vsakega in tudi vsak naredi.

Ne samo Fakulteta za Organizacijske vede – ki  je nastala (kot se je že pred 30 leti polglasno javno govorilo) predvsem zato – da so otroci komunističnih funkcionarjev, ki so bili tako butasti in leni, da so komaj srednjo šolo naredili, hkrati pa so imeli že v srednji šoli vnaprej določena direktorska mesta -  da tem lolekom omogočijo univerzitetni papir kot potrebni in zadostni pogoj za direktorsko funkcijo za prvi dan šihta do penzije.

Tole pa sem pravkar dobil od prijateljice, ki je srednješolska učiteljica in je ta email dobila po verižni pošti med učitelji, ki se še kar trudijo, da šolstvo pod Štrukljem in zaradi Gabra, Zvera in sedaj Lukšiča ter seveda zaradi šolskega sindikata NE BI PROPADLO, čeprav je že močno razvodeneto.

Tale prispevek je napisala učiteljica Mojca Belak v Šolskih razgledih:

IZOBRAZBA OB VSO VELJAVO1

Šolski razgledi 22.januar 2010

Kaj bi rekla Marija Terezija

Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umnim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo

Po letu 1774, ko je Marija Terezija s Splošno šolsko naredbo vpeljala obvezno osnovno šolo za vse otroke, stare od šest do dvanajst let, se je začel pomemben družbeni premik selitev otrok s polj v šole. Znanje je bilo takrat spoštovano, prav tako pa so bili spoštovani redko posejani učitelji. Šola na Slovenskem se je krepila v 19. stoletju, ves čas pa so imeli mladi dve možnosti lahko so se učili in nekaj dosegli ter si s tem omogočili boljše delo in življenje ali pa so ostali neuki, neizobraženi in nekvalificirani. Pomembno pri tem je, da so se tako učenci kot starši zavedali prednosti dobre izobrazbe, predvsem v srednjih šolah in na fakultetah ta je bila redka, draga in večini težko dosegljiva. Ali je bilo (samo) zato izobraževanje tudi spoštovano?

Danes se slovenska družba na vse pretege trudi, da bi mlade po končani osnovni šoli spravila še prek srednje, čeprav ta ni obvezna. V te šole se vpisujejo mladostniki, ki ne kažejo nobene želje po znanju, ki s svojim vedenjem motijo delo v razredu in trpinčijo učitelje. Srednješolsko izobraževanje ni obvezno, torej takih posameznikov ne bi bilo treba gledati v šolskih klopeh. Šole bi se morale odločiti, ali je njihov namen res predvsem posredovati znanje mlajšim rodovom. Pogosto se mi namreč zdi, da se spreminjajo v ustanove, ki ob delovnikih mladim razgrajačem z vedenjskimi motnjami ponujajo toplo zavetje in malico, medtem ko si mulci zabavo priskrbijo sami – večkrat na račun učiteljev.

Lenuhi

»Včasih so vsaj izostali od pouka,« je zadnjič potožil kolega, ki poučuje v eni od takih srednjih šol, »zdaj pa se prihajajo v šolo predvsem izživljat nad učitelji.« Njegov kolega, ki poučuje v podobni srednji šoli, si je delo poenostavil tako, da dijake, ki so pripravljeni sodelovati, posede v prvih nekaj klopi, medtem ko od preostalih pričakuje samo to, da se bodo tiho ukvarjali s čim drugim in ga ne bodo motili pri poučevanju. V še eni ljubljanski srednji šoli, v kateri sem pred leti hospitirala s skupino svojih študentov, mi je kolegica, profesorica angleščine, po uri povedala, da delo v razredu redno skrajša za 10 minut, ker fantom pozneje tako pade zbranost, da pouk nima nobenega smisla več.

Pravzaprav se jim je pozornost približala ničli že po petnajstih minutah pouka, ko se je ura prelevila v neumorno zafrkavanje mlade profesorice. In kaj daje podobnim biserom slovenske mladine na neki drugi srednji šoli pravico, da grozijo učitelju samo zato, ker jih njegov predmet ne zanima? Prav ta profesor je s svojim raziskovanjem Slovencem dal več, kot bodo njegovi učenci sposobni kdaj koli dojeti, ker verjetno razen pod prisilo ne odprejo nobene knjige. Tako je tudi malo verjetno, da bi vedeli za tiste, ki jih je spisal njihov profesor.

Kaj bi na to rekla Marija Terezija? Kaj lahko na to rečemo Slovenci danes? V dobrih dvesto letih se je zgodil premik, ki je izobrazbi pobral skoraj vso veljavo. Verjetno je postala preveč dostopna in sama po sebi umevna. Včasih je bilo teže priti do dobre izobrazbe, zato so se mladi v šolah bolj trudili, medtem ko zdaj marsikateri učitelj dobiva občutek, da je njegova glavna naloga v tem, da učence prosi, naj se nečesa vendarle naučijo. Zakaj le? Po kakšni logiki bi morali vsi mladi v (srednje) šole in v boljše, bolje plačane poklice? Ali nimamo za nekvalificirane delavce kar nekaj prostih delovnih mest v gradbeništvu, kmetijstvu in komunali? Če bi zafrkljive lenobe z vedenjskimi motnjami hladno poslali delat, bi se njihov odnos do življenja in dela verjetno nekoliko spremenil, vsekakor pa bi to .dobro vplivalo na naslednje rodove, ki bi se kmalu zavedli, da jih ne bo nihče več prosil, naj se učijo, ampak bodo morali krepko sodelovati, če bodo hoteli kaj doseči.

Manj šol in manj učiteljev

Srednje šole učence obravnavajo s skrajnim razumevanjem predvsem zato, ker se bojijo, da sicer v novem šolskem letu ne bodo nabrale dovolj vpisanih za nemoteno delo kolektiva. Prav tu bi morali poseči po korenitih reformah, da bi učiteljem vrnili ugled, ki si ga zaslužijo. V učiteljskih vrstah najdemo veliko takih, ki niso s srcem pri poučevanju, ki ne dajo vsega od sebe in bolj ali manj leno prebredejo čas od septembra do julija. Če bi srednje šole sprejemale manj. učencev, bi potrebovale tudi manj učiteljev. To bi bila odlična priložnost, da bi šole obdržale učitelje in razrešili tiste, ki to niso. Vrste bi se sicer zredčile, ostala pa bi kakovost.

Kako bi odkrili neučinkovite učitelje? Zelo preprosto. V dobri gimnaziji v enem od večjih slovenskih mest je moja mlada znanka, dijakinja prvega letnika, septembra lani doživela pravi šok, kajti pri urah angleščine profesorica govori samo angleško in polovica fazančkov je ne razume. Lahko bi se vprašali, kaj so pri urah angleščine počele osnovnošolske učiteljice teh otrok, da jim jih v petih letih ni uspelo naučiti praktično nič. Kaj so sploh dale otrokom v zameno za redno plačo? Raziskava o poučevanju: angleščine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, v kateri je bilo leta 2008 zajeto malo manj kot 300 študentov angleščine, je pokazala, da kar 50,4 odstotka osnovnošolskih učiteljev angleščine v razredu govori od 80 do 98 odstotkov ure (torej preostane učencem za vajo samo od 2 do 20 odstotkov ure). Od tega kar 40,5 odstotka učiteljev angleščine v razredu vedno uporablja slovenščino. Mislim, da takih učiteljev ne potrebujemo. Odkar so učiteljska mesta (vsaj kar se angleščine tiče) v Sloveniji zapolnjena, bi bilo morda koristno, če bi šole nesposobne učitelje, ki jih je očitno kar precej, zamenjale z novimi, ustrezno izobraženimi močmi.

Pridni, a ne prav umni

Manj srednjih šol bi dobro vplivalo na še drugo kritično skupino srednješolcev, ki sem jo omenila na začetku – na tiste, ki niso prav zelo sposobni, pa kljub vsemu vztrajno rinejo dalje. Dejstvo, da je v Sloveniji zdaj bistveno več gimnazij kot pred, denimo, dvajsetimi ali tridesetimi leti, si lahko razlagamo pozitivno ali pa bolj pesimistično:

  • V preteklosti veliko nadarjenih mladih ni prišlo na gimnazije; zadovoljiti so se morali z drugimi poklici ali pa trdo delati, da so prišli do univerzitetne ravni. Zdaj je vse drugače in boljše, izobrazba je dostopna vsem, zato smo vsi srečni in zadovoljni, narod raje načitan in prosvetljen.
  • V preteklosti je bilo toliko gimnazij, kolikor smo jih potrebovali; v zadnjih desetletjih Slovenci nismo postali bistrejši, kar pomeni, da so gimnazije preplavili mladi, ki po starih merilih tja ne spadajo. Če so gimnazije želele svoje delo prikazati kot uspešno, so morale nižati merila. S tem so zadovoljni samo tisti, ki prejšnjih visokih meril ne bi dosegli.

Po čem sklepam, da se raven znanja niža? Prvo opozorilo je bil vprašalnik, ki ga v eni od ljubljanskih gimnazij razdelijo staršem ob koncu šolskega leta. V njem se vsako leto pojavi tudi vprašanje: Ocenite, koliko vaše pomoči potrebuje vaš otrok pri šolskem delu. Kaj pomeni »vaše pomoči«? Prav gotovo ne inštrukcij, ki so zajete v naslednjem vprašanju. Torej z »vašo pomočjo« verjetno mislijo pomoč staršev pri učenju doma. Že na osnovnošolski stopnji se mi zdi nenavadno, da se starši učijo z otroki, če pa se dijak ni sposoben sam pregristi čez šolsko snov, si je očitno izbral pretežko šolo. Toda nenadarjenim dijakom  se začenjajo gimnazije prijazno prilagajati. Prepričana sem, da mora intelektualec veliko brati in poznati vsaj pomembnejša dela svetovne literature, zato je na seznamu obveznega branja tudi, denimo, roman Zločin in kazen. Toda knjiga je debela, stavki pa dolgi, zato so slovenisti literarno delo poenostavili in namesto pravega romana lahko manj umni dijaki zdaj sežejo po okrnjenem, 120 strani dolgem povzetku, prilagojenem njihovim zmožnostim. Tako me tudi ne bi smelo presenetiti, da študenti v prvem letniku študija angleškega jezika in literature niso navajeni brati. Po krajšem pogovoru v skupini, ki jo poučujem, je postalo jasno, da ena  tretjina mojih brucev od poletja še ni prebrala nobene knjige, čeprav smo med pogovorom že vstopali v december. Ob drugi priložnosti je beseda nanesla na Camusovega Tujca, ki je v gimnazijah obvezno branje. V moji skupini v prvem letniku se je vsebine »spomnila« ena sama študentka. Drugi romana verjetno sploh niso prebrali. Če dijaki niso sposobni prebirati takšnih romanov ali pa jih ne zanimajo, verjetno niso zreli za gimnazijo. Zdajšnji znižani gimnazijski standardi jim kljub temu omogočajo, da pridejo ne le do mature, ampak tudi do visokošolske ravni, čeprav s tako omejenimi zmožnostmi tja ne spadajo. Velikokrat se mladi sami ne  zavedajo, koliko so sposobni in kam njihova nadarjenost ne seže. Osnovne šole in srednje je preplavil učencem prijazen način poučevanja; mnogi učitelji spodbujajo in hvalijo vse in vsakogar. Rezultat takega odnosa so dijaki in pozneje študenti, ki so prepričani v svoje vsemogočne sposobnosti, zato se tudi ne znajo spoprijeti z neuspehi. Ob izkušnjah s slabimi ocenami krivijo druge, namesto da bi sami prevzeli odgovornost za učenje. Spodbujanje nadarjenih dijakov je eno. Metanje peska v oči tistim, ki to niso, pa nekaj drugega. Verjetno je ima vsak dar za nekaj, kot rad: poudarjajo v gimnazijah, vsaj v tistih dveh, ki ju bolje poznam Toda res je tudi, da imajo nekateri dijaki veliko darov. drugi pa precej manj in da so nekateri darovi za gimnazijo in poznejši študij pomembnejši od drugih. Vsega ne gre metati v isti koš. Odlična prostorska predstava, sposobnost množiti dvomestna števila na pamet ali pa hitro učenje tujih jezikov so darovi, ki bodo prav prišli tudi pri študiju, medtem ko je smisel za izdelavo gobelinov prav tako dar, cenjen dar, a človeka kljub temu ne bo privedel do diplome.

Šole bistrim

Povečano število slovenskih gimnazij je omogočilo pot do študija mladim, ki za to niso zares sposobni. To se jim pozna pozneje, ko je treba na visokošolski stopnji informacije iz različnih virov povezati v celoto, analitično misliti in sploh razmišljati s svojo glavo. In prav tako kot zdaj obiskuje gimnazije veliko najstnikov, ki po dometu tja ne spadajo, sedi v klopeh drugih srednjih šol vse preveč takih, ki tam nimajo kaj iskati. Zakaj? Saj srednješolsko izobraževanje ni obvezno. Naš srednješolski sistem stremi k temu, da bi čim več ljudi mahalo s potrdili o nekakšni izobrazbi, v resnici pa bo za spričevalom stala možganska praznina, ki je nič ne bo moglo napolniti. Kako je mogoče, da tisti, ki odločajo o šolstvu, pozabljajo, da sta temeljni sestavini šole inteligenca in nadarjenost? V svetu športa, ki ni niti približno tako pomemben za prihodnost države kot izobraževanje, je povsem naravno, da tekmujejo le sposobni. Maraton pretečejo le tisti, ki so fizično dobro pripravljeni in vztrajni, drugi se lahko lotijo krajših, lažjih prog. Tekači, ki precenijo svoje zmožnosti sami odstopijo. Če bi se že kje našel kakšen slab, nezainteresiran tekač, ki bi motil druge ali celo nadlegoval organizatorje, bi bil diskvalificiran. Pri maratonu bi bilo absurdno misliti da bi organizatorji progo skrajšali. da bi s tem povečali udeležbo na tekaški prireditvi. Maraton, ki ni dolg 42 kilometrov, ni več maraton, prav tako kot gimnazija, ki tolerira nenadarjene dijake, ni več prava gimnazija. Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo.

MOJCA BELAK

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, šolstvo | Brez komentarjev »