Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

Pretirano ubogljivi - ali pretirano pridni - otroci, za katere skoraj 100% velja, da so nesamostojni v rizičnih primerih - nikakor pa ne v rutinskem delu ( a znajo s trdim delom, ponavljanjem, pridnostjo itd. z lahkoto preživeti - kar pa razvajeni ne znajo!- zato se razvajenec preživlja zgolj s parazitiranjem in manipuliranjem tistih pridnih ljudi - države ( socialisti!!!)  - ki so naivni, nerazumni oz. neumni). Nikakor pa - vzgojeni - ker je skregano z osnovnim pojmom VZGOJA, ki ga ta povezava namenoma ( hote ali nehote) diskvalificira.

Danes je veliko neznanja (zmedenih delčkov znanja), hkrati pa tudi ekstremov: Na eni strani konzervativna desna gibanja družino idealizirajo in romanticirajo, mitizirajo. Levičarska gibanja pa družini, vzgoji pripišejo zgolj zablode, zlo, psihične okvare, zlorabe. Tako, da nek preprost človek hitro povzame - nehote - neko ekstremno ideološko govorico, ki je v nekem prostoru bolj prisotna ( in pri nas je levičarska govorica definitivno monopolna in izključujoča do ostalih mišljenj).

Tako, da je konstruktivnost spremembe naslova ( če resnično želimo govoriti o vzgoji in jo tudi kritizirati v vseh zablodnih pojmovanjih vzgoje) : 1.večja jasnost naslova in debate 2. hkrati pa ni paradoks: kajti glavni vzgojni cilj je pripeljati otroka k samostojnosti ( ODRASLOSTI). Večno omejevan in prestrašen človek pa je večni otrok in je nezmožen odraslosti ( samostojnosti, PODJETNOSTI, logične presoje, razumnosti, tveganja, učenja iz napak, popravljanja napak, planiranja, odgovornosti za vsa svoja dejanja, sklepanja in vzdrževanje konstruktivnih odnosov. IMA RAD SEBE in DRUGE). Hlapec in suženj - nimata razvitega odraslega - temveč imata zgolj zlorabljenega otroka v osebi. Tega pa ne želi noben duševno normalen starš, kajne?

Prestrašen otrok je po mojem preširoka množica in ni nujno zgolj rezultat avtoritarne “vzgoje” ( ki je prestrašen otrok - ki se boji narediti napako ali neizpolniti povelje) - temveč je lahko vmes tudi ločitev staršev, smrt enega starša, slab odnos staršev, prepiri med starši, zloraba otroka itd.

Prezaščiten otrok pa je otrok v vatki - zaradi zblojene filozofije staršev ali velike tesnobe staršev - ki otroka predolgo ščitijo kot dojenčka, ga pretirano omejujejo, mu ne dovolijo samostojnega ukrepanja, mišljenja itd.

Pretirano prilagodljivega otroka pa povzročijjo avtoritarni starši ( ne starši z avtoriteto - temveč tisti, ki zlorabljajo moč) z ustrahovanjem ( duhovnim, duševnim in telesnim), avtokratskostjo, nasiljem + pomanjkanje pohvale, nege, spodbude, topline, podpore, konstruktivnosti in razumevanja, da vsak človek dela napake in se iz njih uči.

Vzgoja pomeni, da starši otroka peljejo k samostojnemu, odraslemu ukrepanju. Ki pa prej ali slej poleg ponotranjenih pravil na začetku (kreiranje Starša v otroku)- pripelje do tega, da otrok zna logično in življenjsko razmišljati, konstruktivno reševati probleme vsak dan in poskušati, reskirati in za vse te akcije prevzeti odgovornost in se iz izkušenj učiti (kreiranje Odraslega v otrku). Skratka otroku je treba pomagati razviti tako Starša kot predvsem ODRASLEGA.

Govor o prezaščitenih otrocih in o pretirano prilagodljivih otrocih ( ” PRIDEEEEEEEN!”, ki jih starši zlomijo - saj jim ne dovolijo in ne dopuščajo s časom vedno več svobode, poskušanja, delanja napak in učenja iz napak. Tako se ti otroci bojijo novega, bojijo se reskirati, nikoli ne bodo podjetni- zgolj pridni uradniki, ki bodo nadrejenim kolesarsko upogibali glave, podrejene pa z nogami hudobno tlačili. Skratka ta “vzgoja” je fevdalna vzgoja. Tak otrok ima v sebi groznega kritizirajočega, kaznujočega in omejujočega avtoritarnega Starša, pa še velikega prestrašenega in popolnoma prilagojenega, uboglijvega Otroka, Odraslega pa skorajda nima v sebi.

V verskem smislu so to zelo ubogljivi verniki - ki ne znajo razmišljati s svojo glavo - ker ne upajo - in na vsakem koraku NEKRITIČNO citirajo Katekizem ( primer xy) ali NEKRITIČNO kopirajo cele plahte iz internet SP ( primer zx) oz. trdo sledijo Marxu, Kardelju in socializmu - brezrazumno in slepo = fanatiki.

V službah pa so to absolutno nekonfliktni in venomer lojalni delavci - primer ministrica Cotman. Hecno je, da pod pretirano ubogljive otroke spadajo tudi večni uporniki  - ki zgolj zanikajo vse kar starši ( avtoriteta) zahtevajo ( pa naj bo dobro ali slabo) - torej se ne morejo svobodno in odraslo odločati .

Še vedno pa ne moremo iz vzgoje izključevati kazni - kajti KRITIKA, kazen je osnova za prvo učenje, za učenje meja, za popravljanje napačnega obnašanja! Kako bo otrok sicer vedel, da dela nekaj napačno, narobe, škodljivo???? . Če pa otrok nima meja ( kazni) pa je to prvovrsten recept za razvajenega otroka - ki nikogar ne spoštuje v življenju in vse ljudi po vrsti manipulira in psihopatsko povozi ( nikoli v sebi ne občuti občutka KRIVDE). Otroka je nujno potrebno postopoma frustrirati - ker le zmožnost samofrustracije ( potrpljenje z delom, učenjem, nisi vedno prvi in najpomemebnejši) je znak odraslosti.

Skratka med ljudmi nad 35 let so v Sloveniji v 90% pretirano prilagojeni in prezaščiteni osebki (” ne smeš misliti s svojo glavo - ker imam zgolj jaz vedno prav in se ti vedno motiš, ker si še zelen”), pod 35 let pa v 90% razvajeni osebki in prezaščiteni osebki ( “ni ti treba narediti, bom jaz namesto tebe -da boš imel srečno otroštvo, da ti ne bo treba trpeti”).

Č e 85% državljanov Slovenije leta 2008 po božje časti socializem - potem je to jasen znak, da so prezaščiteni in da jih je strah svobode in podjetnosti - da jim manjka Odrasli. In da za življenje potrebujejo nujno zaščito Države oz. Diktatorja pa čeprav so polnoletni.

Danes obstaja velik tip staršev, ki jih družinski terapevt Jesper Juul imenuje CURLING STARŠI.

“Ja, kajti to so otroci, ki imajo starše, ki se grejo curling. Saj veste, pri kegljanju na ledu imate tiste pometače, ki skrbno gladijo led na poti pred diskom – no, to počnejo starši, ki smo jih v Skandinaviji poimenovali »curling starši«. Življenje otrok in družine želijo spremeniti v raj na zemlji. Gojijo fantazije o rajskem življenju, kar pomeni, da ne marajo konfliktov, da ne marajo, da bi bili otroci kakorkoli frustrirani, da hočejo, da bi bili otroci srečni, nikoli prizadeti in tako naprej. Seveda se zgodi to, da otroci prvi dve leti svojega življenja odraščajo v svetu, kjer ni resničnih ljudi. Vse, kar imajo okrog sebe, so vselej ustrežljivi, smejoči se obrazi. Kako naj se potem naučijo, da imajo drugi svoje potrebe, vrednote, meje, slabe trenutke in tako naprej? Otroci izgubijo sposobnost empatije in socialne orientacije, recimo sposobnost »čitati« z obraza ali iz vedenja.”

Lahko bi jim rekli tudi pretirano zaščitniški starši. Dostikrat morda zaradi prevelikega strahu v sebi. Velikokrat zaradi napačne potrošniško- materialistične filozofije: da mora biti moj otrok vedno srečen in zadovoljen.

Nisem samo prebral, ampak sem poskusil situacije začutiti in sem napisal po izkušnjah in po svojih mislih:

To so avtomatizmi, ki pri večini otrok postanejo uspešni. Se pa marsikateri otrok z intuicijo in razumom vseeno lahko preusmeri na svojo pot. Vsak od nas odraslih, pa lahko z veliko dela na sebi lahko destruktivne avtomatične vzorce spreminja postopoma.

ČE OTROK ŽIVI …

Če otroka ljubimo, se bo otrok naučil ljubiti sebe in druge.

.

Če otrok živi v sovraštvu, se bo naučil prepirati postal sovražen, maščevalen, destruktiven.

Če otroka stalno grajamo ( kar pa ne pomeni, da otroka ne smemo grajati, kritizirati - to napako delajo neumni, sentimentalni starši!), se bo naučil obsojati postal kritikant, nergač, slabovoljnež, pesimist.

. Če otrok živi v stalnem strahu, bo postal boječ strahopeten, tesnoben, zaskrbljen.

. Če smo do otroka preveč usmiljeni pomilovalni (preveč sentimentalno usmiljeni), se bo začel smiliti samemu sebi.

.

Če otrok živi v ljubosumnosti, se bo v njem naselil občutek krivde.

. Če otrok živi v okolju, kjer ne sme biti napak in se napak ne odpušča, se bo v njem naselil stalen občutek krivde ali celo sramu. ( v totalitarnih državah je tega obnašanja prepolno).

. Če otroka spodbujamo, bo postal zaupljiv samozavesten, prodoren.

. Če otrok živi v potrpežljivem okolju, se bo naučil biti vztrajen in potrpežljiv.

.

Če bo imel otrok vztrajnega vzgojitelja, bo tudi sam postal vztrajen.

. Če otroka hvalimo, se bo naučil biti prizadeven ceniti sebe in svoje delo.

. Če otroka sprejemamo, se bo naučil ljubiti sprejemati sebe in druge ljudi.

. Če otroku damo priznanje, se bo naučil stremeti za ciljem sebe in druge pohvaliti ob uspehih

. Če otrok živi v prijaznosti, se bo naučil, kaj je prav prijaznosti do sebe in do drugih

. Če otrok živi v ozračju poštenosti, se bo naučil iskati resnico.

. Če otrok živi v varnosti, medsebojnemu zaupanju, se bo naučil verovati vase in v ljudi okrog sebe.

. Če otrok živi v prijateljstvu, se bo naučil, graditi prijateljstva da je dobro živeti na tem svetu.

.

Če otroka z zgledom spodbujamo k samostojnosti, odgovornosti, bo postal samostojen, svoboden in odgovoren.

.

Če otrok živi v pretirano zaščitenem okolju - potem bo postal nepodjeten, saj se ne bo znal samostojno in kreativno spopadati z vsakodnevnimi izzivi. Postal bo hlapec, nesvoboden (neodgovoren), nesamostojen, odvisnik, zasvojenec.

.

.

dobljena verzija

ČE OTROK ŽIVI

Če otrok živi v sovraštvu, se bo naučil prepirati. Če otroka stalno grajamo, se bo naučil obsojati. Če otrok živi v strahu, bo postal boječ. Če smo do otroka preveč usmiljeni, se bo začel smiliti samemu sebi. Če otrok živi v ljubosumnosti, se bo v njem naselil občutek krivde. Če otroka spodbujamo, bo postal zaupljiv. Če otrok živi v potrpežljivem okolju, se bo naučil biti vztrajen in potrpežljiv. Če otroka hvalimo, se bo naučil biti prizadeven. Če otroka sprejemamo, se bo naučil ljubiti sebe. Če otroku damo priznanje, se bo naučil stremeti za ciljem. Če otrok živi v prijaznosti, se bo naučil, kaj je prav. Če otrok živi v ozračju poštenosti, se bo naučil, kaj je resnica. Če otrok živi v varnosti, se bo naučil verovati vase in v ljudi okrog sebe. Če otrok živi v prijateljstvu, se bo naučil, da je dobro živeti na tem svetu. (Avtor je menih, katerega ime je neznano.) Avtor je neznani menih ( a je možno, da je take neumnosti klobasal?), vse spremembe sem vpisal jaz, pavel.

No, ta humorističen zapis želi pokazati, kako otroci izpred 40ih let nismo bili tako hiper prezaščiteni kot današnja mladina, ki se valja v vatki in v mamilih. A če pogledamo kako malo podjetnih ljudi je in koliko jih sanja še vedno zločinski socializem, ki je svoje ovce PRETIRANO ZAŠČITIL in TOTALNO PASIVIZIRAL - potem to ne drži. 

Za svu djecu koja su rođena 40-tih, 50-tih, 60-tih i 70-tih!!

Prvo, preživjeli smo i rođeni smo normalni iako su naše majke, kad ih je boljela glava, pile samo aspirine, jele hranu iz konzervi, pušile i radile do zadnjeg dana trudnoće i nikad nisu bile testirane na dijabetes.

U to vrijeme nisu postojala upozorenja u stilu “Čuvati daleko od dohvata djece” na bočicama sa lijekovima, vratima i ormarima. Mi, kada smo imali 0-1 godina nismo nosili Pampersice. Pišali smo u krevet.

Kao djeca, vozili smo se u autima bez pojasa i zračnih jastuka i nismo morali imati kacige na glavi kad se vozimo biciklom ili na koturaljkama.

Pili smo vodu iz crijeva za zaljevanje vrta, a ne iz flašica kupljenih u velikim trgovačkim lancima. Dijelili smo flašicu Cocte s našim prijateljima i NITKO nije umro zbog toga!

Jeli smo mliječne sladolede, bijeli kruh i pravi putar, pili kole koje su i tada bile pune šećera, ali nismo bili debeli zato sto smo smo se STALNO IGRALI VANI !

Izlazili smo iz kuće ujutro i igrali se cijeli dan, sve dok se ne upale svijetla na ulici, skrivača , pikulanja, partizana i nijemaca, 1-2-3, kauboja i indijanaca,lopova i pandura, gumigumija, fantoma i svega ostalog što je samo dječja mašta bila u stanju smisliti.,

Nerijetko, nas nitko nije mogao naći po cijeli dan.

I nikad nije bilo problema…

Provodili smo cijele dane praveći trokolice (”terezine”)od otpada iz podruma, spuštali se niz ulice, zaboravljajući da nismo napravili kočnice. Nakon par padova, natučenih prstiju i modrica naučili smo kako riješiti problem.

Kupovali smo bonbone i cigarete na komade i nitko se nije žalio da je siromašan. Mi nismo imali imaginarne/virtualne prijatelje ni probleme s koncentracijom u školi. Nama nisu davali tablete protiv hiperaktivnosti. Mi nismo imali školskog psihologa i usmjerivača pa smo ipak završavali nekakve škole. Ali nama nisu prodavali drogu ispred škole…

Mi nismo imali Playstation, Nintendo, X-box, nikakve video igrice, nismo imali 99 kanala na televiziji (samo dva i to drugi tek od popodne), nismo imali video rekordere, surround sound, mobitele, kompjutere, Internet, chat rooms…….

MI SMO IMALI PRIJATELJE I MI SMO IŠLI VAN DRUŽITI SE S NJIMA !

Padali smo s drveća i plotova, znali se posijeći na staklo, slomiti zub, nogu ili ruku, potući se, ali naši roditelji nikada nisu išli na sud zbog toga ..

Igrali smo se s lukom i strijelom, pravili katapulte, palili kantice s karbidom i bacali petarde za Novu godinu i sve smo to preživjeli bez posljedica!

Išli smo biciklom ili pješke do prijateljeve kuće, zvonili na vrata ili jednostavno ulazili u njihovu kuću da se igramo i budemo zajedno!

U tramvaju smo prepuštali sjedalo starijima, trudnicama i majkama s malom djecom…

Kad smo (rijetko!) upadali u probleme sa zakonom, roditelji nisu plaćali kauciju da nas izvuku. U stvari, bili su često strožiji nego sam zakon!

Posljednjih 50 godina su bile najplodonosnije godine u povijesti čovječanstva.

Naše generacije su dale najbolje izumitelje i znanstvenike do danas.

Imali smo slobodu, pravo na greške, uspjeh i odgovornost. I naučili smo živjeti s tim !

I ti pripadaš toj generaciji?

ČESTITAM!

MOZDA ĆEŠ ŽELJETI PODIJELITI OVO S OSTALIMA KOJI SU IMALI SREĆE DA ODRASTU KAO PRAVA DJECA, PRIJE NEGO ŠTO SU DRŽAVE I VLADE POČELI ODREĐIVATI KAKO TREBA ŽIVJETI !

Možda bi bilo dobro poslati ovu poruku i vašoj djeci da vide kako su njihovi roditelji odrastali .

Da bi ste lakse čitali, ovaj mail je napisan VELIKIM SLOVIMA !!

Pozdrav generaciji. ŽIVJELI !!!

 

PT Gestalt smeri B. Žorž meče v en koš razvajene otroke in prezaščitene otroke. Po svoje so vsi revčki kasneje v življenju, ker se morajo vsega učiti skoraj z nule pri 30ih. A je tudi razlika.

Pri prezaščitenih je tako kot ti zgoraj pišeš. Starši se bojijo za otroka pretirano, zato ga na raznih področjih življenja obsedeno varujejo, ščitijo - namesto da bi mu odpirali počasi svobodo ( večjo odgovornost in samostojnost). Lahko pa mu postavljajo tako zahteve kot kazni. Odrasli prezaščiteni otroci so v kakšnih društvih proti mučenju živali, proti nasilju, salonski socialisti itd. Živijo v imaginarni vatki. Pretirano “smili” ( pretirano pomilovanje) se mu dobesedno vse kar v realnem svetu srečuje. To blodno obnašanje pri sebi še nagradi, da je pretirano občutljiv oz. sočuten, empatičen.

Ravno zato mora odgovoren starš otroka navajati na vedno večjo svobodo ( samostojnost, odgovornost). Da otroci po smrti staršev ne bodo pri 30ih in več ostali na plečih države, na državnem sesku, joški. Dejstvo je, da zahodni ( predvsem anglo-ameriški svet) že stoletja otroke vzgaja za podjetnost, odgovornost, večjo osebno svobodo, za tekmovalnost, za delovnost, za znanje.

Medtem, ko je socialistični svet svoje državljane naredil za pasivne otroke: za prezaščitene, razvajene, uporniške ali pa pretirano ubogljive otroke. Nobeden od njih se v svobodi ne zmore znajti. Nobeden od njih v realnem svetu ne preživi. Odtod vsi ti po socialistično zdaj zahtevajo, da zanje povsod skrbi DRŽAVA.

. Pri razvajenih otrocih pa je problem, ker starši ne postavljajo višjih zahtev ( ne vztrajajo pri njih v doslednosti) in ker otroka ne kaznujejo kadar prestopa postavljene meje. Zato otrok ostane na infantilni stopnji iskanja ugodja v življenju in bežanja pred neugodjem.

Torej je pri razvajenih otrocih spet osnovni problem starš.

Dostikrat so to starši, ki to delajo zaradi svojega “filozofskega” prepričanja:

” Moj otrok pa že ne bo trpel tako kot jaz, temveč bo bolj srečen!”

Ker noro drvijo iz ene skrajnosti v drugo. Kajti ti odrasli so bili vzgojeni v pretirano avtoritarni vzgoji, kjer je manjkalo brezpogojne ljubezni, = pohval osebe ne glede ali je ta otrok naredil kaj dobro ali ne. Temveč zgolj pohvala, ko je “bil priden” ( pogojna pohvala - ki je tudi nujno potrebno orodje vzgoje) - ali pa še to ne.

Torej primanjkljaj pohval ” Če ga hvališ, se bo spridil!” (drugi “filozofski” vzrok)

Tretji “filozofski” vzrok pa je tudi miselnost, da je “frustracija (za) otroka nekaj zločinskega”. Najbrž je jasno, da so vsi zgornji “filozofski” vzroki velike zablode.

Poti dozorevanjaPotuha v vzgoji

Delo, Ona, Tor 27.11.2007

Vsak dan smo starši razpeti med svojo ljubeznijo do otroka in zahtevami vzgoje. Vsi se zavedamo, da brez truda in odrekanja ne more odrasti, toda v isti sapi mu že opravičujemo njegova dejanja (op. Pavel: permisivna vzgoja, nedoslednost, popuščanje, nekompetetnost, netrdnost v sebi) , ki bi jih moral že zdavnaj obvladati in opraviti.

Zame je potuha ena od najtežje rešljivih vzgojnih nalog, saj je pokrita z našo »navidezno ljubeznijo«. Opazujem predšolske otroke v vrtcih, kako znajo samostojno

1. jesti,
2. se obleči,
3. pospravljati igrače,
4. se zmeniti okoli igrač,
5. pomagati mlajšim,
6. poslušati na besedo,
7. se umiti,
8. opraviti na stranišču,
9. se pripraviti na počitek in
10. še bi lahko naštevali.

Isti otroci pa nato doma ne funkcionirajo, celo nasprotno, dajejo vtis nebogljenih, občutljivih malčkov, starši pa izgubljajo potrpežljivost.(op. Pavel: simptomi razvajenosti. Razvajenost vodi v zasvojenost, odvisnost)

Poslušam tudi učitelje, ki podobno opažajo v šolah. Potem se srečamo s starši in ti povedo, da imajo veliko težav. Bolj ko se trudijo biti dobri in ustrežljivi do otroka, manj so uspešni pri vzgoji.

Začne se že zelo zgodaj, ko si večinoma mame »prisvojijo« otroka. Očetje se nekaj časa trudijo v bitki za svojo vlogo, vendar očitno zelo hitro odnehajo. Večina težav, ki nastane v predšolskem obdobju v povezavi s hranjenjem, spanjem, oblačenjem, izvira ravno iz položajev, ko so bili očetje odrinjeni v svoji vzgojni vlogi. (op.Pavel: vsa čast pogumni avtorici, ki je dregnila v matriarhat oz. v slovenske turbo feministke, ki so v družinah najpogostejše, še pogostejše pa v enostarševskih družinah, igrajo igro: Žrtev - Preganjalec, si zasužnijo otroka in ga uporabijo za lastno igračo, zdravilo proti osamljenosti in nihilizmu). Kakor hitro so želeli malo zaostriti, pospešiti kakšno vzgojno načelo, se je vmešala mama, ki je »hotela s prijaznostjo« doseči isto. V začetku mogoče otrok še nasede na njeno prigovarjanje: »Daj, naredi zdaj to, da ne bo očka mislil, da ti ne bo treba,« potem pa je pozitivnih odzivov čedalje manj.

Očetom seveda ni vseeno, da je treba otroka prositi, naj se obleče, pospravi, naredi nalogo, in to ne enkrat. Zelo hitro so zato tudi v sporu z ženo, ki se na njihove odzive uspešno postavi v bran z vrsto »argumentov«; najbolj menda zaležejo tisti, ki moža označijo za človeka brez posluha za otrokove potrebe, skratka brezsrčneža in diktatorja.

Mali seveda takoj zasluti, kaj se dogaja med starši, in včasih celo za kratek čas naredi tisto, kar se od njega pričakuje, tako da mama dobi še »dodatno potrditev«, da ima ona prav in njen mož narobe. Če staršev zunanja okoliščina ne pripelje do streznitve, se običajno ustvari navidezno premirje, v katerem pa so vloge in pristojnosti jasne. Matere morajo prevzemati čedalje več odgovornosti in očetje se ne bojujejo več. Matere niso več predvsem tiste, ki potrjujejo in podpirajo moževe zahteve, predloge pri vzgoji otroka, ampak so same v vseh odločitvah (op. Pavel: tu sta glavna gospodovalnost, egocentričnost ženske in kontrola nad vsem. Kontrola je cilj takega obnašanja, za ljudi, ki pretirano kontrolirajo pa vemo, da so v osnovi slabiči).

To je seveda zanje pretežka naloga, popuščajo in se psihično izčrpavajo. Velikokrat očitajo svojim partnerjem, da so za vse same, kar poglobi krizo v zakonu. Otroci so najpogostejši vir konfliktov med partnerjema, zato bi se morala truditi za usklajenost in komunikacijo. Naučiti se izraziti svoje misli, občutke in predvsem negativna čustva so domače naloge za dobre partnerske odnose. ( op. Pavel: otroci niso vir, so pa povod in izgovor za konflikte. Vir konfliktov je nezmožnost ženske za dialog in spoštovanje moškega, hkrati pa tudi slabištvo in prehiter umik moškega iz konflikta. Otrok seveda zna slalomirati in vedno doseže, da najugodneje pride skozi življenje, s čim manj truda, dela in naporov, izzigra vse meje)

Če se tega ne zavedamo, se težave samo še nadaljujejo. V šolskem obdobju se mora mati »veliko ukvarjati« s takšnim otrokom, zlasti na besedni ravni s prigovarjanjem in prošnjami za njegove glavne življenjske naloge. Matere se utrudijo in otroci so končno svobodni. Ko vstopijo v srednjo šolo, nimajo za sabo nobenih pritiskov več, temu primerni pa so tudi rezultati. Vse drugo je pomembnejše od šole in šolskega uspeha.

Prihajajo obupani starši, ki bi zdaj želeli »zaostriti«, postaviti meje, se pokazati kot pravi starši, ki jim je mar za početje in vedenje svojega otroka. Žal velikokrat prepozno!

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

Po mojem mnenju ta tematika spada pravilno pod Vzgojo. Določeni ljudje igrajo vlogo Žrtve, ker so se tega vzorca naučili doma, kjer je bil nagrajen. Tudi v družbi je ta vzorec nagrajen. ( poglejte politike, Strojane, izbirsane - večja ko je Žrtev, bolj masovno jo ljudje podprejo).

Resnično je žrtev nekdo, ki si v določenih okoliščinah ( bolezen, nesreča, vojna) ne zna sam pomagati. Ali invalid, ali duševni bolnik ali bolnik v trenutku epileptičnega napada. Npr. otrok je v večini primerov resnična žrtev. Ali odrasli, na katerega se med potresom poruši del hiše. Ko pa je človek polnoleten, mora odgovarjati zase, reševati probleme, iskati informacijo, poskrbeti zase, plačati svoje napake itd.

Otroci, ki pa ne želijo odrasti (= prevzeti odgovornosti za samostojno reševanje svojih problemov) pa profitirajo z jamranjem, s scenami ko sprožajo, da jih nekdo napade = preganja, s pasivnostjo, z nedelom.

Sam sem tudi nekoč bil Žrtev. To je zelo udobna in zelo egoistična vloga, parazitska! Počasi sem spoznaval, da moje življenje ni svobodno, nima polnosti, veselja, da je ozko in pesimistično. Žrtev izredno dobro manipulira ljudi, ki “ne morejo, da ne bi pomagali”, Rešitelje. Hkrati pa sprovocirajo tudi ljudi, ki ob njih znorijo in jim ukažejo “Delaj”, Preganjalce.

Obe vlogi pomoči ( Preganjalec, Rešitelj) sta zelo škodljivi. Še najbolje je, da ostaneš miren in jim ta vzorec na kratko razložiš. Poveš jim, da poznaš njihovo igro. To igro Žrtve igrajo podzavestno zlorabljeni in prezaščiteni otroci. Zavestno pa razvajeni otroci in zanemarjeni otroci. Danes je največji procent razvajenih otrok v naših familijah.

Te patološke vloge je raziskoval PT TA smeri Stephen Karpman. Znan je t.i. Karpmanov trikotnik: Žrtev, Rešitelj, Preganjalec. Karpam je najprej opažal ponavljajoča obnašanja v terapiii, potem pa je šel raziskovati pravljice v katerih pride do DRAMSKEGA PREOBRATA, ko se vloge kar naenkrat zamenjajo in npr. Rešitelj naenkrat postane Žrtev ali Preganjalec. Žrtev pa isto skoči ali v Preganjalca ali v Rešitelja.

Kar pa je hudo, pa je to, da tisti, ki igra eno od teh treh vlog, v trenutku dramskega preobrata, prevzame novo vlogo. V pravljicah, romanih, filmih in v politiki ( pa seveda v družinah, v podjetjih in povsod) lahko opazujemo te vloge in preobrate, kako preganjalci naenkrat postanejo žrtve ( JJ in novinarji ter potem novinarji in JJ ). Ali pa Rešitelj postane Žrtev ali Preganjalec ( recimo zločinec TITO, ki je “osvobodil” Slovenijo, potem pa dal poklati 30.000 ljudi v Sloveniji). Danes pa je njegov izvajalec Ribičič Žrtev. Nadškof Perko pa je bil resnična žrtev ( 5 let zapora zaradi vica o Galebu!!!), danes pa se obnaša v oddajah kot Preganjalec.

Če je v igri sumničavost potem gre za ljubosumnost, posesivnost ali v težjem primeru za paranoidno shizofrenijo.

Je otrok katerega starši ves čas otroštva in še potem po 18-tem letu( ne samo v času, ko je dojenček in malček) pretirano ščitijo pred raznimi nevarnostmi, pred trpljenjem, neugodjem, pred problemi.

Ti otroci so potem celo življenje nepripravljeni za življenje v realnem svetu.

Pogosto jim starši celo v puberteti omejijo vse stike s svetom, socializacijo.

Od razvajenega se ta otrok loči po tem, da mu starši postavljajo meje in ga lahko tudi naučijo delovnih navad. Le preveč prepovedi in zapovedi mu dajo in premalo svobode mu puščajo v odraščanju premosorazmerno z leti.

Veliko jih najdemo med salonskimi socialisti, zaščitniki živali, vegetarijanci itd.  Bojijo se svobode, ker jo ne znajo uporabiti, se ne znajdejo v njej, ker so jo pred njo vedno ščitili starši z direktivami, ukazi, pokroviteljstvom, nadomestnim delom “bom raje jaz to naredil, da se ne boš ti poškodoval”

—————————————————————————————

op. Pavel

Anksiozne motnje so v porastu zaradi 4 vzrokov:

1. zanemarjanje zdrave duhovnosti ( duhovnost osmišlja in s tem ozdravi bazično anksioznost, eksistencialno anksioznost, ki je prisotna v vsakem človeku)
2. slabi odnosi, odtujenost, nesocialnost ljudi ( premalo kontaktov, premalo pristnih odnosov, pomanjkanje bližine, intime). Zlasti socializem je uničeval odnose s povečanjem ustrahovanja, zavisti in nezaupanja. Brez zaupanja pa ni odnosa.
3. slaba vzgoja: pretirano anksiozni so
   1. prezaščiteni otroci ( otroci anskioznih in posesivnih staršev),
   2. razvajeni otroci ( otroci nevednih oz. permisivnih staršev),
   3. zanemarjeni otroci ( otroci infantilnih, razvajenih oz. sebičnih staršev)
   4. zlorabljeni otroci ( otroci zasvojenih in duševno motenih staršev: psihopatov, sociopatov, depresivni, shizofrenični, paranoidni) in
   5. pretirano prilagodljivi otroci ( otroci avtoritarnih staršev).
4. sodoben vpliv sveta, kulture, družbe: več informacij, znanja, smeti ( težje je razlikovnje), hitrejše življenje, vedno več tekmovalnosti v globalizaciji ( socializem in nacionalizem sta ustvarila zaščitene fevde, priviligeje določeni eliti) .

---

DELO

Sodobna psihiatrija pod drobnogledom (3)

Ko tesnoba obvladuje vsak trenutek življenja

V Evropi zaradi bolezni, ki jo povzroča sodobni stresni način življenja, trpi že 42 milijonov ljudi – Panična motnja pripelje bolnika celo na nujno preiskavo srca

Pon 27.08.2007

Človeško telo se na strese sodobnega življenja še zdaleč ni prilagodilo. Kot odziv nanje se pojavijo tesnobni občutki, ki se lahko razvijejo v resno težavo. Ko tesnoba obvladuje človeka tako, da moti njegovo vsakodnevno delovanje, ogroža šolski uspeh in zmožnost za delo, govorimo o generalizirani anksiozni motnji, ki jo je treba zdraviti. Preraste lahko v panični napad, pri katerem je človek prepričan, da bo umrl, zato poišče pomoč na urgenci. Toda EKG in preiskave krvi pokažejo, da smrt ne grozi. Kriv je kronični stres, ki obvladuje čedalje več ljudi. Vzporedno s tesnobo pa se lahko razvije tudi depresija. Obe težavi skupaj sta veliko teže obvladljivi, opozarjajo psihiatri.

»Določena stopnja tesnobe je vedno prisotna, vendar jo znamo povezati z vzrokom. Pripravljam se na izpit, čaka me pomemben sestanek, oddati moram poročilo. V teh primerih se počutimo negotove, vendar nas to ne ovira, številnim ljudem celo pomaga, da se laže zberejo. O bolezenski tesnobi pa govorimo, kadar nas ta ovira v vsakdanjem življenju,« pojasnjuje doc. dr. Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja s psihiatrične klinike v Ljubljani.

»Kadar gre za generalizirano anksiozno motnjo,

1. je človek pretirano zaskrbljen,
2. preveč se boji za tisto, kar je vrednota zanj, na primer za svoje zdravje, za službo, za odnose z bližnjimi.

Primer: vemo, da so prometne nesreče pogoste, in vendar je verjetnost, da se bo zgodila nesreča ravno nam, majhna. Toda človek z anksiozno motnjo se tako boji, da niti v avto ne sede, ali pa zahteva od svojega bližnjega, da se mu oglasi vsaki dve uri, saj se tako prepriča, da se mu ni zgodila prometna nesreča,« pripoveduje dr. Dernovškova.

»Če je tesnoba tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in mu povzroča trpljenje, če vztraja tudi, ko nevarnosti ni več, če človeka ‘kontrolira’, namesto da bi bilo obratno, govorimo o bolezenski tesnobi oziroma o anksiozni motnji,« pojasnjuje sogovornica.

Človek z generalizirano anksiozno motnjo dvomi o sebi in o možnosti rešitve, ima negativne misli, slabo koncentracijo, je razdražljiv, stalno se počuti nelagodno, ima pa tudi povsem telesne znake tesnobe, kot so hitro bitje srca, nemir, hitra utrudljivost, napetost mišic, težave s prebavo. Značilno je, da nenehno razmišlja, kar pa mu ne pomaga rešiti problema in ne prinese olajšanja. Veliko ljudi z generalizirano tesnobno motnjo ima še številne druge probleme, izvirajoče iz tesnobe.

Panična motnja

Ena takih je panična motnja, ki se pojavi, ko se raven tesnobe še poviša. Panična motnja je tako dramatična in huda, da že sama po sebi prestraši. Človek je ves iz sebe. Razmišlja: umrl bom, zmešalo se mi bo, ne bom se več obvladoval, torej bom kaj razbil, koga udaril ali samemu sebi kaj napravil, zadušil se bom. Seveda se nič od tega ne zgodi. To je samo izjemno velik strah, ob katerem pa lahko človeka obliva tudi znoj, ima mravljince po rokah in nogah, trde roke in noge, ne more govoriti, ima občutek, da ne more več razmišljati, roke se mu tresejo, prehitro diha, lahko dobi tudi krči v rokah.

Panika traja približno 15 minut. Ljudje v takšnih primerih praviloma poiščejo pomoč na urgenci, kjer pa opisujejo svoje simptome, ne svojih strahov, pravi sogovornica. Zato panični napad ni vedno prepoznan in tako tudi ne ustrezno zdravljen. Šele če se panična motnja ponovi večkrat, pošlje zdravnik takšnega človeka k psihiatru.

Nekoč ni bilo tako veliko anksioznih motenj, pripoveduje sogovornica, ker ni bilo toliko sprožilnih dejavnikov. Danes za generalizirano anksiozno motnjo trpi 7% prebivalcev, v Evropi je to že 42 milijonov ljudi. Motnja je dvakrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Po mnenju nekaterih je približno 30 odstotkov vzrokov podedovanih (prirojena nagnjenost, anksioznost v družini, kronične telesne bolezni), večji del vzrokov za razvoj težave pa je povezan s stresi na delovnem mestu, različnimi drugimi neprijetnimi dogodki, življenjskimi stiskami in izgubami.

Pot iz tesnobe

Mnogi se poskušajo tesnobe rešiti sami. Na voljo jim je kar nekaj knjig, nujne so tudi sprostitvene dejavnosti, denimo sprehodi, pogovori, joga, avtogeni trening, vendar jim vedno ne uspe. V preteklosti, ko ni bilo psihiatrov in psihologov, so tesnobne motnje odlično obvladali duhovniki in splošni zdravniki, ki so v pogovoru svetovali tako rekoč z istimi besedami kot danes, pripoveduje dr. Dernovškova. Pomaga tudi čaj iz valerijane (po domače mačja travica).

Če pa ne gre, je treba obiskati psihiatra, ki predpiše antidepresive. »Antidepresivi vas naredijo pogumnejše, manj prestrašene in bojazljive. Dvignejo raven serotonina in nekateri tudi noradrenalina v možganih, in to pri človeku dejansko zmanjša tesnobo. Ko to dosežemo, pa se je treba s terapevtovo pomočjo soočiti z resnično situacijo in spoznati, da so bili strahovi nepotrebni,« svetuje dr. Dernovškova.

Anksiozne motnje pa je treba zdraviti še iz enega razloga: vse so namreč dejavnik tveganja za razvoj depresije. Ko se sočasno pojavljata dve motnji, pa je zdravljenje, kot opozarja sogovornica, težje.

Milena Zupanič