PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'pretirano prilagojen otrok' Kategorija

Virantove vozovnice so učbeniški primer korupcije

Objavil pavel dne 8.04.2014

Če kdo zna razložiti kaj pomeni “ZRIHATI” ali “ZNAJTI SE”, to zna socialistični človek. Ki v fevdalnem sistemu mora “VZETI KAR MI PRIPADA”. Kraja in blefirnaje sta postala NAČIN ŽIVLJENJA. Od t.i. malega človeka, so se lumpenproletarskih “vrednot” v 70 letih nalezli vsi v tej negativni socialistični selekciji.

Posebno še v državnih kolhozih. V podjetjih, ki so v “naši”, državni lasti, ki je v resnici v rokah in lasti provincialne mafije. Kdor je že deloval v teh državnih sistemih, v javni upravi, v državnih podjetjih, na občini, v šolstvu, zdravstvu, elektrogospodarstvu, komunali, gozdarskih podjetjih, … ta ve kak dolgčas neustvarjanja vlada tam. Prav truditi se moraš, da ne bi izgledal preveč “ambiciozen”. Preveč pameten, preveč delaven, preveč podjeten. Te večina izlooči kot čarovnico s kugo. Huje kot v t.i. mračnem srednjem veku. Precej huje. To so lokalni procesi, ki so na očeh manjšini in ne celi javnosti. Kar pa tudi ne bo dolgo ostalo. Ljudstvo  je besno in bo prej ali slej norelo po ulicah. Večinoma lutkovno upravljano. Iz parol, simbolov in obnašanja drhali se bo videlo kdo z njimi upravlja kot z daljinskim avtomobilčkom, kot z daljinsko vodeno bombo, kanon futer. Oh, pa si želim spontane demonstracije. Predvsem tistih, ki so resnično frustrirani, ker delajo vedno več za parazite. Tisti, ki še edini niso potonili in dajejo iz svojega zaslužka 2/3, 3/4 ali celo 90% v državni proračun. Birokratom in mafiji.

Virantove vozovnice so tipičen primer socialističnega nadmudrivanja. Tako je večina zaposlenih dobila službo, ker je nekdo nekoga poznal, ki je ZRIHTAL službo. Tako je moj ata gradil v socializmu hišo 20 let, ker je poznal ogromno ljudi, birokratov na pozicijah, da ni čakal na cement, zidake, železo, apno, strešnike, ploščice, bakrene cevi, električne žice, pesek, kurilno olje,  osebni avto … cele mesece, ker blaga ni bilo ne na policah, ne v skladiščih. Moral si imeti zveze, da si ga sploh dobil. In navaden smrtnik (mala komunistična riba) ga je obilno PREPLAČAL, ker je komunistična elita ta material takoj dobila in podobno kot Virant imela “popust”, ker so bili pravi, ker so nekoga v birokraciji ali politika poznali in ga zato niso PREPLAČALI ampak so ga PODPLAČALI. Kolikor večja riba je bil komunistične funkcionar, toliko večji popust je imel. Cca 1.000 ljudi KPS je imelo zastonj blago, na neke dovolilnice. Imeli so svoja skladišča. Torej je neumna raja ( socializem in komunizem in fašizem so z ljudstvom vedno manipulirali na brutalno podcenjujoč, na najbolj zaničljiv, ciničen, hladnokrven in grozljiv način) preplačala tudi za izbrance, nadljudi, gnostike, socialiste, napredni kader, ozaveščeno napredne, ” na liniji”.

Virantov primer je za v učbenike o korupciji. Prav tako primer Praprotnika in NLB. NLB niso preiskovali, pa tudi nobene sankcije – kazni ni bilo ( saj napredneži že 30 let v permisivnem sistemu tulijo, grozijo in histerizirajo, da kazni v vzgoji ne sme biti, ker je škodljiva: in danes imamo produkte take vzgoje: skorumpirane psihopate, ki jih že po očeh spoznaš, da je zmuzljiv, manipulant, blefer, nategun, visokokvalificiran lopov. Če imaš čisto srce to vidiš, drugače težko prepoznaš nekoga, ki je tebi podoben. Ker druga pot je projekcija ( da na nedolžne popaš svoje probleme) ali pa psihotična “iskanje teorij zarot”.

Drugi del zgodbe je tisto kar manjka v tej učbeniški zgodbi, v kateri je po prisluhih sodeč Virant LAGAL, da se ni sam dogovarjal, kar dokazujejo Dnevnikove objave, ki so bile očitno narejene v času JJ vlade, ko je SOVA spremljala Janševe ministre kot največje kriminalce.  Očitno so s temi tajnimi sledmi zadnjih 6 let na “levici” izsiljevali Viranta in ga tudi trenutno izsiljujejo. Tudi KPK so izsiljevali, zato je odstopila. Težko je biti pošten, prej ali slej tajne službe najdejo greh in za mafijo pridno delajo samo tisti, ki so sužnejsko umazani z zločini in kriminalom. Vsakega bojevnika proti mafiji pa povozijo s deskriditacijo, najdejo kak greh človeka v preteklosti. Ko ugotovijo, da bi ta tip znal nekoč postati nevaren, mafija sproži nadzor tajnih služb, ki bi morale biti od mafije ne samo neodvisne, ampak njej nasprotne. Toda tega nismo presekali pri padcu komunizma. Politična tajna policija je še kar naprej intimno in formalno v rokah rdeče mafije.

Kaj torej manjka v enačbi Virantove korupcije? Drugi del na desni strani enačaja: kaj je imela Adria in direktor državne firme Kostanjšek od tega, da je dajala Virantu vozovnice s 50% ali 80% “popustom”.

  1. Virant je svoje politične kolege prepričal, da so glasovali proti prodaji Adrie
  2. Virant je svoje politične kolege prepričal, da so glasovali za nove subvencije ( tok milijonov € državne “pomoči”) Adriji
  3. mafija preko državnega kolhoza je dobila kakšno drugo glasovanje ali zakon, ki dela v prid mafije od Viranta in njegovih podrejenih odločevalcev v parlamentu
  4. šlo je za čisto lokalno, družinsko VEZANO trgovino. Morda je Virant zaposlil kakega družinskega sorodnika ali Kostanjškovo ženo v svojem državnem fevdu, na kaki sinekuri
  5. šlo je za čisto privatno VEZANO trgovino. Kostanjšek meni usluge ( z davkoplačevalskim, tujim denarjem), jaz njemu nazaj usluge z davkoplačevalskim, tujim denarjem. Če to delata s svojim denarjem, je to normalen posel. Ker pa “poslujeta” s tujim denarjem, z davkoplačevalskim denarjem, pa je to tipično socialističen posel ali mafijsko-fevdalni posel, ki je v Sloveniji ne samo pogost, ampak prevladujoč. Že 70 let.
Torej važno je, da si Naš ( privilegiran, napreden, Lev) – oz. gnostik. Če si naš, potem ne boš preplačal. Preplačali bodo drugorazredni, zadnjerazredni, ker so na nižji stopnji napredka kot mi, nadljudje.

Razmišljal sem ob branju članka ”

Minister Virant je letel prek Kostanjška, da ne bi preplačal kart

Skoraj vsi v tej socialistični družbi smo kriminalci. V tej pokvarjeni državi. Precej hinavsko je vpiti gesla proti politikom, proti korupciji – hkrati pa sam biti kriminalec, aktivni del, kolešček tega kriminalnega socialističnega sistema, ki na zunaj ni konkurenčen in ne zmore več preživeti. Ki sam sebe vedno bolj agresivno žre.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jaz sem... ali biti ali imeti?, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Praktični del življenja, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zdravstvo, Zgodovina, birokracija, davki, denar oz. kapital, gnosticizem_mainstream_religija, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, korupcija, mediji, novinarji, motnje osebnosti PSIHOPATI, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, služba, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Večni otroci v socialni državi

Objavil pavel dne 6.04.2014

NEZAPOSLENOST, NESAMOSTOJNOST in EKONOMSKA NESVOBODA MLADIH

To so rezultati socialistične politike. Ko njihovi produkti niso konkurenčni. Ne izdelki, ne kader iz šolstva. Celo življenje živijo na sisah mamice in države. Pravih podjetij je vedno manj, ker jih vlada z davki izganja kot čarovnice. Da o tujih investicijah sploh ne govorimo, ker se jih fevdalna mafija, ki obvladuje državna podjetja boji kot hudič križa.

Mladi v Sloveniji hodijo do penzije v šole. Ne dobijo služb že 20 let, razen tisti, ki imajo veze in jim vplivni starci “ZRIHTAJO” službe, ali pa, če ima kdo res srečo, da zna kaj takega, kar večino ljudi ne zna.

V idealni socialni državi je večina otrok umetno šolanih v kolhozih. Z znanjem, ki ga tam dobijo, ne znajo nič delati in se ne morejo nikjer zaposliti, razen v državnih podjetjih in javni upravi. Večina mladih, ki se šolajo, so v resnici brezposelni ljudje. Nimajo ekonomske svobode, znanja, delovnih navad, zdravih odnosov. So sužnji v domači Fritzlovi kleti, tako na mikro ravni v družini, kot na makro ravni v državi.

Temeljna religija ostaja gnosticizem, iskanje utopije na Zemlji, od socializmov do vzgoje brez kazni, do enakosti spolov, gajevskih družin, 100% varnosti. Mi nadljudje, ki vemo in vi sužnji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Družina, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Najini otroci, Praktični del življenja, Religija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zdravstvo, Zgodovina, birokracija, borza, trg, davki, denar oz. kapital, dobro vzgojen otrok, gnosticizem_mainstream_religija, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, korupcija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), motnje osebnosti PSIHOPATI, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, služba, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Kritika modernega VZGOJNO-izobraževalnega sistema s strani Alberta Einsteina

Objavil pavel dne 1.04.2014

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Albert Einstein, Dialog, Družina, Humor, Najini otroci, Slovenija, Vzgoja, ZDA, citati, dobro vzgojen otrok, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pretirano prilagojen otrok, psihologija; duševnost, slabo vzgojen otrok, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje, šolstvo | Brez komentarjev »

Nov intervju z Radom Pezdirjem: “večina misli isto kot pred 10 leti, stanje pa je vedno bolj katastrofalno!”

Objavil pavel dne 16.03.2014

RADO PEZDIR VČERAJ NA RTV SLO TRETJI PROGRAM v polurnem intervjuju o sedanjem stanju Slovenije, po 6 letih hude krize, ki je predvsem zaradi notranjih razlogov in ne zaradi zunanjih razlogov

  1. smo v najhujšem možnem času

  2. še vedno ščitimo vse interesne skupine, ki si bodo polizale rane v slabi banki

  3. zadolžujemo se noro in s tem prikrivamo resnične probleme

  4. 60.000 delovnih mest ( ki jih je v 6 letih odnesla kriza) bo zelo težko odpreti v gospodarstvu

  5. veliko dobrih podjetij starih manj kot 20 let je umrlo zaradi zadušljivega obdavčevanja

  6. delovnih mest ni

  7. veliko povečevanje brezposelnosti

  8. KOLHOZI : državne  banke in državna podjetja so astronomsko ZADOLŽENA

  9.  država je v krempljih lobijev, interesnih skupin, mafije: tudi politika je v krempljih mafijskega , parazitskega tumorja

  10. kako je Mercator ( državno podjetje) Soršaku ponujal 100.000€ podkupnin za politično glasovanje stranke DL

  11. Tomaž Štih je oseba, ki mu zmanjka hrbtenice, ko je treba ukrepati, preganjati korumperje v stranki

  12. volivci morajo maltretirati svoje stranke, kadar so njhiova dejanja oddaljujejo od volilnih obljub, programov

  13. Rada Pezdirja je zapustil krog prijateljev liberalcev, ki so se pustili skorumpirati mafiji ( oz. so dobivali plačila za ekonomske članke) oz. niso nič ukrepali proti korupciji. Celo “pozabili so” ali “vrgli dokaze v smeti”

  14. naslednje leto bo Slovenijo prehitela Češko, čez dve leti pa bo Slovenija na ravni razvitosti iz leta 2008

  15. Slovenci so še vedno množično proti klasičnem liberalizmu ( Slovenci želimo živeti v velikih ILUZIJAH,  ideoloških zgodbah, ne UPAMO PA SE SOOČITI Z REALNOSTJO, živeti v realnosti)

  16. večina ljudi se boji svobode in boji svobodne izbire. Večina ljudi noče biti svobodnih in odgovornih.

  17. živimo v praznovernem obrazcu centralne politiki, ki naj bi za nas uredila čudeže

  18. večina volilnih programov je zanič in sranje v Sloveniji

  19.  mlajša generacija je produkt staršev ( “Vsi so isti!” Nič se ne da!”), ne vidijo smisla v delu, živijo v diktaturi povprečja, ki jo tudi mladi besno ohranjajo

  20. milijardno zalivanje mafijskih bank in mafijskih – tajkunskih podjetij z davkoplačevalskim denarjem

  21. KPK je mrtvoudna inštitucija, že od rojstva. ” kot svinja z mehom”, sedaj doživlja samo še labodji spev. Nobenemu politiku ni v interesu, da obstaja.

  22.  nova vlada je največji nedemokratični nateg gledajoč PS, SD in SDS, DL.

  23. Vizije imajo samo politiki ali norci. Ki so že zdavnaj izgubili stik z realostjo.

  24.  SDS je inštaliral govorice ob Pezdirjevem 15 -min gostovanju na NSI kongresu, da je Pezdir UDBOVSKI podtaknjenec, ki ima namen razdreti in uničiti desnico

http://www.finance.si/343359/Kako-so-me-hoteli-podkupiti-in-kako-se-jim-bo-to-krvavo-ma%C5%A1%C4%8Devalo

STARE MAFIJSKE STRUKTURE SI BODO V SLABI BANKI OPOMOGLE

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Rado Pezdir, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, birokracija, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, mediji, novinarji, motnje osebnosti PSIHOPATI, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, video, vraževerje ali praznoverje, zlorabljen otrok | 1 komentar »

Ukrajina je naprednejša od Slovenije

Objavil pavel dne 20.02.2014

Ukrajina je največja Evropska država. V njej se je začel podoben scenarij kot v Siriji. Sklepam, da je to model Evrope v 21. stl. : državljanjske vojne med parazitskimi socialisti ( ki si lastijo represivni aparat in 99% kapitala) in svobodomiselnimi in ustvarjalnimi delavci.

Spoštujem ukrajinske ljudi, ki se že celo zimo v hudem mrazu herojsko borijo proti militantnemu socialističnemu aparatu. Tu vidim dve razliki v primerjavi s Slovenijo, ki ima podobno strukturo socialistične birokracije in socialistične mafije ( tajkunov, direktorjev). Janković, ups Januković je prigrabil 130 milijonov dolarjev odkar je na oblasti.

  1. razlika je, da ima UKRAJINSKA OPOZICIJA, ki je prozahodna, prokapitalistična in prodemokratična tudi svoj kanal, svojo TV. Pri nas v Sloveniji tega ni.

  2. razlika je pogum ljudi in hkrati realnost ljudi, da vidijo situacijo taka kot je, drsenje v revščino, povečanje fevdalizma, ki drsi še v večjo revščino in proti suženjstvu. Zdrave tekmovalnosti in odprtosti ni. Ker le ta bi spodbujala odpiranje novih delovnih mest in povečanje blaginje. Grabežljivci imajo monopolno moč. Ustvarjalci pa so podjarmljeni med tlačani in sužnji teh tajkunskih grabežljivcev, ki so prosovjetski, prokomunistični.

V Sloveniji je večina državljanov ali socialističnih ovc ( in majhen % med njimi t.i. “upornikov”) ali pa hlapcev, ki tiho in ignorantsko delajo. Zelo malo je svobodnih, odgovornih ljudi. Podjetnih, ustvarjalnih.

REAL TIME TV IZ UKRAJINE, kjer je v 2 dneh policija pobila že 40 ljudi, v času 4 mesečnih demonstracij pa cca 100 ljudi.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Rusija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, ZDA, birokracija, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, mediji, novinarji, motnje osebnosti PSIHOPATI, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | 1 komentar »

Predavanje “Permisivna vzgoja” dr. Zorana Milivojevića za katoliške pedagoge

Objavil pavel dne 11.01.2014

Enourno predavanje za Društvo slovenskih katoliških pedagogov sem našel na strani 24kul.si:

http://24kul.si/video-dr-zoran-milivojevic-o-permisivni-vzgoji

YouTube slika preogleda

Video je izdelala Socialna akademija, ki deluje oz. IZOBRAŽUJE pri sv. Jožefu, jezuitih.

KAR JE PRIJETNO NI NUJNO KORISTNO ali DOBRO. to ve starš, ne ve pa razvajen oz. permisivno “vzgajan” otrok.

KAKO otroku privzgojiti , da dela neprijetne stvari, ki so KORISTNE in DOBRE za otroka.

Vzgoja je stalno gojenje. Če kot vrtnar zanemarim vrt za en teden, ga brutalno preraste plevel. Če zanemarjam otroka ali mu popuščam pri ugodju, bo otrok razvajen ali zanemarjen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, RKC, Slovenija, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zabava, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, duhovna misel, iskanje partnerja, komunikacije, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

Odvzem 7 otrok družine ŠAVLI ali CSD je postal podaljšek UDBE, politične policije totalitarne komunistične države

Objavil pavel dne 10.01.2014

Pred mesecem je CSD Škofja Loka brez izčrpnih podatkov odvzel staršema 7 otrok pod izgovorom, da starša izvajata neprimerno versko prakso. Skratka sežiganje čarovnic v 21. stl. , ker ne opravljajo socialistične verske prakse, ampak so ena izmed krščanskih sekt, ki temelji na branju in samosvojem razlaganju Svetega pisma.

Tako CSD ohranja tradicijo zločinske komunistične partije, ki je ves čas preganjala ljudi povezane z religijo, narodom in liberalnostjo. CSD kot dolga roka zločinske politične policije – UDBE.

Si zamislite, da pride k vam domov ekipa usposobljenih bolničarjev, ki imajo od CSD ali kateregakoli organa zahtevo, da vas zaradi psihične bolezni PRISILNO HOSPITALIZIRAJO. In da o tem javnost ne izve nič, ker bojda država ščiti vaše osebne podatke. Mar ni to hud in grozen ukrep. Jaz bi bil v tem primeru vesel, da pristojni organi objavijo v medijih zakaj je bilo mene potrebno hospitalizirati in kakšne diagnoze imajo. In kdo je to sklenil, poimensko. Ker to je tako hud ukrep, da bi moralo biti vse javno in tudi znano kateri strokovnjak je dal popdis oz. kateri strokovnjaki v komisiji. Šele tako se bodo lahko moji svojci pritožili na sodišče in spodbijali s strokovnimi mnenji te birokrate.

Vem, da je nujno v določenih primerih človeka PRISILNO hospitalizirati, kadar so utemeljeni razlogi, da bo škodoval sebi, bližnjim ali večji skupini v družbi.

Starša, ki so jima birokrati iz CSD pobrali 7 otrok, sta bila deležna 7x hujšega ukrepa, kot če bi bil eden od njiju prisilno hospitaliziran. To sta oba univerzitatno izobražena človeka, ona veterinarka, ona elektro inženir. Iz časov, ko je bilo univerzo nekajkrat težje narediti kot v današnji inflaciji diplom , vpisov na UNI in lahkotnostjo izdelovanja izpitov in prehajanja v višje letnike.

Kakšno hudo ( še hujša kot vojna travma) travmo pa je doživelo teh 7 otrok! In otrok, ki se bo kmalu rodil in je sedaj v hiperstresnem maminem telesu, nabitem z negativnimi hormoni zaradi jeze, žalosti, besa, nemoči.

In to brez razlage. In to v državi, ki je socialistična džamahirija, ki preganja vsako drugo religijo, ki ni povezana s svetlim, ljubljenim vodjem in tekovinama komunistične revolucije, rdečih direktorjev Foruma21 , stalinizma, nato yugofašističnega titoizma in na koncu boljševiško-fašističnih republiških fevdalizmom, ki se ohranjajo do danes.

Mediji pa so režimsko dirigirano tiho. Ne stojijo pred vladnimi vrati ali vrati ministrice za delo, niti ne zasledujejo birokratov CSD Škofja Loka in jim postavljajo neprijetna vprašanja. Vse je potihnilo.

Pred leti je ekstremna levica ( socialisti) želela uvesti nov družinski zakonik, ki bi še bolj povečal pristojnosti države v vtikanje v družino. Pomnožil bi število birokratov, število paragrafov in načinov vtikanja v zasebnost in družino. Na srečo smo to orwellovsko komunistični zakonik državljani na referendumu zavrnili in pokazali, da večina državljanov še ima zdravo pamet in zdrav spomin na komunajzer-fašistični (zbirokratizirani, etatistični) sistem, ki se totalitarno vtika v zasebnost državljana, v družine , v svobodna povezovanja in skupnosti in jih jemlje za teroriste, čeprav je sam sistem terorističen, avtoritaren in diktatorski, totalitarni.

Sedaj berem, da so se birokrati spravili še na stare starše, ker več kot 1x na mesec obiskujejo svoje vnuke v rejniških družinah. Še dobro, da te rejniške družine niso gayevske, kar bi se množično zgodilo, če bi bil tak družinski zakonik sprejet.

Zadeva je vroča, ker si ta pošast prilašča moč in če je ne zaustavimo takoj, bo požrla še veliko družin in otrok. Kot Stalin, Hitler in Tito. Milijone.

Naj CSD že enkrat javno pove, da so vzeli otroke tema staršema za to, ker sta bila nevarna otrokom zaradi sledečih strokovnih razlogov, ki so jih pokazali številni strokovni pregledi pri sledečih strokovnjakih, ki se naj podpišejo, da odgovarjajo za te odločitve. Tudi z osebnim premoženjem v primeru tožb. Taka huda odločitev mora biti strokovno potrojeno podkrepljena z osebno odgovornostjo večih strokovnjakov. Poleg tega mora biti javna in naj se ne skriva osebnih informacij, ker je to tako velik poseg v zasebnost, ki meji na nevarnost krepitve totalitarne države. Osebni podatki morajo ob takem hudem ukrepu biti sekundarnega značaja.

Pred leti ni nihče iz CDS Nova Gorica odgovarjal za to, da je psihotična ali psihopatska mama ( še sedaj javnost tega ne ve), ki je imela močno podporo v socialistični politiki in naj bi njej oče bil vpliven zdravnik – ponoči ubila oba svoja otroka stara komaj 4 in 2 leti. Zakaj tej mami niso vzeli otrok in jih dali ločenemu očetu. Ali pa v rejo? Dovjna merila. Kako očitno in prozorno, samo spomin je treba imeti in zdravo pamet – pa se vidi dualnost komunističnega aparthaida v Sloveniji leta 2014.

V tej državi še vedno vlada komunistični aparthaid, kjer so prvorazredni državljani (paraziti, mafijaši, birokrati) ščiteni tudi v primeru kriminala kot v fevdalnih in sužnjelastniških državah. Drugorazredni državljani pa so lahko kadarkoli obtoženi, tudi lažno, in so edini ki v tej državi delajo in ustvarjajo.

Marjana Šavlija sem pred leti velikokrat srečeval. Se poznava.  Zdel se mi je čisto v redu dečko. Nikakršnih znakov čudnosti ali verske fanatičnosti. Sedaj pa nisva govorila ali se srečevala vsaj kakšnih 20 let.

Zaključek:

katastrofa od CSDja na lokalni in državni ravni

katastrofa od pooblaščenke za zaščito osebnih podatkov in za zaščito človekovih pravic

katastrofa psiholoških in psihiatričnih strokovnjakov, ki se ne upajo oglasiti

katastrofa od večine državljanov in civilnih družb, ki so tiho kot v trenutkih prihoda fašizma na oblast

katastrofa od pravnikov, sodišč, tožilcev

katastrofa od medijev, ki so režimska trobila

http://24kul.si/diskriminacija-starih-starsev

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Religija, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zdravstvo, dobro vzgojen otrok, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, protestanti, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

10 NEPRAVILNIH trditev zagovornikov Družinskega zakonika

Objavil pavel dne 16.07.2011

created the doc: "10 POGREŠNIH TEZA PROMOTERA DEČJEG PRAVA U POKUŠAJU DA ZAKONOM ZABRANE RODITELJIMA I NAJBLAŽE TELESNO KAŽNJAVANJE VLASTITO DETE"

Zoran Milivojevic Popunjen Profil created the doc: “10 POGREŠNIH TEZA PROMOTERA DEČJEG PRAVA U POKUŠAJU DA ZAKONOM ZABRANE RODITELJIMA I NAJBLAŽE TELESNO KAŽNJAVANJE VLASTITO DETE”

10 POGREŠNIH TEZA KOJE KORISTE ZASTUPNICI PEDOCENTIRČNOG POGLEDA NA DEČJA PRAVA U POKUŠAJU DA RODITELJIMA ZABRANE SVAKI, PA I NAJBLAŽI OBLIK TELESNOG KAŽNJAVANJA VLASTITE DECE

Zoran Milivojević

www.milivojevic.com

Pogrešne pretpostavke koje zastupaju osobe koje se zalažu da se roditeljima zabrani da telesno kažnjavaju vlastitu decu

Teza 1. Svaki udarac, pa i najblaži stvara dugotrajne negativne posledice kod dece. Zato je svaki oblik telesnog kažnjavanja jednak zlostavljanju dece.

Teza 2. „Nasilje rađa nasilje!“ Telesno kažnjavana deca postaju fizički nasilna.

Teza 3. Racionalno telesno kažnjavanje lako „preraste“ u teško fizičko zlostavljanje.

Teza 4. Telesna kazna je ugrožavanje detetovog prava na telesni integritet. (

Teza 5. Sve civilizovane zemlje su donele zakone kojima se zabranjuje telesno kažnjavanje dece.

Teza 6. Uvek je moguće kontrolisati decu na nenasilan način.

Teza 7. Jednakost roditelja i dece.

Teza 8. Roditelji koji telesno kažnjavaju decu pokazuju svoju nemoć.

Teza 9. Roditelj koji telesno kažnjava je sadista koji se iživljava nad slabijim, nad detetom koje ne može da mu uzvrati.

Teza 10. Neće nas primiti u Evropsku Uniju, ukoliko u Porodični zakon ne unesemo eksplicitnu zabranu roditeljima da telesno kažnjavaju decu.

Teza 1. Svaki udarac, pa i najblaži stvara dugotrajne negativne posledice kod dece. Zato je svaki oblik telesnog kažnjavanja jednak zlostavljanju dece.

Ova teza je centralna teza onih koji se zalažu za zabranu telesnog kažnjavanja, uprkos tome što za nju jednostavno ne postoje nikakvi dokazi koji bi mogli da je potkrepe. Postoji jasna i veoma velika razlika između telesnog kažnjavanja i fizičkog zlostavljanja deteta.

Telesno kažnjavanje nije isto što i vaspitanje deteta, već je samo jedan element vaspitnog reperotoara koji je rezervisan za krajnje situacije i koji se zbog toga može primeniti povremeno. Stalno ili veoma često telesno kažnjavanje deteta, bez drugih vaspitnih postupaka jeste zlostavljanje deteta.

Kada je u pitanju malo dete, onda pod telesnom kaznom podrazumevamo jedan, dva ili tri udarca po guzi koji kod deteta izazivaju bol, ali ne i povredu. Telesno kažnjavanje ne sme da se vrši nekim predmetom, a po pravilu ne oštećuje tkivo. Ne smeju se telesno ni na drugi način kažnjavati deca mlađa od godinu dana, a telesno kažnjavanje se može tolerisati dok dete ne napuni dvanaest godina. To je sasvim različito od fizičkog zlostavljanja koje uključuje premlaćivanje i nanošene telesnih povreda.

Iako novija istraživanja dečje otpornosti (rezilijentonsti) pokazuju da su deca otpornija na traumu zlostavljanja nego što se ranije mislilo[1], ipak se može smatrati tačnim zaključak da zlostavljanje dece povećava verovatnoću da će dete razviti neka vrsta dugoročne negativne posledice.

Nema nikakvog empirijskog dokaza da telesno kažnjavanje (koje razlikujemo od fizičkog zlostavljanja) negativno utiče na dugotrajni razvoj deteta. Naprotiv, neka novija istraživanja pokazuju da deca koja su dobijala „po guzi“ do šeste godine uspešnija u školi i ambicioznija od dece koja nisu kažnjavana na ovaj način, a da između njih nema razlike u mentalnom zdravlju.[2]

Teza 2. „Nasilje rađa nasilje!“ Telesno kažnjavana deca postaju fizički nasilna.

U suprotnosti sa predrasudom da telesno kažnjavanje povećava agresivnost dece su i novija zapažanja u porodicama dece koja su vaspitana na popustljiv, permisivan, odnosno politički prihvatljiv način, da su upravo ova deca agresivnija od ostale dece. Oma često nisu u stanju da iskontrolišu frustraciju svojih želja i onda se nasilno ponašaju prema drugima da bi ih naterali da im ispune volju. Pri tome ova nikada telesno kažnjavana deca mogu biti svirepa, sa izraženom ravnodušnošću, bez saosećanja sa drugima, sve do stepena psihopatije. Takođe zapažamo i pojavu da ovakva deca kada odrastu mogu zlostavljati i biti fizički nasilna prema roditeljima koji ih nikada ranije nisu kažnjavali.

Mala deca su po prirodi stvari nesocijalizovana jer su u procesu socijalizacije, tako da kada im neko drugi osujećuje neku želju (frustracija) postaju prema njemu agresivna i nasilna, na primer prema drugoj deci ili roditeljima. Ukoliko roditelji ne reaguju adekvatno, pokaže malom detetu da je jači od njega, ova deca mogu izrasti u nasilnike. Novija istraživanja u drugim zemljama pokazuju da raste procenat „malih nasilnika“ među decom, odnosno one dece koja zbog frustracije neke želje postaju nasilni i prema roditeljima i prema vaspitačima ili učiteljima. Statistike britanske vlade pokazuju da svakog dana oko 15oro dece stare između 4 i 6 godina biva privremeno udaljeno iz vrtića zbog napada na vaspitače i učitelje koji pokušavaju da ih kontrolišu. Britanske statistike pokazuju da skoro 11% dece mlađe od 10 godina zlostavlja svoje roditelje, uglavnom majke.  Istraživač ovog problema Aric Sigman je izjavio: „Starost pri kojoj deca postaju prezrivi i nasilni do svojih roditelja i učitelja se smanjuje. Primećujemo da kod nekih to počinje još u vrtiću”. Istraživanja su pokazala i da je stepen nasilnosti ove dece u najvećoj korelaciji sa popustljivim vaspitanjem iste te dece (permisivno vaspitanje). Iz takvih podataka možemo izvući izaključak da „Nenasilje rađa nasilje”.

Prema tome postoje različiti motivi za nasilno ponašanje dece, tako da se mora odbaciti samoobjašnjavajuća predrasuda “Nasilje rađa nasilje”. Istraživanja sprovedena nad kasnijom sudbinom dece koja su bila zlostavljanja, ne dokazuju da će oni izrasti u nasilnike, kako se to obično smatra. Naprotiv, istraživanja koja su obuhvatila širu populaciju su pokazala da preko sedamdeset posto zlostavljane dece kada odraste ne zlostavlja svoju decu.[3] Dakle, velika većina žrtava nasilja kasnije ne postaju vršioci nasilja. Sasvim suprotno od uvreženog stereotipa.

Stereotip „Nasilje rađa nasilje“ je nastao na osnovu kliničkih zapažanja da su roditelji koji su zlostavljali svoju decu često prijavljivali da su i sami u detinjstvu bili zlostavljani. Pretpostavljen je mehanizam odbrane identifikacija sa agresorom. Ali kliničko iskustvo ne može služiti za zaključivanje o populaciji jer je onaj (veći)deo populacije zlostavljanih koji kasnije nisu zlostavljali svoju decu jednostavno nevidljiv kliničarima.

U praksi ova teza postaje opasna jer se olako tumači da svako dete koje se agresivno ponaša rezultat toga što je žrtva roditeljske agresivnosti. Uverenje da je dete nasilno zato što je verovatno žrtva nasilja veoma je socijalno opasno upravo zbog povećanja neopravdanog sumnjičenja roditelja i njihovog žigosanja (stigmatizacije) kao nasilnika. Posebno je socijalno štetna etiketa „sumnje na telesno zlostavljanje“ jer uprkos nedostatku dokaza, sumnja ostaje godinama i izaziva podozrenje socijalnih službi.

Deca koja su agresivna su češće telesno kažnjavana u poređenju sa drugom decom. Međutim, pedocentristi izvrću uzročno-posledičnu vezu i zagovaraju obrnutu tezu da su deca agresivna zato što su telesno kažnjavana.

Teza 3. Racionalno telesno kažnjavanje lako „preraste“ u teško fizičko zlostavljanje.

Ono što roditelj čini detetu je posledica roditeljevog odnosa prema detetu, uključujući pokazivanje ljubavi, nagrađivanje, kažnjavanje, pa i telesno kažnjavanje. Ako je ovaj odnos poremećen, ako je roditelj ambivalentan prema detetu, ako prema detetu ima prikriven ili otvoren odnos prezira ili mržnje, tada se pojavljuju zanemarivanje i zlostavljanje deteta u svim svojim psihološkim i fizičkim oblicima. Ali ako roditelj voli svoje dete – kao što to čini ogromna većina roditelja – i tu ljubav detetu pokazuje, tada nema opasnosti da će bilo koja kazna „prerasti“ ili „eskalirati“ u zlostavljanje. Kazna je racionalni postupak ili izraz roditeljevog osećanja ljutnje (koje je potpuno različito od osećanja prezira i mržnje jer nije usmereno ka osobi deteta, već ka njegovom ponašanju), moćan zahtev da se dete podredi roditeljevom zahtevu.

Ova teza o gubitku kontrole i eskalaciji nasilja nikako nije dokazana empirijskim podatcima, a nije ni konzistentna sa teorijom. Ona se „dokazuje“ izjavama u kojima se tvrdi da „tamo negde postoje neki roditelji“ koji gube kontrolu.

Teza 4. Telesna kazna je ugrožavanje detetovog prava na telesni integritet.

Za razliku od fizičkog zlostavljanja, telesno kažnjavanje ne povređuje dete i ne ugrožava njegov telesni integritet. Roditelji kažnjavaju dete kako ono ne bi ponavljalo opasno ili agresivno ponašanje u budućnosti, dakle za detetovo dobro. Pretpostavka je da su roditelji odrasli ljudi sa odgovarajućim informacijama i sposobnošću zaključivanja koje nisu dostupni detetu, tako da oni znaju bolje od deteta znaju šta je za njega dobro.

Ako primenimo istu logiku kojom dokazuje da je telesna kazna nešto što ugrožava detetovo pravo na dostojastvno i na telesni integritet, sa još jačim argumentima to možemo reći za situaciju u kojoj se detetu koje se tome protivi daje inekcije nekog leka ili se vrši neka druga invanzivna medicinska intervencija. U oba slučaja se sprovodi nasilje nad detetovim telom protiv volje deteta, a za detetovo dobro.

Konvencija o pravima deteta Generalne skupštine UN iz 1989. godine, koja je ratifikovana u našoj zemlji 1990. godine, odnosno 2001. Godine nigde ne zabranjuje roditeljima da telesno kažnjavaju decu. Da je tako nešto napisano u samoj Konvenciji, najverovatnije da ona ne bi ni bila usvojena.

U Članu 19, stav 1. Konvencije se jasno navodi: „Strane ugovornice će preduzeti odgovarajuće zakonske, administrativne, socijalne i obrazovne mere za zaštitu deteta od svih oblika fizičkog ili mentalnog nasilja, povređivanja ili zlostavljanja, zapostavljanja ili nemarnog postupanja, maltretiranja ili eksploatacije, uključujući seksualno zlostavljanje, dok je pod brigom roditelja, zakonskih zastupnika ili bilo koje druge osobe koja se brine o detetu.” Dakle reč je o zlostavljanju i nasilju (engleski: violence), a ne o kažnjavanju (engleski: punishment).

Konvencijom je ustanovljen Komitet za prava deteta UN, kojeg čine deset članova izabranih na pet godina. Izuzetno je važno shvatiti da ovaj komitet jeste nadležan samo da prati sprovođenje konvencije, ali da Komitet za prava deteta UN uprkos veoma autoritativnog imena nema ovlašćenje da interpretira samu konvenciju i njene članove.

Uprkos tome Komitet je izrazio svoj stav da „telesno kažnjavanje grubo kršenje osnovnih prava deteta, ugrožavanje njegovog integriteta i dostojanstva” (Opšti komentar br. 8) te je u maju 2008. godine nakon razmatranja „Inicijalnog izveštaja o ostvarivanju Konvencije o pravima deteta u Srbiji” preporučio da se „hitno i izričito zakonom zabrani telesno kažnjavanje u okviru porodice”.

U pitanju je dakle neobavezujuća preporuka Komiteta, a ne obaveza koja sledi automatski iz Konvencije o pravima deteta.

Još više od toga, ovakva interpretacija Člana 19 Konvencije o pravima deteta, od strane deset članova Komiteta za prava deteta UN de fakto narušava prava roditelja i staratelja koji su definisani Članom 5. te iste Konvencije: „Strane ugovornice će poštovati odgovornosti, prava i dužnosti roditelja ili, gde je takav slučaj, članova šire porodice ili zajednice, kako je predviđeno lokalnim običajima, zakonskih staratelja ili drugih osoba zakonski odgovornih za dete, da bi se omogućilo, na način koji je u skladu sa razvojnim mogućnostima deteta, odgovarajuće usmeravanje i savetovanje u ostvarivanju prava priznatih ovom Konvencijom.”

Oni koji zagovaraju da se roditeljima zakonom zabrani telesno kažnjavanje dece često zamagljuju celu stvar krijući se iza autoriteta Ujedinjenih Nacija, stvarajući privid da su sve zemlje prihvatile takvo zakonsko rešenje, da je takvo zakonsko rešenje obaveza, i da se mora prihvatiti. Istina je da je samo 29 od 198 zemalja izričito zabranilo roditljima da telesno kažnjavaju svoju decu – 169 zemlje nije to učinilo niti namerava. Među zemljama koje nisu zabranile telesno kažnjavanje dece su neke veoma razvijene demokratske zemlje (SAD, Kanada, Australija, a u Evropi: V. Britanija, Francuska, Italija, Belgija, Češka, Slovačka, …).

Sledeći autoritet Komiteta za prava deteta i pravnu interpretaciju telesne kazne, Savet Evrope je 2004. godine (preporuka 1666) preporučio da se na telesno kažnjavanje gleda kao na kršenje dečjih osnovnih prava na ljudsko dostojanstvo i telesni integritet, zahtevajući da i deca imaju jednaku pravnu zaštitu kao i odrasli.

Kako su u pitanju preporuke, a ne obaveze, jasno je da naveći deo zemalja nije u svoje zakonodavstvo uvrstio sankcionisanje telesnog kažnjavanja dece. Zbog toga ni Srbija nema nikakvu međunarodnu obavezu da u Porodični zakon stavlja odredbu o zabranjivanju roditeljima da telesno kazne dete.

Pravno gledano, sve je jasno, ali problem je u tome što bi pravila, dakle zakoni trebalo da se donose na osnovu racionalnih argumenata, a ne na osnovu predrasuda i dobronamernih zabluda. Na žalost, očigledno je da „eksperti” ne raspolažu sa najnovijim uvidima u psihologiju vaspitanja i rezultatima istraživanja.

Teza 5. Sve civilizovane zemlje su donele zakone kojima se zabranjuje telesno kažnjavanje dece.

Iako zagovornici zabrane telesnog kažnjavanja stvaraju utisak da je većina zemalja u svetu zabranila roditljima da kažnjavaju decu, istina je da je to učinilo samo 29 zemalja naspram 169 zemalja koje su to odbile da učine.

Ni u jednoj saveznoj državi Sjedinjenih Američkih Država nije zabranjeno roditeljima da telesno kažnjavaju decu, a u dvadeset država je dozvoljeno da se telesna kazna primenjuje u školama. Isto tako ni u jednoj Afričkoj, kao ni u većini Azijskih zemalja nije roditeljima zabranjeno da telesno kažnjavaju decu. U Australiji je u svim saveznim državama i teritorijama dozvoljeno razumno telesno kažnjavanje dece koje se jasno razlikuje od zlostavljanja dece koje se strogo kažnjava.

U Kanadi je takav zakon bio donet, ali ga je Ustavni sud Kanade poništio i dozvolio roditeljima da telesno kažnjavaju svoju decu između 2 i 12 godine. Roditelji smeju da telesno kažnjavaju decu udarajući otvorenom šakom (upotreba kaiša, pruta i drugih „pomagala“ je zabranjena).

Iako je dvadeset evropskih zemalja sledilo primer Švedske iz 1978. godine, to nisu učinile velike zemlje poput Velike Britanije u kojoj je i dalje roditeljima dozvoljeno da telesno kažnjavaju decu, pod uslovom da to ne dovodi do povrede tkiva. U Škotskoj je to takođe dozvoljeno, pod uslovom da roditelji pri tome ne koriste različita „pomagala“.

Države Evropske Unije u kojima roditeljima nije zabranjeno da telesno kažnjavaju decu su Velika Britanija, Francuska, Irska, Italija, Belgija, Češka, Slovačka, Estonija i Litvanija. Takođe ni u Švajcarskoj nije zabranjeno telesno kažnjavanje dece. U Francuskoj i Češkoj nije posebno zabranjeno ni telesno kažnjavanje dece u školama.

Pravne borbe oko telesnog kažnjavanja kod kuće se nastavljaju čak i u skandinavskim zemljama. U Norveškoj koja je 1987 zabranila roditeljima telesno kažnjavanje dece, 2005 godine je Vrhovni sud presudio da je roditeljima dozvoljeno da neposredno nakon nekog prekšaja pažljivo udare dete otvorenim dlanom. Ali 2010 godine je pod pritiskom pedocentričnog lobija ova odluka povučena, tako da je danas svaki udarac, pa i onaj najblaži protivzakonit. Na Novom Zelandu je uprkos tome što je više od 10% populacije Novog Zelanda zahtevalo referendum koji je i održan i na kome je odbačena inicijativa da se deca telesno kažnjavaju, premijer ignorisao rezultate ovog inače neobavezujućeg referenduma. Tamo pravna bitka još uvek traje.

Teza 6. Uvek je moguće kontrolisati decu na nenasilan način.

Pretpostavka na koju se oslanjaju svi koji su protiv telesnog kažnjavanja dece je da je svako dete uvek moguće obuzdati i kontrolisati na neki nenasilan način. Zagovornici ovog pristupa imaju stav da je svakom malom detetu moguće sve objasniti, a da su objašnjenja dovoljna da dovedu do promene ponašanja. Insistira se na tome da decu treba vaspitavati pohvalom i dobrim primerom i da sa decom treba uspostaviti partnerski odnos.

Iako su sve ovo važne stvari u vaspitanju dece, ova teza jednostavno nije tačna. Tačno je da je neku decu moguće vaspitati bez primene telesne kazne. Ali ono što je jedino efikasno kod neke dece, u nekim situacijama, jeste telesna kazna. Kada se, na primer,  četvorogodišnje dete naginje preko terase na trećem spratu, objašnjenje verovatno neće dovoljno zagarantovati da ono to ponašanje neće ponoviti. I zbog toga telesna kazna ne sme biti zabranjena svim roditeljima. Ona mora biti deo legitimnog i legalnog vaspitnog repertoara roditelja, sredstvo koje se koristi u krajnoj nuždi i u posebnim situacijama.

U slepom uverenju da je svaka frustracija deteta jeste i trauma, zagovornici ideologije srećnog deteta i popustljivog vaspitanja su došli do zaključka da je svaki pokušaj disciplinovanja deteta isto što i traumatizovanje deteta. Malo dete jednostavno ne razlikuje sebe od svojih želja, tako da kada roditelj odbije da ispunu detetovu želju ono to razume kao da ga roditelj ne voli. Ono tada doživljava „traumu“ jer veruje da ga roditelj odbacuje. Umesto da eksperti pomognu roditeljima da deci poprave način razmišljanja i kako bi deca umesto da razmišljaju „Ne dozvoljava mi = ne voli me“, počela da razmišljaju „Ne dozvoljava mi zato što me voli“, oni potkrepljuju dečju logiku i nameću je drugim odraslima. Slično je i sa ostalim vaspitnim pseudotraumama, odnosno situacijama u kojima roditelj nameće detetu šta treba da radi . Malo dete razmišlja da ga roditelj koji ga tera da radi nešto neprijatno u stvari ne voli. A bez ovog teranja i prisiljavanja dete ne može razviti higijenske i radne navike. Slično je i sa kažnjavanjem (ne samo telesnim) jer upravo emocija koja se zove strah od kazne energetski pomaže detetu da se suprotstavi svojoj želji koju inače ne može da kontroliše. Kontrolišući dete, roditelj mu pomaže da razvije psihičke strukture potrebne za samokontrolu. Upravo zbog stava da disciplinovanje (frustracija neprihvatljivih i opasnih želja + prisiljavanje na neprijatne ali korisne zadatke + kažnjavanje) je isto što i traumatizovanje, vaspitanje koje se preporučuje se svelo na pružanje ljubavi i beskonačno objašnjavanje. Umesto da je vaspitanje = ljubav + disciplina, danas imamo promociju jednačine vaspitanje = ljubav.

Teza 7. Treba uspostaviti jednakost roditelja i dece.

Posebna priča jeste i teza o „jednakosti“ roditelja i dece. Zagovornici ideje o zabrani telesnog kažnjavanja dece stalno provlače tezu da između roditelja i deteta treba da postoji „horiznotalan” odnos – oni su u istoj ravni, jednako pravni partneri – a ne da postoji „vertikalni”, hijerarhijski odnos. Time se negiraju sve činjenice od bioloških, psiholoških, socijalnih i kulturnih, pa do drugih aspekata pravne struke.

Ali ono što je još opasnije, uvode anarhiju u porodicu. Ono što neki od članova radne grupe pravnika koja je osmislila predlog Porodičnog zakonika otvoreno govore jeste da žele da razvlaste roditelje oduzimanjem određenog roditeljskog prava i davanjem prava detetu. Oduzimajući roditeljima vlast nad vlastitim detetom, ovakav pristup bi osnažio detetov status pravnog subjekta i otežao socijalizaciju i vaspitanje. Kako roditelji koji tokom procesa socijalizacije moraju nekada da primene i silu, od toga bi morali da osustanu i da postaju još više nemoćni.

Iz ovog proizilazi zahtev da je ispravno vaspitanje zasnovano na „partnerskom modelu” ranopravnih strana u kome je potrebno stalno objašnjavati, uveravati i ponašati se prema detetu kao prema prijatelju. Imperativ ovog pristupa je: „ono što ne radite odraslima, nemojte raditi ni deci“. Kako je bilo kakvo nasilje između odraslih neprihvatljivo ponašanje, isti takav stav se mehanički prenosi i na odnos roditelja i deteta, tako da je telesno kažnjavanje, prema ovom gledanju, nepotrebno i opasno. Zaboravlja se da odrasli, za razliku od dece, moraju da se povinuju mnogim društvenim pravilima, i da u suprotnom bivaju predmet nasilja države, tako da bivaju kažnjeni, mnogo oštrije i surovije nego što bi ijedan roditelj kaznio dete.

Iz teze o jednakosti izvodi se teza da deca i roditelji moraju imati istu pravnu zaštitu, da deca ne trebaju biti diskriminisana u odnosu prema roditeljima, odnosno odraslima. Ova teza nekima može zvučati napredno, ali ona otpisuje sve one brojne razlike biološke, psihološke, socijalne, ekonomske, i druge, koje brojni zakoni uvažavaju. Kako je onda moguće ignorisati te razlike i tražiti ostvarenje jednakosti između prava dece i roditelja kao pravnih subjekata?

Teza 8. Roditelji koji telesno kažnjavaju decu pokazuju svoju nemoć.

Potpuno netačno: beskonačna objašnjenja su znak nemoći, a kazna je znak moći. Da bi dete pristalo da se podredi roditeljskim zahtevima, da bi moglo da bude vaspitano i socijalizovano, roditelji moraju da mu u nekim situacijama pokažu svoju moć. A moć možemo definisati kao roditeljev uticaj na dete da dete čini ono što od njega zahteva roditelj. Takvo pokazivanje moći u brojnim situacijama može uključivati pritisak, prisilu i telesnu kaznu.

Normalno je da će dete pružati otpor svim onim roditeljevim zahtevima koje doživljava kao neprijatne. Dete nije u stanju da upravlja sobom, njime upravljaju njegove želje, tako da ono pokušava da upravlja svojim roditeljima. I zbog toga ljubav koju roditelji treba da konstantno pokazuju detetu, nije dovolja: dete je potrebno disciplinovati. Da bi mogli da ga disciplinuju roditelji moraju da dovedu do toga da im se dete podredi. Podređivanje nije isto što i ponižavanje ili poniznost. Podređivanje je prihvatanje vertikalnog reda u ljudskoj zajednici tako da individua zauzima određenu ulogu u organizovanoj ljudskoj zajednici kakva je porodica. Za razliku od objašnajvanja i kritikovanja koje dete doživljava kao nemoćno, kažnjavanje je upravo postupak koji zahteva određenu prisilu kojom roditelji pokazuje svoju moć.

Zagovornici teze da je uvek moguće upravljati detetom koristeći nenasilne metode pogrešno govore o nemoći roditelja da pronađe alternativni način. Povremeno se pojavljuju situacije kada nekakav drugi način ili ne postoji ili nije dovoljno efikasan. I zato treba reći da kažnjavanje jeste dokaz roditeljske moći i jasna poruka detetu da mora da se podredi i da sluša roditlje koji o mnogim stvarima bolje znaju od njega. Ukoliko je detetu pokazana ljubav, ono neće zameriti roditelju na telesnoj kazni.

Teza 9. Roditelj koji telesno kažnjava je sadista koji se iživljava nad slabijim, nad detetom koje ne može da mu uzvrati.

Kažnjavanje je racionalni postupak kojim se detetu poručuje da će ga boleti ukoliko ne posluša roditelja. Kada je dete telesno kažnjeno zato što radi nešto opasno ili je agresivno prema drugima, telesno kažnjavanje mu povlači granicu i definiše šta je neprihvatljivo ponašanje. Upravo je svaki oblik kazne, ne samo telesna kazna već i nenasilni oblici kažnjavanja, način da se detetu pokaže da mora da sluša jačeg od sebe. Ako argumenti nisu dovoljni, roditelj mora da pokaže detetu da je jači od njega. U tom smislu kažnjavanje jeste argument sile, ali to i treba tako da bude jer dete ne prihvata druge argumente.

Teza 10. Neće nas primiti u Evropsku Uniju, ukoliko u Porodični zakon ne unesemo eksplicitnu zabranu roditeljima da telesno kažnjavaju decu.

To nije tačno. Takav zahtev ne postoji. Pogotovo što u mnogim značajnim zemljama članicama EU takav zakon nije donet. Postoje određene pravne preporuke koje su neobavezujuće, a koje upravo zbog njihove kontradiktornosti i potencijalne socijalne štetnosti velika većina zemalja nije primenila niti namerava da ih primeni.

Autor: Zoran Milivojević

[1] Za podatak da se prema rezultatima istraživanja većina dece, uprkos psihodinamskim teorijama, oporavi od traume pogledati : Ann Masten (2001) „Ordinary Magic: Resilience Proccesses in Development“, American Psychologist, 56, str. 227–238.

[2] Marjorie Gunnoe s Calvin Collegea u Grand Rapidsu u Michiganu.

[3] Joan Kaufman, Edward Zigler (1987) „Do Abused Children Become Abusive Parents?“, American Journal od Orthopsychiatry, 57, str. 186–192. Istraživanje je pobilo popularnu pretpostavku da trauma doživljena u detinjstvu neminovno dovodi do psihopatologije u odraslom dobu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Slovenija, TA, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok, čustva | 1 komentar »

90-letnica klasičnega liberalca dr. Ljuba Sirca

Objavil pavel dne 26.04.2010

19. aprila 2010 je 90-letnico praznoval gospod dr. Ljubo Sirc.

ZGODOVINA

Izhaja iz znane kranjske liberalne družine, ki je v začetku 20. stl. zaradi svoje podjetnosti skupaj s še par družinami postavila mesto Kranj na vrh lestvice razvistosti in blagostanja. Kranj se je takrat razvijal v najmočnejše mesto v Sloveniji kot tudi v kraljevini Jugoslaviji. V Kranj so prihajali češki podjetniki s svojimi novci in odpirali, gradili nove tovarne, kjer je dobivalo delo na stotine revnih ljudi iz okolice Kranja.

Ljubo Sirc se je na začetku vojne priključil OF, ker je verjel, da se Slovenci fašizmu in nacizmu upiramo iskreno. Priključil se je v okviru skupine liberalcev z imenom Stara pravda, kjer je bil najbolj markantna osebnost dr. Črtomir Nagode.

Kmalu so bili liberalci izdani Gestapu, večino raziskovanj pa kaže na to, da so jih Gestapu izdali slovenski komunisti. Tiste liberalce, ki so se v gozdu borili proti fašistom in nacistom pa so po zlomu fašizma komunisti pobili v Grčaricah kot “plavo gardo”.

Ljubo Sirc je pobegnil v Švico, kasneje pa se je v Dalmaciji pridružil partizanom.

Po vojni so ga komunisti aretirali in obsodili na smrt, številne Liberalce pa so tudi usmrtili ( Črtomir Nagode, Boris Furlan).

ZA PODJETNIŠTVO IN PROSTI TRG in PROTI SOCIALIZMU

Ljubo Sirc je večino življenja posvetil ekonomiji in je predvsem raziskoval komunistična gospodarstva. Bil je KLASIČNI LIBERALEC in velik kritik SOCIALIZMA. Dokazoval je uspešnost liberalnega kapitalizma nasproti socialistični ekonomiji. Podobno kot je v avstrijski šoli liberalec Hayek bil teoretično bitko s socialistom Keynesom, ko mu je dokazoval, da socialistična ekonomija nima možnosti preživetja zaradi notranjih nesmislov in nerazvojnosti.

Le da je Sirc to dokazoval s praktičnimi primeri. Lep primer je bila titoistična Jugoslavija, ki je imela neizmerno boljši standard ravno zaradi tega, ker je Tito v svoj socializem vepljal več tržne ekonomije kot pa sovjetski blok, ki jo je grobo zatiral. Dokazoval je, da je v primeru blagostanja delavcev socializem nasproti kapitalizmu MANJVREDEN SISTEM, neuspešen sistem ravno zaradi tega, ker je socializem odpravil podjetništvo in podjetnike.

Ljubo Sirc je vzgojil številne liberalne ekonomiste od Čubajsa, Gajdarja v Rusiji do Bernarda Brščiča. Mateja Kovača in Rada Pezdirja v Sloveniji.

DISIDENT

Ljubo Sirc je svojo zvestobo klasičnemu liberalizmu in predvsem logiki dejstev in smisla plačal z izgnanstvom. Ljubo Sirc ni bil upornik brez razloga kar je moderno pri pubertetnikih. Niti upornik proti avtoriteti kar je normalno za odraščajočo mladino in za neodrasle hipuzeljne. Ljubo Sirc tudi ni bil upornik zaradi svojih utopičnih idealov zaradi česar so v zaporih na koncu 19. stl. sedeli socialisti, ter na začetku 20. stl. marsikateri komunist. Na strani Ljuba Sirca so bila dejstva, je bil delujoč sistem, sistem rezultatov in blagostanja, sistem logike.

KLASIČNI LIBERALEC

“Klasični liberalizem skuša upravičiti obstoj države na podlagi negativne svobode oziroma varovanja na njej temelječih negativnih pravic. Glavna naloga države je

  1. zagotavljanje varnosti lastninskih pravic,
  2. svobode sklepanja pogodb in
  3. neodvisnega sodstva.
Vprašanje, ali naj država deluje oziroma se vmešava ali naj tega ne počne, je napačno. Termin laissez-faire je zavajajoč opis načel, na katerih temelji klasični liberalizem, primernejša bi bila sintagma svoboda pod zakonom. Tržno gospodarstvo ne deluje v institucionalni praznini, zato razumevanje institucionalnih pogojev za dobro delovanje tržnega mehanizma ustvarja prostor za specifično vlogo države.” piše Brščič v Financah.

PRAVNA DRŽAVA je TEMELJ KAPITALIZMA in KLASIČNEGA LIBERALIZMA

“Za Sirca je najpomembnejša pravna država, pri čemer nasprotuje pozitivističnemu razumevanju, ki je značilno za slovensko pravoznanstvo. To pravno državo namesto kot vladavino zakonov tolmači kot vladavino pravnikov. Miselni domet razumevanja pravne države pri nas je namreč omejen le na njeno proceduralno pojavnost, substantivna raven, za Sirca odločilna, pa je pahnjena na področje metafizičnega, zunajpravnega, onstran analize resnega pravoznanstva. Pravni pozitivizem, utemeljen na nekognitivistični etiki, umeščanju pravičnosti na področje subjektivnega in metafizičnega ter ostri ločitvi med pravom in prav oziroma legalnostjo in legitimnostjo, je v zadnjih dveh desetletjih pripomogel k institucionalnemu razkroju slovenske države.” , razlaga Brščič v Financah pogled Sirca na pravno državo.

MORALNI RELATIVIZEM NIMA NIČ SKUPNEGA S KLASIČNIM LIBERALIZMOM, ima pa mnogo skupnega z lažnimi liberalci

“Sirčeva filozofija se ogne pastem moralnega relativizma, ki mu je izpostavljen lažni liberalizem, izhajajoč iz protagorejske opredelitve, da je človek merilo. Zaveda se pomena morale, tradicije, kulture, ki so utelešeni v družinah, lokalnih skupnostih in religiji. Družba ne more delovati kot nepopisan list, le na podlagi tržnih odnosov. Nujne so institucije civilne družbe, ki so onstran ponudbe in povpraševanja. Svoboda, prikrajšana za urejenosti civilne družbe, se namreč hitro sprevrže v anarhijo.” piše Brščič o moralnem relativizmu, ki je našo slovensko družbo danes pripeljal do točke, ko se strinjamo, da ni nobenih vrednot več.

V SLOVENIJI NIMAMO LIBERALCEV, je pa polno moralno sprevrženih prebarvancev, ki so v resnici socialisti

“Žal opisane Sirčeve klasično liberalne družbene filozofije na slovenskem ni posvojila nobena politična skupina. Namesto pravega liberalizma smo dobili vulgoliberalizem, pojavno obliko lažnega liberalizma. Ta je zaznamovan z metodo vladanja KK, klientelizmom in korupcijo, nedelovanjem pravne države ter moralnim relativizmom, ozaljšanim s fasado politične korektnosti do obrobnih družbenih skupin. Vulgoliberalizem je na Slovenskem zagrešil svobodomor. Prvi korak k normalizaciji slovenskega političnega prostora je povezan s pojmovnim očiščenjem in poimenovanjem stvari, kar so. In pravi liberalizem, če beremo Ljuba Sirca, ni socializem. Misel Ljuba Sirca je svobodoljubom zgled in vodilo za nastanek pravega slovenskega liberalizma.”, dokonča Brščič z izvrstno potezo šah-mat predstavitev dr. Ljuba Sirca slovenskim državljanom, ki so v večini še vedno socialisti raznih barv.

vir1: Čestitka Sircu za 90. rojstni dan s strani Bernarda Brščiča v Financah

vir2: Radijski intervju

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Družina, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Matej Kovač, Religija, Rusija, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, dr. Ljubo Sirc, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mag. Bernard Brščič, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pretirano prilagojen otrok, stranka LIBERALCI | 1 komentar »

Čistilna akcija: OČISITIMO Slovenijo!

Objavil pavel dne 18.04.2010

MEŠČANI BREZ ŠKORNJEV

Včeraj sem šel tri ure v prostovoljno akcijo pobirati smeti. Prišel sem na zbirno mesto, dobil sem rokavici in dve vreči: svetlo modro in črno. V modro sem dajal plastiko in konzerve – a ker je bil pogoj, da so ti odpadki dokaj čisti (neblatni), je bila ta vreča na koncu precej prazna. Medtem pa sem v treh urah in 5km prečesavanja travnikov in gozda v strelcih napolnil črno vrečo (vsa ostala umazanija) z okrog 10 kg. Številni ljudje so bili oblečeni kot za jogging ali za tenis, redko kdo je imel škornje. Tudi jaz nisem imel škornjev, zato sem bil ves čas do kolen moker zaradi visoke rosne trave. Sem bil pa vpadljiv v svojih 20 let starih trenirkah, ki so bile od malanja popacane z različnimi barvami.

Še v četrtek smo se na zakonski skupini proti koncu začeli energično pogovarjati o Cerkvi in ekologiji. Ena mlajših je trdila, da “Cerkev ne naredi nič na tem področju”. Župnik, ki nas v glavnem zelo obzirno spremlja pri pogovorih pa jo je matiral s humorjem: ” To za to praviš, ker ne hodiš na ure verouka, ki ga imam.” Kasneje je to utemeljil s tem, da je današnjim ljudem najlažje s pomočjo ekologije pokazati kako en človek s svojimi neodgovornimi ravnanji prizadane drugega, naravo, skupnost. Najbolj slikovito. Kajti o duhovnih izkušnjah je zelo težko govoriti nekomu, ki ima teh izkušenj malo. V bistvu hitro izpadeš kot bedak, ki ga množica izsmeje, v najboljšem primeru pa mečeš svinjam bisere.

Vedno sem bil na strani ekologije. Osebno, ne politično, kajti AGW je čisti nateg. Pri starših sem vpeljeval kompostnik, začel z ločevanjem odpadkov, zbiral odpadna zdravila in baterije – ki pa jih potem začuda nikjer ni bilo možno odložiti: ne v lekarni, ne na nekoč objavljenih mestih. Zbiral sem star papir in ga vozil na odpad, da sem z 1€ za 50kg komaj pokril prevozne stroške. Kupil sem avto z majhno porabo, varčujem z elektriko, kurjavo, vodo. Vsako novo spoznanje vključim s svoj sistem delovanja tekom dneva.

A kdo ve, kam lahko prinesem stara zdravila?

Danes, pred 6 urami, mi je crknila tipkovnica. Ven sem vzel dve AA bateriji za enkratno uporabo. Takoj sem vstavil polnljive baterije ( RECHARGEABLE), ki jih običajno uporabljam v vseh napravah. Kje lahko stare baterije odvržem, a kdo ve?

OZAVEŠČANJE in ” OZAVEŠČANJE”

Včeraj zvečer je bilo objavljeno, da nas je bilo 300.000 prostovoljcev oz. 12,5% vseh državljanov. Ko sem o tem med pobiranjem smeti govoril s kolegi, so mi rekli, da “smo danes prišli čisiti zgolj tisti, ki že tako ne svinjamo okolja in pazimo na naravo”. S čimer se strinjam. Prav gotovo je bilo ogromno ljudi tudi zaradi sodelovanja vrtcev in šol, pa vojske – kjer so morali “člani” sodelovati prisilno. A ravno to je vzgoja. Na začetku je treba prisiliti, motivirati, pokazati z zgledom lastne požrtvovalnosti in odnosa. Sčasoma pa vsak človek to OZAVESTI. Ozavešanje oz. VZGOJA vedno poteka preko močnega odnosa. Odnosa ljubezni in spoštovanja. Preko tega, da jaz nekoga, ki ga cenim kot mojo avtoriteto, tudi oponašam zato ker je EKOFRAJER ( kot je včeraj posrečeno otrokom v samopropagandni marketinški akciji povedal premier Pahor). Sčasoma se to v meni ponotranji. Sčasoma ne rabim več ne avtoritete, ne pravil, ne kazni, ne prisile – naredim, ker vem kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je pravilno in kaj je narobe. Seveda uporniki ne morejo ponotranjiti vsebine. Je ne morejo ozavestiti. Kot tudi mehkohrbtenični ( pretirano prilagodljivi), ki hitro vse ubogajo, ne zmorejo kvalitetno ponotranjiti. Najhujše spoznanje za večnega upornika je to, da v bistvu spada med nevzgojene, NESAMOSTOJNE in nesvobodne otroke. Je zgolj podmnožica pretirano prilagodljivih, le s to razliko, da vse negirajo. Se pravi: imamo dve skupini pretirano prilagodljivih: eni na vsak ukaz avtoritete rečejo DA in naredijo, drugi pa na vsak ukaz avtoritete rečejo NE, nič ne storijo oz. v največjem besu zanalašč delajo nasportno.

Za razliko od številnih socialističnih nevladnih organizacij in raznih aktivistov, ki “OZAVEŠČAJO” ( beri lapajo po medijih in šolah) za plačilo, ki jim ga mora na koncu dati država iz davkoplačevalske skupne sklede. To pa je v bistvu metanje denarja stran na veliko. V bistvu samo napolnimo žepe in želodce raznim prevarantom v NVO, medtem ko kvalitetne spremembe človekovega obnašanja zagotovo ni.

Morda bo kdo od vojakov, gasilcev, policistov, študentov, učiteljev, dijakov in malčkov zaradi mukotrpnosti pobiranja malih smetk v vreče, 10.000 priklonov, vlačenjem 10 kg vreče s seboj nekoč blokiral impulzivno akcijo metanja smeti, ker se bo spomnil, da je nekoč to pobiral. Morda bo kakšnemu bližnjemu prašiču med metanjem smeti to tudi jezno zabrusil.

KAZNOVANJE in PRISILA sta NUJNA

Morda bo naša vlada končno sprejela pametnejšo zakonodajo, ki bo hkrati spodbujala odvoz smeti, hkrati pa kaznovala onesnaževalce. Tako kot Singapur, kjer odvržen cigaret ali smet redar zaračuna s 100€ kazni. Singapur je najbolj razvita država z liberalnim kapitalizmom. Večina ljudi tam je zelo dobro izobraženih, zelo pridnih, zelo odgovornih do sebe, družbe in okolja.

V Sloveniji ogormno ljudi nima občutka za okolje ali skupnost. Vidijo samo sebe in svoj užitek. Vse ostalo je napor, ki se mu je potrebno na hitro in čim bolj izogniti.

LAŽNA SOLIDARNOST in KVAZI PROSTOVOLJSTVO socialistov

Tudi socializem v resnici ni želja po več solidarnosti (kar se samopropagirajo), temveč je želja po jemanju drugim. To kar danes vidimo po Sloveniji, ni posledica kapitalizma, temveč posledica socializma. Že na koncu 80ih in 90ih let sem videl kako se ljudje neodgovorno obnašajo do skupne, javne lastnine. Kako svinjajo, kako kradejo. Kako se grebejo v vrstah, kako se vrivajo, kako so agresivni, kako koristijo veze, da prevarajo celo vrsto itd.  Tega ne vidiš ne v Londonu, ne v Singapurju in ne v New Yorku: to vidiš samo v socialistični Sloveniji. Že to, da so “managerji” v 20 letih pokradli (“olastninili”) firme, je bilo čisto logično, saj so bili to rdeči direktorji, ki niso nikoli znali ustvarjati, tržno rasti, se razvijati -temveč samo jemati. Pogosto niso imeli blage veze o tehnologiji ali o ekonomiji, imeli so neke srednje šole in kumrovške tečaje. Kaj lahko od takega človeka pričakuješ: če ne bo podjetja okradel, ga bo pa zavozil.

Akterji socializma so najbolj svinjali okolje (težka industrija, TE na premog, talilnica aluminja) in družbo ( korupcija, sistemske laži, negativna selekcija kadrov) in jo še svinjajo.

Niti socializem nima veze s prostovljnim delom.

Kdo pa danes v Sloveniji dela zastonj? Res je, da ima večina mizerne plače, ker so nanje tako astronomske plače (tipično za socializem, da lahko preživimo toliko birokratov in interesnih skupin). Na Zahodu, v kapitalizmu državljani opravijo več ur prostovoljnega dela kot katerikoli državljan socialistične države. Res je, da so nekoč hodil graditi udarniško ceste, toda za to, ker je bila država razsuta, ker je bilo veliko brezposelnih in ker je to za oblast pomenilo zastonj delovno silo. Ko sem bil v ZDA sem spoznal, kako imajo v šolah in na univerzah razvito prostovoljno delo. Vsak je moral obvezno opraviti določeno kvoto prostovoljnega – (družbeno koristno in brezplačno) delo. Poleg tega pa so prve kazni za državljane vedno alternativne in v obliki 200 ali 500 ur prostovoljnega dela, šele na to so velike denarne kazni in zaporne kazni.

Kadar prebiram socialistične novinarje in ostale akterje, vidim, da jokajo za starimi časi, ko so ljudje še bili solidarni: ponavadi dajo primer iz šole, kako so nekoč lahko od pridnih, delavnih dijakov plonkali – danes pa jim ti to odklonijo. Seveda: v Sloveniji imamo pretežno negativno ali kriminalno solidarnost: ljudje večinoma podpirajo kolege pri moralno sprevrženih, prevarantskih, goljufivih dejanjih. To je mafijska ali kriminalna solidarnost. To je posledica fevdalizma oz. socializma. Tega v kapitalističnih državah ne najdemo, razen v ekscesih, ki jih takoj preganjajo in iztrebijo. Pri nas  v Sloveniji je mafijska solidarnost že 70 let normalna – za razliko od npr. Poljske.

AKCIJE SKAVTOV

No, na koncu smo se na zakonski skupini menili še o skavtih. Meni je bilo hitro znano, da je dekle, ki je to akcijo organizirala in vodila, skavtka. Poznam veliko skavtov, čeprav sam nisem bil skavt, kajti katolik sem postal takrat, ko so skavti že odhajali iz mladinskih skupin. Vzgojo skavtov vidim kot nekaj zelo kvalitetnega in bom svoje otroke prav gotovo vklučil v to gibanje, čeprav ima ta vzgoja morda zaradi določenih oseb eno veliko pomanjkljivost: ŠOPANJE IDEALIZMA. Pri večini vidim samo ta problem, da jih preveč nafilajo z ideali. Ko se pojavi nek problem, je treba TAKOJ v fizično akcijo, na ulice, z glavo v bazen…prazen. Dovolj je samo notranji ogenj, ideal in pa tistih nekaj skavtskih pravil. Ne pa prej premisliti, predebatirati ali se celo umakniti v osamo, v meditacijo, kajti veliko problemov ima vzrok tudi v meni osebno. In s samo akcijo samo nevrotično bežim pred edino možno rešitvijo problema – to je rešitev v meni osebno. Zato sem zelo malo skavtov kasneje videval v bolj kontemplativnih laičnih skupinah. Dosti skavtov je po parih letih udarniških akcij in idealiziranja izstrelilo nazaj v mainstream družbe (VSI GLIH). A vsekakor, je bila ta akcija dobro izpeljana in pedagoška.

.

AKCIJA BREZ UČINKOVITIH SISTEMSKIH DRŽAVNIH UKREPOV BO SAMO BOJ (neumnih) idealistov z MLINI NA VETER

Na parlamentu oz. vladi pa je, kako spodbuditi, da tudi tistih 88% državljanov pride čistiti oz. jih ostro sankcionirati kadar svinjajo. Kajti drugače so te akcije samo boj z mlini na veter. Meni je že dolgo jasno, da v Sloveniji ustvarjalno in pridno dela samo 12% državljanov, večina pa jih parazitira, in od tod množična podpora socializmu.

Nek znanec mi je večer prej poslal SMS: “Pridite vsi na čistilno akcijo. Imeli bomo tri kontejnerje: LDS, ZARES in SD!” Bilo mi je smešno, kajti zamišljal sem si zgolj figurativno. Kasneje pa mi je zvenelo grozno, saj bi si to lahko kdo predstavljal kot likvidacije ( kar je značilnost socialističnih akcij), torej bi to lahko bilo ponavljanje revolucije na komunistično-zločinski način ( lahko namesto komunizma vstavimo tudi nacizem ali fašizem). Hkrati pa ta SMS naznanja stopnjevanje besa v množicah. Ljudem je vedno bolj jasno kdo je tisti, ki v Sloveniji že desetletja povzroča bedo in podkupuje občasno z bonbončki, predvsem s tistimi idejnimi, utopičnimi, ki se jih ne da jesti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Izleti, turistične destinacije, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, ekologija, inženirji družbe, modne družbene smernice, pretirano prilagojen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe | 3 komentarjev »