PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'dr. Zdenka Zalokar Divjak' Kategorija

Samomori naših otrok

Objavil pavel dne 31.10.2008

Zadnjič me je sorodnica, ki je učiteljica, povabila v šolo, kjer je predavala učiteljem doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak. Predavanje je bilo odlično. Divjakova danes dela kot s.p. med univerzo, šolami in vrtci. Divjakova je študirala tako pri Trstenjaku kot tudi 3 leta v Münchnu pri slavni PT logoterapije ( humanistična modaliteta) dr. Elizabeth Lucas.

Divjakova je med drugim omenila, da v Sloveniji naredi okrog 28 otrok letno samomor- kar nas uvršča na 1.mesto v EU ( na 100.000 prebivalcev!). Smo najbolj degenerirana država po tem kriteriju, če pa jim pridružimo še ostale kriterije degeneriranosti, pa smo tudi z njimi v vrhu.

Ko je delala delavnico z otroci, jih je vprašala, kaj bi naredili, če bi oslepeli, ali v nesreči izgubili obe nogi ali zboleli za rakom: večina otrok je odgovorila : ” UBIL BI SE!”

To je izraz naše kulture, ožje slovenske kulture, starševskih vzorcev in seveda tudi šole. Že banalne življenjske okoliščine naše razvajene otroke “porinejo” v obup, v samomor.

Eno je depresija kot bolezen, drugo pa so depresije kot posledice NEvzgoje.

Glavna vrednota v življenju vsakega človeka bi morala biti ŽIVLJENJE in daleč nad ostalimi vrednostami. Ne pa da druge banalne vrednote naših otrok – vsaj v poslovilnih pismih – prevladajo nad življenjem.

Sprašujem se, kako lahko še vedno isti ljudje v teh odgovornih inštituacijah sedijo na dobro plačanih stolih- če so že desetletja neuspešni, neučinkoviti – še celo več: stanje se slabša in se bo še bolj drastično slabšalo.

V Sloveniji je vedno več razvajenih otrok ( starši so bili permisivni) in zanemarjenih otrok ( starši so sami razvajenci). To bo tudi glavni razlog samomorov ob vsaki večji krizi.

Zanemarjen otrok nima staršev v bližini, v odnosu. Oba sta odsotna, ker se oba ukvarjata zgolj s svojimi željami ( starša razvajenca). Zato otroka ne negujeta, pohvalita. Niti ga ne kaznujeta, niti mu ne dajeta zahtev.

Razvajen je otrok, katerega starši so se mu trudili izpolnjevati potrebe in želje. Niso pa mu dajali ciljev, zahtev. Tudi njegovega obnašanja niso korigirali s kritiko in ne s kaznijo. ” Kazen ni vzgojna!” ” Meje se lahko postavlja s prijaznim načinom, brez sile!”. ” Kazni nič ne rešijo, treba je vlgati v preventivo !” slišimo razne “strokovnjake” z doktorati, kadar se kakšna vlada odloči za višje kazni za norce na cestah.

Razvajence in zanemarjene otroke prepoznamo po ekstremni agresivnosti in hkrati po brezbrižnosti, zdolgočasenosti, kroničnem nezadovoljstvu in malodušju ( ki mu danes šarlatani rečejo depresija).

Oboji pristanejo v drogah, se nesposobni v partnerskih odnosih in v poslu. Konča pa se s samomorom, ki mu danes zmotno pripisujejo vzrok v alkoholu ( alkohol je posledica razvajenosti) in duševnih boleznih ( delež je, ne pa večina).

V Sloveniji bi bil učinkovit edino zadnji gasilni ukrep:

  1. sprivatiziranje šolstva (tekmovalnost šol, učiteljev in dijakov – bi prinesla kvaliteto in nekvaliteto- ter izbiro. Nastajala bi zdrava elita. Danes so elite bolne, zblojene, nesposobne, kriminalne, mafijske). Liberalci predlagamo uvedbo vaučerjev in vzgojnih načrtov v šole.
  2. odvzem ekstra visokih plač birokratom in delavcem v šolstvu, pedagogiki in psihologiji ( kjer ima večina neto plače od 1500€ do 3000€), ki so v zadnjih 20ih letih povzorčili tako ogromno škodo. Naj jim pustijo minimalno plačo – 400€ – če si jo sploh zaslužijo.
  3. Morali bi jim tudi zarubiti vse premoženje ( ki so ga nepravično dobili od države za slabo in neučinkovito delo) in ga dati v poseben sklad, ki bi odpravljaj vzgojne zablode
  4. Še boljše bi jih bilo takoj odpustiti in za trajno prepovedati, da še kdaj dobijo službo v državnih ustanovah in podjetjih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dr. Zdenka Zalokar Divjak, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok | 1 komentar »

Potuha v vzgoji

Objavil pavel dne 29.11.2007

Poti dozorevanjaPotuha v vzgoji

Delo, Ona, Tor 27.11.2007

Vsak dan smo starši razpeti med svojo ljubeznijo do otroka in zahtevami vzgoje. Vsi se zavedamo, da brez truda in odrekanja ne more odrasti, toda v isti sapi mu že opravičujemo njegova dejanja (op. Pavel: permisivna vzgoja, nedoslednost, popuščanje, nekompetetnost, netrdnost v sebi) , ki bi jih moral že zdavnaj obvladati in opraviti.

Zame je potuha ena od najtežje rešljivih vzgojnih nalog, saj je pokrita z našo »navidezno ljubeznijo«. Opazujem predšolske otroke v vrtcih, kako znajo samostojno

  1. jesti,
  2. se obleči,
  3. pospravljati igrače,
  4. se zmeniti okoli igrač,
  5. pomagati mlajšim,
  6. poslušati na besedo,
  7. se umiti,
  8. opraviti na stranišču,
  9. se pripraviti na počitek in
  10. še bi lahko naštevali.
Isti otroci pa nato doma ne funkcionirajo, celo nasprotno, dajejo vtis nebogljenih, občutljivih malčkov, starši pa izgubljajo potrpežljivost.(op. Pavel: simptomi razvajenosti. Razvajenost vodi v zasvojenost, odvisnost)

Poslušam tudi učitelje, ki podobno opažajo v šolah. Potem se srečamo s starši in ti povedo, da imajo veliko težav. Bolj ko se trudijo biti dobri in ustrežljivi do otroka, manj so uspešni pri vzgoji.

Začne se že zelo zgodaj, ko si večinoma mame »prisvojijo« otroka. Očetje se nekaj časa trudijo v bitki za svojo vlogo, vendar očitno zelo hitro odnehajo. Večina težav, ki nastane v predšolskem obdobju v povezavi s hranjenjem, spanjem, oblačenjem, izvira ravno iz položajev, ko so bili očetje odrinjeni v svoji vzgojni vlogi. (op.Pavel: vsa čast pogumni avtorici, ki je dregnila v matriarhat oz. v slovenske turbo feministke, ki so v družinah najpogostejše, še pogostejše pa v enostarševskih družinah, igrajo igro: Žrtev – Preganjalec, si zasužnijo otroka in ga uporabijo za lastno igračo, zdravilo proti osamljenosti in nihilizmu). Kakor hitro so želeli malo zaostriti, pospešiti kakšno vzgojno načelo, se je vmešala mama, ki je »hotela s prijaznostjo« doseči isto. V začetku mogoče otrok še nasede na njeno prigovarjanje: »Daj, naredi zdaj to, da ne bo očka mislil, da ti ne bo treba,« potem pa je pozitivnih odzivov čedalje manj.

Očetom seveda ni vseeno, da je treba otroka prositi, naj se obleče, pospravi, naredi nalogo, in to ne enkrat. Zelo hitro so zato tudi v sporu z ženo, ki se na njihove odzive uspešno postavi v bran z vrsto »argumentov«; najbolj menda zaležejo tisti, ki moža označijo za človeka brez posluha za otrokove potrebe, skratka brezsrčneža in diktatorja.

Mali seveda takoj zasluti, kaj se dogaja med starši, in včasih celo za kratek čas naredi tisto, kar se od njega pričakuje, tako da mama dobi še »dodatno potrditev«, da ima ona prav in njen mož narobe. Če staršev zunanja okoliščina ne pripelje do streznitve, se običajno ustvari navidezno premirje, v katerem pa so vloge in pristojnosti jasne. Matere morajo prevzemati čedalje več odgovornosti in očetje se ne bojujejo več. Matere niso več predvsem tiste, ki potrjujejo in podpirajo moževe zahteve, predloge pri vzgoji otroka, ampak so same v vseh odločitvah (op. Pavel: tu sta glavna gospodovalnost, egocentričnost ženske in kontrola nad vsem. Kontrola je cilj takega obnašanja, za ljudi, ki pretirano kontrolirajo pa vemo, da so v osnovi slabiči).

To je seveda zanje pretežka naloga, popuščajo in se psihično izčrpavajo. Velikokrat očitajo svojim partnerjem, da so za vse same, kar poglobi krizo v zakonu. Otroci so najpogostejši vir konfliktov med partnerjema, zato bi se morala truditi za usklajenost in komunikacijo. Naučiti se izraziti svoje misli, občutke in predvsem negativna čustva so domače naloge za dobre partnerske odnose. ( op. Pavel: otroci niso vir, so pa povod in izgovor za konflikte. Vir konfliktov je nezmožnost ženske za dialog in spoštovanje moškega, hkrati pa tudi slabištvo in prehiter umik moškega iz konflikta. Otrok seveda zna slalomirati in vedno doseže, da najugodneje pride skozi življenje, s čim manj truda, dela in naporov, izzigra vse meje)

Če se tega ne zavedamo, se težave samo še nadaljujejo. V šolskem obdobju se mora mati »veliko ukvarjati« s takšnim otrokom, zlasti na besedni ravni s prigovarjanjem in prošnjami za njegove glavne življenjske naloge. Matere se utrudijo in otroci so končno svobodni. Ko vstopijo v srednjo šolo, nimajo za sabo nobenih pritiskov več, temu primerni pa so tudi rezultati. Vse drugo je pomembnejše od šole in šolskega uspeha.

Prihajajo obupani starši, ki bi zdaj želeli »zaostriti«, postaviti meje, se pokazati kot pravi starši, ki jim je mar za početje in vedenje svojega otroka. Žal velikokrat prepozno!

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

  • Share/Bookmark

Objavljeno v dobro vzgojen otrok, dr. Zdenka Zalokar Divjak, prezaščiten otrok, razvajen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »