Krepki + italic tekst je iz predavanja doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki mi je omenila, da ima vrsto dolgo 6 mesecev in da trenutno vodi delavnice Šola za starše v vrtcih Šentvid. Naslednja delavnica bo v vrtcu Brdo – LJ v sredo 5.11. ob 17h.
Današnji problem psihologije je ta, da se je v učbenike psihologije ( duševno področje) začelo pisati duhovne pojme (kot je npr. ljubezen) pod temeljna čustva. Ljubezen ni tipično čustvo.
Lahko bi sicer rekli, da je zaljubljenost neko kompleksno romantizirano čustvo, sentimentalizem. Ljubezen pa je predvsem odločitev, napor, odnos, delanje dobrega.
S tem, ko ljubezen prenesemo med čustva, začnemo z njo pogojevati.
Kajti imamo šibko veselje, zmerno veselje in močno veselje. Vsa čustva lahko opisujemo z neko intenziteto. Ne moremo pa meriti ljubezni – ki je ali pa ni. Ki je trajna ali pa jo nikoli ni bilo.
Najhujše duševne zlorabe povzročajo otrokom starši, ki jih vzgajajo s pogojevanjem ljubezni ( dr. Zoran Milivojević pravi, da iz tega izhaja večina duševnih motenj in duševnih bolezni!). Češ, da ljubezen pokvari otroka. Da otroka ne bomo imeli radi, če ne bo ubogal ali naredil česa kar mu rečemo. ” Če ne boš priden, te bom dal ciganom!” ” Ker si bila poredna, ne bom prišla pote v vrtec danes!” ” Če boš poreden, vas bom zapustila!” “Če me ne boš ubogal, bom naredila samomor!” Ta vzgoja je sicer izredno učinkovita na prvi moment, toda otroka s tem pohabimo, ker bo imel v sebi veliko negotovost in zmedo in nikoli ne bo samostojna in sproščena oseba. V partnerstvih in na delovnih mestih bo suženj.
Tak otrok si bo ljubezen celo življenje kupoval. Sužensjko. Kupoval bo ljubezen partnerjev in kupoval bo ljubezen otrok (” ..da bi me vsaj nekdo imel rad!”). Kupoval bo sprejtost pri vseh ljudeh okrog sebe.
Pod brezpogojno ljubezen spadajo:
- VARNOST
- SPREJETOST
- SKRB,
ki jih starš nudi otroku NON-stop, ne glede kako se otrok obnaša in kaj naredi.Torej teh treh dejavnosti ne doziramo ali odvzemamo.
VZGAJAMO pa z doziranjem
- pohvale obnašanja (nagrada)
- kritike obnašanja ( kazen)
- ZAHTEVE, CILJI ( te 3. ZZD ni omenila)
Razvajeni otroci (sem spadajo tudi “nadarjeni” oz. “indigo” otroci) imajo varnost, sprejetost, skrb in veliko nege in pohval. Nimajo pa kritik, kaznovanj in ZAHTEV ali pa imajo tega premalo oz. nekvalitetne, šibke meje. V večini primerov, ker se staršem ne da, nimajo časa oz. je vzgoja za njih prevelik napor. Ja, vzgoja je napor -ali pa je ni. Vzgoja je delo in ne igračkanje. Vzgoja ni vzajemno raziskovanje in ni prijateljevanje ( to ni primaren cilj vzgoje, jasno pa je, da smo vsi učljiva bitja in da v vsakem odnosu lahko vlečemo novosti in se izpolnjujemo. Hkrati s starostjo otroka vedno manj direktivno vzgajamo in smo vedno bolj mentorji in nazadnje bolj prijateljski – ne moremo pa nikoli iti v enakost – ker potem otroka zlorabljamo. Otrok mora imeti svoje prijatelje, ki si naj jih sam poišče.
Vzgoja ima cilj pripeljati otroka v samostojno, odgovorno, ljubečo, delavno, učljivo in sproščeno osebo.
Pri prezaščitenih otrocih starši jemljejo odgovornost, ki bi jo otroci že lahko prevzemali, na svoja ramena, namesto otroka. Otroka s tem ščitijo pred naporom, odrekanjem, trpljenjem, frustracijo, izkušnjo. Ker ga držijo v vatki bo tako bitje večino časa nepodjetno, nekreativno, nedelavno, neodgovorno in ” pretirano občutljivo”.
Pretirano prilagodljivi otroci imajo pomanjkanje nege, pohval, nagrad v razmerju s kritiko in kaznijo ter zahtevami (česar je preveč). Pretirano prilagojeni otrok ne bo v sebi nosil zadovoljstva, sproščenosti. Predvsem težo in velikokrat občutek manvrednosti, infantilne -trajne krivde. Med pretirano prilagojene otroke spadajo tudi večni uporniki, ki pa negativno “ubogajo” vsako starševsko željo in zahtevo. Vse bodo delali zrcalno nasprotno. V svobodi se ti ljudje ne znajo samostojno odločati. Čakajo na avtoriteto, da jim le ta požene kri po žilah. Ne znajo v sebi aktivirati svobodnega otroka ( spontanost, kreativnost, zabava, zadovoljstvo, notranji mir, varnost).
Zlorabljeni otroci pa so pretežno zlorabljeni s pogojno ljubeznijo ( duhovna zloraba). Pogojevanje ljubezni (varnosti, skrbi, sprejetost). Ni bilo osnovne topline, negovanja, potrjevanja, da si OK oseba. Seveda tudi s pretepanji ( fizično), seksualno in psihična zloraba (čustveno zlorabljeni: čustvena manipulacija, da je otrok kriv za moja neprijetna čustva!)
Zanemarjeni otroci oz. zapuščeni otroci pa so običajno otroci odsotnih (umrlih, bolnih) staršev ter razvajenih staršev, ki jim je prioriteta set lastnih želja, otrokove potrebe in želje pa so mu zgolj nepotreben napor. Dostikrat so zapuščeni tudi otroci staršev, ki gradijo hude kariere, ki so pridni – toda doma odpovedo na celi črti.
Sokrat je dejal, da imajo dostikrat slavni očetje nepomembne, malopridne otroke – ki v življenju nič ne dosežejo. To je posledica, ker se je oče gnal za slavo in uspeh pretirano na družbenem področju, medtem ko je bil v družini odsoten, zelo slab oče. Otrok je zato zanemarjen, “vzgaja” pa ga cesta s kriminalom, brutalnostjo in večino napačnih napotkov, zaključkov.
Ko se je Jezus pustil Janezu Krstniku krstiti v duhu in v vodi Jordana, je glas iz nebes zavpil: “Ti si moj ljubljeni sin. Zelo sem te vesel!” Resnični kristjan je prepoznan v družbi, da se globoko v sebi zaveda in veruje, da ga Bog brezpogojno ljubi. Zato iz njega sije karizmatičnost, je zelo privlačen ( za dobroiščoče) ali pa zelo odbojen (za slaboiščoče: ” če so mene preganjali, bodo tudi vas!”).
Partnerski odnos ni isto kot starševski odnos. Kajti v partnerskem odnosu sta osebi enakrovredni, v starševskem odnosu pa je starš bolj vreden, saj vodi, preživlja in usmerja otrok- to kar direktno otrok ne sme početi s staršem – drugače je to zloraba otroka – da otrok špila starša svojemu očetu ali mami.
Je pa tudi v partnerskem odnosu nujna tako kritika kot pohvala, ter zahteve. V krščanskem zakonskem odnosu ljubezni si obljubimo, da bomo zvesti v dobrem in slabem. Oz. obljubimo si brezpogojno ljubezen ( varnost, sprejetost,skrb kolikor je sploh kdo sposoben to dajati, kajti absolutne varnosti ni).