V Dnevniku RTV Slovenija ob 19h, 7.aprila, psiholognja dr. Zdenka Zalokar Divjak odgovarja na to vprašanje:

1. če izločimo redke zelo disfunkcionalne (patološke) družine, gre tu za otrokovo IZSILJEVANJE permisivnih ( popustljivih, spužvastih, šibkih, zasanjanih, neodgovornih, nezrelih=neodraslih, osebnostno netrdnih) staršev
2. pomanjkanje bivanjske varnosti ( skrhani domači odnosi, razpadle, disfunkcionalne družine) – od tu izvirajo zanemarjeni otroci, čustveno zlorabljeni
3. današnji PERMISIVNI ČAS ( moderna, mainstream permisivna “vzgoja”)  z  izrazitim pomanjkanje vzgojnih ZAHTEV ( npr. “naredi to”) s strani staršev  in šole ( starši so prezaščitniški, bojijo se otroka pripraviti na trdo, delavno življenje), zato so otroci bolj zdolgočaseni, zgubljeni v svetu, agresivni, razvajeni, čustveno nestabilni. Zaradi razvajenosti so otroci narcisoidni ( starši izkrivljajo realnost, ko otroke hvalijo), željni so hitrega uspeha, pojavljanja v medijih, niso sposobni prenseti trpljenja, porazov, imajo velik POHLEP PO UŽITKIH, veliko apatije, dolgčasa.

Otroci so danes večinsko vzgajani v PREZAŠČITENSKEM vidiku ( otroke zavijajo v vatko):

• da ne bo revežu treba delati
• da ne bo revčku treba kaj trpeti …

TV kratki ( a zelo jedrnat) intervju traja od 11:20 sekunde do 14:10 sekunde

VIR Dnevnik

http://tvslo.si/#ava2.135051918;;

Govorili smo o tem, kako je neki mami zelo težko otroka dati v vrtec ali ga poslati na nek tabor, v kolonijo. To je motnja mame, da otrok takrat pretirano joka, ne motnja otroka.

ZZD je povedala eno misel:

” A veste zakaj so nekoč mame jokale, ko so njihovi sinovi odhajali v vojsko?”

Publika: ” Zato, ker se eno leto s sinom niso mogle videti!”

ZZD:: ” Ne zato! Temveč zato, ker so v vojsko poslale sina, nazaj pa so dobile moškega!”

Moja žena polglasno v publiki, tako da se par parov obrne: ” A zato je danes toliko maminih sinčkov, ker že 20 let ne hodijo več v vojsko!”

Res je da je danes večina moških nesposobna za samostjno življenje, kaj šele za partnersko življenje. Ženske imajo prav, čeprav je ta % tudi pri njih vsako leto višji. A pri moških, po pripovedovanju žensk, seže do 90% za moške mlajše od 45 let.

Najine izkušnje:

midva sva izbrala srednjo pot, kajti Milivojević je rekel, da do 1,5 leta otroka še ne moreš razvaditi ( tu je večina kvalitetnih strokovjakov razdeljena, toda bistvene razlike po Zoranu Milivojeviću do približno 1,5 leta še ni). Večje škode še ne moreš napraviti). Takrat pa se že začne, če opuščaš kritiko, zahteve (naloge otroku) in kazni, ter še naprej otroka samo hvališ in neguješ ( kar je seveda potrebno nadaljevati).

Včasih so otroci veliko jokali. Starši niso imeli mnogo časa za njih. Seveda so parkrat na dan poskrbeli za otroka. Če je pa jokal, pa je bilo naravno. Danes pa so mame panične, preSTRAŠENE in pretirano skočijo v pomoč že na vsako otrokovo cmirjenje, stokanje – kar je na robe. Velikokrat se to v družbi dogaja, da skačemo iz enega EKSTREMA v drug EKSTREM. ( starši niso imeli nič časa oz.  starši so ves čas prestrašeni in na preži)

Navezal bi se še na misel dr. ZZD in dr. Žorža, da je otrok lahko že razvajen od prvega dne. Razvajenost pomeni NE-NA-VAJE-nost na RED. Otroka moramo postopoma učiti red, naučiti na našo kulturo in civilizacijo. “če ga ne bomo mi tepli, ga bo življenje še 1000x bolj teplo!”. Gostečnika in njegovih učencev ne jemljem za kvalitetne, ker spadajo med permisivne “strokovnjake”, ki imajo celo včasih s stroko skregane ideje in teorije ( npr. o zlorabljenosti otroka). Danes je v Sloveniji permisivnost v stroki in med starši še vedno prevladujoča IDEOLOGIJA.

Skratka v osnovi sta dve močni odstopanji: 1. spanje 2. hranjenje

Otrok naj bi ponoči spal v svoji posteljici. Tudi hranjenje in izločanje naj bi prej ali slej razvojno postalo nek ritem.

Tukaj lahko nepoznavalci naredijo veliko ŠKODO. DOJENČEK ŽIVLJENJSKO RABI BLIŽINO, TOPLINO. Večinoma DOJENČEK joka zaradi neke POTREBE ( življenjsko odvisen), dosti kasneje zaradi želje ( ni življenjsko odvisen). 1. lačen, žejen 2. ZASPAN, utrujen 3. prestrašen ( običajno zgolj zaradi sanj. Lahko pa je pretirano: če ima dojenček slab odnos z mamo, če ima mama slab odnos z očetom se to pri otroku čez dan transformira v podzavest in sanje to ven butajo z brutalno iskreno grozo). 4. polulan, pokakan 5. bolan 6. želi bližino, toplino, ljubezen, ljubkovanje, obraz mame, pogovor, božanje ==> od tukaj ven prihajajo najhujše motnje ljudi, ker niso zmogli toplega odnosa z mamo ( oče tega ne more nadomestiti, če je mama infantilna ali motena). Predvsem pa od tu prihajajo motnje, da se ljudje bojijo pristne bližine z drugim človekom, da so sami, osamljeni, samotarji, ne znajo navezovati kontaktov, ne zmorejo biti z nekom, biti zvesti itd. Celo en znameniti stavek obstaja: PSIHOPATA NAREDI MOTENA MAMA.

Kdor tega ne daje dojenčku, ko ta joka – je po mojem terorist in psihopat ( v literaturi pa samo motena ali infantilna ali razvajena mama). Dostikrat, ko je pri 1 letu že začel delati ekscese, pa sva vse šla skozi – sva drugi dan videla, da se je v njem kuhala bolezen ali pa da so bili zobki vzrok tečnosti.

Midva sva tavelkega kar velikokrat v roke vzela in nosila. Ponoči je sam ( veliko sem ga prenosil, da je zaspal – potem kasneje, pri 1 letu, sem bil zraven, kasneje pa sem ga tudi že včasih zapustil) zaspal v posteljici. Včasih sem ga sredi noči nosil, včasih ga je žena podojila in je ob njej prespal del noči. Še danes imava ta nočni obisk – in to je znak, kot nama je včeraj na predavanju rekla ZZD – da se še nisva OD-LOČILA. Malega veliko več nosimo. Je bolj nesiguren in nesamostojen kot ta velik. Bolj je prestrašen, zato več te nege rabi.Zvečer ga nosim in položim v posteljico, okrog 1h se zbudi in ga lahko hitro uspavam, toda ko ga dam v posteljico -se zbudi. Hoče biti v dnevni sobi na kavču. Tako, da žena drugi del noči tam prespi ( je mnogo topleje). Doji ga vsakič, ko želi. Zdaj dodajamo že 2 meseca, kar zmanjša dojenje. Največkrat je VZROK TEČNOSTI otroka po mojih izkušnjah ŽEJA ( voda, razredčen sok) ali UTRUJENOST. Kajti pri lakoti je otrok histeričen.

Vseeno se mora starš pri otroku naučiti NIANSE joka: kdaj je res bolečina, kdaj je res iskrena želja po hrani, spanju. Kdaj pa je jok tečkanje za brez veze, tečkanje za ekstra pozornostjo, kdaj izsiljuje nekaj ekstra. Ponoči res ni čas za pogovor in igranje z otrokom, ponoči se vse naredi, da se otroka uspava, če je starš normalen. Če pa se sredi noči z otrokom igra, pogovarja, bere pravljice – pa sporoča otroku blodno sporočilo o ritmu dneva.

Najin otrok je začel dalje spati, ko se mu je začela dodajati hrana, ko je močneje jedel. Je pa naravno, da se otrok ponoči zbuja zaradi sanj še tja do OŠ ( ker otrok živi v svojem magičnem, domišljijskem svetu!!!). Ne SMEMO pa ga siliti, da ponoči pove, da ga lulat ali kakat ( ZZD je včeraj nekajkrat poudarila, da to ni dobro zanj) in da bo razvojno sam prišel do tega. Otrok ima pravico spati s plenico do 5. leta. Vsi 2. leti stari otroci pa morajo sami čez dan na stranišče, biti suhi in ne smejo piti iz flaške oz. cuzati dude – ker je to regresivno, nazadovalno ( skratka razvajenost).

ZZD je rekla, da v vrtcu v enem tednu nauči (15 otrok naenkrat), da zaspijo. Ne dela panike. 2x ali 3x gre do otroka, ki dvigne glavo iz posteljice in mu jo rahlo potisne dol. Seveda je štala pri starših, ki s(M)o otrokom že pokazali PREMEHKO plat in smo sami infantilni ( “otrok se nam smili”, “ne zdržimo joka otroka”, “boli nas, ko joka”) To je znak šibkih (delno infantilnih) staršev, ki so PRETIRANO SKRBNI in otroka PRETIRANO ZAŠČITIJO, tako da otroci niso kos nalogam, ki jih njegovi vrstniki že z lahkoto zmorejo ( otroci iz vatke, kar je danes najpogostejši pojav). O PREZAŠČITENOSTI največ kvalitetno piše p. Dr. Karl Gržan ( glej blog Aleša, kjer je celovit miselni vzorec Gržanovega predavanja iz NV2008).

Problem s(M)o mame oz. očetje – ki jih otrok začuti, da so šibki, neznačajni, mehki in jih z lahkoto s pomočjo joka in izsiljevanja vozi okrog prsta. Pri nas sem jaz tisti. Ko gre otrok spat, vedno kliče mene. Otrok kliče “mehkejšega starša”, “šibkega starša”, “slabiča”. Včasih so bile pogosto mame, danes pa očetje. Isto je rekla za prvi odhod v vrtec ali potovanje na 5 dnevni tabor ( 5 letniki). Če se mama ne zmore OD-LOČITI, potem je tam nekaj polurna štala.

Že 30 let je odkar ne gledam več risank po svoji želji. Prva risanka, ki jo lahko prikličem iz spomina je bila baje slovenska risanka o volku in Jančku. To sem imel kot res mali malček najrajši. Risanka, ki sem jo v času celega otroštva najrajši gledal, pa je Tom and Jerry. Kljub odlični Čebelici Maji. Nasploh sem vse risanke rad gledal. Kasneje sploh bolj inteligentne, kot je madžarska Gustav. Na živce mi je po svoje šla tista italijanska, možic in črte. Pa tudi nesmiselni Kojot in absurdna A je to.

Danes moj sin, star 2 leti in 3 mesece, dobi povprečno risanko ali dve na dan. Običajno zvečer. Za malčke današnjega časa je precej kultna risanka Mojster Miha ( orginalno: Bob the Builder). Sem pa tja pa tudi brezkrvna risanka o Nody-u.

Za najinega sina sva zečala z ženo risanke iskati pred 3 meseci. Prvo sva kupila Čebelico Majo, nekaj od teh pa sva si v knjižnici sposodila. Čebelica Maja se mi zdi ena najboljših risank za otroke okoli 3 ali 4 leta. Je pedagoška, didaktična, ravno prav realistična in ravno prav fantazijska. Pa seveda zelo psihološka: podjetna in radovedna Maja, butalski in prezaščiteni Vili, modri učitelj Filip – ki je prav posebej nadarjen s humorjem in pa ostali pomožni liki z bolj izraženimi motenimi značaji.

Trenutno pa najin otrok najrajše gleda Krtka. “Ahooooooj!”. Že kot oče moram razmišljati o koristnosti risank. Tako da Tom and Jerry za 2 leti starega malčka definitivno odpade. Čebelica Maja je po svoje tudi še prezahtevna za njega.

Krtek pa je optimalen.

Evo eno risanko za pokušino.

Radoživ, optimističen, čustven in podjeten. Vedno se sooči z nekim problemom. Sreča razne figure, ki so za otroke poučne. In Krtek išče rešitve. Vse različne načine poskuša na simpatičen način. Značilno je, da mu v prvo nikoli ne uspe, ampak vedno kaj simpatično zamoči. Vedno potem sprejme odgovornost za svoja dejanja in vedno potem optimistično in simpatično začne z neko novo domislico. Poprasaka se po glavi in tuhta. Potem se pojavi ideja in navdušeno krikne.

Od kolegov sva dobila CD s kakimi 10 risankami Krtka iz slovenske TV. Prvič sem jo dal gor na CD player, ko sem imel poln avto živil, ki sem jih moral znositi v zgornje nadstropje, a z otrokom sva bila sama doma. Tako sem mu dal gor CD s Krtki, zaprl tiho vrata, vmes pa znosil po 50ih stopnicah ene tri škatle živil. Ko sem vsa živila zložil v hladilnik in omare, je mali gledal morda 5 risanko. Tako je prišel čas, da sem ga še previl in kasneje dal spat ( vmes pa sva se seveda pogovarjala o Krtku). Neverjetno, kako se da z liki iz risank otroke zamotiti, jih potegniti v fantazijski svet in jih s temi liki tudi vzgajati.

Sedaj Krtka dostikrat z otrokom gledam. Vem, da risanke niso ravno priporočljive ( dr. ZZD do 7. leta odsvetuje TV: » Najboljša risanka je ugasnjena risanka!«) za majhne otroke, ker je le te dobro čimbolj obvarovati PC in TV ( alienacije) in dajati poudarka odnosom, igranju oz. druženju. Ne pa temu da otrok nedeljsko jutro zdolgočaseno in apatično bolšči v monitor z v TV.

Definitivno nisem za ameriške risanke tipa Levji kralj ali Ledena doba, ker so prehude za malčke in preveč agresivne, tudi težko dojema vse to. Krtek je trenutno optimalna risanka za 2 do 4 letnega malčka in tudi sam jo z otrokom rad pogledam. Zaenkrat vidim vedno bolj v globino kako čudovita in pedagoška je ta risanka, za razliko od neke risanke na TV ( Ruby in Max), kjer mali zajček ves čas izsiljuje svojo mamo, le ta išče rešitve na to, a je celo risanko neuspešna. Mali razvajenec in aagresivnež zmaga nasproti staršu. To je bolj risnaka za sodobne starše, češ poglejte kaj se z vami dogaja, skupaj se vzemte in nehajte že s to permisivno, neučinkovito vzgojo. Joj, mene kar tesnoba davi, ko to risanko gledam, in z ženo sva se že odločila, da bomo to risanko ignorirali, ker je bila že 2x zaporedoma protivzgojna.

Katere risanke od Krtka smo nazadnje gledali: od telefona, pa kako je rešil miško pred poplavo, pa kako je imel robotka za kopat rove, pa kako je pomagal rožam pred ličinkami itd.

Tukaj pa sem našel še par risank od Krtka, ki so seveda s tujimi naslovi, a je vseeno, saj Krtek tako ne govori. Vse kar reče je ” Eeeeeeeeeeeeeej!” ali ” Haaaaalooooooo!” pa seveda “Ahhooooooj”.

Na desetine risank o Krtku se dobi v različnih jezikih na spletu Youtube.com. V iskalnik youtube je potrebno vpisati zgolj sledeča gesla:

1. Maulwurf
2. krtek
3. mole

Te teden sem v sredo (12.11.2008) pozno zvečer gledal oddajo Sveto in svet, ki je imela naslov SAMOMOR. V oddaji so nastopili gosti, ki so me zanimali. Predvsem sem bil vesel Karla Geržana. Pa tudi psihiater Gorazd Mrevlje se je dobro odrezal. Zanimalo me je tudi mišljenje filozofa Roberta Petkovšek. Pozitivno presenetil me je Vinko Potočnik, ki sem ga bolj navajen v dolgočasnih statističnih govorancah. V omizju sta tudi sodelovala 2 osebi iz kroga svojcev in ŠENTa.

Po podatkih WHO se v svetu vsakih 40s zgodi en samomor. Število samomorov na svetu in v Evropi narašča iz leta v leto.

Zakaj je Slovenija tako degenerirana, da je v vrhu lestvice?

Zgolj še dve bivši ex-komunistični državi sta pred njo.

Seveda so trije glavni dejavniki:

1. osebni ( geni, vzgoja, smisel, naravnanost)
2. družina, starši
3. družba, kultura

Dr. Mrevlje je povedal, da se je število samomorov pri nas stabiliziralo ( menda imamo 630 samomorov letno).

Geržan je govoril o tem, kako je “reševal” ožja socialna okolja, kjer so mladostniki naredili samomor. ” Kdor hoče sočloveku dobro, ga mora pripravljati na realnost, ne pa mu govoriti o idealih!”

Petkovšek: ” Zahodni človek vozi mimo sebe, živi pozunanjeno. Vprašanje je koliko se je sposoben pogovarjati s samim seboj.”

Potočnik: ” ko sem se srečeval z večjim številom mladih, študentov, sem opazil kako težko jim je verbalizirati in opisovati svoja notranja sstanja, čustva. Le kakšni bodo potem njihovi odnosi, če še svojega notranjega sveta ne poznajo, niti ga ne znajo ubesediti.”

Petkovšek: ” Argentinski Slovenci so bolj navajeni bližine, imajo bolj afektivne odnose…. Slovenci tukaj pa se problema dotaknemo senzacionalistično ( tako da bežimo pred problemom, namesto da bi se z njim soočili).”

Enega glavnih vzrokov so videli v tem, da smo Slovenci zaprti vase. Dialog nam ne laufa. Pristen DIALOG:

1. ne pristno pripovedovanje o sebi, o intimi in o svojih težavah
2. ne pristno poslušanje in slišanje drugega

Ne v družini, ne med prijatelji, ne v partnerstvu. Da sicer včasih lahko govorimo o čemerkoli, a le o svojem notranjem, doživljajskem svetu ne. Še posebej ne o težavah in o neprijetnih čustvih. Tega se sramujemo. To skrivamo.

Namesto, da bi se ravno tukaj srečevali. V ranljivosti, v pristnosti. Da bi tukaj skupaj rastli, se borili in varovali vrednoto življenja.

Govorili so o procesu in stopnjah žalovanja ter seveda tudi o nujnosti žalovanja – ki se mu današnji človek upira, skriva in ga tabuizira. “Žalovanje ni depresija, kot ga napačno danes poimenujemo! Kvečjemu neodžalovanje smrti pripelje do depresije”, pravi Mrevlje.

Dodali so še par tez o depresiji in posebej omenili, da večino “depresij” danes povzročita slaba vzgoja in slaba družba.

Potočnik je omenil, da je cerkev spremenila odnos do samomora, ki je bil po cesarju Francu Jožefu ostro kaznovan, stigmatiziran in tabuiziran.

Kaj pa jaz mislim? Sam bi dodal, da pričakujem še več samomorov:

1. ne zaradi genetike, temveč zaradi vzgoje razvajanja in prezaščitenosti

2. zaradi vedno slabših staršev ( zmedenih, zblojenih, zgubljenih, utopljenih v družbi), razpadlih družin, enostarševskih družin, prezaposlenih staršev itd.

3. zaradi socialistične družbe, ki je v bistvu prezaščitena družba, zasvojena družba. Zidealizirana in zideologizirana družba, ki ne stoji na realnih tleh.

Če pa že v družbi ni realnosti, če le te manjka v starševskem okolju – kako naj potem otrok uspe sploh stopiti na realna tla? Ali si bo sploh kdaj želel realnih tal, če je že od starta zasvojen s socialistično šmarnico?

Tu bi dodal še odstavek o ZZD, ki je omenila, da je pri nas življenje manj pomembna vrednota oz. na isti ravni kot ostale vrednote, zato že malce večje življenjske prelomnice, ovire in težave postavijo vrednoto ŽIVLJENJE pri marsikateremu človeku na vislice.

Zdaj sploh zaradi neuspehov ( oz. nevidenja uspeha) moje in ženine vzgoje na občasno trmastega 2,2 letnega malčka, ki je v trmasti fazi razvoja, bolj sledim predavanjem psihologinje, psihoterapevtke in vzgojiteljice dr. Zdenke Zalokar Divjak (od sedaj naprej samo ZZD, glej njen CV, življenjepis).

Če ima kdo od vas uičinkovite ukrepe, ki so pri njegovemu otroku delovali, bi bil zelo vesel, če mi jih v komentarjih pošlje.

Dosedaj sva uporabljala zgolj PREUSMERJANJE POZORNOSTI kar je delovalo večinoma zelo učinkovito do rojstva mlajšega sina in včasih tudi še danes deluje.

Prve izpade trme ( ko smo prišli domov ali na stopnišču bloka) pa sva reševala s fizično odstranitvijo otroka iz nevarnega mesta domov, v drugo sobo ali na hodnik in ga tam pustila, da se umiri ( torej IGNORIRANJE), s čimer mu želiva sporočiti in dati vedeti, da s takim načinom obnašanja NE BO NIČ DOSEGEL.

Kaj pa doseči, ko se mudi v vrtec in v službo zjutraj in bi lahko čakanje na umiritev dodalo novo uro ali dve zamude? Kaj storiti ko se med vožnjo odpne in zganja histerijo v avtu?

Seveda je postavljanje in držanje MEJE nasilje, ki se mu otrok UPRE z vso silo, kajti otrok hoče nadaljevati s svojim ugodjem. Starši, ki meje ne postavijo ( ne rečejo NE, ali otroka ne opozorijo, kritizirajo) – seveda nimajo problemov z vzgojo. Še ne.

Zadnjič je imela še drugo predavanje v LJ.

V uvodu je izpostavila avtorja Phila Bosmansa ( ki ga je ZZD toplo priporočila v branje) in nekaj njegovih misli, ki jih je razvil v dolgoletnem delu z otroci. Napisal je kar nekaj tankih knjižic.

VZGAJATI pomeni:

1. ne samo razvijanje razuma, temveč oblikovati CELOVITEGA človeka, srce in značaj.
2. iz roda v rod prenašati DUHOVNE VREDNOTE, ki dajejo VSEBINO in SMISEL
3. tega ne moremo doseči le z BESEDAMI, temveč s SVOJIMI DEJANJI ( v lastnem življenju), v svoji ŽIVLJENJSKI DRŽI, človeški drži
4. prenos VZORA, vrednostnih orientacij
5. večino pa bo moral otrok tako ali tako storiti sam

USTVARJALNI KAOS je MORDA spodbuda za odrasle. Otroke pa samo VZNEMIRJA.

DOLOČEN RED ( ki ga otrok spet in spet doživlja – starš pa iz trenutka v trenutek z naporom vzdržuje) otroku daje OBČUTEK VARNOSTI ( notranji mir, odsotnost nonstop tesnobe in strahu) v svetu v katerem živi.

Določen red mora očitno biti neke vrste ritual. Kajti smisel vseh ritualov je:

1. povezanost ljudi ( ki dostikrat nimajo veliko skupnega, nimajo kakšne bližine med seboj in bi drugače ostali brez rituala popolni neznaci)
2. okrepitev notranje varnosti v ljudeh
3. vpetost ljudi v nek red
4. bližina in hkrati varna distanca med ljudmi
5. ritual je ena od oblik strukturiranja časa  po TA

Kupil sem njeno knjigo o malčkih. Hkrati pa bom šel še na naslednje predavanje, ki bo v vrtcu v bližini LJ (25.11.).

Malemu sta ta teden dlesen predrla še dva nova zobka: tokrat zgornji enici. Las skorajda še nima, puhec blond barve mu je začel rasti bolj krepko zadnjih 14 dni.

Včeraj smo pri ženinih sorodnikih uporabili novo elektronsko tehtnico. Najprej sem jaz gor stopil: točno 96,0kg. Potem s starejšim otrokom skupaj, da sem dobil njegovih 13kg. Nato še z mlajšim skupaj, da sem dobil njegovih 9kg. Točne cifre.

Starost 6 mesecev in 2leti in 2 meseca.

Tudi jaz imam te dni rojstni dan in od žene sem že dobil darilo, ki sem si ga želel. Knjigo.

Mali se že nekaj časa prekucava in obrača na kavču ali na gumijastih puzzlih na tleh. Uživa ob tem, da je slečen, brez plenic. Pri njem imava Racman naravne bombažne plenice zaradi katerih stroj laufa vsak drugi dan ekstra. Takisto vsak drugi dan obešam perilo. Žena je kupila okrog 15 originalnih plenic in potem sem šel še jaz iskati 6 rabljenih plenic. Baje naj bi bilo to bolj zdravo za otroka kot plastično-naftne plenice, ki otroku preveč moda segrejejo in naj bi bil to eden od vzrokov očitnega povečanja neplodnosti pri današnjih mlajših moških.

Mali noče spati na hrbtu. Tudi ponoči spi po uro ali dve in še to mora biti žena ob njem. Ob tem, da je Zalokarjeva rekla, da mora otrok od prvega dne spati v svoji posteljici, se midva počutiva globoko neuspešna pri tej vzgoji.

Ta velkega sva uspela ta teden le spraviti nazaj v ritem kakršen je bil pred morjem, da gre čez dan sam spati in tudi zvečer samo zaspi ob igrači, najpogosteje je to kak bager ali pa medvedek.

Tamali se še nerodno uspe rotirati in pa deloma že premika telo na tleh z rahlimi odrivi z nogami. Njegova 3 tedne starejša sestrična že stoji ob kavču kot smo včeraj videli. Se pravi, 7. mesec bo očitno največji telesni preboj. Za tavelkega se spomnim, da je z 8. meseci že hodil ob pomoči rok.

Tamali se hoče ves čas pestovati. Zdi se bolj plašen in bolj nežen. Najraje se pestuje v trebušno ležečem položaju in nikjer ne mara ležati na hrtbu. Psihološko pomeni ležanje na hrbtu to, da se človek počuti varnega. Če pa človek spi na trebuhu pa se tak človek počuti zelo življenjsko ogroženega, negotovega.

Zadnjih 14 dni je bil tudi pri tamelem preboj. Več opazuje, več se čudi, več gleda v obraz, v oči. Golta znanje. Snema. Se odziva. Zaradi tega je občutno manj siten kot prej. Pri starejšem nisva zaznala tako velike zahtevnosti kot pri malem. Tudi to se pozna, če starejši ne gre v vrtec – je mali veliko bolj zaposlen in miren.

Pri velkemu so šele sedaj resni in hudi problemi. Čeprav je še vedno velikokrat cukerček, zelo učljiv in zelo samostojen, zelo kreativen, bralec knjig, pogovarjevalec, pevec – se že nekaj mesecev vrstijo vse hujši napadi upiranja, trme in kar nekega brezveznega metanja ob tla in simuliranja jokanja, samoudarci z roko po glavi, butanje zglavo v zid ali tja – da se ima zakaj joka. Čisto brez vzroka se vrže na tla in začne jokati kr v brez veze. Že po joku se pozna, da je narejen in izsiljen. ZZD je zadnjič govorila o dveh jokih: o joku zaradi užaljenosti, prizadetosti in o joku izsiljevanja ( verjetno je še tretji jok: jok bolečine pri padcu ali v bolezni).

Tu sva oba zelo nemočna. Meje ne pomagajo. Ne opozorila, ne kritika, ne kazen, tudi ne fizična kazen. Histerija se zgolj stopnjuje. Zdaj uporabljava največkrat ignoranco.

Zelo velikokrat pa sve še pred časom uporabljala preusmerjanje pozornosti: s tem, da sem začel govoriti o njegovem Mojstru Mihu, ki bo peljal pesek ali karkoli se že domišljijsko izmislim in povežem s kakšnim bližnjim objektom ali dogodkom. Otrok v trenutku pozabi in ga zgodbica in njegovo aktivno sodelovanje v pogovoru popolnoma premami. Neverjetno kakšen spomin ima kdo je Miha, kdo rdeča ribica Repka, kdo Malči, kdo rumeni valjar Tone, kdo zeleni traktor Janez, kdo kmet krompirjevec, kdo poredno strašilo Pepi, kdo modro avtodvigalo Maksi, kdo sta bagerja oranžni Drejc in rdeči Vojc ter kdo rumeni mešalec Miško. Seveda pred spanjem gremo že x-to variacijo te zgodbice v 10ih stavkih čezenj. Enkrat seveda.

Od morja naprej sva že utrujena od številnih motenj ponoči in od vsakodnevne dirke, vsakodnevnih siren enega ali drugega- včasih obeh. No, mali je nehal jokati vsaj v avtu. Morda en mesec – sedaj v avtu zaspi. Prej pa je bila sirena ves čas. Celo iz Splita do doma je 8 ur jokal avtu – vmes je za par minut spal in se nekajkrat dojil in pestoval. Vožnjo smo zaradi tega podaljšali za 3 ure.

Včeraj sem se predčasno sam vrnil zaradi pogreba, ker je mojemu prijatelju umrla mama. Tako da sem imel danes blaženi mir za pisanje in branje.

Kdaj vo otrok staršu začel zaupati? je bilo včeraj vprašanje ZZD na katerega nisem znal odgovoriti. Nihče ni znal. ” Ko bo starš v prostem času aktivno nekaj počel z otrokom!” Takrat bo otrok začel kaj govoriti o svojih problemih in težavah. Takrat je važno, da otroka ne zaničujemo in se mu ne posmehujemo – da ne izgubi zaupanja v nas.

ZZD pravi, da danes veliko staršev iz svojih otrok naredi projekt. Takoj po šoli jih že vozijo iz ene dejavnosti na drugo. Toda prav prosti čas je tisti posvečen čas v družini, ko družina oblikuje med seboj intinejše osebne odnose. ZZD predlaga, da otrok do 3. razreda ne bi vozili na prostočasne aktivnosti, ampak bi se starši morali aktivno ukvarjati z njimi. Tudi za otroka je zmeda, da se mu čez dan zvrsti celo 8 avtoritet, ker bi za navezovanje večje bližine potreboval zgolj konstantno avtoriteto.

Če ne gojiš bližine -ostajaš tujec. Tako z otrokom, kot s partnerjem. Načrtno gojenje bližine. Tu vidim, kako nama z ženo pomagajo dačkši sprehodi, kjer žena končo lahko začne govoriti o svoji notranjosti. O čemer imam jaz manj problemov. Kajti čez dan sva doma res samo še funkcionalno storilna, tudi v pogovorih.

Zdenka Zalokar Divjak je imela na prosojnici nek citat znanstvenika Alberta Einsteina, ki ga ne znam na pamet, ampak lahko zabeležim smisel stavka:

Vsak človek potrebuje v življenju otroško čudenje nad neznanim. Kdor se uči, je duševno in duhovno živ človek. Kdor pa nima tega, ne cilja bivanja – pa ne samo da ne živi, temveč celo škoduje samemu sebi.

Zakaj sem si ta stavek zapomnil?

Ker sem ga že pred 15 leti sam doumel ali dokopal. Kaj pa vem, kako človek pride do spoznanj? Sem res kje prebral, pa se tega sprva nisem zavedal? Sem kaj slišal, pa najprej nisem bil pozoren.  Skratko nekoč mi je v eni od depresij, ko mi je pogled obstal na moji fotografiji iz vrtca, ko sem bil star 5 let, nasmejan, razigran, živahen, sproščen, nagajiv, poreden, kreativen, zaupljiv, zelo učljiv – kapnilo – da človek, ki šopa zgolj razum in logiko in pozabi na čudeče gledanje “dojenčka na svet”, na iskrico v očeh pri malemu otroku, na veliko srečo malega otroka, na veliko učljivost – da je ta človek mrtev, zabetoniran. Bolan.

Težko sem razumel, ali bolje dojel pomen Jezusovih besed: “Bodite kakor otroci!” ali pa ” Hvala Oče, ker si zakril modrim in razumnim, razodel pa otročičem!”. Pri teh večplastnih in večpomenskih stavkih nikoli ne vem ali poznam njih pravilni pomen, ali pa so be še kaj novega v življenskih izkušnjah izluščilo v novem spoznanju te Božje Besede.

Kasneje sem ločil otroškost ( konstruktivni del iz otroštva) in otročjost, infantilnost ( nekonstruktivni del, ki ga vlečemo v polnoletnost in, ki blokira dunkcije odraslega človeka).

Dosti kasneje mi je TA potrdila ta izkustvena duhovna spoznanja. O egostanju otroka, o svobodnem otroku, ki živi igro, podjetnost, kreativnost, sproščenost, veselje, živahnost, učljivost.

No, zadnjič pa tudi ZZD in Einstein.

Ker imam še kar v glavi zanimivo predavanje ZZD o odgovorni vzgoji, moram še napisati tri knjige, ki so name izredno vpllivale na začtku študija na tehnični fakulteti  Univerze v Ljubljani ( takrat se je še imenovala po množičnemu medvojnemu in povojnemu zločincu, idejnemu in operativnemu vodji revolucije v Sloveniji,  Edvardu Kardelju).

Najprej Dostojevski z Bratje Karamazovi. Tam Dostojevski, ki je mojster opisovanja tako psihe kot duhovnosti izjmeno oriše tri tipe osebnosti, ki se verjetno mešajo v vsakem izmed nas. Kasneje so tudi marsikateri jezuiti omenili kakšne dele iz del Dostojevksega, ko so nam razlagali o duhovnosti ( tipično: ” Lepota bo odrešila svet!”)

Najstarejši sin, Dimitrij,  je bil zelo strasten, uživaški, zelo čustven, burna čustva, eksploziven, vodilo ga je primarno ugodje otroka. Vojak. Kvartopirec ( tudi D. je bil igralec na srečo). Seveda ga partnerski odnos ( ženske) in zadolženost ( ne zna delati z denarjem, ker ga je vedno premalo, pa kar koli dobi) pripelje na rob zločina.

Drugi je Ivan, potuhnjen in nečimeren razumar. Tuhta do onemoglosti. Izredno razumen, kritičen, planski, strateški – toda kot človek mrtev- brez čustev, brez otroške iskrice čudenja. Fanatičen vernik v utopičen ideološki sistem. V končni fazi se zadaj skriva bolna želja po moči, po vladanju svetu, po revoluciji ( Dostojevski je bil v revolucionarni skupini, ki naj bi strmoglavila carja. Par sekund pred ukazom “streljaj!” -so ga oprostili smrtne obsodbe. Strelski vod ni pritisnil na peteline, ampak je povesil puške). Človek, ki je samotar. Ki se je odtrgal od vseh odnosov. Za socialne ideje se zavzema asocialnež, psihopat. Kakšna igra besed, oksimoron- a se reče tako?

Tretji je Aljoša, najmlajši sin, ki se je odpravil v samostan in tam pod avtoriteto starca Zosima živel svojo duhovno življenje. Neka mešanica duhovnosti, pravoslavnega krščanstva in svetoboljnih iluzij, sanjarjenj. Zosima po smrti začne trohneti, kar je znak, da ni bil svetnik, kajti nekaj teh karizmatikov po smrti ni razpadlo, ni zgnilo, niso zasmrdeli. To Aljošo globoko razočara. Odide domov, kjer se gre neko pomirjevalno in mirovniško vlogo med brati in očetom, ki je bil v grobem najbližji Dimitriju po značaju.

Viktorja Frankla sem bral na priporočilo prijateljice, ki je študirala psihologijo in je danes mag. ali celo dr. Kljub vsemu rečem življenju DA. Je knjiga, ki opisuje, kako je Franklu, dunajskemu žŽidu, uspelo preživeti 4 leta Dachauua in Auschwitza. Tam je na male papirčke pisal ta spoznanja iz katerih je sestavil knjigo in modaliteto PT. Ob tem, da so bili vsi njegovi sorodniki pobiti, uplinjenji pod socialistom Hitlerjem. Ob tem, da se je marsikateri Žid sam vrgel v mrežasto žico pod napetostjo in s tem pospešil konec.

Frankl je verjel. Kdor ima samomorilne misli in je depresiven in brez smisla, bi moral to knjigo brati. Naredi si v življenju cilje, smisle. Male in velike smisle in največji smisel. Nobena še tako huda življenjska okoliščina ne more porušiti mojega najvišjega smisla. Noogena nervoza je tipična za ljudi, ki živijo brez smisla. Frankl je iz tega naredil PT humanistične smeri, ki se imenuje logoterapija. Umrl je pred 8 leti. Najboljša njegova učenka je dr. Elisabeth Lucas. Tudi par njenih knjig sem imel doma, a se trenutno nobene ne spomnim posebej, ker je že Frankl naredil tak močen vtis name. Morda pa sem bil tudi premalo zrel za njena spoznanja.

Logoterapevti v Sloveniji me niso nikoli privlačili, sploh pa ne Ramovš. Zadnje čase odkrivam veliko pozitivnega v delih dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki je diplomirala psihologijo, naredila magisterij na Medicinski fakutleti iz klinične psihologije, nato pa doktorirala v Münchnu pri dr. Lucasovi.

Tretji je Erich Fromm, prav tako Žid, kot večino takratnih psihoanalitikov in psihoterapevtov, poslovnežev, intelektualcev in resničnih meščanov – ki so šli tako zelo v nos socialistom. Freudov učenec. Tako kot Frankl, prav vsak pa se je prej ali slej oddaljil od nemogočega Freuda in razvil svojo smer. Pri Frommu sem bral knjigo Umetnost ljubezni, kjer govori o konstruktivnih ljudeh, ki gradijo in nekrofilnih ljudeh, ki jim je nič, uničevanje smisel življenja. O večih vrstah ljubezni in o tem, da je ljubezenska sila ena najmočnejših in najkonstruktivnejših kar jih je v človeku. To knjigo bom moral zaradi večje zrelosti in utrjenih spoznanj še enkrat prebrati, kajti takrat sem bral -pil ven – kot prazen list papirja. Danes bi verjetno marsikaj postavil pod vprašaj. Šokiralo me je, da mi je dr. Praper pred leti rekel, da je Fromm bil komunist in da je zagovarjal socialistične ideje. Morda je te ideje razširjal v knjigi Biti ali imeti ( ki mi po naslovu zveni zelo pozitivna!), kajti človek ni to kar ima, temveč to kar živi). Knjigo sem si prinesel nekoč iz knjižnice, vendar je že nekaj vmes prišlo, da je nisem prebral.  No, takrat jaz v tem še nisem videl nič slabega, nič kriminalnega, nič psihopatskega.

Vsi trije avtorji so meni, razvajencu, sinu učiteljice, pomagali, da sem tvegal izbrati pot iskanja in postavljanja malih ciljev, malih smislov in pot iskanja velikega smisla. Takrat sem pomiril svojo melanholično -depresivno naravo študenta in pubertetnika, ki si je komaj sproti lizal ljubezenske rane z različnimi puncami. Niti slutil še nisem, da me bo odneslo v krščansko duhovnost. Seveda v delih Frankla je skrit največji smisel = vera v Boga.

Krepki + italic tekst je iz predavanja doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki mi je omenila, da ima vrsto dolgo 6 mesecev in da trenutno vodi delavnice Šola za starše v vrtcih Šentvid. Naslednja delavnica bo v vrtcu Brdo – LJ v sredo 5.11. ob 17h.

Današnji problem psihologije je ta, da se je v učbenike psihologije ( duševno področje) začelo pisati duhovne pojme (kot je npr. ljubezen) pod temeljna čustva. Ljubezen ni tipično čustvo.

Lahko bi sicer rekli, da je zaljubljenost neko kompleksno romantizirano čustvo, sentimentalizem. Ljubezen pa je predvsem odločitev, napor, odnos, delanje dobrega.

S tem, ko ljubezen prenesemo med čustva, začnemo z njo pogojevati.

Kajti imamo šibko veselje, zmerno veselje in močno veselje. Vsa čustva lahko opisujemo z neko intenziteto. Ne moremo pa meriti ljubezni – ki je ali pa ni. Ki je trajna ali pa jo nikoli ni bilo.

Najhujše duševne zlorabe  povzročajo otrokom starši, ki jih vzgajajo s pogojevanjem ljubezni ( dr. Zoran Milivojević pravi, da iz tega izhaja večina duševnih motenj in duševnih bolezni!). Češ, da ljubezen pokvari otroka. Da otroka ne bomo imeli radi, če ne bo ubogal ali naredil česa kar mu rečemo. ” Če ne boš priden, te bom dal ciganom!” ” Ker si bila poredna, ne bom prišla pote v vrtec danes!” ” Če boš poreden, vas bom zapustila!” “Če me ne boš ubogal, bom naredila samomor!” Ta vzgoja je sicer izredno učinkovita na prvi moment, toda otroka s tem pohabimo, ker bo imel v sebi veliko negotovost in zmedo in nikoli ne bo samostojna in sproščena oseba. V partnerstvih in na delovnih mestih bo suženj.

Tak otrok si bo ljubezen celo življenje kupoval. Sužensjko. Kupoval bo ljubezen partnerjev in kupoval bo ljubezen otrok (” ..da bi me vsaj nekdo imel rad!”). Kupoval bo sprejtost pri vseh ljudeh okrog sebe.

Pod brezpogojno ljubezen spadajo:

1. VARNOST
2. SPREJETOST
3. SKRB,

ki jih starš nudi otroku NON-stop, ne glede kako se otrok obnaša in kaj naredi.Torej teh treh dejavnosti ne doziramo ali odvzemamo.

VZGAJAMO pa z doziranjem

1. pohvale obnašanja (nagrada)
2. kritike obnašanja ( kazen)
3. ZAHTEVE, CILJI ( te 3. ZZD ni omenila)

Razvajeni otroci (sem spadajo tudi “nadarjeni” oz. “indigo” otroci) imajo varnost, sprejetost, skrb in veliko nege in pohval. Nimajo pa kritik, kaznovanj in ZAHTEV ali pa imajo tega premalo oz. nekvalitetne, šibke meje. V večini primerov, ker se staršem ne da, nimajo časa oz. je vzgoja za njih prevelik napor. Ja, vzgoja je napor -ali pa je ni. Vzgoja je delo in ne igračkanje. Vzgoja ni vzajemno raziskovanje in ni prijateljevanje ( to ni primaren cilj vzgoje, jasno pa je, da smo vsi učljiva bitja in da v vsakem odnosu lahko vlečemo novosti in se izpolnjujemo. Hkrati s starostjo otroka vedno manj direktivno vzgajamo in smo vedno bolj mentorji in nazadnje bolj prijateljski – ne moremo pa nikoli iti v enakost – ker potem otroka zlorabljamo. Otrok mora imeti svoje prijatelje, ki si naj jih sam poišče.

Vzgoja ima cilj pripeljati otroka v samostojno, odgovorno, ljubečo, delavno, učljivo in sproščeno osebo.

Pri prezaščitenih otrocih starši jemljejo odgovornost, ki bi jo otroci že lahko prevzemali, na svoja ramena, namesto otroka. Otroka s tem ščitijo pred naporom, odrekanjem, trpljenjem, frustracijo, izkušnjo. Ker ga držijo v vatki bo tako bitje večino časa nepodjetno, nekreativno, nedelavno, neodgovorno in ” pretirano občutljivo”.

Pretirano prilagodljivi otroci imajo pomanjkanje nege, pohval, nagrad v razmerju s kritiko in kaznijo ter zahtevami (česar je preveč). Pretirano prilagojeni otrok ne bo v sebi nosil zadovoljstva, sproščenosti. Predvsem težo in velikokrat občutek manvrednosti, infantilne -trajne krivde. Med pretirano prilagojene otroke spadajo tudi večni uporniki, ki pa negativno “ubogajo” vsako starševsko željo in zahtevo. Vse bodo delali zrcalno nasprotno. V svobodi se ti ljudje ne znajo samostojno odločati. Čakajo na avtoriteto, da jim le ta požene kri po žilah. Ne znajo v sebi aktivirati svobodnega otroka ( spontanost, kreativnost, zabava, zadovoljstvo, notranji mir, varnost).

Zlorabljeni otroci pa so pretežno zlorabljeni s pogojno ljubeznijo ( duhovna zloraba). Pogojevanje ljubezni (varnosti, skrbi, sprejetost). Ni bilo osnovne topline, negovanja, potrjevanja, da si OK oseba. Seveda tudi s pretepanji ( fizično), seksualno in psihična zloraba (čustveno zlorabljeni: čustvena manipulacija, da je otrok kriv za moja neprijetna čustva!)

Zanemarjeni otroci oz. zapuščeni otroci pa so običajno otroci odsotnih (umrlih, bolnih) staršev ter razvajenih staršev, ki jim je prioriteta set lastnih želja, otrokove potrebe in želje pa so mu zgolj nepotreben napor. Dostikrat so zapuščeni tudi otroci staršev, ki gradijo hude kariere, ki so pridni – toda doma odpovedo na celi črti.

Sokrat je dejal, da imajo dostikrat slavni očetje nepomembne, malopridne otroke – ki v življenju nič ne dosežejo. To je posledica, ker se je oče gnal za slavo in uspeh pretirano na družbenem področju, medtem ko je bil v družini odsoten, zelo slab oče. Otrok je zato zanemarjen, “vzgaja” pa ga cesta s kriminalom, brutalnostjo in večino napačnih napotkov, zaključkov.

Ko se je Jezus pustil Janezu Krstniku krstiti v duhu in v vodi Jordana, je glas iz nebes zavpil: “Ti si moj ljubljeni sin. Zelo sem te vesel!” Resnični kristjan je prepoznan v družbi, da se globoko v sebi zaveda in veruje, da ga Bog brezpogojno ljubi. Zato iz njega sije karizmatičnost, je zelo privlačen ( za dobroiščoče) ali pa zelo odbojen (za slaboiščoče: ” če so mene preganjali, bodo tudi vas!”).

Partnerski odnos ni isto kot starševski odnos. Kajti v partnerskem odnosu sta osebi enakrovredni, v starševskem odnosu pa je starš bolj vreden, saj vodi, preživlja in usmerja otrok- to kar direktno otrok ne sme početi s staršem – drugače je to zloraba otroka – da otrok špila starša svojemu očetu ali mami.

Je pa tudi v partnerskem odnosu nujna tako kritika kot pohvala, ter zahteve. V krščanskem zakonskem odnosu ljubezni si obljubimo, da bomo zvesti v dobrem in slabem. Oz. obljubimo si brezpogojno ljubezen ( varnost, sprejetost,skrb kolikor je sploh kdo sposoben to dajati, kajti absolutne varnosti ni).