PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'dr. Karl Gržan' Kategorija

Hvaležni ljudje so srečnejši

Objavil pavel dne 9.11.2009

časopis DRUŽINA, 8.11.2009

Pogovor z dr. Karlom Gržanom.

Zakaj v duhovnem življenju radi poudarjamo, da je hvaležnost ena temeljnih drž, ki jih dolgujemo Stvarniku? Preprosto zato, ker je pravičnost tista osnova, na katero lahko postavimo medsebojni odnos – tudi z Bogom. In pravično je prepoznati, za kaj vse smo mu lahko hvaležni. Pravijo, da se nam zgodi v življenju 80 % dobrih stvari, mi pa govorimo predvsem o tem, kar je slabo. V ozadju je problem negativne pedagogike (kar naprej nam govorijo predvsem o tem, kar še ni), ki izkrivi našo pozornost v negativizem. Za primer: Otrok dobi v šoli oceno 3. Običajno je naš prvi odziv: »Ja česa pa nisi znal?« Zakaj ne bi raje vprašali: »Kaj si pa znal?« Najprej je potrebno prepoznati in ovrednotiti to, kar je že vredno. Tudi če je ocena negativna, je potrebno poiskati tleče stenje in ga s toplimi sapicami vzpodbud (te dajejo moč za sprejetje napora) prebujati v plamenček in nazadnje v plamen. Jezus nas uči, naj se v sobivanju ne dušimo, pač pa poživljamo. Zahvalna nedelja ima zato tudi izjemno pedagoško poslanstvo: učiti se, potruditi se videti, kar je vredno, in to potrditi s hvaležnostjo – v odnosu do Boga, sočloveka, vsega, kar nas obdaja.

Ali to, da smo »hvaležni«, pomeni, da smo vedno z vsem zadovoljni in na neki način pasivni pri izražanju svojih potreb, želja, pričakovanj? Veste, življenje je potrebno sprejeti najprej takšno, kot je. Nekateri ljudje so kar naprej nesrečni, ker so ujeti v past idealiziranja. Dokler smo v koordinatah zemeljskega časa in prostora, je idealiziranje kogarkoli ali česarkoli uvod v življenjsko nezadovoljstvo. Samo Bog je Resnica (pisano z veliko!), mi se srečujemo le z resničnostmi, samo Bog je Ljubezen – mi v svoji ljubeči povezanosti šele doživljamo številne metamorfoze k Ljubezni sami. In te se dogajajo, kot bi rekel sv. Janez od Križa, po temnih nočeh – obdobjih kriz. Stopili smo namreč v svet spoznavanja dobrega in zla (berimo prve strani Svetega pisma – v tistih tekstih se skrivajo osnovna spoznanja o našem zemeljskem bivanju). Če ne sprejmemo te realne osnove, bomo kar naprej nesrečni. Odpovedati se idealizaciji, pomeni izhodiščno možnost, da bomo sposobni prepoznati in ovrednotiti dobro, ki vendarle je! Pomeni pa tudi, da bomo izhajali iz zdrave osnove glede svojih potreb, želja, pričakovanj.

Toda kako lahko držo hvaležnosti ohranjamo v težkih okoliščinah, na primer v času preizkušenj, bolezni, ko se nas lotevata jeza in obup? Bog je oseba, ki se je v Jezusu Kristusu po človeško sklonila k naši človeški resničnosti. In to se nenehno ponavlja v evharistiji. Ko so težke ure, se ne smemo zapreti. Svojo resničnost je potrebno izpostaviti v odnos. Ne izpostavimo le Najsvetejšega (evharistije – konkretizacije Boga samega v času in prostoru zemeljske stvarnosti) pred ljudi, pač pa je najbolj naravna potreba, da se tudi vsak izmed nas vedno znova v tem, kar doživlja, postavi v svojem najsvetejšem (najbolj osebnem) pred Boga samega. V teh najbolj občutljivih trenutkih se dogaja v odnosu med Bogom in človekom odrešenje. To ni teorija, to je izkustvo. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, doživljam tudi sam »čas preizkušnje« – pred nekaj dnevi sem doživel rahlo možgansko kap. Lahko bi se zaprl vase in zamoril (in prej ko slej začel moriti druge, ker »sem ubogi«, ker se mi »godi krivica«). Tudi bolezen je, dokler smo v zemeljski stvarnosti, dejstvo našega bivanja. Svoje doživljanje te realnosti odpiram najprej Bogu in nato bližnjim – ta vrstni red nam je namreč svetoval Jezus v svoji največji zapovedi. In moram vam povedati, da sem zato tudi iz tega dogodka nekaj pridobil. Če Bog zapre ena vrata, jih samo zato, ker bo odprl druga. Vmesno stanje je lahko za kratek čas nelagodno. Bog očitno ne mara »prepiha«, zato je med zapiranjem enih in odpiranjem drugih »vrat« potrebno malce potrpeti. Življenja ne moremo »reševati« samo z razumom, ki se giblje na ravni vidnega – površinskega in zato površnega; k vsemu je potrebno pristopati celostno: duhovno, srčno, telesno; racionalno in intuitivno … Racionalizem je preživel. Stvari se ne rešujejo samo s pametjo, pač pa se prav tako odrešujejo v d/Duhu in Resnici.

Ali sta si hvaležnost in kritičnost v nasprotju? Nikakor. Hvaležnost daje kritičnosti pravo mero (upošteva postopnost v sposobnosti preraščanja), ki je potrebna za konstruktivni dialog. Najprej je hvaležnost, da mi je nekdo podarjen kot priložnost, a ta nekdo je vedno drug in drugačen in tako kot jaz nedovršen. S tem me notranje vznemirja, kar ni lagodno, obenem pa vznemirjenost spodbuja razvoj, preraščanje, nenehno rast v odnosu. Lagodna prijetnost v medsebojnem odnosu so le počitnice – nabiranje moči za nadaljnje preraščanje. Veste, kar naprej nas žene proti takšnim in drugačnim vrhovom ž/Življenja.

Ali je res, da so hvaležni ljudje srečnejši? To drži kot pribito! Življenje so prepoznali kot priložnost v dani realnosti, ki odpira kar naprej nove možnosti in priložnosti. Življenje je prav zato tako fantastično. Tisti, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive; kar naprej doživlja metamorfoze – preraščanja glede spoznanj, medsebojnih odnosov …

Žal se je nekaterim ljudem zaradi neprepoznane možnosti za hvaležnost sklonil pogled in se jim je zatemnila misel. Tolikim bi bilo potrebno pomagati k radosti bivanja: sprejeti sebe in bližnje v realnosti in v njej prepoznati življenje kot zanimivo priložnost. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi orisal bolj odrešujoč pristop do posameznika. Prepričan sem, da je blizu čas, ko bodo imele v procesu izobraževanja pomenljivo vlogo ne le vsebine, ki jih je potrebno osvojiti za poklicno uporabnost; kajti prav tako bodo ovrednotene vsebine, ki so pomembne za radost bivanja. In med temi so tudi »delavnice – vaje« za pravo pozornost, ki jo ohranja prav hvaležnost.

Zakaj se znajo nekateri ljudje od srca zahvaliti, zahvale drugih pa so bolj skope in gredo težko z jezika? Zahvalna nedelja nas vzgaja k zahvaljevanju, nas spodbuja k pozornosti za vse, kar je dar našemu življenju. Učiti se moramo videti in zahvaljevati za vse vredno, kar prejemamo ne le od Boga in bližnjih (nikar ne spreglejmo najbližjih!), pač pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune, od drevja, živali, pisanega cvetja, kot bi rekel sv. Frančišek. Zame je zelo pomenljiva tudi molitev zahvaljevanja, ki odpira pozornost za to, kar mi je podarjeno. Zvečer se predvsem zahvaljujem in v molitvi obudim, za kaj vse sem hvaležen: toliko tega je, da ponavadi v zahvaljevanju zaspim in morda tudi zato tako dobro spim.

Ste kdaj srečali človeka, ob katerem ste se kar čudili, kako globoko je prežet s hvaležnostjo? Vedno znova srečujem ljudi, ki sproščeno, preprosto izražajo hvaležnost. Spominjam se neke veroučne ure. Bilo je proti koncu napornega tedna. Ves utrujen, izžet sem končal uro in k meni je pristopila mala deklica. Pogledala me je v oči in rekla preprosto: »Pater, želim vam lep vikend.« Nič posebnega, pa vendarle v pozornosti nekaj tako zelo odrešujoče velikega.

Veste, zakaj danes toliko ljudi pregori? Ker nas nihče ne opazi in ne potrdi v naših naporih – premalo je tistih (če je sploh kdo), ki nam izrazijo hvaležnost, za to, da smo, in za vse, za kar si prizadevamo. Niso pomembni samo rezultati. Pomemben je trud in to, da nas nekdo v njem potrdi in opogumi. Človek je sposoben izjemnih naporov, če je le v njih prepoznan kot vreden. Poznam odličnega direktorja, ki si je zadal za eno od svojih osnovnih nalog, da vsak delovni dan obišče posamezne zaposlene in jih na številne možnosti potrdi kot vredne v njihovih naporih. In ta kolektiv cveti. Ni prihodnosti v tistih skupnostih, v katerih si pripovedujejo le to, kar (še) ni dobro. Na tak način se posameznik (ali skupnost) duši, lahko se tudi zaduši. Hvaležnost – pozitivni pristop pa je nekaj povsem drugega, je nekaj božanskega: sam po sebi prebuja življenje. Kdor si želi prihodnost, se bo moral naučiti božanske pedagogike (razberemo jo iz Jezusovega pristopa k posamezniku), ki poudarja: Vreden si! To, kar zmoreš, moraš. In nikar se ne boj, saj sem tvoja opora!

Kaj pa vam osebno, vam je blizu drža hvaležnosti in zakaj? Ker mi je toliko podarjeno, kot priložnost. In čim bolj se zahvaljujem, bolj prepoznavam in zaznavam lepoto bivanja v njeni stvarnosti, kot izjemen dar, ki ga želim v povezanosti z Bogom in vsem, kar me obdaja, vredno izkoristiti.

B. K.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Razvajen (ne-na-vaje-nost na RED) dojenček

Objavil pavel dne 4.12.2008

Najine izkušnje:

midva sva izbrala srednjo pot, kajti Milivojević je rekel, da do 1,5 leta otroka še ne moreš razvaditi ( tu je večina kvalitetnih strokovjakov razdeljena, toda bistvene razlike po Zoranu Milivojeviću do približno 1,5 leta še ni). Večje škode še ne moreš napraviti). Takrat pa se že začne, če opuščaš kritiko, zahteve (naloge otroku) in kazni, ter še naprej otroka samo hvališ in neguješ ( kar je seveda potrebno nadaljevati).

Včasih so otroci veliko jokali. Starši niso imeli mnogo časa za njih. Seveda so parkrat na dan poskrbeli za otroka. Če je pa jokal, pa je bilo naravno. Danes pa so mame panične, preSTRAŠENE in pretirano skočijo v pomoč že na vsako otrokovo cmirjenje, stokanje – kar je na robe. Velikokrat se to v družbi dogaja, da skačemo iz enega EKSTREMA v drug EKSTREM. ( starši niso imeli nič časa oz.  starši so ves čas prestrašeni in na preži)

Navezal bi se še na misel dr. ZZD in dr. Žorža, da je otrok lahko že razvajen od prvega dne. Razvajenost pomeni NE-NA-VAJE-nost na RED. Otroka moramo postopoma učiti red, naučiti na našo kulturo in civilizacijo. “če ga ne bomo mi tepli, ga bo življenje še 1000x bolj teplo!”. Gostečnika in njegovih učencev ne jemljem za kvalitetne, ker spadajo med permisivne “strokovnjake”, ki imajo celo včasih s stroko skregane ideje in teorije ( npr. o zlorabljenosti otroka). Danes je v Sloveniji permisivnost v stroki in med starši še vedno prevladujoča IDEOLOGIJA.

Skratka v osnovi sta dve močni odstopanji: 1. spanje 2. hranjenje

Otrok naj bi ponoči spal v svoji posteljici. Tudi hranjenje in izločanje naj bi prej ali slej razvojno postalo nek ritem.

Tukaj lahko nepoznavalci naredijo veliko ŠKODO. DOJENČEK ŽIVLJENJSKO RABI BLIŽINO, TOPLINO. Večinoma DOJENČEK joka zaradi neke POTREBE ( življenjsko odvisen), dosti kasneje zaradi želje ( ni življenjsko odvisen). 1. lačen, žejen 2. ZASPAN, utrujen 3. prestrašen ( običajno zgolj zaradi sanj. Lahko pa je pretirano: če ima dojenček slab odnos z mamo, če ima mama slab odnos z očetom se to pri otroku čez dan transformira v podzavest in sanje to ven butajo z brutalno iskreno grozo). 4. polulan, pokakan 5. bolan 6. želi bližino, toplino, ljubezen, ljubkovanje, obraz mame, pogovor, božanje ==> od tukaj ven prihajajo najhujše motnje ljudi, ker niso zmogli toplega odnosa z mamo ( oče tega ne more nadomestiti, če je mama infantilna ali motena). Predvsem pa od tu prihajajo motnje, da se ljudje bojijo pristne bližine z drugim človekom, da so sami, osamljeni, samotarji, ne znajo navezovati kontaktov, ne zmorejo biti z nekom, biti zvesti itd. Celo en znameniti stavek obstaja: PSIHOPATA NAREDI MOTENA MAMA.

Kdor tega ne daje dojenčku, ko ta joka – je po mojem terorist in psihopat ( v literaturi pa samo motena ali infantilna ali razvajena mama). Dostikrat, ko je pri 1 letu že začel delati ekscese, pa sva vse šla skozi – sva drugi dan videla, da se je v njem kuhala bolezen ali pa da so bili zobki vzrok tečnosti.

Midva sva tavelkega kar velikokrat v roke vzela in nosila. Ponoči je sam ( veliko sem ga prenosil, da je zaspal – potem kasneje, pri 1 letu, sem bil zraven, kasneje pa sem ga tudi že včasih zapustil) zaspal v posteljici. Včasih sem ga sredi noči nosil, včasih ga je žena podojila in je ob njej prespal del noči. Še danes imava ta nočni obisk – in to je znak, kot nama je včeraj na predavanju rekla ZZD – da se še nisva OD-LOČILA. Malega veliko več nosimo. Je bolj nesiguren in nesamostojen kot ta velik. Bolj je prestrašen, zato več te nege rabi.Zvečer ga nosim in položim v posteljico, okrog 1h se zbudi in ga lahko hitro uspavam, toda ko ga dam v posteljico -se zbudi. Hoče biti v dnevni sobi na kavču. Tako, da žena drugi del noči tam prespi ( je mnogo topleje). Doji ga vsakič, ko želi. Zdaj dodajamo že 2 meseca, kar zmanjša dojenje. Največkrat je VZROK TEČNOSTI otroka po mojih izkušnjah ŽEJA ( voda, razredčen sok) ali UTRUJENOST. Kajti pri lakoti je otrok histeričen.

Vseeno se mora starš pri otroku naučiti NIANSE joka: kdaj je res bolečina, kdaj je res iskrena želja po hrani, spanju. Kdaj pa je jok tečkanje za brez veze, tečkanje za ekstra pozornostjo, kdaj izsiljuje nekaj ekstra. Ponoči res ni čas za pogovor in igranje z otrokom, ponoči se vse naredi, da se otroka uspava, če je starš normalen. Če pa se sredi noči z otrokom igra, pogovarja, bere pravljice – pa sporoča otroku blodno sporočilo o ritmu dneva.

Najin otrok je začel dalje spati, ko se mu je začela dodajati hrana, ko je močneje jedel. Je pa naravno, da se otrok ponoči zbuja zaradi sanj še tja do OŠ ( ker otrok živi v svojem magičnem, domišljijskem svetu!!!). Ne SMEMO pa ga siliti, da ponoči pove, da ga lulat ali kakat ( ZZD je včeraj nekajkrat poudarila, da to ni dobro zanj) in da bo razvojno sam prišel do tega. Otrok ima pravico spati s plenico do 5. leta. Vsi 2. leti stari otroci pa morajo sami čez dan na stranišče, biti suhi in ne smejo piti iz flaške oz. cuzati dude – ker je to regresivno, nazadovalno ( skratka razvajenost).

ZZD je rekla, da v vrtcu v enem tednu nauči (15 otrok naenkrat), da zaspijo. Ne dela panike. 2x ali 3x gre do otroka, ki dvigne glavo iz posteljice in mu jo rahlo potisne dol. Seveda je štala pri starših, ki s(M)o otrokom že pokazali PREMEHKO plat in smo sami infantilni ( “otrok se nam smili”, “ne zdržimo joka otroka”, “boli nas, ko joka”) To je znak šibkih (delno infantilnih) staršev, ki so PRETIRANO SKRBNI in otroka PRETIRANO ZAŠČITIJO, tako da otroci niso kos nalogam, ki jih njegovi vrstniki že z lahkoto zmorejo ( otroci iz vatke, kar je danes najpogostejši pojav). O PREZAŠČITENOSTI največ kvalitetno piše p. Dr. Karl Gržan ( glej blog Aleša, kjer je celovit miselni vzorec Gržanovega predavanja iz NV2008).

Problem s(M)o mame oz. očetje – ki jih otrok začuti, da so šibki, neznačajni, mehki in jih z lahkoto s pomočjo joka in izsiljevanja vozi okrog prsta. Pri nas sem jaz tisti. Ko gre otrok spat, vedno kliče mene. Otrok kliče “mehkejšega starša”, “šibkega starša”, “slabiča”. Včasih so bile pogosto mame, danes pa očetje. Isto je rekla za prvi odhod v vrtec ali potovanje na 5 dnevni tabor ( 5 letniki). Če se mama ne zmore OD-LOČITI, potem je tam nekaj polurna štala.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bogdan Žorž, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Slovenija, Starejši sin, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, dr. Zdenka Zalokar Divjak, dr. Zoran Milivojević, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, šolstvo | Brez komentarjev »

Poslušanje predavanj na NV 2008, K. Gržan in B. Cestnik

Objavil pavel dne 22.11.2008

Končno smo dobili posnetke PREDVANJ Nikodemovih večerov za javnost.

Do sedaj smo bili deležni “žive vode”, le če smo bili tam prisotni. Če smo kot študenti imeli čas še te večere obiskovati. Danes pa, ko živimo nekaj 10 km ali celo 100km ven iz LJ ali MB – pa je to nemogoče.

V živo sem šel poslušati celjana p. dr. Karla Gržana (o Gržanovih drugih predavanjih izvrstno piše bloger Aleš na svojem blogu). Dolgo časa je bil župnik v Razborju, kjer je tudi komuna nekdanjih odvisnikov od trdih drog..

»Ej vi, jaz sem TEGA vreden 1» je naslov Gržanovega predavanja ( torek 18.11.2008).

Št. 1 je predavanje ( s 5 minutnim uvodom in 10 minutnim glasbenim vložkom v uvodu)

Št. 2 je odgovor na vprašanja občinstva

Gržan je predaval:

  1. o osebnem iskanju sreče, zadovoljstva
  2. o realnost življenja, ki naj bi jo iskali namesto iskanja idealov
  3. o zasvojenosti, o vzroku zasvojenosti
  4. o sprejemanju svojega dela osebnosti, ki je negativen, šibek, krhek, ranljiv, “neidealen”
  5. o narkomanih v komuni
  6. o iskanju resničnih in dobrih kvalitet v sebi, v svojemu bližnjemu
  7. o tem, da se sanjarjenje ozdravi le tako, da človeka vržeš v realnost, v fizično delo, v konkretne naloge, ” v štalo”
  8. na življenje ne smemo gledati kot na nekaj idealnega
  9. noben človeški odnos ne sme izhajati o IDEALNIH PREDSTAVAH o drugem, sebi, odnosu
  10. kdor gradi na idealnem, gradi na uničljivem
  11. idealna predstava o drugem je NASILJE NAD DRUGIM
  12. če je kdo v idealih, je izgubil stik z realnostjo življenja, stik z zadovoljstvom v življenju
  13. iskati dobro v življenjskih priložnostih
  14. pristen, realen, iskren odnos JAZ in TI, je alternativa ILUZIJAM in IDEALOM ( ki prinašajo osebno nesrečo in družbeno nesrečo
Na posnetkih sem poslušal ptujčana p. Branka Cestnika. Nekdanji ZSMSjevec in sedanji ostri, lucidni in humorni kritik tako Cerkve kot tudi družbenih razmer v Sloveniji in v svetu.

» Kultura cerkve ni enako kultura mladih 1! » je naslov Cestnikovega predavanja ( sreda 19.11.2008) s ciljem biti REALEN in BITI OPTIMIST.

  1. o mladih, ki množično zapuščajo Cerkev
  2. Cerkev z mladimi več ne zna
  3. 7.000 mladih na srečanju v Stični, kar je skoraj toliko kot Rock Otočec
  4. nemoč Cerkve
  5. prvi del o Cerkvi, drugi o sodobnem mladostnikih, tretji del pa o živahnem delu Cerkve, ki kljub vsemu kvalitetno živi
  6. sodobni mladostniki so leni, uživaški, brezciljni, kultura omame se širi, delovna sposobnost evropske mladine pada, znanje tudi

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družina, Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dr. Karl Gržan, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, učenje, vzgoja samega sebe, šolstvo | Brez komentarjev »

42. Nikodemovi večeri

Objavil pavel dne 15.11.2008

42. NIKODEMOVI VECERI:

MLADOST – PRILOZNOST ALI GROZNJA?

Letosnji Nikodemovi veceri bodo potekali od ponedeljka, 17. novembra 2008, do cetrtka, 27. novembra 2008, z zacetkom vsak vecer ob 19.30 na Teoloski fakulteti (Poljanska 4, Ljubljana). Ker smo v Cerkvi na Slovenskem letosnje leto namenili mladim, je tudi tematika Nikodemovih vecerov namenjena mladim in o mladih.

Spored:

  • Ponedeljek, 17. november 2008: Mladost – priloznost ali groznja?, Matej Cepin
  • Torek,18. november 2008: Ej, vi, jaz sem vreden!, dr. Karel Grzan
  • Sreda, 19. november 2008: Kultura Cerkve ≠ kultura mladih, mag. Branko Cestnik
  • Cetrtek, 20. november 2008: Zivljenje v eno, v dvoje, v troje?, zakonca Siter
  • Ponedeljek, 24. november 2008: Duhovnost mladega cloveka, br. Stefan Kozuh
  • Torek, 25. november 2008: Osebna celostna rast, p. mag. Silvo Sinkovec DJ
  • Sreda, 26. november 2008: Cerkev mi nima kaj dati!, Vlado Pecnik
  • Cetrtek, 27. november 2008: Mesto mladih v Cerkvi, okrogla miza, gostje: nadskof Alojz Uran, Gregor Kunej (SOM), s. Majda Pangersic HMP, Jernej Kastelec (Skupnost Emanuel), Mojca Petovar (Mladi val), Klavdija Kralj (ZSKSS)
Podrobnejso predstavitev predavanj in posameznih predavateljev si lahko preberete na
——————————————————————
Zelo verjetno ( potrudil se bom), da ne zamudim Cestnika in Geržana. Pri Geržanu zaznavam izredno tenkočutnost do notranjih bojev, intimnosti.
Pri Cestniku pa cenim izredno kritičnost ter kvaliteten in sodoben sociološki pregled.
Oba pa sta izredna realista z občutkom za TUKAJ in ZDAJ. Hitro uvidita idealizme sodobnih družbenih skupin ( Cestnik) oz. sodobnega krhkega človeka ( Geržan) in “kam pes taco moli”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Slovenija, dr. Karl Gržan, inženirji družbe, modne družbene smernice | Brez komentarjev »

Predavanje p. Karla Geržana družinam

Objavil pavel dne 9.09.2006

Najprej je sicer nanizal nekaj primerov, anekdot, malo je pokritiziral današnjo suženjsko družbo z vsemi njenimi tatovi pozornosti (TV, internet, delovni čas, nesvoboda mišljenja in govora), potem pa se je osredotočil na pet točk, ki so po njegovih izkušnjah potrebne, da lahko živimo skladno in v zadovoljstvu (s seboj in z drugimi). Vedno namreč poudarja, da je vsak človek tudi in predvsem duhovno bitje in da moramo za srečo zunanjim stvarem nujno dodati srce in globino duha.

1. spoštovanje, oz. sprejetje posameznika v resničnosti (ne v namišljeni idealnosti) njegove osebe

Išči ravnovesje, ki je v realnosti življenja, ne delaj kontrastov (dober – slab, kriv –nedolžen, pravičen -krivičen), ker to vodi v izgnanost tebe samega iz družbe. Izvor: okušanje sadov drevesa dobrega in slabega je vodilo v izgon iz raja. Poskusi sprejeti, da je vsak izmed nas “čudna, čudežna čudovitost, vredna čudenja.” Čudi se vsemu, kar ti Bog daje v življenju in išči predvsem dobro v teh simbolih.

Za otroka je veliko bolj od tvojih besed pomembno tisto, kar otrok ob tebi začuti – tvoje zvenenje (ali si zadovoljen, miren…). Zato bodi pristen, če ni tvoj dan, to tudi povej, ker imaš pravico, da kakšen dan nisi v popolni formi. Ne maskiraj svojih težkih čustev s prijetnimi, lažnimi, ker s tem otroka zavajaš. Hkrati pa ne greni otroku življenja s problemi ( težkimi čustvi), ki jih moraš reševati na odrasli ravni z odraslimi in ne z otrokom)

Tudi za starše je zelo pomembno, da zaznajo zvenenje otroka. Ob problemih v šoli je potrebno razbrati, ali otrok noče, ne zmore ali ne dela. Ob otrokovih neuspehih ne pozabi, kaj si doživljal kot otrok ali mladostnik, sebe ne idealiziraj, ampak mu zaupaj, s kakšnimi težavami v sebi si se ti srečeval v svetu, v šoli, s sovrstniki,…. Dovoli si priznati, da tvoj otrok ni idealen ( popoln, najboljši od vseh) – saj ne more biti, je pa v resnici najboljši v svoji realnosti! Zato je treba otroka zaznati, se ga veseliti. Zaznavnosti se najbolje učimo v odnosu z Bogom, saj so potrebne podobne metode – da ne razbiraš samo zunanjosti, ampak globljo resničnost. Če sam živiš v globini (pomemben je tudi stik z naravo), otroka ne boš gledal površno, samo kar se kaže navzven, temveč boš opažal tudi njegove notranje vzgibe, notranjo logiko, notranja čustva.

Če razberemo, da otrok ni miren, ni zadovoljen v sebi, oz. mu ni dobro biti, mu prisluhnimo in dovolimo, da se tako počuti. Družina je poklicana kot območje resničnosti, sočutja, tišine (ko otrok pride domov, ne imej vklopljenega radia, TV, da boš lahko res slišal in zaznal otroka). Ne preprečujmo otroku biti žalosten ali jezen.

Realnost drugega lahko sprejmeš v duhovni dimenziji, z molitvijo.

2. zadovoljstvo v družin Vsak – starši in otroci imamo pravico in dolžnost, da se imamo fajn – da ti je dobro BITI ( bivati), da si zadovoljen s sabo in z drugimi.i Izgon iz raja pomeni izgon v čas in prostor, torej dvojnost, ki pomeni tudi razklanost. Glavni razlog za umik otrok ( beg iz odnosa, umik v osamo, v sanjarjenje) so nezadovoljni starši.

3. območje razvidnih vrednot To kar vidiš, slišiš, predvsem pa občutiš, doživiš, se globoko vtisne v nezavedne vzorce, ki ti dirigirajo, določajo življenje, če se ga ne trudiš ozavestiti (o tem ni več veliko govoril, ker mu je zmanjkalo časa). Če se ne zavedaš notranjih vzorcev, ki te gonijo po vedno istih poteh, prepadih, si na nek način suženj avtomatizma teh vzorcev in nesreče v katero te ti vzorci vodijo. Pomembna je notranja svoboda, kjer se lahko v miru in odgovorno odločim za naslednje dejanje. 4. Pri vzgoji je potrebno spoštljivo, pravično in odgovorno postavljanje in vzdrževanje mej. Meje dajejo občutek varnosti, stabilnosti in učijo spoštovanja.

5. Poudaril je tudi pomen rednega telesnega, duševnega in duhovnega prehranjevanja.

Žal je moral precej na hitro zaključiti (smo malo kasneje začeli), tako da je dal samo še iztočnice za delavnico, za pogovor v skupinah (po 10 parov):

A) ali pomagava drug drugega ovrednotiti in si pomagava k sprejemanju sebe, sozakonca in otrok? kako?

B) ali si vzameva čas zase, za najin zakon, ali se zavedava pomena lastnega časa za zadovoljstvo?

C) postavljanje mej

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Partnerski odnos, mož & žena, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, duhovna misel, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, čustva | Brez komentarjev »