Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Pretirano ubogljivi - ali pretirano pridni - otroci, za katere skoraj 100% velja, da so nesamostojni v rizičnih primerih - nikakor pa ne v rutinskem delu ( a znajo s trdim delom, ponavljanjem, pridnostjo itd. z lahkoto preživeti - kar pa razvajeni ne znajo!- zato se razvajenec preživlja zgolj s parazitiranjem in manipuliranjem tistih pridnih ljudi - države ( socialisti!!!)  - ki so naivni, nerazumni oz. neumni). Nikakor pa - vzgojeni - ker je skregano z osnovnim pojmom VZGOJA, ki ga ta povezava namenoma ( hote ali nehote) diskvalificira.

Danes je veliko neznanja (zmedenih delčkov znanja), hkrati pa tudi ekstremov: Na eni strani konzervativna desna gibanja družino idealizirajo in romanticirajo, mitizirajo. Levičarska gibanja pa družini, vzgoji pripišejo zgolj zablode, zlo, psihične okvare, zlorabe. Tako, da nek preprost človek hitro povzame - nehote - neko ekstremno ideološko govorico, ki je v nekem prostoru bolj prisotna ( in pri nas je levičarska govorica definitivno monopolna in izključujoča do ostalih mišljenj).

Tako, da je konstruktivnost spremembe naslova ( če resnično želimo govoriti o vzgoji in jo tudi kritizirati v vseh zablodnih pojmovanjih vzgoje) : 1.večja jasnost naslova in debate 2. hkrati pa ni paradoks: kajti glavni vzgojni cilj je pripeljati otroka k samostojnosti ( ODRASLOSTI). Večno omejevan in prestrašen človek pa je večni otrok in je nezmožen odraslosti ( samostojnosti, PODJETNOSTI, logične presoje, razumnosti, tveganja, učenja iz napak, popravljanja napak, planiranja, odgovornosti za vsa svoja dejanja, sklepanja in vzdrževanje konstruktivnih odnosov. IMA RAD SEBE in DRUGE). Hlapec in suženj - nimata razvitega odraslega - temveč imata zgolj zlorabljenega otroka v osebi. Tega pa ne želi noben duševno normalen starš, kajne?

Prestrašen otrok je po mojem preširoka množica in ni nujno zgolj rezultat avtoritarne “vzgoje” ( ki je prestrašen otrok - ki se boji narediti napako ali neizpolniti povelje) - temveč je lahko vmes tudi ločitev staršev, smrt enega starša, slab odnos staršev, prepiri med starši, zloraba otroka itd.

Prezaščiten otrok pa je otrok v vatki - zaradi zblojene filozofije staršev ali velike tesnobe staršev - ki otroka predolgo ščitijo kot dojenčka, ga pretirano omejujejo, mu ne dovolijo samostojnega ukrepanja, mišljenja itd.

Pretirano prilagodljivega otroka pa povzročijjo avtoritarni starši ( ne starši z avtoriteto - temveč tisti, ki zlorabljajo moč) z ustrahovanjem ( duhovnim, duševnim in telesnim), avtokratskostjo, nasiljem + pomanjkanje pohvale, nege, spodbude, topline, podpore, konstruktivnosti in razumevanja, da vsak človek dela napake in se iz njih uči.

Vzgoja pomeni, da starši otroka peljejo k samostojnemu, odraslemu ukrepanju. Ki pa prej ali slej poleg ponotranjenih pravil na začetku (kreiranje Starša v otroku)- pripelje do tega, da otrok zna logično in življenjsko razmišljati, konstruktivno reševati probleme vsak dan in poskušati, reskirati in za vse te akcije prevzeti odgovornost in se iz izkušenj učiti (kreiranje Odraslega v otrku). Skratka otroku je treba pomagati razviti tako Starša kot predvsem ODRASLEGA.

Govor o prezaščitenih otrocih in o pretirano prilagodljivih otrocih ( ” PRIDEEEEEEEN!”, ki jih starši zlomijo - saj jim ne dovolijo in ne dopuščajo s časom vedno več svobode, poskušanja, delanja napak in učenja iz napak. Tako se ti otroci bojijo novega, bojijo se reskirati, nikoli ne bodo podjetni- zgolj pridni uradniki, ki bodo nadrejenim kolesarsko upogibali glave, podrejene pa z nogami hudobno tlačili. Skratka ta “vzgoja” je fevdalna vzgoja. Tak otrok ima v sebi groznega kritizirajočega, kaznujočega in omejujočega avtoritarnega Starša, pa še velikega prestrašenega in popolnoma prilagojenega, uboglijvega Otroka, Odraslega pa skorajda nima v sebi.

V verskem smislu so to zelo ubogljivi verniki - ki ne znajo razmišljati s svojo glavo - ker ne upajo - in na vsakem koraku NEKRITIČNO citirajo Katekizem ( primer xy) ali NEKRITIČNO kopirajo cele plahte iz internet SP ( primer zx) oz. trdo sledijo Marxu, Kardelju in socializmu - brezrazumno in slepo = fanatiki.

V službah pa so to absolutno nekonfliktni in venomer lojalni delavci - primer ministrica Cotman. Hecno je, da pod pretirano ubogljive otroke spadajo tudi večni uporniki  - ki zgolj zanikajo vse kar starši ( avtoriteta) zahtevajo ( pa naj bo dobro ali slabo) - torej se ne morejo svobodno in odraslo odločati .

Še vedno pa ne moremo iz vzgoje izključevati kazni - kajti KRITIKA, kazen je osnova za prvo učenje, za učenje meja, za popravljanje napačnega obnašanja! Kako bo otrok sicer vedel, da dela nekaj napačno, narobe, škodljivo???? . Če pa otrok nima meja ( kazni) pa je to prvovrsten recept za razvajenega otroka - ki nikogar ne spoštuje v življenju in vse ljudi po vrsti manipulira in psihopatsko povozi ( nikoli v sebi ne občuti občutka KRIVDE). Otroka je nujno potrebno postopoma frustrirati - ker le zmožnost samofrustracije ( potrpljenje z delom, učenjem, nisi vedno prvi in najpomemebnejši) je znak odraslosti.

Skratka med ljudmi nad 35 let so v Sloveniji v 90% pretirano prilagojeni in prezaščiteni osebki (” ne smeš misliti s svojo glavo - ker imam zgolj jaz vedno prav in se ti vedno motiš, ker si še zelen”), pod 35 let pa v 90% razvajeni osebki in prezaščiteni osebki ( “ni ti treba narediti, bom jaz namesto tebe -da boš imel srečno otroštvo, da ti ne bo treba trpeti”).

Č e 85% državljanov Slovenije leta 2008 po božje časti socializem - potem je to jasen znak, da so prezaščiteni in da jih je strah svobode in podjetnosti - da jim manjka Odrasli. In da za življenje potrebujejo nujno zaščito Države oz. Diktatorja pa čeprav so polnoletni.

Je zdrav. To je najbolj važno.

Ima pa kar dosti krčev, kar pa pri prvem nisva bila navajena. Najprej jih je imel od 18h do 24h, sedaj pa jih ima tudi dopoldan. Morda mamica ni dovolj previdna kaj je - zadnjič je jedla pesto, pa kompot iz suhih sliv itd. Res pa se izogiba agrumov, svinjine, kivija in svežega sadja - čeprav si občasno privošči košček jabolka ali hruške.

Mali ima tudi veliko drobnih pikic na obrazu. Zadnjih 14 dni je veliko zunaj, na blagem sončku, tako da se mu koža zelo spreminja. V deževnih dneh ima polno drobnih pikic, v sončnih pa je tako svilnato lepa in rjava polt.

Danes je imel prvi pregled pri pediatru. Pri 6 tednih.

Velikost 62cm, presega najvišjo krivulju.

Teža 6400g kar pomeni najvišja krivulja. To se otroku pozna redno dojenje, včasih tudi na vsaki dve uri, čeprav velikokrat spi tudi po 3 ali celo 4 ure. Tudi ponoči, ko je običajno dojenje tam med 3 in 4 uro zjutraj.

Obseg glave naj bi bil 38cm.

Prejšnji teden sem ga dal fotografirati.11€ cena 4 fotk za dokumente, kar mi je zelo drago. Potem pa sem še skoraj 20€ plačal ( pozabil sem) za OI. Kmalu gremo namreč na morje.

Danes grem še podaljašti vse zdravstvene izkaznice in naročiti izkaznice za tujo državo.

Tako pa sva sedaj z ženo zamenjala delovne dolžnosti. Med fuzbalom in otrokovimi krči ga 2 uri nosim in umirjam - vmes pa gledam tekmo. Medtem pa žena daje spati tavelkega, ki je sedaj pri skoraj 2eh letih res velik v primerjavi z dojenčkom.

Tavelkemu zadnji čas izkazujeva mnogo več pozornosti, da se ne bi počutil zapostavljen. Pozna se mu, da ga zadnje tri mesece obvladujeta dve močni čustvi: sram in trma. Tako, da je sploh glede trme zelo težko z njim.

Ta teden je tavelk zgleda imel težave z imunskim sistemom, kajti bil je zelo nerazpoložen in jokav ter slabo ješč. Včeraj se je stanje obrnilo, sploh ker je pojedel veliko kivija in tudi zelo dobro in dolgo spal.

Včeraj smo bili na obisku pri bivših sosedih, ki so si kupili nekaj 10 km stran novo hišo. Šli smo gledati njihovega lepotca, ki se je rodil točno 10 dni za našim. Oči in obraz nima prav nič dojenčkast ( spačen, težko odpira oči, megleno in v prazno gleda), temveč gleda zelo živahno in trezno kot bi bil 6 mesecev star. Otroci so se tam igrali z neštetimi igračami, ki jih imajo tam.

Potem sva se ž ženo pogovarjala kakšna starša sva. Meni se zdi, da sva OK starša. Vsak večer ubita od napora padeva v posteljo. Žena pa je pojamrala, da se ji oba zdiva preveč popustljiva do tavelkega Da ne izražava jasnih in kratkih zahtev, temveč otroka preveč prosiva, ga prepričujeva kot bi bil odrasel, mu ponujava različne vrste hrane - namesto, da bi mu rekla HOČEM, NAREDI TO, NEHAJ, NE itd.

Patra Žužka sem prvič srečal v župniji sv. Jakoba. Tam je bil včasih nastanjen. Pri Jakobu smo se mi mladi, mi študenjte nekoč srečevali.

Poznal sem par znancev, ki so hodili v njegovo Maranatho. Tudi moja mlajša sestrična, ki je bila pri mojih 24ih letih moja birmanska botrica. Ko sem spraševal kaj delajo - je bil v glavnem odgovor: tam se družimo mladi, ki imamo radi odkrivanje biserov narave, še posebno hribov.

Ne spomnim se ali smo bili skupaj na morju, ko smo šli ” k Žužku na Krk” za en teden. Menda je bil takrat p. Žužek tam, ker je redno večkrat na dan za pol ure hodil plavat. Disciplina. Jeklena disciplina pri 80ih letih.

Prvič sem p. Žužka osebno bolj spoznal, ko sem pri 27ih letih šel v Vrtovčev dom na Visokem, blizu Poljan. Pater je tam večkrat letno prirejal seminarje iz retorike. Jaz pa sem rabil nova znanja, saj sem vedno več pisal in v tem pisanju odkrival srečo, samoizpolnjevanje in kreativnost. Veliko sem pisal za interni časopis in želel sem biti bolj učinkovit, želel sem seči bralcem v srce in možgane s svojimi osebnimi sporočanji. “Vedeti moraš komu sporočaš. Vedeti moraš kaj želiš sporočiti. Poišči torej učinkovit način KAKO to sporočiti”.

Bil je dostikrat zelo kritičen, ko nam je popravljal izgovorjavo, govorjenje, mmhhh, ahaaa. Velikokrat nam je dajal aktualne primere iz sedanjosti - iz TV , od politikov. Posebno dobro se je znal norčevati iz bedne retorike Tita. Večkrat nam je zabičal, da moramo tekst krajšati in krajšati. Dobra sporočila so kratka. Zgolj v socializmu se naklada in naklada - sestankuje in bohoti nerazumljiva latovščina.

Bil sem kar dosti distanciran do njega. Bil je korenina. Trden. Avtoriteta. To je sevalo iz njega. V tistem času nisem maral avtoritet. Bil sem LDSovsko, preko Mladine, impregniran z levičarsko histerijo proti avtoriteti, proti vrednotam - prepojen z bednim nihilističnim cinizmom, ki je značilen za uporniške otroke. Tega se večina ZSMSjevcev še danes v starosti 50 let in več ne zna otresti. Kako bedna samomučilnica.

Veliko je zahteval od nas in veliko je kritiziral, bolj malo je pohvalil. To me je še bolj distanciralo. Nasploh pa so se mi takrat vsi starejši jezuiti zdeli zelo hladni, samotni, distancirani. Razen p. Jožeta Kokalja, ki je vedno odseval neko otroško razigranost, vedrost in je bil človek hitre dostopnosti in odnosnosti ( Afrika živi v njem, misijoni se mu poznajo!). To se mi je zdelo vedno tako čudno, da jezuiti, katerih glavno učenje temelji na odnosih ( sv. Trojica) - da jih tako malo upa iti bolj sproščeno v odnose. So tako rezervirani. Tako študiozno osamljeni. Po svoje me je p. Žužek kot stara garda jezuitov zelo spominjal na p. Vidra. Ti starci so imeli izvrsten smisel za humor, vsi so bili zelo iskalsko radovedni ( kljub pozni starosti 80ih let) , zelo izkušeni, pametni in modri. Pravi očetje.

Tako kot pri p. Kokalju, kot pri p. Žužku sta mi bili všeč predvsem dve lastnosti: izjemen humor in pa osebnostna trdnost oz. zvestoba v težkih preizkušnjah. Morda nezavedno nas je mlade privlačila njegova iskalska žilica, radovednost, odprtost v čudenje. Znal se je čuditi kot majhen otrok, pa čeprav je imel razum zelo močno razvit.

V Vrtovčevem domu je pater hitro porazdelil odgovornosti in dolžnosti med nas. Vsi smo delali in vsi smo praznovali. Glavno pa je bilo pisanje, predstavljanje in kritika teksta ter nastopanja.

Takrat enkrat je izšla ena izmed njegovih številnih knjig - ki je bila njegova avtobiografija - naslov sem pozabil - čeprav sem knjigo kupil. Opisoval je dolga leta v zaporu, kako sta ga okrog leta 1953 major Mitja Ribičič in Zdenko Rotar zasliševala, mučila in poniževala - a jima je vračal z inteligenco, humorjem in izjemno vero. Žužek je bil namreč eden od jezuitov, in tudi duhovnikov, ki je bil največ let zaprt v jeklenih časih komunizma. V knjigi tudi opisuje različne prizore mučenja, poniževanja, zasliševanj. Veliko duhovnikov se je takrat zlomilo in začelo delati za UDBO. Tam izpadeta Rotar in Ribičič kot dva poživinjena gestapovca, dve groteskni figuri. Ko sem ga enkrat o tem vprašal, je rekel, da bi morali po osamosvojitvi zapreti zgolj nekaj 10 bivših komunistov, ki so bili zločinci - ni treba delati lustracije, zgolj nekaj deset tistih zločincev.

Kasneje sem, čez 7 let, sem še za en teden oglasil v Srednji vasi pri Bohinju, na počitnicah pri Maranathi. Takrat sem bil po dolgi vezi samski in sem rabil tako odžalovati, kot neko normalno družbo. Punce, ki so bile tam so bile absolutno zame premlade, približno deset do 15 let. Hodili smo po Bohinjskih hribih, imeli bogoslužja v naravi, imeli judovske plese na travniku, zvečer smo prepevali, skupaj kuhali in skupaj pospravljali. Planina Krstenica, Stol, Sedmera jezera, dolina in slapovi Koritnice, popoldan pa kopanje v Bohinjskem jezeru. Če sem mislil, da je malo dobrih plavalcev, ki tako dolgo plavajo kot jaz po mojih izkušnjah iz Bleda in Bohinja -so se Maranathovci izkazali za najbolj pogumne plavalce. Skupaj (predvsem dekleta) smo plavali vsaj 2 km od obale. Kakšna vzgoja za skupnost! Take nisem bil nikjer drugje tako izkušenjsko deležen.

Pater Miha Žužek je bil tudi duhovni vodja številnim mojim prijateljem in znancem, nekateri so že pokojni, kot npr. Peter, ki je bil prav tako Dolenjec, kot p. Miha.

Duhovnost, ki jo je predajal naprej p. Žužek je bila usmerjena v iskanje Boga skozi čudeže stvarstva, čudeže, ki nam jih podarja Stvarnik. Bog stvarnik. Predvsem je znano njegovo pionirsko delo, ko so z Maranathovci ( med njimi so izjemni fotografi kot sta Metod in Beno) raziskovali okolico Mangarta , Loga pod Mangartom in tam popisali in poimenovali preko 100 odkritih slapov.

Zadnje tri leta je bil bolan, starost ga je tako izmučila, da je bil veliko v bolnici in v domu.

Par linkov iz njegovega pogreba in par intimnih spominov njegovih učencev nanj.

fotografije iz pogreba ( ne vem katera cerkev je to, kajti sv. Rok v Dravljah to zagotov ni)

p. Silvo Šinkovec

p. Peter Lah 

duhovno najbolj bogat bloger, Maček Muri, Maranathovec

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

“Eden izmed razlogov, zakaj so slovenski filmi slabi, je ta, da junak ni junak. Naši pisci stavijo na vprašljive junake. Na falirane študente, pijančke, depresivneže, sanjače, na ljudi z eksistencialno tesnobo. Kot da se naši pisci sramujejo klasičnega pozitivnega junaka.”

V sodobnih filmih manjka lik očeta. O tem se je v intervjuju pogovarjal p. Branko Cestnik. 

Danes mi je novi sodelavec omenil, naj ob 21h na TV gledam dokumentarec o Angoli. Zadnjič je ostalim sodelavcem z diasi predstavil svoje enomesečno bivanje in prostovoljno delo v Angoli.

Dokumentarec si lahko ogledate na arhivu: ANGOLA, PREZRTA DEŽELA, DOKUMENTARNA SERIJA, 1/2 2100

Moj novi sodelavec je dvakrat bežno viden v tem odličnem dokumentarcu Jožeta Možine.

Dokumentarec kaže kako prostovoljci iz Slovenije v okviru redovnic salezijanskega reda ( s. Zvonka) pomagajo v šoli učiti in vzgajati otroke, ki jih vlada množično zanemarja.

Angola je še vedno komunistična država. Najprej sem mislil, da so bili kolonialisti Nemci, ki pa so baje bili malce nižje, pod Angolo, v Namibiji. Tu pa so bili Portugalci, ki so zgradili ogromno infrastrukture in tovaren. Bili so pa tudi Angleži kolonialisti nekaj časa, ki pa so Angolo zgolj imperailistično molzli. Šele leta 1975 se je Angola uprla in pregnala imperialiste. Po uporu pa je komunistično gibanje začelo revolucijo in sprožilo dolgotrajno državljansko vojno, ki je zahtevala nekaj miljonov življenje, beguncev, sirot in ranjencev.

Prva ladja za revolucionarje je prišla iz Jugoslavije, ladja Piran. Leta 1975. S katero so naši Dolanci, Popiti in Kučani pošiljali orožje revolucionarjem, predvsem pehotne mine. Pripeljala je orožje, predvsem mine. Revolucionarje so podprli na Kubi, ki je poslala Cheja in sovjetsko moderno orožje, medtem ko je protirevolucinarje podpirala ZDA in Južna Afrika, ki je država z najvišjim standardom v Afriki. Tudi za črnce!

Angola je bogata z diamanti in zelo bogata z nafto. Ključni so bili že ruski bombniki, ukrajinsko orožje (pred oranžno revolucijo) in slovaško orožje (pred reformno vlado). Ključni za zmago komunistov. Ker so socialisti v tej državljanski vojni zmagali, ko so leta 1992 ubili vodjo protirevolucionarjev - so sedaj na oblasti. Živijo v luksuznih predelih mest, v elitnih, baročnih , luksuznih vilah, ki so jih zgradili še Portugalci. Državo vodijo na fevdalistični način. Prodajajo diamante na svetovni trg in nafto zgolj Kitajski - medtem kot 99% džavljanov strada z enim dolarjem na mesec, brez zdravstva, brez šolstva - razen, če le tega ne usposobijo misijonarji s pomočjo darov iz Evrope ali pa new agerske in protestantske sekte iz ZDA in Brazilije - ki pa so še bolj uspešne kot katoliška Cerkev s svojimi misijoni in prostovoljci.

Povprečna družina ima 6 otrok. Letalske civilne povezave z letali Antonov vzdržujejo še danes ruski vojaški piloti, ki jih plačuje Rusija. Ekstra profit si ta socialistična mafija baše v žepe - tako kot na Kitajskem, v Rusiji, v Srbiji in v Sloveniji. Briga jih za rajo. Ker oni tako izkrivljeno - kriminalno razumejo kapitalizem = ki so ga edino oni v državi lahko prevzeli! - češ “kapitalizem so bogati barbari, ki čimbolj izcuzajo delavce”. Pa to ni kapitalizem. To je kratkovidno sužnjelastništvo oz. fevdalizem oz. kar Marx imenuje: “začetno obdobje kapitalizma”. V kapitalizmu tekmujejo predvsem kapitalisti med seboj - pa tudi delavci. Vsi tekmujejo. Ker osnova kapitalizma je tekma na trgu in pravni mehanizem ( + mediji) , ki zahteva, da je tekma FER. Če si kdo uzurpira monopol -ga pravna država ostro sankcionira. Enron je kriminalni eksces, ki so ga pravne službe ZDA ostro sankcionirale. Pri nas pa je v Sloveniji Enron že desetletja normalen način poslovanja vseh državnih in večine manjših podjetij, ki so zvezane z državnimi podjetji.

Angola je v 15.stl. zaradi belcev in še prej Arabcev izselila 1,3 miljona sužnjev, predvsem vBrazilijo. Tu govorijo portugalščino, v Braziliji pa portugalščina vsebuje veliko angolske govorice, besed. Sužnjelastništvo, beli in arabski trgovci so prihajali do poceni sužnjev tako, da so med sabo sprli poglavarje in jih plačevali, da so napadali druga plemena, zajeli sužnje in jih trgovcem prodajali.

Čas Portugalcev je bil stopnja najvišjega blagostanja Angole. Ljudje so imeli delo. Dobre ribiške ladje. Ameriške tovarne. Revolucinarji so vse to uničili. Posledica socializma je skrajna revščina za večino prebivalstva. Skrajni brezup. S slabimi čolni se preživljajo kot ribiči ali pa preprodajajo robo. Infrastruktura je uničena ali pa hitro propada, ker gospodarji z njo ne znajo gospodariti. Samo ena ozka elita socialističnih voditeljev in njihov vojaško - policijsko - birokratski aparat živi na nivoju in reklamira zgodbo o uspehu. Danes Angolci živijo slabše kot v 19. stl. in isto kot v času fevdalizma in sužnjelastništva. Živijo afriški socializem. Živijo pod petokrako zvezdo. Imajo spomenike revolucionarjev in Che-ja, ki je pomagal to državo spraviti popolnoma na kolena. Za koliko desetletij je povzročil skrajno revščino. Socializem je še povsod ustvaril veliko revščino. Materialno, psihološko in duhovno. Ubil je osebo in ubil je družbo, odnose. Iz ljudi je naredil vohljače, vojake, birokrate, zvite hrbtenice, robote ali pa trupla.

Danes obstaja velik tip staršev, ki jih družinski terapevt Jesper Juul imenuje CURLING STARŠI.

“Ja, kajti to so otroci, ki imajo starše, ki se grejo curling. Saj veste, pri kegljanju na ledu imate tiste pometače, ki skrbno gladijo led na poti pred diskom – no, to počnejo starši, ki smo jih v Skandinaviji poimenovali »curling starši«. Življenje otrok in družine želijo spremeniti v raj na zemlji. Gojijo fantazije o rajskem življenju, kar pomeni, da ne marajo konfliktov, da ne marajo, da bi bili otroci kakorkoli frustrirani, da hočejo, da bi bili otroci srečni, nikoli prizadeti in tako naprej. Seveda se zgodi to, da otroci prvi dve leti svojega življenja odraščajo v svetu, kjer ni resničnih ljudi. Vse, kar imajo okrog sebe, so vselej ustrežljivi, smejoči se obrazi. Kako naj se potem naučijo, da imajo drugi svoje potrebe, vrednote, meje, slabe trenutke in tako naprej? Otroci izgubijo sposobnost empatije in socialne orientacije, recimo sposobnost »čitati« z obraza ali iz vedenja.”

Lahko bi jim rekli tudi pretirano zaščitniški starši. Dostikrat morda zaradi prevelikega strahu v sebi. Velikokrat zaradi napačne potrošniško- materialistične filozofije: da mora biti moj otrok vedno srečen in zadovoljen.

Ta teden sem uspel prebrati sledeče kvalitetne prispevke:

v Družini intervju z zakoncem Krmelj o psihoterapiji

1. v Družini avosrki članek Cirila Sorča Krščansko veselje
2. v Oni ( prejšnji torek) intervju z jezuitom in vzgojiteljem p. Silvom Šinkovcem na temo o slabi samopodobi in samospoštovanju Slovencev (selfesteem)
3. v Oni ( prejšnji torek) prispevek slovenske psihoterapevtke o poželenju
4. v Oni ( ta torek) intervju z danskim družniskim psihoterapevtom Jesperjem Juul-om, ustanoviteljem Familylab ( ki ga lahko preberemo tudi na http://www.familylab.si/)
5. v Oni ( ta torek) intervju z Adijem Smolarjem ( avtorica Nika Vistoropski)
6. v Sobotni prilogi pa avtorski prispevek Aleša Beblerja: Kosovo