PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'pravoslavni kristjani' Kategorija

Biti svoboden, apoftegma

Objavil pavel dne 31.01.2014

MISLI STARCA JEFREMA #2/МИСЛИ СТАРЦА JЕФРЕМА #2

“Prevara pogosto posnema milost, zato tudi potrebujemo resnične očete, ne tiste, ki delajo čudeže, ampak tiste, ki ločijo duhove. Na te pronicljive očete se moramo nasloniti … “

“Ljudje danes ne molijo, Sveti Duh je odsoten iz njihovih življenj. Ko ne molimo, postanemo duhovno šibki … “

“Svoboda ne pomeni, da greš, kamorkoli pač hočeš, ali počneš tisto, kar želiš. Svoboda pomeni biti svoboden od greha. (Resnično) Svoboden pa je le tisti, ki ve za Kristusa.”

Jefrem Vatopedski

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, citati, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pravoslavni kristjani, učenje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Apoftegma iz Atosa

Objavil pavel dne 29.01.2014

Pravoslavni menih: “Nič se ne dogaja brez Božje previdnosti. Kjer je Božja previdnost, bo tisto, kar se dogaja, četudi je še tako grenkobno, gotovo koristilo duši!”

Pajsij Atoški

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Religija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, citati, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, pravoslavni kristjani, učenje | Brez komentarjev »

Verouk za liberalce

Objavil pavel dne 21.12.2013

Klasični liberalec Matej Kovač je odgovoril na Mrkaićevo napadanje Cerkve. Glede na to, da je Mićo zelo bojevit in nikomur ne ostane nič dolžen, ampak vse izjemno podpre z odličnimi argumenti, se na ta članek ni odzval, kar pomeni, da ga spoštuje in da se je iz njega nekaj naučil.

Članek je tako dober, da ga je najbolje prebrati. Zato povzetkov ne bom delal. Bistvo pa je, da poudarja odnos med Liberalci in Cerkvijo po svetu in sodelovanje in hkrati spoštljivo ločenost med Cerkvijo in Državo.

http://www.finance.si/136409/Verouk-za-liberalce

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Frederich Hayek, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Matej Kovač, RKC, Religija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zdravstvo, Zgodovina, davki, dobro vzgojen otrok, dr. Mićo Mrkaić, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, javne investicije v osnovno infrastrukturo, judje, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pravoslavni kristjani, protestanti, umetnost in kultura, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, šolstvo | Brez komentarjev »

Teize, Nada te turbe solo Dios basta

Objavil pavel dne 18.12.2013

Če pogledam v življenju nazaj, je bilo veliko lepih trenutkov. Veliko Lepote, ki me je ganila v dno srca.

Med drugim sem bil na novoletnem srečanju v Muenchnu in Wroclawu, kasneje pa še poleti v bližini Lyona, v burgundski vasici, kjer je pokojni pater Roger ustanovil teizejsko skupnost.

Sveta  Tereza Avilska ( mistikinja)  je napisala

” Nič me ne moti,

nič ne vznemirja,

saj dovolj mi je Bog!”

Nada te turbe,

nada te espante ( nič mi ne jemlje upanja)

solo Dios Basta!

Ko je cela dvorana pela tak stavek 20x ali 40x v 10 minutah, je lepota glasbe in duhovna globina stavka zapekla CD v srcu.

Obisk Teizeja priporočam vsem iskalcem in tistim, ki verjamejo v presežnost, pa so starejši recimo od 16 let. Tudi družinam. Posebej pa najstnikom.

Pater Roger je izhajal iz grozot WW2, zato se je zavedal, da bo samo duhovno bogat evropski človek zmožen presegati novo-stare ideologije, ki izhajajo iz idealizmov vraževerja. Želel je več svobode in več vere v Evropi.

YouTube slika preogleda

http://www.youtube.com/watch?v=HMiyHknj3Rg

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Glasba, Izleti, turistične destinacije, Jaz sem... ali biti ali imeti?, RKC, Religija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, pravoslavni kristjani, protestanti, psihologija; duševnost, turizem, umetnost in kultura, učenje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Rupnik: Življenje je modrost umiranja

Objavil pavel dne 29.04.2012

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?

Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo. Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.

vir Časnik

http://www.casnik.si/index.php/2012/04/10/p-marko-i-rupnik-zivljenje-je-modrost-umiranja/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, Rusija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, p. dr. Marko Rupnik_SJ, pravoslavni kristjani, psihologija; duševnost, spomin, umetnost in kultura, učenje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Prepevanje taizejskih pesmic zjutraj na poti v službo

Objavil pavel dne 6.03.2011

Zadnje mesece si prepevam taizejske pesmice v avtu, ko zjutraj vozim otroka v vrtec in šibam v službo . Za tiste, ki ne veste, je Taize francoska vasica v bližini Lyona ( pokrajina Burgundija), kjer je   mlad (od grozot WW2 šokiran in tangiran v delanje trajnega miru) protestantski puščavnik Roger ustanovil odprto ekumensko duhovno skupnost za Duha iščoče ljudi. Skupnost temelji na Evangeliju, skuša pa povezati vse ljudi različnih religij in tudi vse krščanske skupnosti.

Eno so novoletna taizejska srečanja v vsakokrat drugem evropskem mestu, kjer meščani poskrbijo za zastonjska prenočišča in župnije, kjer bodo molitve in pogovori mladih iz cele Evrope in tudi od drugod.

Drugo pa je tedenski ali daljši obisk te vasice.

Ljudje skupaj molijo ob simbolih različnih cerkva in ob prepevanju kratkih stavkov iz Evangelija, ki glasbeno bazirajo na latinskih koralih. Bil sem enkrat en teden v Taizeju in bilo je zelo novo in duhovno močno. Kasneje pa sem bil tudi en teden pri menihih kartuzijanih v Pleterjih in je bilo prav tako duhovno zelo močno. No, nazaj k Taizeju: v stik z njim sem prišel preko novoletnih srečanj, bil sem v Műnchenu ( morda 1993) in Wroclawu (leto kasneje) za tisti zadnji teden v letu.

Začel sem tudi hoditi na vaje v mikro (3)  moški cerkveni pevski zbor, kar mi zelo pomaga in mi daje sprostitev, hkrati pa spet razvijam glas in posluh. Da ne omenjam, da nezavedno in zavedno deluje tudi molitev iz teh besedil. Ker se občasno na repertoarju znajdejo tudi teizeijske pesmi, jih poleg Angelčka zvečer občasno zapojem tudi otrokoma kot uspavanko. Predvsem slednji dve:

Danes pa sem šel na Youtube, kjer občasno poiščem Perpetuum Jazille (zaradi njihove kvalitetno in srčno odpetih pesmi, ki res izražajo ekstazo oz. orgazmični užitek na obrazih

1. afrika

2. avseniki)

in risanke za otroka in se med podzavestnim mrmranjem ene od teizejskih pesmic, spomnil, da kaj takega lahko najdem tudi na youtube.

Taizejske pesmi molitve

Slavite Gospoda

Kjer dobrota je Ljubezen

Pridi Ustvarjalec duha

Pridi Luč

http://www.youtube.com/watch?v=1t17Bk9j05o&feature=related

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Glasba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, RKC, Religija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, judje, muslimani, najljubša Božja Beseda, pravoslavni kristjani, protestanti, psihologija; duševnost, spomin, umetnost in kultura, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Oddaja Trenja: O džamiji

Objavil pavel dne 13.12.2008

V oddaji so poleg voditelja g. Uroša Slaka sodelovali:

· g. Zoran Janković, župan LJ

· odvetnik islamske skupnosti ( pro bono) g. Senica, hkrati partner Kresalove

· g. Mihael Jarc, ljubljanski svetnik, ki si želi razpisa referenduma o džamiji

· g. Zmago Jelinčič, ki naj bi baje nasprotoval taki gradnji ( ne vem pa če džamiji na splošno)

· svetnik in vodja poslanske skupine SDS v LJ g. Sušnik ( ki nasprotuje zgolj nekaterim detajlom in načinom izvedbe tega postopka

· religiolog iz FDV g. Šterbenc ( a je kaj v žlahti z visoko funkcionarko NSI ( Marijo Šterbenc, tako kot je skrajni levičar Marcel Štefančič jr. potomec seniorja, ki je pa ekstremno konzervativen) ?)

· en mladi gospodič iz NSI

· PR RKC g. Saje

· in nek analitik iz privatnega inštituta za muslimanske države g. Bećirovič.

Naj najprej predstavim svoje stališče o džamiji, da bom objektiven: sem za džamijo. Ne zanimajo me mere in pozicija objekta. Prav bi bilo, da bi muslimani dobili že pred 40 leti džamije v Velenju in na Jesenicah.

Voditelj Slak bi lahko oddajo bolje vodil, kajti oddaja v vsej dolžini ni razčiščevala stvari, bila so vprašanja, ni pa bilo odgovorov.

Naj najprej izvzamem g. Sajeta, ki je povedal vsega 2 ali tri stavke v oddaji: da uradna RKC podpira gradnjo džamije in je proti referendumu. Da vsakdo, ki spoštuje svojo narodno pripadnost in versko pripadnost in gradi na tem – da le ta lahko tudi spoštuje drugega v njegovi narodni in verski pripadnosti.

Potem bi izvzel tudi pripadnika NSI, ki ni nič posebnega povedal, razen da je šminkiral. Tud pripadnik SDS je protestiral predvsem v tem, da je župan Janković nezakonito in kavbojsko peljal postopek gradnje. Se pa sprašujem koliko se zadaj skrivajo taktično zavlačevanje, čeprav mi Sušnik vseeno deluje kredibilen, verodostojen politik. Pač političen nasprotnik levice. Taktično zavlačevanje mi je pri Jarcu kar očitno. Tudi pri Jelinčiču – z njunimi političnimi cilji se ne strinjam in se od njih distanciram.

Seveda je Jelinčič daleč prekašal ostale v izvrstni retoriki in argumentiranju. Najprej je povozil Jankoviča, ki je jecljal in mencal kot majhen otrok. Potem pa še na ustavnem področju pravnika Senico, ki mi je deloval kot kakšen mladi pravnik, ki luknje v znanju skuša skrivati z blefiranjem, kasneje pa se je najbolj oprijel politikantskega zmerjanja.

Skratka cela oddaja je izzvenela v tem, da sta Jarc in Jelinčič predvsem postavljala vprašanja in dvome glede džamije. Toda na drugi strani sta imela zgolj ljudi, ki na vprašanja in dvome niso znali odgovoriti ali pa niso hoteli odgovarjati. Raje so se zatekali v tipično levičarsko politikantstvo. Ves čas so poniževali to dvojico ekstremnega in populističnega desničarstva. In to so delali nestrpno, pod pasom in ponavljajoče. Brez argumentov stroke oz. brez političnih dokazov.

Najbolj me je razočaral levičarski politik Bećirović, ki je bil v tem najbolj nestrpen poleg Šterbenca. Ravno od muslimanov bi pričakoval ( pa sklepam, da Bećirović ni vernik, temveč zgolj pripadnik te bošnjaške skupnosti), da dajo kakšnega umirjenega muftija, hadžija ali nekoga, ki je končal medreso ( kot je bil en mladi, rdečelas moški pred leti), ki bi umirjeno in strpno razjasneval očitne in legitimne strahove večine zahodnjakov o razliki med islamskim vernikom, islamistom, o nasilju teh vernikov, o tem, kako dobesedno jemljejo vse kar je zapisano v Koranu glede na to, da krščanstvo razen parih protestantskih cerkva Biblijo razlaga interpretativno, v različnih niansah, zelo svobodno. Skratka Bećirović mi je deloval zelo slabo, zelo politično in zelo nestrpno: kot tipični levičarski islamist oz. nekdo ki Koran pozna zelo slabo in ki ne veruje v Boga.

Šterbenc je tipičen pripadnik FDV: skrajnež. Resda je povedal vsaj ene tri štiri zelo dobre stvari o naših muslimanih v Sloveniji, o liberalnih sunitih ( kamor naj bi bošnjaški muslimani spadali), o nekem islamskem modrecu, ki je prenesel nazaj v Evropo antiko in s tem obudil renesanso. Vse ostalo pa je bila sramotno nestrpno politikantstvo: ko so ves čas poudarjali, kako neintelektualna sta J in J, kako skrajna sta, kako populistična sta itd. Skratka v tej državi referenduma ne sme biti, razen če o tem ne odločajo ustavni sodniki oz. neka elita. V tej državi so samo levičarji edini intelektualci. Edini strokovnjaki. V Sloveniji sploh nimamo možnosti ( ni legitimno) biti desničar ali sredinski liberalec. Kdor postavlja vprašanja prevladujoči kliki, je ali janšist, ali desni populist ali skrajnež ali neokonzervativec. ali neoliberalec. Skratka poslušali smo ves čas psovke iz strani tistih, ki se imajo za razsvetljene vladarje, dobre vladarje, strokovnjake, za nebeško STRPNE napram “golazni kmetavzov na desnici”. Seveda to njihovo napihovanje večina mladih puhoglavcev takoj in brez premisleka kupi.

Vmes je Jelinčič vidno užival, ker pač zna vsako debato retorično uporabiti v svoj prid, da ironično in humorno nasprotnike popolnoma nadvlada,

Še enkrat: z večino Jelinčičevih političnih ciljev se ne strinjam, nikoli ga nisem volil – a vseeno lahko ocenim, da je imel izvrsten retorični in političen nastop.

Zelo sem vesel, kot katolik, da se je uradna slovenska RKC jasno in odločno distancirala od Jarca, od referenduma in da je povedala, da podpira gradnjo džamije, čimprejšnjo, ne glede na mere minareta, število kvadratov prostora ali lokacijo v Ljubljani.

Skratka normalen človek ve katera klika je zaradi svoje ateistične religije kar 60 let v Sloveniji ovirala gradnjo različnih cerkva, gradnjo katoliških, pravoslavnih in protestanstkih cerkva, gradnjo džamije in gradnjo sinagoge. V Sloveniji imamo že 40 let kar 50.000 muslimanov. Po koncu vojne je bilo izgnanih tudi 3.000 judovskih vernikov iz prostora današnje Slovenije.

Vseeno pa lahko pohvalim zelo všečno dejanje župana Jankovića, da se je odločil donirati 5.000€ vsem trem cerkvam in da je spodbudil gradnjo tako pravoslavne kot muslimanske cerkve v Ljubljani.

Muslimanska skupnost v Sloveniji je glede te oddaje naredila 5 velikih napak:

  1. njen voditelj ali tisokovni predstavnik se je ustrašil soočenja in s tem velikemu delu dvomljivih Slovencev povečal dvom, “kajti kdor se soočenja ustraši, ima nekaj grdega za bregom!”
  2. ker niso poslali kakšnega vernega intelektualca ( pravi bi bil tisti mladi rdečelasec, katerega imena se ne spomnim)
  3. ker so poslali neintelektualnega in nestrokovnega in ekstremno politikantskega in nestprnega Bećirovića
  4. ker so poslali odvetnika Senico, ki je bil popolnoma neučinkovit na celotnem področju, predvsem pa na pravnem, kjer bi od njega mnogo več pričakoval. Hkrati pa spada med tistih nekaj odvetniških družin, ki večjemu delu Slovencev asociirajo na mafijske odvetnike. Skratka zelo negativen simbol.
  5. ker niso v LJ na soočenje pripeljali predstavnika zagrebške džamije, ki bi lahko povedal svoje izkušnje o sprejemanju in nesprejemanju džamije s strani zagrebčanov
Že pred tedni sem napisal na blogu mojo podporo muslimanom pri gradnji džamije. Na mogočem referendumu bom glasoval za gradnjo.

.

.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, RKC, Religija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, judje, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, muslimani, politika, pravoslavni kristjani, protestanti | 17 komentarjev »

Umetniški okus in preferenca

Objavil pavel dne 26.11.2008

Zdaj bom za koga naredil nekaj nemogočega: pomešal bom glasbenika Boštjana Gombača, pesnika Franceta Balantiča, slikarja Gustava Klimmta, glasbeni bend Les Negres Vertes, pisatelja Leva Tolstoja, pesnico Barbaro Korun, pisatelja Cirila Kosmač, glasbeni bend Katalena.

Včeraj sem gledal na TV SLO1 oddajo o pesniku Francetu Balantiču ( ki je danes v arhivu ne morem dobiti), enemu najboljših slovenskih pesnikov, po mojem okusu. Blizu sta mi tako Prešeren, kot Kosovel. ( Gradnika še nisem bral). Oddajo sem gledal predvsem iz zanimanja. Moj profesor slovenščine na gimnaziji nam je še v jeklenih letih (198x) socializma par informacij o Balantiču izdal, hkrati pa tudi to, da ga UDBA zasleduje, da mu je postavila prisluškovalne naprave in da mu je že večkrat v zadnjem času premetala stanovanje. Da pa ga zaradi tega kličejo na zagovore – pa je zanj že čisto običajno. Skratka zaradi firbca in zaradi zgodovine sem šel gledati to oddajo. Med gledanjem oddaje in poslušanjem poezije pa me je NEKAJ MOČNEGA potegnilo v balantičevi poeziji. Težko opišem, ker nisem umetnik, nisem pesnik. Polnost besede, barvitost pridevnikov, silovitost poezije, erotičnost. Blizu sta mi njegova močna erotičnost in transcedenca. Neko blažjo erotičnost sem zasledil v poeziji Barbare Korun. Pri Balantiču ni v poeziji nič ideološkega, nič borbenega, nič političnega. Čeprav je bil v odporu proti fašistom kot študent zajet v ljubljanski raciji in konfiniran v Gonarsu. Po prihodu domov pa je zaradi komunističnega terorizma, atentatov v LJ zaradi zdrave pameti odšel v protikomunistično gibanje, kjer je bil uradnik. Šel je v Grahovo, kjer je bil poveljnik postojanke njegov prijatelj France Kremžar.

Kar me je presenetilo, je, da je bil ta dokumentarec narejen leta 1993 in vseh 15 let v bunkerju. Tudi danes se ga na arhivu RTV Slovenija ne da dobiti. France Balantič se je rodil 1921 v Kamniku in umrl leta 1943 v Grahovem pri Cerknici ( bil je ubit od partizanskih, komunističnih sil, zažgan v hiši. V svojih pesmih izpoveduje erotičnost in transcedenco. Tale pesem je najlepša erotična pesem kar sem jih kdaj prebral. Balantič je večino pesmi napisal kot gimnazijec in potem še kot študent prvega letnika slavistike. Pa je daleč boljši kot izkušeni stari prdci oz. sodobni subvencioniranci.

” Oblikovno je uporabljal klasični sonet in večkitične rimane štirivrstičnice. Njegove pesmi so izšle v knjigah V ognju groze plapolam, Muževna steblika, Tihi glas piščali, Zbrane pesmi idr. Kot pesnik je bil pod vplivom Alojza Gradnika. Imenovali so ga Pesnik ognja in v ognju je tudi končal”, piše v RTV napovedniku odličnega dokumentarnega filma “France Balantič”.

France Balantič je končno uverščen s svojo knjigo v slovenska ZBRANA DELA.

To, nekaj močnega, sem zasledil prvič v srednji šoli, ko sem z muko prebiral domače branje, toda vseeno sem ga vestno. Neke Selme Lagerloeef sploh nisem prebavljal, kot je šla večino avtorjev mimo. Sem pa z užitkom prebiral delo Cirila Kosmača: Balada o trobenti in oblaku. Ne zaradi zgodbe, temveč zaradi lepote besed, opisovanja. Zaradi barvitosti. Še bolj me je navdušilo delo Vstajenje, Leva N. Tolstoja, ki smo ga imeli v 3. letniku gimnazije za domače branje. Ne samo zaradi besed, tudi vsebina je bila po svoje močna. Erotičnost in verovanje, pravoslavnost. Takrat še nisem imel intimnega stika s krščanstvom, ampak sem bil sovražno zindoktriniran proti njem, tako kot večina našega prebivalstva. Tako zelo sem bil prevzet nad Tolstojem, da sem šel iz čistega veselja brati 1000 strani ( dveh knjig) Vojna in mir.

Nedolgo nazaj sem govoril z Boštjanom Gombačem. Z enostavnostjo je najti stik z njim. Kot čisti neznanec sem se z njim zapletel v 5 minutni pogovor. Povedal sem mu za svoje občutke ob njegovi glasbi, ki je meni zelo kvalitetna, igriva, srčna, barvita, navdušujoča, zelo emocionalna in izvirna. Hkrati sem mu omenil, da se na glasbo ne spoznam, da nisem noben glasbenik. pa mi je rekel: ” Pa saj je to bistveno, da človeka nekaj premakne. To je važno, ne da si nek poznavalec”. Omenil sem mu, da sem nekdanji navdušene Tera Folk in da mi je žal, da je šel ven. Govorila sva o razlogih. Povabil me je na Bacha ( neko obdelavo bachove muzike). Hkrati sem omenil revščino slovenske glasbe na radiju, ki je sfevdalizirana na Kreslina, Predina ( nekdaj Predikaka – še sedaj spredi kaka) in Lovšina. On je dodal, da so Wernerji še hujši. Hvala Bogu imamo sedaj KATALENO.

Nekaj podobno močnega me je prevzelo v puberteti. Takrat sem šel na (koncert) Male bogove, ki sem jih pač doživljal indoktrirnirano. Šele ko sem slišal enkrat na radiu glasbo Les Negres Vertes, sem se takoj odločil, da grem na njihov koncert v Ljubljani. Bil je fantastičen. Spet nekaj močnega.

Od muzike sem kasneje oboževal Buena Vista Social Club in vse kar je v vezi s salso. Prav tako mi je blazno všeč SALSA ples. Kljub nekaj tečajem, sem morda še vedno preveč evropsko zapet. Kubanski učitelj se je delal norca iz mene, da sem “german”.

Od slikarije me je doslej najbolj močno nagovoril Gustav Klimmt ter še en nemši neznani slikar, ki sem ga slučajno opazil v Mariboru, ko je pred 10 leti razstavljal v galeriji Ars Sacra. S prijateljem sva šla na razstavo in potem sva nekaj njegovih grafik kupila. Eno imam še vedno v dnevni sobi, drugo ima prijatelj, tretjo pa sva podarila prijatelju, ki je takrat odhajal na študij in delo v Toledo ( Španija).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, Glasba, Knjiga, Rusija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, pravoslavni kristjani, umetnost in kultura, učenje, šolstvo | Brez komentarjev »

Viktor Frankl, Erich Fromm, Fjodor.M. Dostojevski

Objavil pavel dne 31.10.2008

Ker imam še kar v glavi zanimivo predavanje ZZD o odgovorni vzgoji, moram še napisati tri knjige, ki so name izredno vpllivale na začtku študija na tehnični fakulteti  Univerze v Ljubljani ( takrat se je še imenovala po množičnemu medvojnemu in povojnemu zločincu, idejnemu in operativnemu vodji revolucije v Sloveniji,  Edvardu Kardelju).

Najprej Dostojevski z Bratje Karamazovi. Tam Dostojevski, ki je mojster opisovanja tako psihe kot duhovnosti izjmeno oriše tri tipe osebnosti, ki se verjetno mešajo v vsakem izmed nas. Kasneje so tudi marsikateri jezuiti omenili kakšne dele iz del Dostojevksega, ko so nam razlagali o duhovnosti ( tipično: ” Lepota bo odrešila svet!”)

Najstarejši sin, Dimitrij,  je bil zelo strasten, uživaški, zelo čustven, burna čustva, eksploziven, vodilo ga je primarno ugodje otroka. Vojak. Kvartopirec ( tudi D. je bil igralec na srečo). Seveda ga partnerski odnos ( ženske) in zadolženost ( ne zna delati z denarjem, ker ga je vedno premalo, pa kar koli dobi) pripelje na rob zločina.

Drugi je Ivan, potuhnjen in nečimeren razumar. Tuhta do onemoglosti. Izredno razumen, kritičen, planski, strateški – toda kot človek mrtev- brez čustev, brez otroške iskrice čudenja. Fanatičen vernik v utopičen ideološki sistem. V končni fazi se zadaj skriva bolna želja po moči, po vladanju svetu, po revoluciji ( Dostojevski je bil v revolucionarni skupini, ki naj bi strmoglavila carja. Par sekund pred ukazom “streljaj!” -so ga oprostili smrtne obsodbe. Strelski vod ni pritisnil na peteline, ampak je povesil puške). Človek, ki je samotar. Ki se je odtrgal od vseh odnosov. Za socialne ideje se zavzema asocialnež, psihopat. Kakšna igra besed, oksimoron- a se reče tako?

Tretji je Aljoša, najmlajši sin, ki se je odpravil v samostan in tam pod avtoriteto starca Zosima živel svojo duhovno življenje. Neka mešanica duhovnosti, pravoslavnega krščanstva in svetoboljnih iluzij, sanjarjenj. Zosima po smrti začne trohneti, kar je znak, da ni bil svetnik, kajti nekaj teh karizmatikov po smrti ni razpadlo, ni zgnilo, niso zasmrdeli. To Aljošo globoko razočara. Odide domov, kjer se gre neko pomirjevalno in mirovniško vlogo med brati in očetom, ki je bil v grobem najbližji Dimitriju po značaju.

Viktorja Frankla sem bral na priporočilo prijateljice, ki je študirala psihologijo in je danes mag. ali celo dr. Kljub vsemu rečem življenju DA. Je knjiga, ki opisuje, kako je Franklu, dunajskemu žŽidu, uspelo preživeti 4 leta Dachauua in Auschwitza. Tam je na male papirčke pisal ta spoznanja iz katerih je sestavil knjigo in modaliteto PT. Ob tem, da so bili vsi njegovi sorodniki pobiti, uplinjenji pod socialistom Hitlerjem. Ob tem, da se je marsikateri Žid sam vrgel v mrežasto žico pod napetostjo in s tem pospešil konec.

Frankl je verjel. Kdor ima samomorilne misli in je depresiven in brez smisla, bi moral to knjigo brati. Naredi si v življenju cilje, smisle. Male in velike smisle in največji smisel. Nobena še tako huda življenjska okoliščina ne more porušiti mojega najvišjega smisla. Noogena nervoza je tipična za ljudi, ki živijo brez smisla. Frankl je iz tega naredil PT humanistične smeri, ki se imenuje logoterapija. Umrl je pred 8 leti. Najboljša njegova učenka je dr. Elisabeth Lucas. Tudi par njenih knjig sem imel doma, a se trenutno nobene ne spomnim posebej, ker je že Frankl naredil tak močen vtis name. Morda pa sem bil tudi premalo zrel za njena spoznanja.

Logoterapevti v Sloveniji me niso nikoli privlačili, sploh pa ne Ramovš. Zadnje čase odkrivam veliko pozitivnega v delih dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki je diplomirala psihologijo, naredila magisterij na Medicinski fakutleti iz klinične psihologije, nato pa doktorirala v Münchnu pri dr. Lucasovi.

Tretji je Erich Fromm, prav tako Žid, kot večino takratnih psihoanalitikov in psihoterapevtov, poslovnežev, intelektualcev in resničnih meščanov – ki so šli tako zelo v nos socialistom. Freudov učenec. Tako kot Frankl, prav vsak pa se je prej ali slej oddaljil od nemogočega Freuda in razvil svojo smer. Pri Frommu sem bral knjigo Umetnost ljubezni, kjer govori o konstruktivnih ljudeh, ki gradijo in nekrofilnih ljudeh, ki jim je nič, uničevanje smisel življenja. O večih vrstah ljubezni in o tem, da je ljubezenska sila ena najmočnejših in najkonstruktivnejših kar jih je v človeku. To knjigo bom moral zaradi večje zrelosti in utrjenih spoznanj še enkrat prebrati, kajti takrat sem bral -pil ven – kot prazen list papirja. Danes bi verjetno marsikaj postavil pod vprašaj. Šokiralo me je, da mi je dr. Praper pred leti rekel, da je Fromm bil komunist in da je zagovarjal socialistične ideje. Morda je te ideje razširjal v knjigi Biti ali imeti ( ki mi po naslovu zveni zelo pozitivna!), kajti človek ni to kar ima, temveč to kar živi). Knjigo sem si prinesel nekoč iz knjižnice, vendar je že nekaj vmes prišlo, da je nisem prebral.  No, takrat jaz v tem še nisem videl nič slabega, nič kriminalnega, nič psihopatskega.

Vsi trije avtorji so meni, razvajencu, sinu učiteljice, pomagali, da sem tvegal izbrati pot iskanja in postavljanja malih ciljev, malih smislov in pot iskanja velikega smisla. Takrat sem pomiril svojo melanholično -depresivno naravo študenta in pubertetnika, ki si je komaj sproti lizal ljubezenske rane z različnimi puncami. Niti slutil še nisem, da me bo odneslo v krščansko duhovnost. Seveda v delih Frankla je skrit največji smisel = vera v Boga.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Praktični del življenja, Rusija, SJ, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, dr. Zdenka Zalokar Divjak, duhovna misel, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, pravoslavni kristjani, psihologija; duševnost, učenje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Pripoved ruskega romarja

Objavil pavel dne 12.10.2008

Pred 20 leti mi je prijateljica, ki sedaj dela v Peruju kot laična misijonarka, posodila knjižico Pripoved ruskega romarja. Takrat sem bil še globoko v zbeganem iskanju srednješolskih let.

Knjižica me je po svoje navdušila, čeprav sem imel ob tem mnogo vprašanj. Škoda, da že takrat nisem pisal dnevnika oz. bloga.

Ruska duhovnost in pravoslavnost me še danes navdušuje predvsem na podlagi te knjižice, na podlagi jezuita p. Marka Rupnika, prevajalca dr. Gorazda Kocijančiča in nasplošno večine jezuitov. Tu bi omenil še film Andrej Rubljov, ki sem ga pri jezuitih velikokrat gledal, o menihu, ki je narisal ikono Sv. Trojice. Edini zadržek do pravoslavnosti imam v nacionalizmu in v zadrto-konzervativnih posegih v politiko.

Knjižica pripoveduje o anonimnem ruskem človeku, ki se odpravi na romanje – ko se mu je zgodila osebna tragedija ( smrt žene in otrok, hiša pogorela). Ta običajni človek pri bogoslužju sliši stavek iz Pavlovih pisem Tesaloničanom ” vedno molite”.

Sprašuje se kako bi lahko ves čas molil. Med tem obiskuje različne kraje, sreča različne ljudi, preživi lepe odnose z dobrodelniki.

Nekdo mu da celo sveto knjigo, ki so jo ruski in grški menihi na otoku Atos napisali – Filokalija.

Tam najde stavek, ki ga potem ves čas izgovarja na svoji poti, 24 ur na dan:

” Gospod Jezus Kristus, Božji sin,

usmili se mene grešnega!”

Ob izgovarjanju teh besed se mu poglablja razumevanje tega besedila, svetih besedil med bogoslužjem in njegova razsežnost življenja in odnosov.

Meni je to ena od temeljnih knjig, ki me je peljala v krščanstvo.

Ta knjižica je doživela ponatis v spremni besedi M. I. Rupnika – pravkar sem v Družini našel reklamo za to novo knjigo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Knjiga, SJ, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, najljubša Božja Beseda, p. dr. Marko Rupnik_SJ, pravoslavni kristjani | Brez komentarjev »