PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'sedem (7) smrtnih grehov' Kategorija

Lenoba

Objavil pavel dne 3.06.2007

Ona – Torek, 22.05.2007 

Sedem smrtnih grehov 

Sedmi smrtni greh: lenoba

Tor 22.05.2007

.

Slovarska definicija: samostalnik ženskega spola, izhaja iz latinske besede prigritia. Označuje odpor do dela, nemarnost, brezbrižnost.

 .

Po Katoliški cerkvi: vsa živa bitja, ki se gibljejo, si morajo prislužiti vsakodnevno hrano z znojem svojega obraza in ne smejo ves čas misliti le na varne in takojšnje rezultate. Lenoba je pomanjkanje fizične in duhovne moči, ki izpridi dušo in vodi v žalost in depresijo.

 .

V zgodbi iz ustnega ljudskega izročila: Takoj ko je Juan umrl, se je znašel v prečudovitem kraju, obdan z udobjem in lepoto, o katerih je sanjal. Pojavila se je oseba, oblečena v belo. »Pravico imaš do vsega, kar ti srce poželi: katere koli hrane, užitka, zabave,« je rekla.

Navdušeni Juan je tako počel vse, o čemer je sanjal vse svoje življenje. Po nekaj letih zadovoljstva je poiskal osebo v belem: »Naredil sem že vse, kar sem želel,« je rekel. »Zdaj pa bi rad nekaj delal, da bi se počutil uporabnega. «

»Zelo mi je žal,« je rekla oseba v belem, »toda to je edina stvar, ki ti je ne morem omogočiti. Tukaj ni dela.«

»Torej se bom moral neskončno dolgo predajati dolgočasju? Tisočkrat raje bi bil v peklu!«

Oseba v belem je prišla in mu čisto tiho dejala: »Ja, kje pa misliš, da si?«

 .

Po Winnieju Albertu: Kako naj družba preživi, ko pa je vsak dan bolj odvisna od zamrznjene hrane, takojšnje fotografije, krompirjevega pireja, hitrega branja in kalkulatorjev?

 .

Sociologija lenobe: Oba: ta, ki dela preveč, in ta, ki ne želi delati, počneta isto – pobegniti želita pred naravnimi problemi, ki jih imata kot človeški bitji, izogibata se razmišljanju o bližnji realnosti in odgovornosti, prirojeni normalnemu življenju. (Vir: The compulsive worker, Oxford, 2001)

 .

 

V budizmu: Lenoba je tradicionalno ena od vodilnih ovir pri spodbujanju duše. Manifestira se v treh oblikah:

  1. z lenobo udobja, zaradi katere ostajamo na istem mestu;
  2. lenobo srca, ko ostanemo brez poguma in brez spodbude, in nazadnje
  3. z lenobo zagrenjenosti, ko nima nobena stvar več smisla in nam ne pomeni prav nič – ko nismo več del tega sveta. (Vir: Pema Šodron in Šambala Sun, november 1998).

Komentar iz Tao Te Kinga: Človek na poti se prilagodi Poti. Kreposten človek se prilagodi Kreposti. Človek, ki nekaj izgubi, se vda Izgubi. Ta, ki se prilagodi Poti, ga ta z veseljem sprejme. Ta, ki je kreposten, ga sprejme Krepost. Ta, ki se vda izgubi, ga sprejme Izguba.

.

Torej, skorajda v sredini leta 2007: Navajeni smo se spraševati: Od kod prihaja navdih? Kje je veselje do življenja? Ali je ves ta trud vreden, ko pa je minilo vse leto, ko sem se trudil preseči svoje meje, preživljal sem družino, ravnal najbolje, kot se je dalo, in celo kljub vsemu temu nisem dosegel tega, kar sem želel?

Bojevnik luči razume, da je prebujanje dolg proces in da je za dosego cilja treba uravnotežiti načrtovanje in delo. S premišljanjem o tem, česar nisem dosegel, ne bom dosegel spremembe; ravno nasprotno, v teh vprašanjih gre za zarodek brezdelja, pomanjkanje spodbude. Da, morda smo naredili vse prav in rezultati niso vidni, toda prepričan sem: so rezultati. Zagotovo se bodo razodeli, ko bomo nadaljevali svojo pot – če se bomo vdali zdaj.

Veselo delo vsem.

 

Piše: Paulo Coelho

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Šesti smrtni greh: zavist

Objavil pavel dne 15.05.2007

Sedem smrtnih grehov 

Šesti smrtni greh: zavist

Delo, priloga Ona, Tor 15.05.2007

Slovarska definicija:  samostalnik ženskega spola, izhaja iz latinske besede invidia. Označuje zmes bolečine in jeze; občutje nezadovoljstva zaradi blaginje in sreče nekoga drugega; željo po posedovanju tega, kar imajo drugi.

.

Po Katoliški cerkvi: kršenje desete božje zapovedi (Ne želi svojega bližnjega blaga). Prvič se pojavi v Genezi, v zgodbi o Kajnu in Abelu. ( op. kjer je Kajn zavidal Abelu božjo naklonjenost in ljubezen, češ da jo dobi več kot on ; ljubosumnost).

.

V judovski paraboli: Učenec vpraša rabine o naslednjem odlomku iz Geneze: Jahve je bil vesel Abela in njegove žrtve, Kajna in njegove žrtve pa niti pogledal ni. Zato se Kajn zelo razjezi in se užaljeno namrgodi. In Jahve reče Kajnu: »Zakaj si jezen? Zakaj je tvoj obraz namrgoden?«

Rabini odgovorijo: »Jahve bi moral Kajna vprašati: ‘Zakaj si jezen? Zato ker nisem sprejel tvoje žrtve ali zato ker sem sprejel žrtev tvojega brata?’«

.

Za novinarja Zuenira Venturo: Z zavistjo sta povezana glagola razjedanje in uničevanje. Hkrati je treba gledati nanjo kot človeško reakcijo. Vse teorije o zavisti govorijo, da je proti njej najbolje delovati z védenjem, da jo vsi občutimo, le različno močno.

Za pisca Giovannija Papinija: Najbolje se maščujem tistim, ki želijo, da padem, tako da poskusim poleteti na najvišji vrh. Morda se ne bi tako visoko povzpel, če ne bi bilo spodbudnega vpliva tistih, ki me želijo na tleh. Resnično moder človek gre naprej: doživljeno kleveto izkoristi za izboljšanje svojega portreta in brisanje senc, ki jih svetloba meče nanj. Zavistnež nehote postaja pomočnik v njegovem izpopolnjevanju.

Zavist in etika: Za znanstvenika in raziskovalca dr. Williama M. Sheltona je zavist reakcija, ki jo izzovejo poraženci, tisti, ki želijo pobegniti pred stvarnostjo, tako da se skrivajo za križarsko vojno, s katero se bojujejo za uveljavitev »moralnih vrednot«, »plemenitih namenov« in »družbene pravice«. Situacija postane nevarna, ko začne šolski sistem vcepljati v učence zaničevanje do vseh tistih, ki jim uspe, tako da pripišejo vsak uspeh pokvarjenosti, manipulaciji in moralni degradaciji. Glede na to, da je težnja k uspehu prirojena vsakemu človeškemu bitju, prihajajo učenci v tej situaciji v shizofreno stanje sovraštva do tega, kar bi jim pravzaprav moralo prinašati srečo, kar še povečuje krize tesnobe in zmanjšuje sposobnost za spremembe in izboljševanje družbe ( op. točno to se dogaja v Sloveniji že dobrih 60 let. Socializem ima v krvi kolektivno zavist in sovraštvo. To je množična psihoza.).

.

Satan in demoni:

Demoni so se prišli pritožit princu teme. Dve leti so preizkušali nekega redovnika, ki živi v puščavi. »Ponudili smo mu denar, ženske, vse, kar imamo v ponudbi, a ni nič delovalo.«

»Očitno tega ne znate narediti tako, kot je treba,« je odvrnil Satan. »Pridite pogledat, kako bi morali ravnati v takšnem primeru.«

Vsi so odleteli do jame, v kateri je živel krepostni redovnik. Satan mu je zašepetal na uho:

»Tvoj prijatelj Makarij je pravkar postal škof Aleksandrije.«

Človek je začel takoj preklinjati čez nebesa in izgubil dušo.«

.

Razlaga Tao Te Kinga:

Vzorni modreci iz davnih časov so bili:

  1. skrivnostni,
  2. nadnaravni,
  3. bistroumni in
  4. preveč globokoumni, da bi jih ljudje lahko razumeli.
  5. Bili so previdni kot človek, ki brede čez hudourno rečno strugo, ki je nastala s topljenjem snega po zimi.
  6. Obzirni, kot je obziren gost pri zelo uglajenem gostitelju.
  7. Izginjajoči kot led, ki se topi.
  8. Skromni kot nestesan les, ki ga človeške roke še niso obdelale.

Kdo lahko z vedrino malo po malo očisti to, kar je umazano? Kdo se lahko umiri in ostane tak za vselej? Ta, ki hodi po Popolni poti, ne želi biti napolnjen z ničimer.

(Prihodnjič: LENOBA)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Peti smrtni greh: Požrešnost

Objavil pavel dne 8.05.2007

Peti smrtni greh: Požrešnost

DELO, revija Ona; Tor 08.05.2007

 

Slovarska definicija: samostalnik ženskega spola, izhaja iz latinske besede gula. Pretiravanje v pijači in jedači, lakomnost, nenasitnost.

 

Po Katoliški cerkvi: Nezmerna želja po užitkih, povezanih s hrano ali pijačo. Ne smemo poveličevati hrane, ki je škodljiva zdravju. Hrani ne smemo posvečati več pozornosti, kot je namenjamo družbi, v kateri smo. Neupravičeno opijanje izraža popolno odsotnost razumnosti in je smrtni greh.

 

Po Petru de Vriesu: Požrešnost je čustveni beg, znak, da nas nekaj žre.

 

Iz »Verbe seniorum« (Modrost svetih očetov):

Opat se je sprehajal z menihom iz Sceta, ko so ju poklicali k jedi. Počaščen zaradi navzočnosti svečenikov je lastnik hiše ukazal, naj postrežejo samo z najboljšo hrano.

Toda menih se je ravno tedaj postil. Ko so prinesli hrano, je vzel zrno graha in ga počasi prežvečil. Pojedel je samo to.

Ko sta odhajala, mu je opat rekel: »Brat, ko nekoga obiščeš, ga ne žali s svojo krepostjo. Ko se boš naslednjič postil, ne sprejmi povabila na večerjo.«

 

Recept za gosja jetra s tartufi: Temeljito očistite gosja jetra. Jetra in tartufe nasekljajte na majhne kocke. Majhno, visoko posodo za pečenje pite obložite z majhnimi rezinami slanine (rezine morajo biti zelo tanke). Začinite z malo soli in popra ter posujte nekaj majhnih kosov tartufov. Jetra in preostale tartufe izmenično zložite v plasti. Posodo za peko nepredušno pokrijte z razvaljanim testom, ki ste ga zamesili iz vode in moke, ter pecite foie gras v parni kopeli v pečici 50 do 60 minut.

 

Svetovna lakota: Število lačnih v državah v razvoju naj bi se do leta 2030 s sedanjih 777 milijonov zmanjšalo na 440 milijonov ( op. Pavla: zaradi globalizacije). To pomeni, da cilj svetovnega vrha o hrani, zastavljen na srečanju leta 1996, po katerem bi se število lačnih v obdobju med letoma 1990 in 1992 (815 milijonov) moralo prepoloviti, ne bo uresničen niti do leta 2030. Podsaharska Afrika je razlog za veliko zaskrbljenost, ker se bo število kronično podhranjenih ljudi, 194 milijonov, do leta 2030 najverjetneje zmanjšalo samo na 183 milijonov (Vir: Poročilo FAO – Svetovno kmetijstvo: do 2015/2030).

 

V sufijski zgodbi:

Pek je želel spoznati sufijskega mistika, zato je mistik prišel v pekarno preoblečen v berača. Zagrizel je v pecivo, pek pa ga je udaril in vrgel na cesto.

Tedaj je prišel učenec in rekel: »Neumnež! Kaj ne vidiš, da si vrgel ven učitelja, ki si ga želel spoznati?«

Pek je ves skrušen vprašal, kaj lahko naredi, da bi mu odpustil. Mistik mu je rekel, naj njega in njegove učence povabi na kosilo.

Pek jih je peljal v najboljšo restavracijo in naročil najdražje jedi.

»Poglejte, kako se dober človek razlikuje od slabega,« je mistik rekel učencem med kosilom. »Ta človek lahko zapravi deset zlatnikov za gostijo zato, ker sem jaz slaven, ne more pa se odreči pecivu, da bi z njim nahranil lačnega berača.«

 

Pojasnilo Tao Te Kinga:

Trideset špic, povezanih v pesto, sestavlja kolo. Toda njegovo uporabo omogoča prazen središčni prostor. Obdelaj nekaj gline in naredi posodo. Na praznem prostoru zidu naredi vrata in okna, tako bo prostor postal uporaben.

Tako nekaj ustvarjamo, toda praznina je ta, ki omogoča uporabnost narejenega.

(Naslednjič: ZAVIST)

Piše: Paulo Coelho, brazilski pisatelj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Četrti smrtni greh: jeza

Objavil pavel dne 24.04.2007

Četrti smrtni greh: jeza

DELO, revija Ona; Tor 24.04.2007

 

Slovarska definicija: samostalnik ženskega spola, izhaja iz latinske besede ira. Srd, bes, gnev, razjarjenost, želja po maščevanju.

 

Po Katoliški cerkvi: Jeza ni usmerjena samo na druge, temveč se lahko obrne proti tistemu, ki dopusti, da sovraštvo poseje semena v njegovem srcu. Takšna oseba najpogosteje stori samomor. Vedeti moramo, da sta kazen in njena izvršitev popolnoma v božjih rokah.

 

V »Verba seniorum« (»Beseda svetih očetov«):

Modreca, ki sta živela v isti kapeli v Sahari, sta se nekega dne pogovarjala: »Kaj ko bi se pretepala, da ne bi izgubila stika s človeškimi bitji, sicer ne bova mogla v popolnosti razumeti strasti, ki jih mučijo,« je dejal prvi.

»Ne vem, kako naj se začneva pretepati.«

»Torej, naredila bova tako: tukaj na sredino bom postavil opeko in ti mi reci: Moja je. Jaz ti bom odgovoril: Ne, ta opeka je moja. Tedaj se bova sprla in nazadnje tudi stepla.«

To sta tudi storila. Prvi je rekel, da je opeka njegova. Drugi se ni strinjal. »Daj, ne izgubljajva časa s to opeko,« je rekel prvi. »Tvoja ideja o pretepu ni bila najboljša, kajti ko razumemo, da imamo nesmrtno dušo, se je nemogoče pretepati zaradi stvari.«

 

V laboratorijski raziskavi: Janice Williams je šest let spremljala 13.000 moških in žensk v starosti od 45 do 64 let. Opazovala je njihovo vedenje in ugotovila, da je verjetnost srčne kapi trikrat večja pri ljudeh, ki se silovito in pogosto razjezijo, kot pri ljudeh, ki se s težavami spoprimejo mirneje. (Williams, 2000)

To se dogaja, ker organizem ob vsakem doživljanju jeze sprošča dodatno količino adrenalina v krvni obtok. Visoka koncentracija adrenalina pospeši delovanje srca in hkrati oži žile, s tem pa povišuje krvni tlak. Ponavljanje takšnih doživljajev lahko privede do dveh težav, ki sta najpogosteje povezani s srčno kapjo: do spremembe hitrosti delovanja srca in širjenja maščobnih oblog, ki so morda v arterijah.

(Vir: G. J. Ballone, Anger and Hate, negative emotions)

 

V popularni brazilski glasbi: Dokler imam še kaj moči v srcu, ne želim nič drugega / samo maščevanje! Maščevanje! Maščevanje! Vzklikam k svetnikom! / Moraš se kotaliti kot kamenje, ki se kotali po cesti / ne da bi imel svoj kotiček, v katerem bi si lahko odpočil. (Lupicínio Rodrigues)

 

Besede Williama Blaka: Bil sem jezen na prijatelja: ko sem mu to povedal, je jeza izginila. Bil sem jezen na sovražnika: tega mu nisem povedal in jeza je narasla.

 

O sovraštvu do tujcev (ksenofobija): »Vse zahodne države so infiltrirane z muslimani. Nekateri izmed njih so prijazni ljudje, ki čakajo, da nas bodo vse pobili, ko jih bo dovolj. Govorijo, da se je tragedija 11. septembra (2001) zgodila zaradi trčenja civilizacij. To je laž: za trk civilizacij potrebujemo dve različni civilizaciji in tu ne gre za to, kajti obstaja samo ena civilizacija: naša.« (Izjava vodje Danske ljudske stranke, ki seje sovraštvo in novi fašizem, Evropa in ves svet pa to opazujejo, ne da bi proti temu ostro ukrepali.)

 

Razlaga Tao Te Kinga:

Vsako orožje je instrument zla in nikakor pripomoček modrega princa. Ta ga uporablja samo, če ga v to prisili nuja. Ceni namreč umirjenost in spokojnost, nasilne zmage z orožjem si ne želi.

Prepričanost, da potrebujemo orožje, je znak, da človek uživa v ubijanju drugih, in ta, ki uživa v ubijanju, ne sme voditi kraljestva.

Če želimo nekoga oslabiti, ga moramo najprej okrepiti. Če ga želimo poraziti, ga moramo najprej dvigniti. Če ga nameravamo za kaj prikrajšati, mu moramo najprej nekaj podariti. To imenujemo bistroumnost.

Tako bodo krotki in slabotni premagali trmaste in močne.

(Naslednjič: POŽREŠNOST)

 

Paulo Coelho, zelo znan sodoben brazilski pisatelj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Tretji smrtni greh: Pohota

Objavil pavel dne 17.04.2007

Tretji smrtni greh: Pohota

DELO, revija Ona; Tor 17.04.2007

 

Slovarska definicija: Samostalnik ženskega spola, izhaja iz latinske besede luxuria. Razuzdanost, senzualnost, opolzkost.

 

Po Katoliški cerkvi: Pretirana želja po seksualnih užitkih. Pretirana so tista hrepenenja in dejanja, ki niso v skladu z božjim namenom, ki je uglaševanje obojestranske ljubezni med zakoncema in spočetje potomstva. Sama pohota je dejanje zoper šesto božjo zapoved (Ne nečistuj.).

(op. Pavel: ko je seks, čutnost prvi in glavni smisel človekovega življenja v nekem obdobju življenja ali pa kar celo življenje). 

 

Po Henryju Kissingerju: Ni močnejšega afrodiziaka, kot je moč.

 

 

V budistični zgodbi:

Ču in Vu sta se vračala domov po tedenski meditaciji v samostanu. Pogovarjala sta se o tem, kako se človek spopada s skušnjavami.

Prišla sta do rečnega nabrežja. Tukaj sta naletela na lepo žensko, ki je želela prečkati reko. Ču jo je dvignil, jo prenesel na drugo stran in odšel naprej s prijateljem.

Vu je čez nekaj časa dejal: »Pogovarjala sva se o skušnjavah in ti si dvignil žensko v naročje. To je bila priložnost, da vstopi greh v tvojo dušo.«

Ču mu je odgovoril: »Dragi moj Vu, ravnal sem popolnoma naravno. Prenesel sem žensko čez reko in jo pustil na drugi strani. Toda ti jo še naprej nosiš v svojih mislih – in zato si ti bližje grehu.«

 

 

Iz dnevnika prostitutke: Na uro z moškim zaslužim 350 švicarskih frankov. Pretiravam. Če ne računamo slačenja, igranja nežnosti, klepetanja o vsakdanjih temah in oblačenja, se ta čas zmanjša na enajst minut samega spolnega odnosa.

Enajst minut. Svet se vrti okoli nečesa, kar traja samo enajst minut. Zaradi teh enajstih minut v štiriindvajseturnem dnevu (pod pogojem, da imajo vsi spolne odnose s svojimi ženami vsak dan, kar je zares nesmisel in popolna laž) se poročajo, vzdržujejo družino, prenašajo jok majhnih otrok, pretiravajo z razlagami, ko pridejo pozno domov, gledajo desetine ali stotine drugih žensk, s katerimi bi se radi sprehajali ob obali Ženevskega jezera, kupujejo draga oblačila zase in še dražja oblačila za svoje žene, plačujejo prostitutkam, da jim nadomestijo, česar jim primanjkuje, čeprav še sami ne vedo, kaj je to, vzdržujejo celotno industrijo kozmetike, diet, gimnastike, pornografije, moči – toda, v nasprotju z mitom, ko se srečajo z drugimi moškimi, se nikoli ne pogovarjajo o ženskah. Pogovarjajo se o službi, denarju in športu. Nekaj zares ni v redu s to civilizacijo.

 

Pohota in številke (iz leta 2002): William Lyon iz Koalicije za svobodo govora meni, da pornografska industrija samo na internetu prinese letni dobiček od 10 do 12 milijard dolarjev (od 23 do 26 milijard brazilskih realov), veliko večji, kot ga ustvari Microsoft. Zveza prodajalcev nosilcev videozapisa in računalniških programov je leta 1999 ugotovila, da je bila prodaja ali izposoja pornografskih filmov okoli 4,1 bilijona dolarjev (8,9 bilijona brazilskih realov), kar presega večino zelo dragih holivudskih filmov. (Vir: Caslon Analytics Profiles)

 

Tao Te King govori: Tankočutno dušo in živalsko telo imej v enem oddelku, tako da se ju ne da ločiti.

Usmerjaj življenjsko silo tako, da se boš lahko ponovno spremenil v novorojenčka.

Ko svojo domišljijo očistiš skrivnostnih vizij, lahko postaneš neomadeževan.

Očisti se in ne išči intelektualnih odgovorov v Skrivnosti.

Ko si razsodnost utre pot v štiri strani, najverjetneje ne boš uvidel, kaj daje življenje in kaj ga vzdržuje.

To, kar daje življenje, si ne lasti ničesar. Pomaga, a ne zahteva hvaležnosti. Ukazuje, toda ne izkazuje moči. To je to, čemur pravimo »skrivnostna vrlina«.

(Naslednjič: JEZA)

Piše: Paulo Coelho, brazilski pisatelj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Drugi smrtni greh: Pohlep

Objavil pavel dne 10.04.2007

Drugi smrtni greh: Pohlep

DELO, revija Ona; Tor 10.04.2007

 

Slovarska definicija: izhaja iz latinske besede avaritia. Je samostalnik moškega spola: strastna želja prisvajati si dobrine, skopuštvo, pohlepnost.

Definicija Katoliške cerkve: kršenje devete in desete zapovedi (Ne želi svojega bližnjega žene. Ne želi svojega bližnjega blaga). Pretirana nagnjenost ali hrepenenje po užitkih ali imetju.

(op. Pavel : imetje, stvari so bolj pomembne kot odnos z Bogom in odnos do sebe in odnos z drugimi ljudmi.

Biti ali imeti: imeti je dandanes v večini primerov zmagalo. Ljudje sebe in druge spoštujejo na podlagi koliko in kaj človek ima, ne pa kakšne odnose ima človek.

V družbi brez Boga sta tako človek kot družba obsojena na materializem in potrošništvo, katerih osnova je pohlep. ) 

 

Za filozofa Seneko:

Revni vedno želijo nekaj, bogati želijo veliko, pohlepni želijo vse.

 

 

Zgodba duhovnikov iz puščave:

»Svetnik,« je rekel novinec opatu. »Moje srce je polno ljubezni do sveta in moja duša je prosta Hudičevih skušnjav. Kaj je moj naslednji korak?« Opat ga je pozval, naj odide z njim na obisk k bolniku, ki je potreboval poslednje maziljenje. Medtem ko sta tolažila družino, je opat opazil v enem kotu sobe skrinjo.

»Kaj je v njej?« je vprašal.

»Oblačila, ki jih moj stric ni nikoli nosil,« je rekel nečak bolnega človeka. »Kupoval je vse, misleč, da bo že prišla prava priložnost za nošenje oblek, vendar so končale gnijoče v skrinji.«

»Ne pozabi na tisto skrinjo,« je rekel opat svojemu učencu, ko sta odšla iz bolnikove hiše. »Če imaš v svojem srcu duhovne dragocenosti, jih takoj uporabi. Sicer bodo zgnile.«

 

Komentar na azijsko gospodarsko krizo leta 1997: borzni posredniki so kupovali in prodajali, prepričani, da se svet ne bo spremenil, kajti vse, kar so morali početi, je bilo več in več vlagati in opazovati, kako so njihova bogastva rastla. Niso se ozirali na škodo, ki so jo povzročali (malezijski) valuti. Naenkrat je 500 bilijonov dolarjev izginilo iz obtoka. Ko je prišel čas, da so morali to razložiti vsem, ki so izgubili večletne prihranke ob velikem odrekanju, so jim odgovorili: »Kriv je trg.« Toda trg so bili oni.

 

 

Smrt in pohlep:

Smrt in Pohlep sta opazovala ljudi, kako mrzlično iščejo diamante v reki. »Prišla sem vzet nekaj duš,« je rekla Smrt. »Daj mi tretjino teh ljudi in odšla bom.«

»Ti pripadajo meni, to so moji sužnji,« je odvrnil Pohlep. »Nimam razloga, da ti jih dam.«

Smrt se je tedaj dotaknila vode s svojo čarobno palico in jih zastrupila. Po malem so začeli umirati vsi, ki so bili tam.

»Zakaj si ukradla vse moje sužnje?« je jezno vzkliknil Pohlep.

»Ker nisi želel dati niti enega,« se je glasil odgovor.

 

V govoru:

Ker niso sposobni ustvarjati, so Judje paraziti in njihov cilj je podjarmiti si druge ljudi. Pohlep uporabljajo kot manipulacijo z neumnostjo srednjega sloja. (Adolf Hitler, pripravljajoč osnovo za holokavst, ki je stal življenja šestih milijonov Judov).

(op. Pavel: osnovna čustvena motnja socialista je ZAVIST, ki jo sproža POHLEP. Zavist v tem primeru ni samo čustvo, ki traja kratek čas in izzveni, ampak v tem primeru traja večino življenja.

Pot do imetja, ki ga zavidajo pa ni pot znanja, dela, podjetnosti, temveč pot SOVRAŠTVA in UBIJANJA.) 

 

Pred mnogo stoletji je rabin Maimonides pogosto govoril: Bog je človeku poslal svoje glasnike, imenovane bolezni. Večna Previdnost mi je naložila nalogo skrbi za njihovo zdravje. Naj me ljubezen v vsakem trenutku vodi pri tem, kar počnem. Nikoli ne dovoli, da me pohlep, hrepenenje po moči ali želja po priznanju zaslepijo in da zaradi njih pozabim, da je človekov cilj dajati drugemu najboljše, kar ima.

Nasvet Tao Te Kinga: Pet barv zaslepi človeške oči. Pet tonov ogluši njegova ušesa. Pet okusov škodi ustnemu nebu. Tekmovanja in gonje razvnemajo močne in divje strasti v srcu.

Zaradi nevarnih ovir prinašajo težko dostopne dobrine rane. Zato (…) moder človek zavrača površinskost in se raje potopi v globino.

(Naslednjič: POHOTA)

Piše: Paulo Coelho, brazilski pisatelj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »

Prvi smrtni greh: Napuh

Objavil pavel dne 3.04.2007

Prvi smrtni greh: Napuh

DELO, revija Ona; Tor 03.04.2007

 

Sedem smrtnih grehov je bilo sprva pravzaprav osem. Na začetku krščanstva jih je namreč določil grški redovnik Evágrio do Ponto (op. Pavel: sveti Evagrij Pontski) in z njimi določil glavne negativne lastnosti človeškega bitja (zanimivo je, da je na njegovem seznamu najhujši greh požrešnost). Vsak od teh grehov nas je lahko povedel v pekel. V 16. stoletju je papež Gregor prvič spremenil seznam grehov, tako da je uvrstil mednje zavist in spojil napuh in samovšečnost. Popis grehov so znova preuredili v 17. stoletju, ko je potrtost (op. Pavel: dolgotrajna žalost) prenehala biti greh in jo je zamenjala lenoba. Tako je nastal današnji popis, ki bo temelj mojih sedmih kolumen. Pisal bom o vsakem smrtnem grehu po njegovih številnih definicijah.

Po slovarju: Napuh – samostalnik moškega spola, izhaja iz latinske besede superbia. Pomeni nadutost, samoljubje, aroganco, domišljavost.

Po katoliški cerkvi: Napuh je samospoštovanje, ki prekoračuje meje in se postavlja nad ljubezen do Boga. Ta strast krši prvo božjo zapoved (»Veruj v enega Boga«) in je bila vzrok upora angelov in Luciferjevega padca.

(op. Pavel: če človek sebe postavlja nad Boga!) 

 

V zen zgodbi:

Glavni učitelj samostana Tofuku je opazil, da se v samostanu nekaj dogaja. Novinci so tekali naokoli, osebje pa je stalo v vrsti in nekoga pričakovalo.

»Kaj se dogaja?« je želel vedeti.

Približal se mu je vojak in mu izročil kartico, na kateri je pisalo: »Pravkar je prispel guverner Kyota Kitagaki in prosi za pogovor.«

»S tem človekom se nimam kaj pogovarjati,« je rekel učitelj.

Nekaj minut kasneje je prispel guverner in se opravičil. Prečrtal je to, kar je pisalo na kartici, in jo ponovno izročil učitelju.

Pisalo je: »Kitagaki prosi za pogovor.«

»Dobrodošel,« je rekel zen učitelj samostana Tofuku.

 

Na letalonosilki: »NALOGA OPRAVLJENA« (Napis na USS Lincolnu 1. maja 2003, ko je predsednik Bush objavil konec obsežnih vojnih operacij v Iraku. Tistega dne se je število žrtev med ameriškimi vojaki povzpelo na 217. Na dan, ko pišem to kolumno, je število žrtev preseglo 2700.)

Za rabina Adina Steinsalzta:

»Ko nekdo poskuša ugotoviti, kdo ste, in pri tem uporablja primerjanje sekundarnih lastnosti, najde samo serijo praznih lupin – ki so druga brez druge nesmiselne.«

»Narobe je označiti sebe kot Tomovega prijatelja, Dickovega sina, izvajalca na tem in tem položaju, osebo, ki opravlja to in tisto delo.« Tako odkrivamo samo dele sebe – dele, ki so najpogosteje nejasni in nepopolni, osebe, ki se želijo izpostaviti na račun drugih.

»Edini možni odnos je odnos z Bogom, z njim vse dobi smisel, mi sami pa začnemo opažati višji smisel/smoter/pomen.«

 

Po svetem Avguštinu: Napuh ni veličina, temveč ošabnost. To, kar je nabuhlo, je videti veliko ( op. Pavel: ” bigheaded), toda v resnici je bolezen.

 

Nasvet Tao Te Kinga: Bolje je ne napolniti vaze do vrha, če jo poskušamo nositi polno.

Če preveč nabrusimo nož, s tem ne bomo ohranili njegove ostrine.

Če je soba napolnjena z zlatom in žadom, je lastniki ne bodo mogli obvarovati.

Ko bogastvo in čast vodita v aroganco, bo zagotovo kmalu zatem prišlo zlo.

Če s pomočjo svojega dela postanemo slavni, se je modro umakniti v anonimnost, takoj ko je naše delo opravljeno.

(Naslednjič: POHLEP)

Piše: Paulo Coelho, brazilski pisatelj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v sedem (7) smrtnih grehov | Brez komentarjev »