PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'najljubša Božja Beseda' Kategorija

Podjetnost ali “V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil!”

Objavil pavel dne 17.11.2008

Včeraj je bil pri bogoslužju sledeči evangelij:

Prilika o talentih
14 »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.
.15 Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.
.
16 Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih.
.
17 Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.
.
18 Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja.
.
19 Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. 20 Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ 21 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
Tj. »pridi se poveselit v družbi s svojim gospodarjem«.
22 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ 23 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!
Tj. »pridi se poveselit v družbi s svojim gospodarjem«.
24 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. 25 Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ 26 Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? 27 Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. 28 Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; 29 kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. 30 Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«
.
Ta prilika ne govori samo o vsakdanjem življenju, trdemu delu, trgovanju, podjetnosti skoraj vsakega človeka sedanjosti in vseh preteklih obdobij.
.
Govori tudi o notranjih darovih, ki jih vsak človek prejme, da nekaj v življenju s svojimi darovi naredi. Nekaj dobrega zase, za druge, za Boga, za skupnost.
.
Kdo ne uporablja teh darov? Ravno leni in malopridni jih ne.
.
Očitno Jezus socializma ni upošteval, kajti tu bi pridal lahko še dva tipična služabnika socializma, ki iz dneva v dan prejemata materialne talente, duhovne talente pa sta že zdavnaj zapravila.
Eden je tipični lumpenproletarski služabnik, ki vsak mesec čaka na denar. Da ga nato poje, zapravi. Vse kar pa dela v življenju pa je to, da “jamra” ljudem, igral žrtev in čakal, da mu država konec meseca spet denar nakaže. Da ga bo pojedel.
Drugi pa je salonski socialist. Živi na zelo dobrem standardu, ki ga s svojim delom ni ustvaril. Živi kot državni uradnik, državni kulturnik, državni učitelj, državni sodnik, državni znanstvenik, državni športnik, državni zdravnik itd.
Ljudem govori o pokvarjenosti kapitalizma in o potrebnosti enakosti med ljudmi. Enakih plač. Govori ljudem o solidarnosti, o skupni skledi, o prerazdeljevanju dohodka, o tem kako mora država vzeti, tistim, ki imajo preveč. Tudi ta ne z denarjem, ne s talenti ne trguje, ampak parazitira naračun drugih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, denar oz. kapital, liberalne reforme ( PRO FREE Market), najljubša Božja Beseda, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Vse mi je dovoljeno

Objavil pavel dne 17.11.2008

12 »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno!

»Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči!

apostol Pavel, Korinčanom 1,12

Ta odlomek je že nekaj časa obešen kot rdeča nit določenega obdobja v naši cerkvi.

Dal mi je razmišljati o svobodi posameznika v Cerkvi. O neizmerni svobodi osebe. O notranjem zavedanju, da oseba ne stavi ne na material, ne na ugodje, slavo, oblast, moč. Niti na človeka. Ker ima izkušnje, da človek, ki stavi na minljivo – postane zasvojen.

Dovoliti ali biti permisiven do otroka je zelo škodljivo. Ko pa imamo odgovorno odraslo osebo, ki zvesto sledi svojim ciljem, pa ni več problem, da bi jo omejevala pravila.

Taka oseba v notranjih bojih že pozna, da lahko dela vse kar želi, a bo to imelo svoje posledice. Ki jih bom moral sam odgovorno poplačati. Zato pred odločitvijo resno premislim in vzemem v obzir vse svoje in tuje ( meni poznane) izkušnje.

Dejstvo je, da imamo ravno danes, največje število nesvobodnih, odtujenih, zasvojenih, odvisnih ljudi. Ker ne znajo izbirati.

  1. Ne znajo se odločiti.
  2. Ne znajo neizbranemu reči NE oz. ADIJO.
  3. Ne znajo se izbranega veseliti
  4. NE znajo za izbrano odgovarjati ( ker vsaka izbira nosi svoj del težav, trpljenja)
Skratka veča se % ljudi, ki sledijo odvisniško hedonizmu. So na stopnji malega otroka, ki sledi ugodju in beži pred neugodjem. Seveda od takega človeka ne moremo pričakovati ne znanja in ne izkušenj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Praktični del življenja, liberalne reforme ( PRO FREE Market), najljubša Božja Beseda, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda | Brez komentarjev »

O čudenju in učenju

Objavil pavel dne 1.11.2008

Zdenka Zalokar Divjak je imela na prosojnici nek citat znanstvenika Alberta Einsteina, ki ga ne znam na pamet, ampak lahko zabeležim smisel stavka:

Vsak človek potrebuje v življenju otroško čudenje nad neznanim. Kdor se uči, je duševno in duhovno živ človek. Kdor pa nima tega, ne cilja bivanja – pa ne samo da ne živi, temveč celo škoduje samemu sebi.

Zakaj sem si ta stavek zapomnil?

Ker sem ga že pred 15 leti sam doumel ali dokopal. Kaj pa vem, kako človek pride do spoznanj? Sem res kje prebral, pa se tega sprva nisem zavedal? Sem kaj slišal, pa najprej nisem bil pozoren.  Skratko nekoč mi je v eni od depresij, ko mi je pogled obstal na moji fotografiji iz vrtca, ko sem bil star 5 let, nasmejan, razigran, živahen, sproščen, nagajiv, poreden, kreativen, zaupljiv, zelo učljiv – kapnilo – da človek, ki šopa zgolj razum in logiko in pozabi na čudeče gledanje “dojenčka na svet”, na iskrico v očeh pri malemu otroku, na veliko srečo malega otroka, na veliko učljivost – da je ta človek mrtev, zabetoniran. Bolan.

Težko sem razumel, ali bolje dojel pomen Jezusovih besed: “Bodite kakor otroci!” ali pa ” Hvala Oče, ker si zakril modrim in razumnim, razodel pa otročičem!”. Pri teh večplastnih in večpomenskih stavkih nikoli ne vem ali poznam njih pravilni pomen, ali pa so be še kaj novega v življenskih izkušnjah izluščilo v novem spoznanju te Božje Besede.

Kasneje sem ločil otroškost ( konstruktivni del iz otroštva) in otročjost, infantilnost ( nekonstruktivni del, ki ga vlečemo v polnoletnost in, ki blokira dunkcije odraslega človeka).

Dosti kasneje mi je TA potrdila ta izkustvena duhovna spoznanja. O egostanju otroka, o svobodnem otroku, ki živi igro, podjetnost, kreativnost, sproščenost, veselje, živahnost, učljivost.

No, zadnjič pa tudi ZZD in Einstein.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin, TA, citati, dr. Zdenka Zalokar Divjak, najljubša Božja Beseda, psihologija; duševnost, učenje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Zdenka Zalokar Divjak o brezpogojni ljubezni

Objavil pavel dne 31.10.2008

Krepki + italic tekst je iz predavanja doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki mi je omenila, da ima vrsto dolgo 6 mesecev in da trenutno vodi delavnice Šola za starše v vrtcih Šentvid. Naslednja delavnica bo v vrtcu Brdo – LJ v sredo 5.11. ob 17h.

Današnji problem psihologije je ta, da se je v učbenike psihologije ( duševno področje) začelo pisati duhovne pojme (kot je npr. ljubezen) pod temeljna čustva. Ljubezen ni tipično čustvo.

Lahko bi sicer rekli, da je zaljubljenost neko kompleksno romantizirano čustvo, sentimentalizem. Ljubezen pa je predvsem odločitev, napor, odnos, delanje dobrega.

S tem, ko ljubezen prenesemo med čustva, začnemo z njo pogojevati.

Kajti imamo šibko veselje, zmerno veselje in močno veselje. Vsa čustva lahko opisujemo z neko intenziteto. Ne moremo pa meriti ljubezni – ki je ali pa ni. Ki je trajna ali pa jo nikoli ni bilo.

Najhujše duševne zlorabe  povzročajo otrokom starši, ki jih vzgajajo s pogojevanjem ljubezni ( dr. Zoran Milivojević pravi, da iz tega izhaja večina duševnih motenj in duševnih bolezni!). Češ, da ljubezen pokvari otroka. Da otroka ne bomo imeli radi, če ne bo ubogal ali naredil česa kar mu rečemo. ” Če ne boš priden, te bom dal ciganom!” ” Ker si bila poredna, ne bom prišla pote v vrtec danes!” ” Če boš poreden, vas bom zapustila!” “Če me ne boš ubogal, bom naredila samomor!” Ta vzgoja je sicer izredno učinkovita na prvi moment, toda otroka s tem pohabimo, ker bo imel v sebi veliko negotovost in zmedo in nikoli ne bo samostojna in sproščena oseba. V partnerstvih in na delovnih mestih bo suženj.

Tak otrok si bo ljubezen celo življenje kupoval. Sužensjko. Kupoval bo ljubezen partnerjev in kupoval bo ljubezen otrok (” ..da bi me vsaj nekdo imel rad!”). Kupoval bo sprejtost pri vseh ljudeh okrog sebe.

Pod brezpogojno ljubezen spadajo:

  1. VARNOST
  2. SPREJETOST
  3. SKRB,
ki jih starš nudi otroku NON-stop, ne glede kako se otrok obnaša in kaj naredi.Torej teh treh dejavnosti ne doziramo ali odvzemamo.

VZGAJAMO pa z doziranjem

  1. pohvale obnašanja (nagrada)
  2. kritike obnašanja ( kazen)
  3. ZAHTEVE, CILJI ( te 3. ZZD ni omenila)
Razvajeni otroci (sem spadajo tudi “nadarjeni” oz. “indigo” otroci) imajo varnost, sprejetost, skrb in veliko nege in pohval. Nimajo pa kritik, kaznovanj in ZAHTEV ali pa imajo tega premalo oz. nekvalitetne, šibke meje. V večini primerov, ker se staršem ne da, nimajo časa oz. je vzgoja za njih prevelik napor. Ja, vzgoja je napor -ali pa je ni. Vzgoja je delo in ne igračkanje. Vzgoja ni vzajemno raziskovanje in ni prijateljevanje ( to ni primaren cilj vzgoje, jasno pa je, da smo vsi učljiva bitja in da v vsakem odnosu lahko vlečemo novosti in se izpolnjujemo. Hkrati s starostjo otroka vedno manj direktivno vzgajamo in smo vedno bolj mentorji in nazadnje bolj prijateljski – ne moremo pa nikoli iti v enakost – ker potem otroka zlorabljamo. Otrok mora imeti svoje prijatelje, ki si naj jih sam poišče.

Vzgoja ima cilj pripeljati otroka v samostojno, odgovorno, ljubečo, delavno, učljivo in sproščeno osebo.

Pri prezaščitenih otrocih starši jemljejo odgovornost, ki bi jo otroci že lahko prevzemali, na svoja ramena, namesto otroka. Otroka s tem ščitijo pred naporom, odrekanjem, trpljenjem, frustracijo, izkušnjo. Ker ga držijo v vatki bo tako bitje večino časa nepodjetno, nekreativno, nedelavno, neodgovorno in ” pretirano občutljivo”.

Pretirano prilagodljivi otroci imajo pomanjkanje nege, pohval, nagrad v razmerju s kritiko in kaznijo ter zahtevami (česar je preveč). Pretirano prilagojeni otrok ne bo v sebi nosil zadovoljstva, sproščenosti. Predvsem težo in velikokrat občutek manvrednosti, infantilne -trajne krivde. Med pretirano prilagojene otroke spadajo tudi večni uporniki, ki pa negativno “ubogajo” vsako starševsko željo in zahtevo. Vse bodo delali zrcalno nasprotno. V svobodi se ti ljudje ne znajo samostojno odločati. Čakajo na avtoriteto, da jim le ta požene kri po žilah. Ne znajo v sebi aktivirati svobodnega otroka ( spontanost, kreativnost, zabava, zadovoljstvo, notranji mir, varnost).

Zlorabljeni otroci pa so pretežno zlorabljeni s pogojno ljubeznijo ( duhovna zloraba). Pogojevanje ljubezni (varnosti, skrbi, sprejetost). Ni bilo osnovne topline, negovanja, potrjevanja, da si OK oseba. Seveda tudi s pretepanji ( fizično), seksualno in psihična zloraba (čustveno zlorabljeni: čustvena manipulacija, da je otrok kriv za moja neprijetna čustva!)

Zanemarjeni otroci oz. zapuščeni otroci pa so običajno otroci odsotnih (umrlih, bolnih) staršev ter razvajenih staršev, ki jim je prioriteta set lastnih želja, otrokove potrebe in želje pa so mu zgolj nepotreben napor. Dostikrat so zapuščeni tudi otroci staršev, ki gradijo hude kariere, ki so pridni – toda doma odpovedo na celi črti.

Sokrat je dejal, da imajo dostikrat slavni očetje nepomembne, malopridne otroke – ki v življenju nič ne dosežejo. To je posledica, ker se je oče gnal za slavo in uspeh pretirano na družbenem področju, medtem ko je bil v družini odsoten, zelo slab oče. Otrok je zato zanemarjen, “vzgaja” pa ga cesta s kriminalom, brutalnostjo in večino napačnih napotkov, zaključkov.

Ko se je Jezus pustil Janezu Krstniku krstiti v duhu in v vodi Jordana, je glas iz nebes zavpil: “Ti si moj ljubljeni sin. Zelo sem te vesel!” Resnični kristjan je prepoznan v družbi, da se globoko v sebi zaveda in veruje, da ga Bog brezpogojno ljubi. Zato iz njega sije karizmatičnost, je zelo privlačen ( za dobroiščoče) ali pa zelo odbojen (za slaboiščoče: ” če so mene preganjali, bodo tudi vas!”).

Partnerski odnos ni isto kot starševski odnos. Kajti v partnerskem odnosu sta osebi enakrovredni, v starševskem odnosu pa je starš bolj vreden, saj vodi, preživlja in usmerja otrok- to kar direktno otrok ne sme početi s staršem – drugače je to zloraba otroka – da otrok špila starša svojemu očetu ali mami.

Je pa tudi v partnerskem odnosu nujna tako kritika kot pohvala, ter zahteve. V krščanskem zakonskem odnosu ljubezni si obljubimo, da bomo zvesti v dobrem in slabem. Oz. obljubimo si brezpogojno ljubezen ( varnost, sprejetost,skrb kolikor je sploh kdo sposoben to dajati, kajti absolutne varnosti ni).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Zdenka Zalokar Divjak, najljubša Božja Beseda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | 15 komentarjev »

Ideal nenasilne vzgoje

Objavil pavel dne 27.10.2008

Ideal nenasilne vzgoje ne temelji na tem, da je potrebno odpraviti nasilne norce med starši, ki zganjajo SVOJE frustracije nad otroci, ki se izživljajo. Temveč hoče popolnoma iztrebiti vsako fizično kazen iz vzgoje.

V globjem je to ANARHISTIČNA levičarska ideologija, ki se zelo zavzema odpraviti hierarhijo, avtoriteto in razklati klasično družino z relativizmi vseh vrst.

Če govorimo o postavljanju MEJE – je jasno, da jo postavlja avtoriteta. Postavljanje meje je že samo po sebi nasilje nad biologijo, nad impulzi ugodja, ki so pri otroku razbohoteni. In uboganje meje pomeni podreditev avtoriteti. Pomeni, da se biologija otroka začne prilagajati kulturi družbe. Podreditev ni ponižanje, je pa del hierarhije.

V osnovi je problem ta, da ljudje brez izkušenj v vzgoji ( imajo zgolj nekajmesečne dojenčke) preklapljajo iz otroka v odraslega in nazaj. (In skušajo svoje primanjklaje brezmejno, skrajno pokriti pri otroku): Ko je treba biti avtoriteta ( določanje zahtev, meja): so raje otroci. Ko pa je treba kaznovati – so spet raje otroci. Kot da njihov “cepetavček” oz. “trma za brez veze” iz otroštva še kar naprej traja, nekaj desetletij, in tokrat ni usmerjena proti staršem, temveč proti zagovornikom VZGOJE. Potem pa so pri “time off metodi ” otroci kar naenkrat sposobni zapuščanje isto preživeti kot odrasli. Za otroka je najhujša kazen misel, da bo od starešv zapuščen ( pa če je zgolj nekaj sekund, minut ali uro: ko otrok pomisli, da ga bodo starši za vekomaj zapustili, ne bo nikoli več verjel v brezpogojno ljubezen), kajti v tisti minuti se mu podre svet in zaupanje.

Osnovno vprašanje je: Kdo je avtoriteta in kdo postavlja pravila? Jasno je, da se otrok uči ubogati. Ker otrok je ves čas v konfliktu med svojim ugodjem in pravili ( če mu jih določi starš). In otrok se mora kdaj upogniti pravilom, upogniti staršu, se naučiti zdržati frustracijo, napor. Čimvečkrat se bo to naredilo – prej bo to ponotranjil. Otrok se mora podrediti. Podreditev pa ni nujno ponižanje!!!! Otrok brez mej – je razvajenec.

Zadnjič sem šel na srednjo šolo poslušat Žorža, ki je začel s pravljico o Pepelki in s citati iz knjige Pregovorov, Sirahove knjige, Slomška ter PT Lucas. Razvajenec ni nekdo, ki ima vsega v izobilju, temveč je to otrok, ki od staršev ni prejel: 1. izkušnje reševanja življenjskih problemov 2. izkušnje NAPORA ( premagovanja frustracije) 3. izkušnje ODREKANJA ( na odrekanju temelji svoboda, kajti svobodna izbira ni možna, če se neizbranim objektom ne znaš odreči). Razvajenost je zasvojenost z zahtevanjem neizmerne pozornosti zase. Hkrati je tako kot zasvojenec večino časa otopel, nezadovoljen, zdolgočasen in depresiven. Infantilno sledi zgolj temu kar mu paše in se izogiba najmanjšim naporom.

Žorž govori, da mora otrok preizkušati meje, da morajo biti meje fleksibilne. Ne preveč toge in ne preveč ohlapne ( ali da jih sploh ni). Ker si otrok pri premikanju meja, s preizkušanjem, dobiva udarce življenja in izkušnje.

Temelj vzgoje je brezpogojna ljubezen ( da otrok ve, da ga imaš vedno rad, da ga ne boš zapustil ali odvrgel ne glede na njegovo dejanje). 1. pohvala in nagrada dejanj, obnašanja ( korekcija pred tem, da se zvrne v desni jarek) 2. kritika in kazen obnašanja ( korekcija, da se zvrne v levi jarek) 3. dajanje razumnih zahtev, ciljev, nalog, del otroku. Razvajenec ni deležen kritik ( kazni) in zahtev. Oz. je tega deležen v minimumu.

Naj še omenim PT Milivojevića, ki pravi, da je pretirano prilagojen otrok ( produkt nekdanje vzgoje v kateri je pomanjkanje pohval in brezpogojne ljubezni) kasneje lažje in hitreje preseči, kot pa to, da je otrok razvajen.

Že modri Sirah govori, da razvajen otrok pada iz težave v težavo in ne napreduje.

Avtoriteta (Sir 2 Gospod je namreč očeta povzdignil nad otroke in utrdil materino pravico pri sinovih. ) Razvajanje otrok ni vzgoja – temveč igračkanje (Sir 30,9 Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost. ) Razvajenec se v življenju ničesar ne nauči (Sir 30,7 Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce.)

SIRAHOVA knjiga ( stara 2500)

Vzgoja 30 1 Kdor svojega sina ljubi, ga bo pogosto tepel, da ga bo lahko nazadnje vesel. 2 Kdor strogo vzgaja svojega sina, mu bo ta v zadoščenje in med znanci bo nanj ponosen. 3 Kdor svojega sina uči, bo pri sovražniku zbujal nevoščljivost, pred prijatelji pa bo nad njim vesel. 4 Če mu umre oče, bo, kakor da ni umrl, ker je za seboj pustil sebi enakega. 5 V življenju ga je gledal in bil vesel in ob smrtni uri mu ni bilo žal. 6 Za seboj je pustil nekoga, ki ga bo pri sovražnikih maščeval, prijateljem pa vračal dobrote.

7 Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce. 8 Če konja ne krotimo, postane trmast, sebi prepuščen sin pa postane svojeglav. 9 Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost. 10 Ne smej se z njim, da se ne boš z njim tudi jokal in nazadnje škrtal z zobmi. 11 Ne dajaj mu v mladosti prostosti, (ne zatiskaj oči pred njegovimi neumnostmi. 12 Upogibaj mu tilnik, dokler je še mlad,) preštevaj mu rebra, dokler je še majhen, da ne bo zakrknil in postal neubogljiv (in tebi povzročal žalosti duše). 13 Vzgajaj svojega sina, ukvarjaj se z njim, da te ne bo prizadelo njegovo nesramno vedenje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v dobro vzgojen otrok, najljubša Božja Beseda, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zlorabljen otrok | 1 komentar »

NAPOR ljubezni

Objavil pavel dne 20.10.2008

Danes sem bral berilo pri bogoslužju. Prvič sem ga bral v novi župniji.

Bilo mi je težko. V stari župniji sem ga bral samo enkrat, pa še to je bila bolj “interno” bogoslužje, ko je umrla moja draga stara mama. Ona je veliko molila zame, za našo družino. Bila sva v zelo dobrem odnosu. Rad sem imel svojo staro mamo.

Zakaj mi je bilo težko? Večino časa sem bil napreden, mestni človek – ki se je sredi srednje šole priselil na obrobje, v bolj ruralno okolje, kjer so ljudje bili verni. In takrat sem vero zaničeval in vernike sovražil. Bil sem namreč močno pod vplivom socialistične religije. Verniki so se mi zdeli nazadnjaški in hinavski. Poleg tega pa so v tistem času okoreli komunisti množično prestopali prag cerkva in se ppokristjanjevali. Zdelo se mi je gnusno. In sedaj naj bi potem tem ljudem bral berilo, kot ga berejo ljudje, ki so “najbolj pobožni”.

Tukaj pa sem preko zakonske skupine pristal, da nekaj tudi vrnem – ker sem dolej zelo veliko prejemal. Uvrščen sem bil na daljši spisek maldih izobražencev in vsake 3 tedne bom prišel na vrsto.

Danes sem bral odlomek ( Tes 1,1 – 15b), ki me je močno nagovoril:

1 Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi v Bogu Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir. (Vera in zgled Tesaloničanov)
2 Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. 3 Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. 4 Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni. 5 Kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo. Saj veste, kakšni smo postali med vami v vaše dobro.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v najljubša Božja Beseda | 2 komentarjev »

Pripoved ruskega romarja

Objavil pavel dne 12.10.2008

Pred 20 leti mi je prijateljica, ki sedaj dela v Peruju kot laična misijonarka, posodila knjižico Pripoved ruskega romarja. Takrat sem bil še globoko v zbeganem iskanju srednješolskih let.

Knjižica me je po svoje navdušila, čeprav sem imel ob tem mnogo vprašanj. Škoda, da že takrat nisem pisal dnevnika oz. bloga.

Ruska duhovnost in pravoslavnost me še danes navdušuje predvsem na podlagi te knjižice, na podlagi jezuita p. Marka Rupnika, prevajalca dr. Gorazda Kocijančiča in nasplošno večine jezuitov. Tu bi omenil še film Andrej Rubljov, ki sem ga pri jezuitih velikokrat gledal, o menihu, ki je narisal ikono Sv. Trojice. Edini zadržek do pravoslavnosti imam v nacionalizmu in v zadrto-konzervativnih posegih v politiko.

Knjižica pripoveduje o anonimnem ruskem človeku, ki se odpravi na romanje – ko se mu je zgodila osebna tragedija ( smrt žene in otrok, hiša pogorela). Ta običajni človek pri bogoslužju sliši stavek iz Pavlovih pisem Tesaloničanom ” vedno molite”.

Sprašuje se kako bi lahko ves čas molil. Med tem obiskuje različne kraje, sreča različne ljudi, preživi lepe odnose z dobrodelniki.

Nekdo mu da celo sveto knjigo, ki so jo ruski in grški menihi na otoku Atos napisali – Filokalija.

Tam najde stavek, ki ga potem ves čas izgovarja na svoji poti, 24 ur na dan:

” Gospod Jezus Kristus, Božji sin,

usmili se mene grešnega!”

Ob izgovarjanju teh besed se mu poglablja razumevanje tega besedila, svetih besedil med bogoslužjem in njegova razsežnost življenja in odnosov.

Meni je to ena od temeljnih knjig, ki me je peljala v krščanstvo.

Ta knjižica je doživela ponatis v spremni besedi M. I. Rupnika – pravkar sem v Družini našel reklamo za to novo knjigo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Knjiga, SJ, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, najljubša Božja Beseda, p. dr. Marko Rupnik_SJ, pravoslavni kristjani | Brez komentarjev »

Ti si moj ljubljeni sin

Objavil pavel dne 24.12.2007

Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: “Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.”

Marko 1,11

  • Share/Bookmark

Objavljeno v najljubša Božja Beseda | Brez komentarjev »

vse pripomore k Dobremu

Objavil pavel dne 24.12.2007

Tistim “, ki ljubijo Boga,

vse pripomore k dobremu!”

sv. Pavel ( Rim 8, 28)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, najljubša Božja Beseda | Brez komentarjev »

Za nebo pred teboj

Objavil pavel dne 25.10.2007

To je ena meni najbolj ganljivih pesmi, ki sem jih slišal na zadnjih DV s študenti, ko smo hribolazili po bohinjskih hribih. Snel sem jo iz bloga frančiškana b. Janeza Pape. Link do glasbe na U-tube  je v naslovu:

Za nebo pred teboj

francoska, prevod Grazyna Mech, priredba Stane Bešter

Za nebo pred teboj, vsemogočni Gospod, za vso tvojo neskončnost v velikem in malem in z obokom neba, ki tvoj zvezdni je plašč, s soncem, ki je moj brat, kličem naj ti:

Moj Bog, velik in čudovit, živi Bog in Gospod, ti ljubezni si Bog. Moj Bog, velik in čudovit, živi Bog in Gospod, ki si tu v svojem stvarstvu navzoč.

Z oceani sveta in z valovi morja, preko širnih celin, z vodo rek in potokov, z ognjem, ki prasketa kakor grm goreč, z vetrom, ki se igra, kličem naj ti: Odp.

Za vse gore mogočne, za zelene doline, hladno senco gozdov in poljane cvetoče, za brstenje dreves, cvetje, rože v preriji, žito zlato rumeno, kličem naj ti: Odp.

Za vsa bitja sveta, za živali in ribe, za žgolenje vseh ptic, za to pesem življenja, za človeško srce, ki te ljubi iskreno, za otroške oči, kličem naj ti: Odp.

Glej to nežno roko, ki te vabi na ples, glej poljub, ki ti daje upanje in zavezo, za oko, ki te gleda ljubeznivo in toplo, za tvoj kruh in za vino, kličem naj ti: Odp.

Tale francoska mi je preveč počasna. Slovensko se poje večglasno in je čudovito mešanje nizkih moških glasov in visokih ženskih glasov.

Mislim, da sva jo na mojo željo imela na najini poročni maši.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Glasba, Partnerski odnos, mož & žena, najljubša Božja Beseda | Brez komentarjev »