PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'kardinal C. Martini SJ' Kategorija

Papež Frančišek razglasi jezuita Petra Fabra za svetnika

Objavil pavel dne 19.01.2014

Na tem spletu je zahvalna sveta maša v rimski baziliki Jezus ( Santa Gesu), ki jo vodi papež Frančišek pred polno cerkvijo jezuitov iz celega sveta, kjer sta vidna tudi p. Marko Ivan Rupnik ( ki živi in dela trenutno v Rimu) in p. Milan Bizant, ki je že 8 let provincial slovenskih jezuitov.

Sv. maša je zanimiva, ker jo vodi papež Frančišek. Hkrati je vrhunsko petje.

Peter Faber je bil prijatelj sv. Ingnacija Loyolskega in skupaj s Frančiškom Xavierjem ( vsi Španci oz. Katalonci, Baski) eden od ustanoviteljev reda jezuitov okrog leta 1530. Takrat je bila cerkev najbolj izprijena, posvetna, imela je veliko oblasti in denarja, v notranjosti pa je bila gnila, grešna.

Jezuiti so najbolj izobraženi redovniki. Njihov moto je “VSE V VEČJO BOŽJO ČAST”. Sv. Ignacij je videl, da je Cerkev ( občestvo) potrebna temeljite NOTRANJE obnove. Jezuiti so prinesli drugačen odgovor na pokvarjeno Cerkev kot protestanti. Šli so v osebni stik z vsakim vernikom, uvedli duhovne vaje v tišine, ki vsakemu človeku pomagajo vzpostaviti OSEBNI ODNOS Z BOGOM, duhovna rast, osebnostna rast.  Duhovni spremljevalec naj bi spremljal vsakega vernika kot 400 let kasneje psihoterapevt spremlja laične osebe. Bistvo je, da človeku pomaga skozi osebno molitev zgraditi vedno bolj svobodno in odgovorno osebnost. Stalno osebno spreobračanje h Kristusu. Ljudi so šolali, hkrati pa povezovali v velika laična gibanja kot so Marijine kongregacije iz katerih se je razvil SKŽ ali CLC. Bili so papežu vedno na razpolago, zvesti, ponižni ( svetovalci) in so se izogibali svetne časti ( celo jezuitski interni red prepoveduje, da bi bili škofje, kardinali, papeži), zato jih ni bilo nikoli na papeškem mestu ( Frančišek je prvi jezuit na papeškem mestu), in zelo malo na kardinalskih ( pokojna C. M. Martini in Špidlik) ali škofovskih mestih. Sv. Ignacij Loyolski je bil eden prvih psihologov, saj je zelo natančno popisoval svoja čustva in vzroke zanje. Zelo analitično, zelo racionalno.

Drug jezuitski pojem je misijonska INKULTURACIJA. Eden lepših filmov kako jezuiti ustanavljajo misijone pri amazonskih indijancih ogroženih od španskih ( in drugih imperialnih, kolonizatorskih) fevdalcev in roparjev in ljudi učijo duhovno živeti z zgledom je znameniti film The Mission v težkokategorni igralski zasedbi in znano filmsko glasbo Enrica Moriconeja, ki jo pozna vsak.

YouTube slika preogleda

Jezuiti pa imajo danes problem s sinkretizmom ( da v krščansko teologijo vnašajo druga verstva in ideologije; npr. zdravljenje s homeopatijo ali pa da papež oznanja socializem). V Južni Ameriki so nekateri jezuiti pred 40 leti začeli s “teologijo osvoboditve”, kjer so se naslanjali na marksizem. Papež je JP2 to pravilno obsodil. Eden svetovno znanih jezuitov je indijski jezuit p. Anthony De Melo ( vključeval je hinduizem in budizem), ki je napisal ogromno duhovnih knjižic za iščoče ateiste, kjer je povezoval duhovne zgodbice iz različnih verstev. Meni osebno so bile te knjigice zelo spodbudne in so mi pomagale pri spreobrnitvi, zato jih priporočam vsakemu, ki išče smisel življenja in več “začetne” duhovnosti.

Zaradi vrhunske izobrazbe in ekonomske svobode so bili jezuiti vedno zelo nevarni oblastnikom, zato so jih na vrhuncu razsvetljenstva evropski vladarji s posvetnim in oblastnim vplivom na takratnega papeža RAZPUSTILI kot red v 18.stl. Zatekli so se v Rusijo k cesarici Katarini Veliki in ji pomagali pri velikih reformah Rusije. Eden od njih je bil tudi Slovenec Gruber, ki je znan po ljubljanskem Grubarjevem kanalu, ki je pomagal urediti mesto Ljubljana pred poplavami in močvirjem z melioracijo. Drugače pa so jezuiti postavili šolstvo v Sloveniji. Eden od SLO jezuitov je delal kot diplomat za habsburški dvor in odkrival Kitajsko kot diplomat AO. Drugače pa brat slikarja Boža Kosa v Cicibanu dela kot misijonar na Japonskem, Vladimir Kos je univerzitetni profesor na japonski univerzi in znan tudi kot slovenski pesnik. Večina univerz na svetu so jezuitske univerze: recimo na Irskem je znana univerza Trinitiy ( Sveta Trojica), v Washingtonu pa Georgetown, v Rimu pa Gregoriana, kamor gredo vsi jezuitje študirati, tam je študiral tudi klaretinec Branko Cestnik.

Jezuiti imajo vsi poleg večih let pastoralnega in socialnega dela v družbi tudi teološko fakulteto in filozofsko fakulteto, kasneje pa različne doktorate: eden od ameriških jezuitov je doktor jedrske fizike in dela v raziskovalnem inštitutu. Pri nas pa ima dr. M.I. Rupnik doktorat iz slikarstva in je predavatelj na slavni jezuitski rimski univerzi Gregoriani, Peter Lah doktorsko izobrazbo iz komunikologijo, p. Vili Lovše ima doktorat iz duhovnih vaj Loyole na univerzi Toledo, pater Silvo Šinkovec je doktoriral iz psihologije in pater Milan Žust je doktoriral iz pravoslavnih očetov 19. in 20.stl.  stoletja kot so Evdokimov, Berdjajev in Solovjov, pater p. Peter Rožič pa dela doktorat iz politologije v Washingtonu. Pater Vital Vider je na noge postavil delo za zakonce, saj že 60 let vodi zakonske skupine NAJINA POT in zakonske duhovne vaje s čimer pomaga zakoncem, da se več pogovarjajo med seboj o bistvenih stvareh, ter da več molijo oz. se več z Bogom pogovarjajo o zakonskem odnosu in vzgajanju otrok. S tem je postavil močan temelj najmanj tisočim slovenskim družinam. Lani sva bila z ženo pri njem na DV v Stični, pred 6 leti pa na Mirenskem gradu, da ne rečem, da sem jo po 6 mesecih poznavanja odpeljal na pripravo za zakon pred 10 leti.

Doživel sem te starejše jezuite kot viteze, kot osebnostno močno izdelane in sproščene misijonarje in borce: Žužek, Vider, Kokalj, Cerar, ki so si prigarali veliko dostojanstvo. Take avtoritete mora človek srečati v življenju, se z njimi pogovarjati in živeti z njimi. Edini problem je bil, da sem večino doživljal kot hladne, razumske, težje dostopne, malce odtujene. Redko kateri je bolj preprost, sproščen, topel in iskren.

Pred pol leta sem na dolgi bolniški bral čudovito knjigo “Frančiškan v SS”, ki je avtobiografija semeniščnika, ki so ga šolali v retoriki jezuiti, kasneje pa je bil frančiškan. V Hitlerjevi Nemčiji so mlade fante rekrutirali, najboljše pa v SS. A tam je potekala tudi silovita prisila socialističnega ateizma, ki se ji je ta nemški semeniščnik fantastično upiral in jo osmešil na vsakem koraku, čeprav so številni njegovi sobratje duhovniki izginjali v koncentracijskih taboriščih.

Pred enim mesecem pa sem imel spoved in bil na maši za ozdravljenje po težki bolezni v Dravljah pri patru jezuitu Miu Kekiću, ki duhovno spremlja Prenovo v Duhu. Maša je vsak 3. ponedeljek ob 19h.

Z jezuiti sem dobival sledeče kontakte:

najprej s p. Vitalom Vidrom v bližini domačega kraja ko sem kot 22-letnik opravil še birmo, potem z jezuitom  p. Lojzetom Markljem, nato v Dravljah p. Janeza Poljanška, ki je govoril o svetopisemskem Jobu, p.Rupnika sem poslušal dosti kasneje. Kmalu pa sem imel prvega duhovnega spremljevalca v p. Viliju Lovšetu, naslednji pa so zaradi odhoda na študij bili: p. Roblek, p. Bizant, p. Janez Poljanšek ( o politiki nisem z njimi nikoli govoril, ampak o težavah z molitvijo, o težavah v življenju, v odnosih, o sprejemanju sebe). 10 let sem se gradil (oz. me je Bog gradil kot vedno bolj svobodno in razpoložljivo osebnost) v SKŽ ( Skupnost krščanskega življenja), najprej pri Sv. Jakobu v Ljubljani ( tam je p. Kokalj, izjemen humorist), nato pri sv. Roku v Dravljah, nato pri Sv. Jožefu na Poljanah v Lj. Parkrat sem bil tudi na seminarjih za retoriko pri pokojnem p. Mihu Žužku, in na počitnicah v Bohinju. Pri p. Petru Lahu in Socialni akademiji pa na novinarskih delavnicah, kjer nas je tudi odličen snemalec Jože Jagrič učil kako se dela s kamero, znani novinarji pa so nas učili o tehnikah novinarstva.

SLOVENSKI JEZUITI

Sv. maša iz cerkve St. Gesu v Rimu, zahvalna maša jezuitov

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, SJ, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Peter Lah, iskanje partnerja, kardinal C. Martini SJ, p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Ne kulturni, ampak verski boj

Objavil pavel dne 20.08.2009

V Sloveniji ne poteka kulturni boj, temveč verski boj. Kulturni boj je boj dveh različnih kultur: recimo v Sloveniji tradicionalne kulture in balkanske kulture. Ali pa slovenske kulture in ameriške kulture.

Tukaj pa je boj za duše, ovce.  Za socializem je znano, da si želi moč nad množicami in da ne trpi drugih religij.  RKC pa zgolj želi svoje ohraniti, kar pa ji sploh ne uspeva. Socializem je religija ( ima boga Tita ali Kučana, svoje FDV oz. kumrovške “duhovnike”, svoje svetnike – revolucionarje in heroje, rituale množic in procesije, ..) . Če bi imeli v Sloveniji normalne politike, bi seveda RKC držali ločeno od države (cerkev kot institucija se ne bi napajala iz davkov, a bi ji dopustili delovanja civilne družbe in bi njene programe subvencionirala ( šolstvo, zdravstvo, kultura) po isti lestvici kot ostale). Normalne države glede odnosa s cerkvami so recimo ZDA ali pa Anglija in Australija.

Jin v kvalitetnem prispevku pokaže na analogijo verskega boja v Nemčiji leta 1870, boja med protestantskimi in katoliškim delom Nemčije. A tam ni bilo kulturnega boja, temveč verski boj protestantov in katolikov.

Zanimivo, da tudi Jina odnese to do katolikov sovražno predsodkanje, češ da so katoliki zaostali, kmetje itd. A če pogledamo danes po EU, vidimo kje so najbolj gospodarsko razvite regije:

  1. Bavarska

  2. Severna Italija

  3. Avstrija

  4. lahko bi bili tudi Češka in Poljska, ki sta bili takrat zelo močni, a jih je komunizem spravil na raven Severne Koreje in Kube pred 20 leti. In je takrat zelo liberalno in katoliško Češko ( ki je bila baje najbogatejša država pred WW1) tudi uspel popolnoma ateizirati, na Poljskem pa si je ravno zaradi velike tradicionalnosti med katoliki polomil zobe.

Resda pa so v svetu dosti bolj uspešne ostale protestantske države kamor lahko štejemo Švico, Honk Kong in Singapur, če si že Anglije, Avstralije in ZDA ne upamo.

Še par opomb na Jinov prispevek:

Res so katoliki bili eni redkih, ki so se uprli Hitlerju. V Münchnu je že leta 1936 delovala tajna odporniška ( a ne teroristična!, saj niso nikogar ubijali, le letake so delili zavedenim katolikom in protestantom, ki so nasedli socialistu Hitlerju) organizacija na Univerzi z imenom Bela vrtnica. V njej je bilo samo 6 članov ( tako veliko Nemcev je bilo za socializem in tako malo za normalnost!) , pa še tu sta bila dva iz ene družina: brat in sestra Scholl. Pa še to Univerzo so v glavnem vodili jezuiti z doktorati. In te je tudi Hitler najprej pobasal v koncentracijska taborišča, Belo vrtnico pa postrelil.

Bismarcka bi lahko šteli med prve socialiste, saj je ukinil pol miljona prostovoljnih društev in vpeljal državno zdravstvo in državno socialno pomoč – s tem pa vpeljal glomazno birokracijo in tlakoval pot Hitlerjevemu nacional -SOCIALIZMU.

Jezuiti nimajo kaj dosti skupnega z Opus Dei.  Razen evangelija še to, da se jih sovražniki Cerkve bojijo in da imajo moč. V Cerkvi veljajo jezuiti za “leve” in “liberalne”, medtem, ko je Opus Dei skrajna desnica, kot prostozidarji, kot mafija. To ti jaz povem iz notranjosti, da ne boš poslušal raznih puhoglavih in rumenopisnih sovražnost_govornikov, ki jih preganja njihova neumnost in paranoja. Jezuiti so izredno izobraženi (imajo tudi največjo mrežo univerz po svetu), v tujini izobraženi, imajo tudi po nekaj doktoratov (običajno mora imeti vsak teologijo in filozofijo), tudi iz jedrske fizike. Najbolj znan je dr. Gruber ( po njem se imenuje kanal v LJ), pa slikar in filozof  dr. M.I.Rupnik, pa brat Cicicbanovega risarja dr. Kos ( ki je misionar na Japonskem in tam poučuje na Univerzi, pesnik) in trenutno zelo dober pisec v Financah dr. Peter Lah, komunikolog. Meni pa so bili že prej znani trije močni pisci duhovne literature:

  • Anthonny de Mello SJ
  • Silvano Fausti SJ
  • John Powell Sj.
  • Slovenskim vernikom sta  znana še pokojni pater Miha Žužek in pa pater Vital Vider, ki se je ukvarjal mnogo z vodenjem zakoncev in sem ju oba osebno izkusil na DV.
Glavna njihova značilnost je prinos evangelija z inkulturacijo ( Južna Amerika, Japonska, Filipini, Indija, Kitajska). Iz osebnih izkušenj svetujem vsakemu, ki je odrastel in želi pristno spoznati katoliško duhovnost ( duhovne vaje sv. Ignacija Loyolskega in “razlikovanje duhov”), da stopi v stik s kakšnim od jezuitov. Tam bo slišal in izkusil tako razum kot vero in ljubezen. Tam se mu ni treba bati fanatičnosti kakih verskih zadrtežev, čustvene neuravnovešenosti kakih newagerjev ali zasanjanosti in nerealnosti “vzhodnjakov”, ki kopirajo v Slovenijo budizem, hinduizem ali še kakšno drugo variacijo na to temo. Morda bo enega ali dva med njimi, ki je bil preveč pod vplivom FDV in raznih “sociologov kulture”, ali kot nekateri pravijo UDBE, kar je težko dokazati.

Za člane Opus Dei pa večina v Cerkvi sploh ne ve kdo so. Govori se, da so to kakšni pomembni lastniki bank, firm, itd ( seveda takih v Sloveniji ni), ki hkrati živijo zelo asketsko življenje in se srečujejo v majhnih laičnih skupinah.

Morda ne veš, da je bil kardinal Rode najbolj alergičen prav na kardinala dr. Martinija SJ, ki velja za najbolj naprednega škofa, pa ne po merilih ateistov, temveč vernikov. Hkrati pa je ob prihodu v Slovenijo zradiral iz vseh vplivnih mest v slovenski cerkveni hierarhiji jezuite in ljudi pod vplivom ignacijanske duhovnosti.

Bi dodal še par dejstev: na Poljskem in Češkem so danes na oblasti klasični liberalci (svobodni trg) in ne socialistični “liberalci” tipa LDS.

Glede čudežov, prikazovanj in halucinacij je tako, da je tu Cerkev zelo previdna: tipičen primer sta Kurešček in Medjugorje, ki še vedno nista od Cerkve priznana pojava. Sta še v opazovanju.

Jin, če bi gledal kulten film The Mission, bi lahko spoznal jezuite, kako gradijo skupnost, misijon, kjer imajo ljudje skupno lastnino. A zato morajo ljudje biti zreli in svobodni dduhovno. To je po evangeliju možno, ko se ljudje sami odločijo. Isto kot samostan, le da so tu laiki oz. tudi poročeni. Znano je, da so kibuci v Izrealu vsi po vrsti propadli. Komunizem pa vsiljuje vsem ljudem življenje brez privat lastnine, torej v revščini. Še to: takrat, ko so v 15. stl., jezuiti v južni Ameriki ustanavljali misijone je v svetu vladal fevdalizem in imperializem. Kmalu so vplivneži preko papeža dosegli, da ukine jezuitski red (SJ). In jezuiti so šli v Rusijo, kamor jih je Katarina Velika povabila kot Jude, ker je vedela, da bo s tem pridobila znanje in blagostanje države. @Zirosi: tvoj komentar je pod nivojem, ker je groba laž. Danes je v Sloveniji živečih 70% ljudi, ki so iz Cerkve potihem izstopili (po birmi nehajo obiskovati bogoslužje in ne živijo odnosa z Bogom), marsikdo tudi pisno ali s pompom (recimo malce premaknjena Makarovičeva). Število katolikov zadnja leta močno upada. In verjetno ostali ne upamo izstopiti, ker nas čaka smrt pred strelskim vodom cerkve :) )) ali najmanj izguba službe kot je bilo to 200 let nazaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Anthony de Mello_SJ, Cerkev, skupnost, občestvo, Film, Indija, Japonska, Kitajska, Knjiga, RKC, Religija, Rusija, SJ, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, ZDA, Zdravstvo, Zgodovina, dr. Peter Lah, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kardinal C. Martini SJ, liberalne reforme ( PRO FREE Market), p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr. Silvano Fausti SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, podjetništvo oz. mikroekonomija, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe, šolstvo | 5 komentarjev »

Poslušanje

Objavil pavel dne 8.06.2007

92. Poslušanje

“Sedela je pri Jezusovih nogah in poslušala njegovo besedo.”

Sedeti pri nogah nekoga je drža učenca pred učiteljem. V knjigi Apostolskih del, na primer, ko Pavel pripoveduje o svojem življenju, pravi: “Od mladih nog sem sedel pri Gamalielovih nogah v Jeruzalemu,” bil sem njegov učenec, on paje bil moj učitelj.

Zanimiva je drža Marije (Martine sestre), ker v evangeliju srečamo kot učence samo moške, apostole. Tu pa je prikazana neka ženska kot učenka, ki posluša Učiteljeve besede. Na misel nam pride Jezusov izrek: “Blagor njim, ki božjo besedo poslušajo in jo uresničijo.”

Marija živi ta evangeljski blagor, blagor poslušanja Besede. Je popolna podoba učenca, človeštva, ki posluša božjo besedo in je tudi neposredna podoba, ki nas spomni na podobo popolne poslušalke, Marije, Jezusove matere, ki pravi: “Zgodi se mi po tvoji besedi.”

In o Marti-ni sestri lahko rečemo to, kar je povedano o Mariji, Jezusovi materi: “Ohranila je te besede in jih premišljevala v svojem srcu.”

Marija iz Nazareta in Marija iz Betanije sta vzor poslušanja, vzor učenca,

  1. ki zna Besedo sprejeti in
  2.  jo ponotranjiti,
  3. vzor kontemplacije,podoba Cerkve, ki posluša in na prvo mesto postavlja božjo besedo, poslušanje Gospoda.

naslednjič:93. Poslušnost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Poslanstvo

Objavil pavel dne 8.06.2007

91. Poslanstvo

Poslanstvo je nezadržno izžarevanje energije, vplivnosti,  življenjske polnosti, ki izhajajo iz evangelija, veselega oznanila Jezusa, Božjega Sina, ki nas je prišel odrešit, ki je za nas umrl in vstal, ki je prvina, pravilo in sodnik človeške zgodovine.

Jezusova

  1. vplivnost,
  2. njegova odrešilna moč,
  3. njegova človeška pristnost so trije različni vidiki, ki pa so med seboj tesno povezani.

Pri viru vsega je neka temeljna vplivnost, ki obstaja v dejstvu, da je Jezusova človeška avantura – ki je zgodba samega Božjega Sina – božja beseda za vsakega človeka, da razodeva božji načrt, da je resnica, življenje in upanje za človeštvo.

Ta vplivnost se izrazi in izvaja v osebni vplivnosti, s katero deluje Jezus v zgodovini, se odloča, kliče k sebi osebe,  vzpostavlja oprijemljiva orodja, s pomočjo katerih naj pride njegovo sporočilo in njegova življenjska moč do vsakega človeka. Tako pridemo do zgodovinsko-kulturne vplivnosti, s katero Jezus dejansko dosega ljudi

  1. v njihovi zgodovinski konkretnosti,
  2. v nadvse različnih okoliščinah, v katerih vsakdo živi,
  3. v spremenljivih kulturnih pogojih, ki spremljajo razvoj ljudi, ljudstev in vsega človeštva.
naslednjič:92. Poslušanje

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Popravilo

Objavil pavel dne 8.06.2007

90. Popravilo

Ne moremo se naučiti ljubiti, ne da bi se naučili služiti.

Naša ljubezen hitro ovene, kadar je samo iz besed, lepih namenov, poletov duha.

V gibanje je treba spraviti roke, treba si je naložiti oprijemljive potrebe tistega, ki je blizu nas; ni treba niti iskati daleč nekih izrednih solidarnostnih dejanj, ampak se naučiti takorekoč splesti jopico, zašiti nogavice, nenehno z ljubeznijo popravljati tisto, kar se blizu nas kvari, lomi, strga in potrebuje nas,  začenši s tistim, kar je najbližje. V tem je za nas prvi pomen besede: “Popravi mojo hišo.” Ta hiša danes ni neka narušena cerkev kakor v Frančiškovem času, ampak družba, ki jo je treba popraviti, začenši od njenih najenostavnejših pojavnih oblik, kot so predvsem naša družina, naši prijateljski odnosi, tisti šolski in tudi z delovnega mesta, odnosi v pogovorih in na potovanjih, odnosi v občini in v mestu.

Kako pa smo, nasprotno, navdušeni, da se razbija, lomi, maže, ruši in zlahka ter lahkomiselno uničuje, in pri tem mislimo, da bo že kdo drug moral popraviti, da bodo vse to pospravili smetarji, da bo to plačala neka javna služba ali kakšen privatnik, da bodo drugi uredili te stvari, da bi kdo drug zadolžen za to, s čimer smo mi slabo ravnali, pokvarili ali uničili! To veseljaško in neodgovorno upravljanje skupnega doma je prvi razlog za marsikatero naše trpljenje in obžalovanje.

naslednjič: 91. Poslanstvo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Popotovanje

Objavil pavel dne 8.06.2007

89. Popotovanje

Simbol popotovanja ima onstran neposrednega izvirnega še nadvse obširen simbolični pomen tako za človeka samega – je prvobitni antropološki simbol- kot zato, ker nakazuje duhovni proces.

Sv. Ignacij Loyolski pravi na začetku svojih Duhovnih vaj, da so nekakšno popotovanje, nekakšen tek, nekakšna odprava;  niso sedenje, niso stanje namestu.

Popotovanje torej poudarja dinamizem vere, njene etape, njene zaporedne in obenem napredujoče momente.

Zgodovino vsakega človeka je mogoče dojeti samo pod podobo popotovanja, kakor tudi zgodovino Cerkve.

S tem v zvezi mi prihaja na misel znamenito pastoralno pismo kardinala Pellegrina z naslovom Potovati skupaj;  z njim je hotel izraziti neki nov način obstoja Cerkve po drugem vatikanskem koncilu. Seveda pa se temu pridruži še vsa odrešenjsko zgodovinska simbolika:

  1. božjapot, “moja pota niso vaša pota”. Bog, ki prihaja na pot človeka, se pusti spremljati in prihaja človeku naproti. Je simbol učlovečenja, v katerem se Jezus odpravi na popotovanje z nami;
  2. on je Bog-z-nami, z vsemi posledicami učlovečenja božanskega in navzočnosti božanskega v zgodovini. Sveto pismo je zelo bogato s podobami potovanja: med psalmi je – poleg očitnega prvega: “Blagor človeku, ki ne hodi po poti greha...” še 188., ki opisuje spolnjevanje postave kot potovanje: “Pokaži mi, Gospod, svojapota… svoje steze… razširi mi srce, da bom tekel v spolnjevanju tvojih zapovedi…“!

naslednjič:90. Popravilo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Ponižnost

Objavil pavel dne 22.05.2007

88. Ponižnost

Besedo ponižnost ponavljamo tisočkrat, ni pa vedno lahko dojeti vsega, kar iz nje sledi. Na splošno bi lahko rekli, da je ponižnost nasprotje napuha, kakor ga opisuje Magnifikat: “Bog je razkropil vse, ki so napuhnjenih misli.”

Napuhnjeni so tisti,

  1. ki mislijo, da so nekaj ( nekaj več?), ( op. Pavel: da so večji kot Bog)
  2. ki imajo o sebi tako visoko prepričanje, da to postane bistvo njihovega življenja;
  3. zato se jim morajo drugi uklanjati in jim služiti, za kar pa se jim niti ne zahvalijo, ker tako ali tako opravljajo le svojo dolžnost.

To držo Pavel pogosto ožigosa v svojih pismih. Ko na primer piše Rimljanom, pravi:“Ne hrepenite po previsokih rečeh, ampak se podredite nizkim. ( op. Pavel: to je po mojem sv. Pavel naslavljal predvsem sanjačem, ki gradijo gradove v oblakih, k idealistom, ki si gradijo ideale in iluzije: seveda mednje spadajo tudi napihnjenci).

.

Ne mislite predobro o samih sebi. (op. Pavel: poudarek je na PRE-dobro)

.

Ponižno držo ima tisti, ki se ne napihuje in se ne zavaja.”

.

Pomembno je, da razmišljamo o tej drži ne-vedenja: vedno je koristna, neogibno potrebna pa je v odnosu z Bogom. Dejansko “ne znamo niti moliti, ne vemo niti tega, za kaj naj bi prosili.” Pogosto nam ne uspe dobro moliti, ker začenjamo z zmotnim prepričanjem, da znamo moliti, medtem ko bi morali vedno izhajati iz priznavanja:”Gospod, ne znam moliti; vem, da ne znam moliti.”

Že to je molitev, ker pripravlja prostor Duhu, ki ga moramo klicati.

.

Družbena razsežnost ponižnosti je odsotnost zahtev in pozornost do drugih. ( op. Pavel: ravno to, kar razvajen človek ne dela)

“Skušal sem biti med vami brez zahtev, zase nisem zahteval nič posebnega, ampak sem bil pozoren do vsakega izmed vas,” bi rekel Pavel.

.

Ponižnost je

  • družbena odprtost, ki ne pozna zahtev,
  • zvrhano polna pa je naklonjenosti, pozornosti, ljubeznivosti, skrbnosti.
  • Ponižnost kot družbena vrlina vsebuje tudi razločevanje, korektnost, neko zadržanost,iskreno olikanost, pretanjenost, ki osvoji srce, ker ni le izraz neke zunanje čustvenosti.
Ljudi, ki vedo, da ne veljajo dosti v naši družbi, nič ne gane toliko kot to, da vidijo, kako jih obravnavajo z izjemnim spoštovanjem in velikim vrednotenjem tega, kar so.

P.S.: S tem smo prišli do polovice! Začeli pa smo s 1. adventno nedeljo1997, torej smo nekateri skupaj že dobri dve leti! naslednjič:89. Popotovanje

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Politika

Objavil pavel dne 20.05.2007

87. Politika

Ali se res splača aktivno udejstvovati se v politiki?

Rad bi dal odgovor, ki je morda malce drzen, vsekakor pa radikalen. Če ne dospemo do nekega kontemplativnega gledanja na politiko, bomo le stežka ponudili absolutno veljaven odgovor na naše vprašanje. Dali bomo koristne, udobne, potrebne, nujne odgovore, nikoli pa absolutno veljavnih; nikoli takega odgovora, ki bi nas podpiral v najtežjih trenutkih političnega delovanja, ki je polno dvoumnosti in pasti.

Potreben je pogled z najvišje višave, to je kontemplativni pogled na politiko. Tega pa boste lahko izluščili, na primer, iz knjige Razodetja, iz pisma Efežanom ali pa Kološanom. Naše vprašanje bi lahko izrazili takole:

Kam je usmerjena politična dejavnost, ki jo razumemo kot konstruktivno dinamiko neke družbe in ne le umetnost lovljenja ravnotežja?

Odgovor je tak: Politična dejavnost je usmerjena k edinosti človeškega rodu. In v tej usmeritvi privzema politična dejavnost svoj dokončen in odločilen pomen. Edinost človeškega rodu pa je teološka vrednota, ker je zgodovinski odsev božjega Jeruzalema, mesta, h kateremu se steka vsa zgodovina odrešenja; in je zgodovinski prepis – resda nepopoln, vendar pa veljaven – trinitaričnega občestva božjih oseb v zgodovini.

Odgovor torej kontemplira skrivnost Trojice, ki se izraža v nebeški in zemeljski Cerkvi in daje svojo verodostojno senco v edinosti vseh ljudi, v edinosti človeškega rodu, ki jo razumemo kot poslednji cilj slehernega političnega dejanja. Planetarna edinost – zgodovinska senca božjega mesta, h kateremu teži zgodovina odrešenja, in zgodovinski odsev trinitaričnega občestva božjih oseb – je oprijemljiva resničnost, je vrednota, za katero se splača prizadevati in ki nam mora biti vedno pri srcu.

naslednjič:88. Ponižnost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Pokvarjenost

Objavil pavel dne 20.05.2007

86. Pokvarjenost

Prerok Amos pravi, da se še sonce zamrači opoldne, kadar se opravljajo v deželi nedovoljeni posli. Družbena pokvarjenost zatemni zemljo kot v trenutku Kristusove smrti. Ta pokvarjenost okuži zrak in dela prepreko soncu tudi v našem mestu. Koliko je okoliščin, pred katerimi se moramo braniti!

Koliko je oblik, ki glodajo družbeno tkivo kot zajedalci in se pogosto redijo na račun propadanja le-tega! Tu je rak mamil; mislim na žalost, ki jo povzroči navzočnost odvisnika v družinah; mislim na počasno ugašanje čustev in življenja, kar vse povzročajo mamila v svojih žrtvah.

In s še večjim ogorčenjem in žalostjo mislim na vse tiste, ki špekulirajo z mamili in vlečejo iz njih brezmejne dobičke, večje od vsakega podjetja, ki se ukvarja z neko proizvodnjo; mislim na tiste, ki v neizmernem in prepredenem trgu z neverjetnim cinizmom preprodajajo, navajajo in vabijo k temu, da bi se kdo izročil nič več človeškemu načinu življenja. Odmeva pa Jezusova beseda: “Bolje bi bilo, ko bi se ne bili rodili.” Kakšna sramota je slišati, da je najbrž to ena izmed največjih trgovskih dejavnosti v našem koncu sveta!

Potem pa so tu še “botri pornografije”, ki vlečejo neizmerne zaslužke iz tega opolzkega poslovanja, ki se ukvarja z vulgarnostmi.

In kaj naj bi rekli še o tistih oblikah pokvarjenosti, ki se v družbi povezujejo z namenom prestopništva, ropanja, ugrabljanja ljudi, izsiljevanja, zastraševanja in ki se včasih celo naslanja na skrb vzbujajoč molk, ki ščiti prestopnika?

Ne smemo misliti, da nas to zlo ne more prizadeti. Podobno je starodavnim epidemijam kuge, ki so jih najprej skušali zakriti, da bi zanikali njihov obstoj.

Končno pa obstaja še “bela” pokvarjenost, tista, ki se vsiljuje kot nerazumno upravljanje z denarjem drugega, kot vsakovrstne netočnosti v upravljanju, kot lahkotno zapravljanje in zanemarjanje dobrin, ki pripadajo vsem, kot raznovrstne oblike politične korupcije, podpiranja ali podrepništva, nepravično razdeljevanje privilegijev, izmikanje resnim državljanskim dolžnostim

.naslednjič:87. Politika

(op. Pavel: ni kriva droga, kriv je narkoman, ki drogo jemlje. Krivo je njegovo notranje stanje, ki kriči po potešitvi z drogo. Kriv je sam, ker ne zgradi svoje osebnosti. Krivi so bili njegovi starši do 18-tega leta:

  1. ali so otroka razvajali: niso mu postavljali mej, ker so se bali z zahtevami, kritikami in vztrajnostjo v tem zdržati pri neugodju, trenutni nesrečnosti otroka. Raje so popustili, “da je bil ja mir pri hiši”, “da je bil otrok ja ves čas srečen”, “da jih je otrok imel ves čas rad”, pa še njim staršem je bilo lažje. Kajti vzgoja je včasih težka, velik napor.
  2. ali pa so otroka zanemarjali, prepustili ulici – ker so bili sami starši razvajeni, ko so bili sami otroci in so razvajeni ostali, ker niso delali na vzgoji svoje osebnosti.

Zanemarjati otroka pomeni ne brigati se za otroka. Taki starši imajo sebe na prvem mestu tudi pri otroku dojenčku. Vidijo samo sebe in svoje ugodje, otrok jim je dodatna težava:

  1. da otroku ne nudijo nege, pohval, ljubezni,
  2. ne realnih zahtev
  3. niti potrebnih kritik.
Za vse zasvojenosti je vzrok v notranji rani, slabi vzgojenosti.)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »

Poklicanost

Objavil pavel dne 20.05.2007

85. Poklicanost

Pri poklicanosti gre za besedo, ki se obrača name, gre za dejstvo nekega odnosa, ki se rojeva in raste; poklicanost slabi in usiha, kadar slabita odnos in dialog.

Poklicanost je sprejemanje dialoga, v katerem jaz ne izgovorim niti prve niti zadnje besede;  odgovarjati moram. Pomembno je sprejeti dialog.

Kako torej storiti, da bo dialog in da, na primer, naša molitev ali iskanje poklicanosti ne bo navaden samogovor?

Ni druge poti, kot vzeti zares božjo besedo kot Besedo, pustiti jo, da spregovori, dati ji prvo mesto in šele potem odgovarjati.

Vzeti zares Sveto pismo kot besedo, ki je naslovljena name, kot začetek dialoga o poklicanosti in vztrajati v tem dialogu.

Brez vsakodnevnega premišljevanja, ki vztraja ob božji besedi, pa čeprav je opravljeno na kratko, vendar vztrajno, je težko vstopiti in potem rasti v dialogu poklicanosti; težko je pustiti vrata odprta za Besedo.

naslednjič:86. Pokvarjenost

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kardinal C. Martini SJ | Brez komentarjev »