PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'p. dr.Vilijem Lovše_SJ' Kategorija

Ukoreninjenost komunizma v slovenski družbi izhaja iz ” moški so slabiči”

Objavil pavel dne 14.04.2014

Zakaj se ljudje danes bojijo biti svobodni? Raje se skrivajo v sivem kolektivu za katerega skrbi mamica Država. Zakaj se moški bojijo biti moški? Jih potem povprečna ženska v Sloveniji ne bo več povohala in bodo ostali sami, osameli, kot psihični motenci? Raje so posamezniki, birokratki, ki pazijo, da enako razmišljajo in delujejo kot večina, kot trenutno moderna množica, pazijo da z glavo ne štrlijo iznad uravnilovke ENAKIH. Toda enaki nikoli niso bili uspešni ljubimci ali uspešni podjetniki. Bojijo se izpostaviti, kaj šele fajtati za nek cilj. Fajtajo se šele takrat kadar jih ščiti kolektiv, ko se kolektiv fajta. Takrat boste slišali prave bojne moške klice.

Že desetletja videvam, da je v slovenski družbi priznano, da so moški slabiči, podrejenci. Ženske pa možače, “ta glavne”. Tudi na tem blogu sem marsikaj od tega napisal. Druga komponenta pa je srhljiva initmistična zavzetost ali le soglašanje z idejo komunizma pri Slovencih. Čas bo pokazal, da je Slovenija med vsemi komunističnimi državami naredila najmanj sprememb, reform, izboljšanj. Še najbolje od vseh ex-comm držav se oklepa  socialističnih “vrednot”.

Ivo Kerže obe te komponenti poveže vzročno posledično. Sluti, da so te škodljive novotarije pripeljale iz reformacije in razsvetljenstva, ne vidi pa tistega kar sem o gnosticizmu Zahoda in Rusije pisal prejšnji teden na blogu s pomočjo prebrane knjige filozofa dr. Erica Voegelina. Tako kot so bile reformatične sekte izraz novih, modernih gnostičnih fanatično akcijskih skupin, tako so bili to tudi razsvetljenstvo in kasneje fašizem, komunizem, nacizem in ostale socialistične diktatorske državne tvorbe in državne religije Državna politična religija je bila samo zadnja inštanca totalitarne socialistične države. Gnosticizem in socializem vedno preko utopije in nasilja vodita v TOTALITARNO DRŽAVO ( nisem vedel, da se je že grški filozof Platon zavzemal za uničenje družine in vzpostavitev totalitarne države).

Filozof dr. Ivan Kerže na tem blogu znanstveno raziskovalno dokazuje, da je vir tako navdušenega intimističnega sprejetja komunizma in vztrajanja v njem prav seksualna revolucija, ki se je razvijala v svetobolju. Glavni akter je Josip Stritar, ki je marketinško opremil romantika Prešerna s svetoboljem. Romantiki se niso razveseljevali na razsvetljenstvom in svetoboljem, bolj nad starejšimi oblikami kot antiko in srednjeveškim krščanstvom. Tako tudi Prešeren in Čop, ki za Schopenhauerjevo svetobolje še nista slišala.

Kasneje je Stritarjeve težnje ( Stritar je prvi pozival Slovence, da uvedemo komunizem, medtem, ko je večina normalnih in zdravorazumskih Slovencev, že leto po izidu Marx in Engelsovega Komunističnega Manifesta pozivalo, da je komunizem ZLO), prevzel Cankar, ki pa je del življenja posvetil za marketing socializma, čeprav je imel tudi obdobja, kjer je njegova katoliška vera igrala glavno vlogo. Marx in Engels sta hotela uničiti privatno lastnino in družino.  Kerže piše: “Utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem temeljnem delu Teorija štirih premikov iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«”

Največjo težavo je naredila Slovencem seksualna revolucija. In to ne na področju prakticiranja spolnosti, kot pa predvsem redefinicije moške in ženske vloge v družbi. Komunizmu so se konec 80ih let 19. stl. predvsem uprli konzervativni katoliki ( A.M. Slomšek in krški škof dr. Anton Mahnič – ki so ga komunisti naredili za glavnega krivca razkola Slovenije, čeprav je bil srčen in argumentirano učinkovit, predvsem pa pronicljiv in inteligenten mislec) in liberalci ( pisatelj Janez Mencinger v svojem romanu Abadon (1893), kjer prerokuje SFRJ socialistično tvorbo v 24. stl.).

Še ne dolgo nazaj sem bral odlično filmsko kritiko filmov slovenskih režiserjev, ki imajo za glavne vloge moške luzerje. Niti enega ni, ki bi bil normalen ali pozitivni moški lik. Na splošno se filmi ukvarjajo z bedo in praznino lumpen-proletarcev.

Moško luzerstvo in zapitost je predvsem odpiral v zavest psihiater Janez Rugelj, ki prikaže na podeželju tipičnega 50 do 60 letnega zapitega kmeta ( ki se obnaša avtistično, jecljavo, nesposobno, potuhnjeno kot Kučan ali Drnovšek), ki mu doma vlada 70 do 80 letna zapita mamica. Danes še noben psiholog ali terapevt ni upal napasti tipičnega grabežljivega socialističnega birokrata, ki je izgubil iluzije v socializmu, ostala pa mu je skrajno zavistna materialistična, plenilsko -grabežljiva materialistična narava s katero hoče sebe odrešiti v hlepenju po čim več materialnih dobrinah, ki jih krade družbi in sočloveku.

Freudovci ne morejo ponujati na psihoterapijah moških vrednot, ciljev, ker ne znajo videti v moškem nobene večje pozitivnosti, morda le v seksualnem pomenu, ne pa v partnerskem pomenu, mož, kaj šele oče. Zato je bil meni literat Vitomil Zupan  (v knjigi Menuet za kitaro) v puberteti tako všeč, ker je prebijal otopelega, zdolgočasenega, zapitega, omrtvičenega socialističnega človeka -birokrata z lovcem polnim življenja, seksualnega, igrivega, skavtskega, navihanega.  Res pa v Sloveniji nimam vzora kako biti dober mož in dober oče, dober avtor, dobra avtoriteta. Deloma v delih nemškega benediktinca p. Anselma Grüna ( knjiga BOJ in LJUBEZEN: moški v 15 likih Svetega pisma) in pa v branju Svetega pisma, recimo Job, sv. Jožef.

Kakšne rešitve ponuja Ivo Kerže: gradnja moških skupin v Cerkvi ( to že 5 let dela p. dr.Vili Lovše,  SJ v Ljubljani), kjer bi si moški med seboj delili izkušnje in v Svetem pismu iskali navdihe za moškost, ki je v slovenski literaturi ni. Celo v Cerkvi nastajajo psihološka “strokovna” gibanja, ki hočejo vsa orodja kaznovanja očetu odvzeti in jih očrniti po liniji gnostičnega “modernizma”, “naprednosti”, “znanstvenosti” v cilju “delati bolj prijazen svet”. Kaj pa šele, da bi Slovenci imeli kakšen vzor, dober lik v očetu uspešnem podjetniku.

Torej MOŠKI:

  1. kot uspešen lovec ženske
  2. zabaven v družbi
  3. dober športnik
  4. razgledan in pismen
  5. dober filozof
  6. dober kreator, ustvarjalec, delavec, inženir
  7. dober mož
  8. dober oče
  9. dober avtor, avtoriteta
  10. dober podjetnik
  11. dober politik, reformator, državnik
Se pravi, formirati moramo novega človeka, ker je gnosticizem popolnoma uničil tako človeka kot moškega. Uničil je moža, očeta, podjetnika, svobodnega borca in skreiral birokratske hlapce in sužnje, klone socialističnih in drugih gnostičnih totalitarizmov. Komunisti so najprej pobili srčne podjetnike in gospodarje na kmetijah. Potem so na univerzah uničili srčne mislece, inženirje, znanstvenike. Že prve dni vojne so teroristično pobijali srčne slovenske politike in industrijalce. Uničiti svobodnega, ustvarjalnega človeka, moškega in ustvariti socialistični smrkelj, spužvo, kimavca, ubogljivo-pridkanega birokratka, histerično kričalo na daljinsko upravljanje. Komunizmu manjkajo delavci in podjetniki. Ostali so jim opijanjeni vulgarni lumpen -proletarci in jalovi birokrati: od njih pa ne moremo pričakovati gospodarske rasti.

Najhujše pa se mi zdi, da nas bo že to stoletje Kitajska  ( opciji sta tudi ruski ali indijski imperij) v Evropi dresirala (podredila) z novo gnostično totalitarno ideologijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Eric Voegelin dr., Film, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Kitajska, Knjiga, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Rusija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, ZDA, Zgodovina, citati, dobro vzgojen otrok, gnosticizem_mainstream_religija, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, mediji, novinarji, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, politika, protestanti, psihologija; duševnost, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, učenje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Papež Frančišek razglasi jezuita Petra Fabra za svetnika

Objavil pavel dne 19.01.2014

Na tem spletu je zahvalna sveta maša v rimski baziliki Jezus ( Santa Gesu), ki jo vodi papež Frančišek pred polno cerkvijo jezuitov iz celega sveta, kjer sta vidna tudi p. Marko Ivan Rupnik ( ki živi in dela trenutno v Rimu) in p. Milan Bizant, ki je že 8 let provincial slovenskih jezuitov.

Sv. maša je zanimiva, ker jo vodi papež Frančišek. Hkrati je vrhunsko petje.

Peter Faber je bil prijatelj sv. Ingnacija Loyolskega in skupaj s Frančiškom Xavierjem ( vsi Španci oz. Katalonci, Baski) eden od ustanoviteljev reda jezuitov okrog leta 1530. Takrat je bila cerkev najbolj izprijena, posvetna, imela je veliko oblasti in denarja, v notranjosti pa je bila gnila, grešna.

Jezuiti so najbolj izobraženi redovniki. Njihov moto je “VSE V VEČJO BOŽJO ČAST”. Sv. Ignacij je videl, da je Cerkev ( občestvo) potrebna temeljite NOTRANJE obnove. Jezuiti so prinesli drugačen odgovor na pokvarjeno Cerkev kot protestanti. Šli so v osebni stik z vsakim vernikom, uvedli duhovne vaje v tišine, ki vsakemu človeku pomagajo vzpostaviti OSEBNI ODNOS Z BOGOM, duhovna rast, osebnostna rast.  Duhovni spremljevalec naj bi spremljal vsakega vernika kot 400 let kasneje psihoterapevt spremlja laične osebe. Bistvo je, da človeku pomaga skozi osebno molitev zgraditi vedno bolj svobodno in odgovorno osebnost. Stalno osebno spreobračanje h Kristusu. Ljudi so šolali, hkrati pa povezovali v velika laična gibanja kot so Marijine kongregacije iz katerih se je razvil SKŽ ali CLC. Bili so papežu vedno na razpolago, zvesti, ponižni ( svetovalci) in so se izogibali svetne časti ( celo jezuitski interni red prepoveduje, da bi bili škofje, kardinali, papeži), zato jih ni bilo nikoli na papeškem mestu ( Frančišek je prvi jezuit na papeškem mestu), in zelo malo na kardinalskih ( pokojna C. M. Martini in Špidlik) ali škofovskih mestih. Sv. Ignacij Loyolski je bil eden prvih psihologov, saj je zelo natančno popisoval svoja čustva in vzroke zanje. Zelo analitično, zelo racionalno.

Drug jezuitski pojem je misijonska INKULTURACIJA. Eden lepših filmov kako jezuiti ustanavljajo misijone pri amazonskih indijancih ogroženih od španskih ( in drugih imperialnih, kolonizatorskih) fevdalcev in roparjev in ljudi učijo duhovno živeti z zgledom je znameniti film The Mission v težkokategorni igralski zasedbi in znano filmsko glasbo Enrica Moriconeja, ki jo pozna vsak.

YouTube slika preogleda

Jezuiti pa imajo danes problem s sinkretizmom ( da v krščansko teologijo vnašajo druga verstva in ideologije; npr. zdravljenje s homeopatijo ali pa da papež oznanja socializem). V Južni Ameriki so nekateri jezuiti pred 40 leti začeli s “teologijo osvoboditve”, kjer so se naslanjali na marksizem. Papež je JP2 to pravilno obsodil. Eden svetovno znanih jezuitov je indijski jezuit p. Anthony De Melo ( vključeval je hinduizem in budizem), ki je napisal ogromno duhovnih knjižic za iščoče ateiste, kjer je povezoval duhovne zgodbice iz različnih verstev. Meni osebno so bile te knjigice zelo spodbudne in so mi pomagale pri spreobrnitvi, zato jih priporočam vsakemu, ki išče smisel življenja in več “začetne” duhovnosti.

Zaradi vrhunske izobrazbe in ekonomske svobode so bili jezuiti vedno zelo nevarni oblastnikom, zato so jih na vrhuncu razsvetljenstva evropski vladarji s posvetnim in oblastnim vplivom na takratnega papeža RAZPUSTILI kot red v 18.stl. Zatekli so se v Rusijo k cesarici Katarini Veliki in ji pomagali pri velikih reformah Rusije. Eden od njih je bil tudi Slovenec Gruber, ki je znan po ljubljanskem Grubarjevem kanalu, ki je pomagal urediti mesto Ljubljana pred poplavami in močvirjem z melioracijo. Drugače pa so jezuiti postavili šolstvo v Sloveniji. Eden od SLO jezuitov je delal kot diplomat za habsburški dvor in odkrival Kitajsko kot diplomat AO. Drugače pa brat slikarja Boža Kosa v Cicibanu dela kot misijonar na Japonskem, Vladimir Kos je univerzitetni profesor na japonski univerzi in znan tudi kot slovenski pesnik. Večina univerz na svetu so jezuitske univerze: recimo na Irskem je znana univerza Trinitiy ( Sveta Trojica), v Washingtonu pa Georgetown, v Rimu pa Gregoriana, kamor gredo vsi jezuitje študirati, tam je študiral tudi klaretinec Branko Cestnik.

Jezuiti imajo vsi poleg večih let pastoralnega in socialnega dela v družbi tudi teološko fakulteto in filozofsko fakulteto, kasneje pa različne doktorate: eden od ameriških jezuitov je doktor jedrske fizike in dela v raziskovalnem inštitutu. Pri nas pa ima dr. M.I. Rupnik doktorat iz slikarstva in je predavatelj na slavni jezuitski rimski univerzi Gregoriani, Peter Lah doktorsko izobrazbo iz komunikologijo, p. Vili Lovše ima doktorat iz duhovnih vaj Loyole na univerzi Toledo, pater Silvo Šinkovec je doktoriral iz psihologije in pater Milan Žust je doktoriral iz pravoslavnih očetov 19. in 20.stl.  stoletja kot so Evdokimov, Berdjajev in Solovjov, pater p. Peter Rožič pa dela doktorat iz politologije v Washingtonu. Pater Vital Vider je na noge postavil delo za zakonce, saj že 60 let vodi zakonske skupine NAJINA POT in zakonske duhovne vaje s čimer pomaga zakoncem, da se več pogovarjajo med seboj o bistvenih stvareh, ter da več molijo oz. se več z Bogom pogovarjajo o zakonskem odnosu in vzgajanju otrok. S tem je postavil močan temelj najmanj tisočim slovenskim družinam. Lani sva bila z ženo pri njem na DV v Stični, pred 6 leti pa na Mirenskem gradu, da ne rečem, da sem jo po 6 mesecih poznavanja odpeljal na pripravo za zakon pred 10 leti.

Doživel sem te starejše jezuite kot viteze, kot osebnostno močno izdelane in sproščene misijonarje in borce: Žužek, Vider, Kokalj, Cerar, ki so si prigarali veliko dostojanstvo. Take avtoritete mora človek srečati v življenju, se z njimi pogovarjati in živeti z njimi. Edini problem je bil, da sem večino doživljal kot hladne, razumske, težje dostopne, malce odtujene. Redko kateri je bolj preprost, sproščen, topel in iskren.

Pred pol leta sem na dolgi bolniški bral čudovito knjigo “Frančiškan v SS”, ki je avtobiografija semeniščnika, ki so ga šolali v retoriki jezuiti, kasneje pa je bil frančiškan. V Hitlerjevi Nemčiji so mlade fante rekrutirali, najboljše pa v SS. A tam je potekala tudi silovita prisila socialističnega ateizma, ki se ji je ta nemški semeniščnik fantastično upiral in jo osmešil na vsakem koraku, čeprav so številni njegovi sobratje duhovniki izginjali v koncentracijskih taboriščih.

Pred enim mesecem pa sem imel spoved in bil na maši za ozdravljenje po težki bolezni v Dravljah pri patru jezuitu Miu Kekiću, ki duhovno spremlja Prenovo v Duhu. Maša je vsak 3. ponedeljek ob 19h.

Z jezuiti sem dobival sledeče kontakte:

najprej s p. Vitalom Vidrom v bližini domačega kraja ko sem kot 22-letnik opravil še birmo, potem z jezuitom  p. Lojzetom Markljem, nato v Dravljah p. Janeza Poljanška, ki je govoril o svetopisemskem Jobu, p.Rupnika sem poslušal dosti kasneje. Kmalu pa sem imel prvega duhovnega spremljevalca v p. Viliju Lovšetu, naslednji pa so zaradi odhoda na študij bili: p. Roblek, p. Bizant, p. Janez Poljanšek ( o politiki nisem z njimi nikoli govoril, ampak o težavah z molitvijo, o težavah v življenju, v odnosih, o sprejemanju sebe). 10 let sem se gradil (oz. me je Bog gradil kot vedno bolj svobodno in razpoložljivo osebnost) v SKŽ ( Skupnost krščanskega življenja), najprej pri Sv. Jakobu v Ljubljani ( tam je p. Kokalj, izjemen humorist), nato pri sv. Roku v Dravljah, nato pri Sv. Jožefu na Poljanah v Lj. Parkrat sem bil tudi na seminarjih za retoriko pri pokojnem p. Mihu Žužku, in na počitnicah v Bohinju. Pri p. Petru Lahu in Socialni akademiji pa na novinarskih delavnicah, kjer nas je tudi odličen snemalec Jože Jagrič učil kako se dela s kamero, znani novinarji pa so nas učili o tehnikah novinarstva.

SLOVENSKI JEZUITI

Sv. maša iz cerkve St. Gesu v Rimu, zahvalna maša jezuitov

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, SJ, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Peter Lah, iskanje partnerja, kardinal C. Martini SJ, p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Ne kulturni, ampak verski boj

Objavil pavel dne 20.08.2009

V Sloveniji ne poteka kulturni boj, temveč verski boj. Kulturni boj je boj dveh različnih kultur: recimo v Sloveniji tradicionalne kulture in balkanske kulture. Ali pa slovenske kulture in ameriške kulture.

Tukaj pa je boj za duše, ovce.  Za socializem je znano, da si želi moč nad množicami in da ne trpi drugih religij.  RKC pa zgolj želi svoje ohraniti, kar pa ji sploh ne uspeva. Socializem je religija ( ima boga Tita ali Kučana, svoje FDV oz. kumrovške “duhovnike”, svoje svetnike – revolucionarje in heroje, rituale množic in procesije, ..) . Če bi imeli v Sloveniji normalne politike, bi seveda RKC držali ločeno od države (cerkev kot institucija se ne bi napajala iz davkov, a bi ji dopustili delovanja civilne družbe in bi njene programe subvencionirala ( šolstvo, zdravstvo, kultura) po isti lestvici kot ostale). Normalne države glede odnosa s cerkvami so recimo ZDA ali pa Anglija in Australija.

Jin v kvalitetnem prispevku pokaže na analogijo verskega boja v Nemčiji leta 1870, boja med protestantskimi in katoliškim delom Nemčije. A tam ni bilo kulturnega boja, temveč verski boj protestantov in katolikov.

Zanimivo, da tudi Jina odnese to do katolikov sovražno predsodkanje, češ da so katoliki zaostali, kmetje itd. A če pogledamo danes po EU, vidimo kje so najbolj gospodarsko razvite regije:

  1. Bavarska

  2. Severna Italija

  3. Avstrija

  4. lahko bi bili tudi Češka in Poljska, ki sta bili takrat zelo močni, a jih je komunizem spravil na raven Severne Koreje in Kube pred 20 leti. In je takrat zelo liberalno in katoliško Češko ( ki je bila baje najbogatejša država pred WW1) tudi uspel popolnoma ateizirati, na Poljskem pa si je ravno zaradi velike tradicionalnosti med katoliki polomil zobe.

Resda pa so v svetu dosti bolj uspešne ostale protestantske države kamor lahko štejemo Švico, Honk Kong in Singapur, če si že Anglije, Avstralije in ZDA ne upamo.

Še par opomb na Jinov prispevek:

Res so katoliki bili eni redkih, ki so se uprli Hitlerju. V Münchnu je že leta 1936 delovala tajna odporniška ( a ne teroristična!, saj niso nikogar ubijali, le letake so delili zavedenim katolikom in protestantom, ki so nasedli socialistu Hitlerju) organizacija na Univerzi z imenom Bela vrtnica. V njej je bilo samo 6 članov ( tako veliko Nemcev je bilo za socializem in tako malo za normalnost!) , pa še tu sta bila dva iz ene družina: brat in sestra Scholl. Pa še to Univerzo so v glavnem vodili jezuiti z doktorati. In te je tudi Hitler najprej pobasal v koncentracijska taborišča, Belo vrtnico pa postrelil.

Bismarcka bi lahko šteli med prve socialiste, saj je ukinil pol miljona prostovoljnih društev in vpeljal državno zdravstvo in državno socialno pomoč – s tem pa vpeljal glomazno birokracijo in tlakoval pot Hitlerjevemu nacional -SOCIALIZMU.

Jezuiti nimajo kaj dosti skupnega z Opus Dei.  Razen evangelija še to, da se jih sovražniki Cerkve bojijo in da imajo moč. V Cerkvi veljajo jezuiti za “leve” in “liberalne”, medtem, ko je Opus Dei skrajna desnica, kot prostozidarji, kot mafija. To ti jaz povem iz notranjosti, da ne boš poslušal raznih puhoglavih in rumenopisnih sovražnost_govornikov, ki jih preganja njihova neumnost in paranoja. Jezuiti so izredno izobraženi (imajo tudi največjo mrežo univerz po svetu), v tujini izobraženi, imajo tudi po nekaj doktoratov (običajno mora imeti vsak teologijo in filozofijo), tudi iz jedrske fizike. Najbolj znan je dr. Gruber ( po njem se imenuje kanal v LJ), pa slikar in filozof  dr. M.I.Rupnik, pa brat Cicicbanovega risarja dr. Kos ( ki je misionar na Japonskem in tam poučuje na Univerzi, pesnik) in trenutno zelo dober pisec v Financah dr. Peter Lah, komunikolog. Meni pa so bili že prej znani trije močni pisci duhovne literature:

  • Anthonny de Mello SJ
  • Silvano Fausti SJ
  • John Powell Sj.
  • Slovenskim vernikom sta  znana še pokojni pater Miha Žužek in pa pater Vital Vider, ki se je ukvarjal mnogo z vodenjem zakoncev in sem ju oba osebno izkusil na DV.
Glavna njihova značilnost je prinos evangelija z inkulturacijo ( Južna Amerika, Japonska, Filipini, Indija, Kitajska). Iz osebnih izkušenj svetujem vsakemu, ki je odrastel in želi pristno spoznati katoliško duhovnost ( duhovne vaje sv. Ignacija Loyolskega in “razlikovanje duhov”), da stopi v stik s kakšnim od jezuitov. Tam bo slišal in izkusil tako razum kot vero in ljubezen. Tam se mu ni treba bati fanatičnosti kakih verskih zadrtežev, čustvene neuravnovešenosti kakih newagerjev ali zasanjanosti in nerealnosti “vzhodnjakov”, ki kopirajo v Slovenijo budizem, hinduizem ali še kakšno drugo variacijo na to temo. Morda bo enega ali dva med njimi, ki je bil preveč pod vplivom FDV in raznih “sociologov kulture”, ali kot nekateri pravijo UDBE, kar je težko dokazati.

Za člane Opus Dei pa večina v Cerkvi sploh ne ve kdo so. Govori se, da so to kakšni pomembni lastniki bank, firm, itd ( seveda takih v Sloveniji ni), ki hkrati živijo zelo asketsko življenje in se srečujejo v majhnih laičnih skupinah.

Morda ne veš, da je bil kardinal Rode najbolj alergičen prav na kardinala dr. Martinija SJ, ki velja za najbolj naprednega škofa, pa ne po merilih ateistov, temveč vernikov. Hkrati pa je ob prihodu v Slovenijo zradiral iz vseh vplivnih mest v slovenski cerkveni hierarhiji jezuite in ljudi pod vplivom ignacijanske duhovnosti.

Bi dodal še par dejstev: na Poljskem in Češkem so danes na oblasti klasični liberalci (svobodni trg) in ne socialistični “liberalci” tipa LDS.

Glede čudežov, prikazovanj in halucinacij je tako, da je tu Cerkev zelo previdna: tipičen primer sta Kurešček in Medjugorje, ki še vedno nista od Cerkve priznana pojava. Sta še v opazovanju.

Jin, če bi gledal kulten film The Mission, bi lahko spoznal jezuite, kako gradijo skupnost, misijon, kjer imajo ljudje skupno lastnino. A zato morajo ljudje biti zreli in svobodni dduhovno. To je po evangeliju možno, ko se ljudje sami odločijo. Isto kot samostan, le da so tu laiki oz. tudi poročeni. Znano je, da so kibuci v Izrealu vsi po vrsti propadli. Komunizem pa vsiljuje vsem ljudem življenje brez privat lastnine, torej v revščini. Še to: takrat, ko so v 15. stl., jezuiti v južni Ameriki ustanavljali misijone je v svetu vladal fevdalizem in imperializem. Kmalu so vplivneži preko papeža dosegli, da ukine jezuitski red (SJ). In jezuiti so šli v Rusijo, kamor jih je Katarina Velika povabila kot Jude, ker je vedela, da bo s tem pridobila znanje in blagostanje države. @Zirosi: tvoj komentar je pod nivojem, ker je groba laž. Danes je v Sloveniji živečih 70% ljudi, ki so iz Cerkve potihem izstopili (po birmi nehajo obiskovati bogoslužje in ne živijo odnosa z Bogom), marsikdo tudi pisno ali s pompom (recimo malce premaknjena Makarovičeva). Število katolikov zadnja leta močno upada. In verjetno ostali ne upamo izstopiti, ker nas čaka smrt pred strelskim vodom cerkve :) )) ali najmanj izguba službe kot je bilo to 200 let nazaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Anthony de Mello_SJ, Cerkev, skupnost, občestvo, Film, Indija, Japonska, Kitajska, Knjiga, RKC, Religija, Rusija, SJ, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, ZDA, Zdravstvo, Zgodovina, dr. Peter Lah, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kardinal C. Martini SJ, liberalne reforme ( PRO FREE Market), p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr. Silvano Fausti SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, podjetništvo oz. mikroekonomija, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe, šolstvo | 5 komentarjev »

Ti

Objavil pavel dne 1.12.2008

Ti

70. Duhovna misel iz e-Uvid-a

Martin Buber v svoji knjigi Jaz in ti poudarja, da so vse temeljne besede našega življenja v paru. Življenje lahko živiva kot jaz-ono ali pa kot jaz-ti.

Moški in ženska razvijata svoj jaz v odnosu s stvarmi in ljudmi. Odnose s stvarmi je mogoče meriti, šteti, jih posedovati, z njimi manipulirati in jih spreminjati. Stvari posedujemo. Odnos z ljudmi pa je srečanje, preseganje. Z drugim lahko sem, ne morem ga pa posedovati.

Moški in ženska sva bitji odnosov. Ni jaza, ki bi bil neodvisen od ti-ja. »Ti« me omogoča, kliče, utemeljuje in presega. Ne gre torej zgolj za vprašanje »kdo sem?« ampak za vprašanje »pred kom sem?« Po svoji istovetnosti se sprašujem zato, ker mi drugi omogoča, da se istovetim, me primora ali me povabi.

V začetku življenja je moj svet egocentričen in vezan na izkušnjo telesa. »Ti« doživljam kot zaščito ali grožnjo: odsotnost, zapuščenost. V trenutku, ko pridemo do te stopnje razvoja, da se jaz ne more več sam preskrbeti, se pojavi »ti«. Ta »ti« je lahko dober, prijeten, koristen in uporaben. Lahko pa je hudoben, neprijeten, nekoristen in naše življenje ogroža. Doživljamo ga kot dobrotnika ali kaznovalca.

Ko izgovorimo »ti« na nezrel način, v resnici podaljšujemo zgolj svoj lastni jaz. Svoj jaz projiciramo. »Ti« je le podružnica mojega jaza. Včasih ostanemo nezreli celo življenje. Ne dozorimo, vse dokler ne spoznamo in ne sprejmemo, da »ti« ni moj jaz niti mi ne pripada. Kadar pomešamo »jaz« z »moj«, preidemo iz biti na imeti. Še več, pademo v tiranijo posedovanja. »Doživljam, da sem manj jaz, dokler drugo ali drugi ni moj«. »Kadar imam manj, sem manj«.

Temeljna »ti-ja« sta oče in mati. V odnosu z njima je vzniknil moj jaz, ki lahko nekega dne izreče »ti«. Od odnosa, ki ga imam s tema dvema »ti-jema«, je odvisen razvoj mojega jaza. Vsakdo je kot otrok najprej doživljal, da je vse dobro zunaj mene. Odvisen sem od nečesa, česar ne morem nadzorovati, ali pa si s težavo predstavljam, da lahko nadzorujem in s svojim vedenjem manipuliram.

Res je, da kot majhen otrok to dobroto zunaj sebe lahko pokličem. Naučim se klicati in manipulirati z jokom. Če se počutim zapuščenega, je to zato, ker sem »slab«, ker je moj »jaz slab«. Tako doživljam. S prvima dvema »ti-jema« se torej lahko vzpostavi zdrav ali pa bolan odnos.

Zdrav je takrat, ko temelji na ljubezni in mejah, ki ta odnos povezujejo in strukturirajo. Nezdrav pa je takrat, ko doživljam neljubezen in nezanimanje s strani starša. Naučim se, da nisem vreden. Izkušnja zapuščenosti ali nezaslužena kazen še poslabšata slabšalno izkušnjo besedice »ti«.

A vendar ni osebne rasti brez jaz-ti. »Brez tebe nisem nič« ali »s teboj sem vse« sta lahko naši fantaziji o izničenju ali vsemogočnosti. Obe nam kradeta ravnovesje zrelosti.

Niti prva niti druga fantazija ni resnična. Ni res, da sem brez tebe nič. Niti ni res, da sem s teboj vse. Zrela resničnost pa je v tem, da mi »ti« razodevaš, kdo sem »jaz« in kdo si ti. Jaz ti pustim, da si ti. Sva jaz-ti. Sva odnos, razmerje in srečanje.

Pri srečanju dveh »ti-jev« lahko pride do vsaj šestih strahov, ki srečanje otežujejo, ali pa ga naredijo za lažno.

Prvi je strah, da bi me drugi izničil. Gre za fantazijo, da nisem nič in nihče za drugega. Strah, da me bo drugi ignoriral, da me ne bi opazil in videl. V resnici je, kot da me ne bi videl, kajti njegov pogled iz mene ne dela nekoga, ki je vreden ljubezni.

Drugi je strah, da bi me drugi uporabil in manipuliral, kakor da sem stvar, ki se lahko uporabi in odvrže. Ta strah je zelo pogost, ker je značilen za potrošniško družbo in razosebljene medčloveške odnose. Država in njene institucije mi nenehno govorijo, da sem zgolj EMŠO, davčna ali TRR številka.

Tretji strah je, da bi me drugi absolutiziral, malikoval, in bi mu moral pomeniti vse. Tveganje in strah, ki ga to povzroča, sta zelo stvarna. Če mi drugi podeli vso moč nad seboj in nisem dovolj močan, da bi asertivno postavil meje ter ga postavil v njegove prave okvire, se bom čutil prisiljenega, da mu pomenim vse.

Poskušal bom odgovoriti na vsa njegova pričakovanja. Trudil se bom, da bo drugi v meni našel vse, kar potrebuje za svoj osebni razvoj. Drugi se ne zaveda, da s tem, ko daje meni takšno moč, tudi samega sebe vara. Pod krinko občudovanja in hvale pa manipulira tudi mene.

Četrti strah je, da bi me drugi podredil ali bi se mi podredil. S tem me spremeni v žrtev ali tirana. Res je, da težava korenini v vedenju drugega, a to v meni povzroča strahove pred »ti-jem« ter ustvarja neprijetno vzdušje v odnosu.

Peti strah je, da bi drugi od mene zahteval, da se moram spremeniti. »Ti« postane za moj »jaz« grožnja, če od mene zahteva spremembo po svojih lastnih kriterijih in pogledu na svet, ki ga določajo njegove potrebe.

Sprememba je tista, ki življenju daje moč. Če pa jo nekdo od nas zahteva in nam jo vsiljuje, doživljamo strah ali pa se spremenimo zgolj na zunaj, ni pa ponotranjenja. Spremembe vedenja zaradi tega, da bi zadovoljili pričakovanja drugega, v nas puščajo upor in trajajo le toliko časa, dokler ima drugi nad nami oblast.

Šesti strah je, da bi drugi ustvaril v meni potrebo po sebi, potem bi me pa zapustil. »Ti«, ki mi je pomagal, da sem sam to, kar sem, v meni ustvari potrebo ali željo, da bi bil z njim. Če potem moje potrebe ne zadovolji, doživim močno frustracijo. Če je bil za mene nekaj časa kakor »bog«, doživim še bolj negativno izkušnjo, kot sem jo imel, preden sem ga srečal.

»Ti«, ki mi omogoča, da sem jaz-ti, bo pristen, če mi dovoli, da sva veliko več kot dva. Resnični jaz-ti je vedno ploden in presegajoč. Odpre nas drugim »ti-jem«. Pokaže nam, da je drugi večji, kot je on sam, in da sem jaz večji od samega sebe. To je stopnica za vstop na pot k skrivnostnemu večnemu Ti-ju. Moja sposobnost ljubezni se ne izčrpa v jaz-ti.

Njena moč prihaja od Njega, ki je onkraj mojega jaza, gre preko »ti-ja« in se odpre drugim. »Ti« me vabi, da grem ven iz sebe, da ga srečam, da presežem sebe in njega. »Ti« prebudi govorico in mi pomaga, da jecljajoče poimenujem bivanje, me kliče po imenu in me vabi, naj živim. »Ti« ni le cilj ljubezni, ampak je tudi njen posrednik. »Ti« me uči ljubiti.

Dinamizem, ki se ga naučim in je globoko usidran v moji naravi, se razvija tako, da ga ni mogoče zadržati v ozkih mejah »ti-ja«. Ena od najpomembnejših nalog človeškega življenja je, da spremeni stvarnost v »ti-je«.

Ko se sreča s pomembnim »ti-jem«, stopi jaz iz anonimnosti, mu da ime in obličje, v katerem ga vidi in vidi sebe, ter se hkrati presega. To se dogaja na zdrav način takrat, ko to, kar sem, izražam z vsem svojim bitjem (um, volja, čustvo) sedaj ter sem hkrati načrt in sprava s preteklostjo. Obstajajo različne ravni odnosa:

1.Razumska raven.

O drugem imam informacije. Poznam ga, kot bi bil stvar. Lahko ga opišem, zberem o njem podatke, poznam njegovo naravo in njegov oseben slog bivanja v zgodovini. Če kognitivna raven vključuje poleg glave še srce, drugi zame ne bo več nekaj, kar poznam, ampak nekdo zame.

2.Čustvena raven.

Drugega čutim kot »ti« s srcem in čustvenim odzivom, ki ga v meni prebuja. Moje srce živi od njega. A ne le od njega, ampak tudi z njim in zanj. Na tej ravni obstaja čustvena uglašenost, ki jazu omogoča, da vstopi v notranjost »ti-ja«, spozna odmev njegovih čustev in čutenja ter ustvari vzdušje čustvene bližine, ki jo je mogoče zdravo živeti na zelo lep način.

3.Energetska raven.

Postanem jaz-ti. Sebe in njega imam rad tako, da imam rad njega. Življenje, ki se pretaka po jaz-ti, naju oba oblikuje in je večje od naju.

4.Raven samopreseganja.

Za umevanje »Ti-ja« si pomagajva z zgodbo Tonya De Mella: Ljubimec je potrkal na vrata svoje ljubljene. »Kdo trka?« je notri vprašala ljuba. »Jaz,« je odvrnil ljubimec. »Potem pa kar odidi. V tej hiši ne moreva bivati ti in jaz.« Zavrnjeni ljubimec je odšel v puščavo. Tam je mesece in mesece premišljeval besede svoje ljubljene. Naposled se je vrnil in spet potrkal na vrata. »Kdo trka?« »Ti.« In vrata so se nemudoma odprla.

Srečanje med jaz in ti ni neodvisnost. Ni solastništvo časa ali življenja. Ni imeti otroke, denar in dobrine. Srečanje jaza in »ti-ja« je v svoji osvobajajoči in dozorevajoči razsežnosti svoboda, zastonjskost, modrost, presenečenje, hvaležnost, proces, odprtost, pristnost, preseganje. Jaz-ti ne izključuje samote, ki je zagotovilo resnice jaz-ti. Ne izključuje tihega poslušanja »ti-ja«, ki me utemeljuje. Osvobaja me. Omogoča mi rasti tako, da samega sebe spoštujem in se imam rad v družbi z drugimi, ki jih jaz-ti potegne iz anonimnosti.

.

.

Vaje:

1.Po telesni umiritvi in sprostitvi si predstavljaj samega sebe, kako sediš ob robu poti življenja. Počasi gredo pred teboj vsi »ti-ji«, ki so bili pomembni za tvoje življenje. Kaj čutiš? Ali sprejemaš njihovo sporočilo in jim pošiljaš svojega?

2.Sprosti se in se zavedaj dihanja. Predstavljaj si »ti«, ki bi ti lahko resnično in globoko povedal, kdo si. Stopi v stik z njim. Posodi mu svoje besede, prisluhni mu in poslušaj, kaj pravi o tebi.

3.Počasi dihaj in v ritmu dihanja potihoma izgovarjaj: jaz sem jaz pred teboj; jaz sem jaz s teboj; jaz sem jaz brez tebe. Vse tri stavke dihaj pred vsakim pomembnim »ti-jem« svojega življenja. V globinah zasluti srečanje, odnos in presežnost le-tega.

Povzel p. Viljem Lovše, DJ

Vir

Garcia-Monge, Jose Antonio (1997): Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brouwer, Bilbao, 37–42.

Duhovna misel iz e-UVID

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, p. dr.Vilijem Lovše_SJ | Brez komentarjev »

Ne

Objavil pavel dne 28.04.2008

Je za mnoge najtežja beseda.

Dolga leta lahko traja, da se naučiva reči »ne«. »Ne« je nikalnica, je meja, je prekinitev, je zavrnitev. »Ne« je svoboda, je določitev meja. Besedica »ne« naju varuje pred slepo vdanostjo v to, da je vse določeno in da se usodi ni moč izogniti (determinizem in fatalizem). Z njo izjecljamo svojo neodvisnost in samostojnost in ščitimo svoj omejeni jaz.

Je ena prvih besed, ki se jih v življenju naučimo. Je pa tudi ena zadnjih besed, ki nam jih uspe z mirom integrirati v svoj bivanjski slovar. Otroci znajo reči »ne« že preden se naučijo govoriti. Preden izgovorijo »ati« ali »mama«, znajo že reči »ne«.

»Ne« ni težka beseda. Psihologija, še posebej ameriška, ve veliko povedati o umetnosti izrekanja besedice »ne«. Naslovi so izredno zveneči: »Nauči se reči ‘ne’ brez občutka krivde«, »Da, lahko rečem ‘ne’« ipd. Kažejo pa na težave, s katero naša družba in posamezniki v njej to besedo uporabljamo.

Te težave se občutno povečajo, če imava nizko samospoštovanje. Če sebe nimava rada, naju je strah, da naju bo za naju pomemben človek zaradi najinega »ne« zaničeval ali zapustil, zavrgel, sovražil, ne sprejel. Takšen strah in grožnja nama lahko onemogočita izreči »ne« tudi takrat, ko bi ga zaradi svojih pravic in osebnega dostojanstva morala na ves glas in takoj izreči. Za takšne primere se morava učiti, kako izreči »ne« iz notranjega miru in trdnosti, brez nasilja do drugih. Rast v samospoštovanju pospešuje in dviga tudi najino sposobnost, da izrečeva »ne«. Čeprav spoštovanje drugih ljudi potrebujeva, dobro veva, da lahko preživiva le z lastnim spoštovanjem do sebe.

To v današnji družbi še posebej močno čutijo žene in otroci, pa tudi vsi podrejeni kjerkoli in v kakršnikoli vlogi. Ko najin »ne« izvira iz notranje resnice, nama omogoča odgovorno svobodo in ustvarjalnost za svoje življenje in življenje drugih. Vsak »da« nosi v sebi svobodno možnost »neja«. Ta beseda ni absolutna. Lahko traja le toliko časa, dokler to zahtevajo okoliščine. Okolica, družina, šola in kultura naju vzgajajo za to, da bi vedno rekla »da«. Nagrajujejo in kaznujejo naju. Počasi se naučiva, da se za svoj »ne« počutiva kriva.

Ko na pričakovanja drugih odgovoriva z »ne«, imava občutek krivde. Ni pomembno, če naju drugi s svojim nestrinjanjem, protestom ali sovraštvom kaznujejo. Še vedno je najhuje, da za »ne« z občutkom krivde kaznujeva sama sebe.

Agresivnost obrneva sama nase. To, da se naučiva reči »ne« brez občutka krivde, zahteva od naju kar nekaj časa in osebnega dozorevanja. A to pot morava prehoditi. Zaradi zvestobe lastnim mejam, pristnim željam in pomembnim potrebam. Morava se naučiti reči »ne«, če hočeva ohraniti svojo človeškost in dostojanstvo.

»Ne« odpre vrata osamljenosti, ki se nama včasih zdi prav grozljiva. Še posebej takrat, kadar v tej samoti nimava mirne vesti, ali kadar dvomiva, ali sva psihološko zdrava. »Ne« je orodje, s katerim oblikujeva svojo svobodo. Lahko pa je tudi ključ, ki naju zaklene sama vase.

Če je po eni strani res, da težko rečeva »ne«, je po drugi tudi res, da nekateri ljudje kompulzivno izrekajo »ne« na vsako vprašanje ali prošnjo, ki pride do njih iz okolja. Obrambni, skopuški, požrešni, sebični in na svojo svobodo ljubosumni »ne« pa postane velik zid ali obzidje, ki naju odreže od drugih. Zaradi tega se postopoma osamiva in zapreva v jetnišnico meja lastnega jaza. To najin jaz napihne, da vpada v prostor drugih in jim krade to, kar bi morali upravičeno imeti zase.

Da lahko izrečeva »ne«, se morava včasih zateči k nasilju. To je posledica pritiska, ki ga okolje in moč drugih izvaja nad nama. Nasilna postaneva, ker sproti nisva prisluhnila vsem »nejem«, ki sva jih v sebi plašno postavljala, da bi zadrževala invazijo drugega. Ker nama ni prisluhnil in spoštoval najinih meja, morava sedaj vpiti. Verjetno je sedaj bolj ton tisti, ki prizadene, in ne toliko vsebina tega, kar najin »ne« zahteva. Naučiti se morava, da svoj »ne« izrekava asertivno, brez nasilja, trdno in prijazno. »Ne«, ki ga izrečeva na konkretno zahtevo, naj bi vseboval »da« človeku, ki mu odgovarjava.

Z besedico »ne« priznava, da sva omejena. Izražava svojo osebno resnico. »Neja« ni lahko izreči z ljubeznijo in spoštovanjem do svoje osebne resnice in resnice drugega. Težko se je mirno soočiti s tveganjem, da zaradi »neja« ne bova razumljena, ljubljena, sprejeta, zaželena in občudovana. Od drugega ne smeva pričakovati ali zahtevati, da se bo z najinim »ne« strinjal in ga sprejel. Sprejeti ga morava sama. Naj drugi ve, da sem jaz, ki izrekam »ne«, moški, ženska, svoboden, zgodovinski, omejen, morda celo v zmoti, toda sposoben imeti rad, gibljiv, da svoje stališče spremenim, in dovolj moder, da znam o svojem odgovoru tudi podvomiti, če se to izkaže za upravičeno. Osebna rast od nas zahteva, da rečemo »ne« vsemu, s čimer hočemo biti kdo drug, vsem nekrofilskim težnjam, vsem krivicam in žrtvovanjem ljudi …

Pravilna notranja drža pri učenju »neja« ni ta, da v vsakem primeru zavrnem. Pravilna notranja drža vključuje notranjo odprtost, predhodno poslušanje, razločevanje in pravilno presojo, na podlagi katere se odločimo. Če popustim izsiljevanjem in rečem »da« namesto »ne«, sem se pustil nalagati. Pri izbiri besedice »ne« naj me vedno vodi zdrava ljubezen (spoštovanje) do samega sebe in bližnjih, ki mi pomaga, da resnično upoštevamo oboje, ali pa drugemu pomaga, da najde lastno pot zdrave svobode. Morda nas ne bodo razumeli. Svoj »ne« morava povedati tako, da naju bodo poslušali in slišali najine resnične razloge, ki ga narekujejo, če upoštevava, da ga izraziva vljudno in do vseh spoštljivo.

Vaje za »ne«:

  1. Zavedaj se svoje telesne drže. Sprosti se, da boš lažje premišljeval svoj odnos do »neja«. Poskušaj se zavedati, kako upravljaš z besedico »ne«: ti je težko, lahko, jo pogosto uporabljaš ali skoraj ne? Spomni se najpomembnejših trenutkov, v katerih si se odločil za »ne«. Kako si se počutil sam pred seboj in pred drugimi? Bodi pozoren na okus, ki ti ga »ne« običajno pusti v ustih in občutkih.
  2. Najprej se telesno umiri. Poskušaj se spomniti, kaj doživljaš, ko drugi odvrnejo z »ne« in je proti tvojim interesom, pričakovanjem, željam, potrebam in navadam? Ali njihov »ne« spoštuješ? Ga sprejmeš? Ali ga izbrišeš in kaznuješ? Kakšen je tvoj odnos do »neja«, ki ti ga izreče druga oseba?
  3. Predstavljaj si, da si se vadil v izrekanju »neja« na osvobajajoč, asertiven, zdrav in pristen način. Kateri stvarnosti, izkušnji, osebi ali dogodku bi želel sedaj ta hip izreči »ne«, da bi s tem poboljšal kakovost svojega življenja? Ko odkriješ osebo ali dogodek, ki bi mu moral reči »ne«, se ustavi in ga z vsem bitjem v molitvi pred Bogom počasi izrekaj.
p. Viljem Lovše

  • Share/Bookmark

Objavljeno v p. dr.Vilijem Lovše_SJ | Brez komentarjev »

Blagoslov

Objavil pavel dne 7.02.2008

Kaj kot kristjani lahko še naučimo drug drugega in predvsem svoje otroke?

Jezus nam pravi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pt 5,8).

Hudič se Jezusovemu imenu ne more upirati in je že izgubil. Njegovim besedam ni treba dajati teže, le prepoznati jih je treba, da jih lahko ignoriramo.

Krščansko življenje je učenje sodelovanja z Gospodom, ko nas osvobaja. Jezus je resnica, ki nas osvobaja. On nas osvobodi, da lahko sprejemamo Očetove blagoslove.

Osvoboditev od vpliva hudobnih duhov ni sama sebi namen. Cilj je, da sprejmemo celoten blagoslov, ki nam ga je Bog dal v Sinu in postanemo njegovi učenci. Osvoboditev spremeni vklenjenost v blagoslov.

BLAGOSLOV

Hebrejska beseda za blagoslov je baruk. Pomeni nekomu dati moč, da uspeva, doseže svoj cilj, podeduje in se razvija. Vsak blagoslov izvira iz Boga. Bog je človeka blagoslovil (1 Mz 1,28). Če blagoslavljamo, smo Božje orodje – sodelavci. Blagoslov je pri Judih dal milost za življenjsko potovanje. Blagoslov pomeni: dobro govoriti o kom. Nasprotno od preklinjanja.

Zavedanje Božjega blagoslova in naše potrebe po blagoslavljanju drugih je bilo pri Judih tako zakoreninjeno, da še danes uporabljajo za čestitko besedo shalom: mir, celovitost, skladnost, zdravje in blaginja.

Prerok Jeremija v 29,11 zelo lepo povzame smisel besede shalom: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje«. Od vsega začetka je Bog to želel za nas. V Kristusu smo sedaj zares prejeli vsakršen duhovni blagoslov (Ef 1,3).

Polnost blagoslova je v tem, da poznamo Kristusa in resnico o tem, kdo smo in kakšna je v Njem naša usoda. On ima posebne načrte za našo prihodnost. To zaupanje in zavedanje je največ kar lahko starši dajo svojim otrokom.

Po Neil Lozanu prosto povzel in oblikoval p. Viljem Lovše

  • Share/Bookmark

Objavljeno v duhovna misel, p. dr.Vilijem Lovše_SJ | 1 komentar »