Je za mnoge najtežja beseda.

Dolga leta lahko traja, da se naučiva reči »ne«. »Ne« je nikalnica, je meja, je prekinitev, je zavrnitev. »Ne« je svoboda, je določitev meja. Besedica »ne« naju varuje pred slepo vdanostjo v to, da je vse določeno in da se usodi ni moč izogniti (determinizem in fatalizem). Z njo izjecljamo svojo neodvisnost in samostojnost in ščitimo svoj omejeni jaz.

Je ena prvih besed, ki se jih v življenju naučimo. Je pa tudi ena zadnjih besed, ki nam jih uspe z mirom integrirati v svoj bivanjski slovar. Otroci znajo reči »ne« že preden se naučijo govoriti. Preden izgovorijo »ati« ali »mama«, znajo že reči »ne«.

»Ne« ni težka beseda. Psihologija, še posebej ameriška, ve veliko povedati o umetnosti izrekanja besedice »ne«. Naslovi so izredno zveneči: »Nauči se reči ‘ne’ brez občutka krivde«, »Da, lahko rečem ‘ne’« ipd. Kažejo pa na težave, s katero naša družba in posamezniki v njej to besedo uporabljamo.

Te težave se občutno povečajo, če imava nizko samospoštovanje. Če sebe nimava rada, naju je strah, da naju bo za naju pomemben človek zaradi najinega »ne« zaničeval ali zapustil, zavrgel, sovražil, ne sprejel. Takšen strah in grožnja nama lahko onemogočita izreči »ne« tudi takrat, ko bi ga zaradi svojih pravic in osebnega dostojanstva morala na ves glas in takoj izreči. Za takšne primere se morava učiti, kako izreči »ne« iz notranjega miru in trdnosti, brez nasilja do drugih. Rast v samospoštovanju pospešuje in dviga tudi najino sposobnost, da izrečeva »ne«. Čeprav spoštovanje drugih ljudi potrebujeva, dobro veva, da lahko preživiva le z lastnim spoštovanjem do sebe.

To v današnji družbi še posebej močno čutijo žene in otroci, pa tudi vsi podrejeni kjerkoli in v kakršnikoli vlogi. Ko najin »ne« izvira iz notranje resnice, nama omogoča odgovorno svobodo in ustvarjalnost za svoje življenje in življenje drugih. Vsak »da« nosi v sebi svobodno možnost »neja«. Ta beseda ni absolutna. Lahko traja le toliko časa, dokler to zahtevajo okoliščine. Okolica, družina, šola in kultura naju vzgajajo za to, da bi vedno rekla »da«. Nagrajujejo in kaznujejo naju. Počasi se naučiva, da se za svoj »ne« počutiva kriva.

Ko na pričakovanja drugih odgovoriva z »ne«, imava občutek krivde. Ni pomembno, če naju drugi s svojim nestrinjanjem, protestom ali sovraštvom kaznujejo. Še vedno je najhuje, da za »ne« z občutkom krivde kaznujeva sama sebe.

Agresivnost obrneva sama nase. To, da se naučiva reči »ne« brez občutka krivde, zahteva od naju kar nekaj časa in osebnega dozorevanja. A to pot morava prehoditi. Zaradi zvestobe lastnim mejam, pristnim željam in pomembnim potrebam. Morava se naučiti reči »ne«, če hočeva ohraniti svojo človeškost in dostojanstvo.

»Ne« odpre vrata osamljenosti, ki se nama včasih zdi prav grozljiva. Še posebej takrat, kadar v tej samoti nimava mirne vesti, ali kadar dvomiva, ali sva psihološko zdrava. »Ne« je orodje, s katerim oblikujeva svojo svobodo. Lahko pa je tudi ključ, ki naju zaklene sama vase.

Če je po eni strani res, da težko rečeva »ne«, je po drugi tudi res, da nekateri ljudje kompulzivno izrekajo »ne« na vsako vprašanje ali prošnjo, ki pride do njih iz okolja. Obrambni, skopuški, požrešni, sebični in na svojo svobodo ljubosumni »ne« pa postane velik zid ali obzidje, ki naju odreže od drugih. Zaradi tega se postopoma osamiva in zapreva v jetnišnico meja lastnega jaza. To najin jaz napihne, da vpada v prostor drugih in jim krade to, kar bi morali upravičeno imeti zase.

Da lahko izrečeva »ne«, se morava včasih zateči k nasilju. To je posledica pritiska, ki ga okolje in moč drugih izvaja nad nama. Nasilna postaneva, ker sproti nisva prisluhnila vsem »nejem«, ki sva jih v sebi plašno postavljala, da bi zadrževala invazijo drugega. Ker nama ni prisluhnil in spoštoval najinih meja, morava sedaj vpiti. Verjetno je sedaj bolj ton tisti, ki prizadene, in ne toliko vsebina tega, kar najin »ne« zahteva. Naučiti se morava, da svoj »ne« izrekava asertivno, brez nasilja, trdno in prijazno. »Ne«, ki ga izrečeva na konkretno zahtevo, naj bi vseboval »da« človeku, ki mu odgovarjava.

Z besedico »ne« priznava, da sva omejena. Izražava svojo osebno resnico. »Neja« ni lahko izreči z ljubeznijo in spoštovanjem do svoje osebne resnice in resnice drugega. Težko se je mirno soočiti s tveganjem, da zaradi »neja« ne bova razumljena, ljubljena, sprejeta, zaželena in občudovana. Od drugega ne smeva pričakovati ali zahtevati, da se bo z najinim »ne« strinjal in ga sprejel. Sprejeti ga morava sama. Naj drugi ve, da sem jaz, ki izrekam »ne«, moški, ženska, svoboden, zgodovinski, omejen, morda celo v zmoti, toda sposoben imeti rad, gibljiv, da svoje stališče spremenim, in dovolj moder, da znam o svojem odgovoru tudi podvomiti, če se to izkaže za upravičeno. Osebna rast od nas zahteva, da rečemo »ne« vsemu, s čimer hočemo biti kdo drug, vsem nekrofilskim težnjam, vsem krivicam in žrtvovanjem ljudi …

Pravilna notranja drža pri učenju »neja« ni ta, da v vsakem primeru zavrnem. Pravilna notranja drža vključuje notranjo odprtost, predhodno poslušanje, razločevanje in pravilno presojo, na podlagi katere se odločimo. Če popustim izsiljevanjem in rečem »da« namesto »ne«, sem se pustil nalagati. Pri izbiri besedice »ne« naj me vedno vodi zdrava ljubezen (spoštovanje) do samega sebe in bližnjih, ki mi pomaga, da resnično upoštevamo oboje, ali pa drugemu pomaga, da najde lastno pot zdrave svobode. Morda nas ne bodo razumeli. Svoj »ne« morava povedati tako, da naju bodo poslušali in slišali najine resnične razloge, ki ga narekujejo, če upoštevava, da ga izraziva vljudno in do vseh spoštljivo.

Vaje za »ne«:

1. Zavedaj se svoje telesne drže. Sprosti se, da boš lažje premišljeval svoj odnos do »neja«. Poskušaj se zavedati, kako upravljaš z besedico »ne«: ti je težko, lahko, jo pogosto uporabljaš ali skoraj ne? Spomni se najpomembnejših trenutkov, v katerih si se odločil za »ne«. Kako si se počutil sam pred seboj in pred drugimi? Bodi pozoren na okus, ki ti ga »ne« običajno pusti v ustih in občutkih.
2. Najprej se telesno umiri. Poskušaj se spomniti, kaj doživljaš, ko drugi odvrnejo z »ne« in je proti tvojim interesom, pričakovanjem, željam, potrebam in navadam? Ali njihov »ne« spoštuješ? Ga sprejmeš? Ali ga izbrišeš in kaznuješ? Kakšen je tvoj odnos do »neja«, ki ti ga izreče druga oseba?
3. Predstavljaj si, da si se vadil v izrekanju »neja« na osvobajajoč, asertiven, zdrav in pristen način. Kateri stvarnosti, izkušnji, osebi ali dogodku bi želel sedaj ta hip izreči »ne«, da bi s tem poboljšal kakovost svojega življenja? Ko odkriješ osebo ali dogodek, ki bi mu moral reči »ne«, se ustavi in ga z vsem bitjem v molitvi pred Bogom počasi izrekaj.

p. Viljem Lovše

Kaj kot kristjani lahko še naučimo drug drugega in predvsem svoje otroke?

Jezus nam pravi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pt 5,8).

Hudič se Jezusovemu imenu ne more upirati in je že izgubil. Njegovim besedam ni treba dajati teže, le prepoznati jih je treba, da jih lahko ignoriramo.

Krščansko življenje je učenje sodelovanja z Gospodom, ko nas osvobaja. Jezus je resnica, ki nas osvobaja. On nas osvobodi, da lahko sprejemamo Očetove blagoslove.

Osvoboditev od vpliva hudobnih duhov ni sama sebi namen. Cilj je, da sprejmemo celoten blagoslov, ki nam ga je Bog dal v Sinu in postanemo njegovi učenci. Osvoboditev spremeni vklenjenost v blagoslov.

BLAGOSLOV

Hebrejska beseda za blagoslov je baruk. Pomeni nekomu dati moč, da uspeva, doseže svoj cilj, podeduje in se razvija. Vsak blagoslov izvira iz Boga. Bog je človeka blagoslovil (1 Mz 1,28). Če blagoslavljamo, smo Božje orodje – sodelavci. Blagoslov je pri Judih dal milost za življenjsko potovanje. Blagoslov pomeni: dobro govoriti o kom. Nasprotno od preklinjanja.

Zavedanje Božjega blagoslova in naše potrebe po blagoslavljanju drugih je bilo pri Judih tako zakoreninjeno, da še danes uporabljajo za čestitko besedo shalom: mir, celovitost, skladnost, zdravje in blaginja.

Prerok Jeremija v 29,11 zelo lepo povzame smisel besede shalom: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje«. Od vsega začetka je Bog to želel za nas. V Kristusu smo sedaj zares prejeli vsakršen duhovni blagoslov (Ef 1,3).

Polnost blagoslova je v tem, da poznamo Kristusa in resnico o tem, kdo smo in kakšna je v Njem naša usoda. On ima posebne načrte za našo prihodnost. To zaupanje in zavedanje je največ kar lahko starši dajo svojim otrokom.

Po Neil Lozanu prosto povzel in oblikoval p. Viljem Lovše