92. Poslušanje

“Sedela je pri Jezusovih nogah in poslušala njegovo besedo.”

Sedeti pri nogah nekoga je drža učenca pred učiteljem. V knjigi Apostolskih del, na primer, ko Pavel pripoveduje o svojem življenju, pravi: “Od mladih nog sem sedel pri Gamalielovih nogah v Jeruzalemu,” bil sem njegov učenec, on paje bil moj učitelj.

Zanimiva je drža Marije (Martine sestre), ker v evangeliju srečamo kot učence samo moške, apostole. Tu pa je prikazana neka ženska kot učenka, ki posluša Učiteljeve besede. Na misel nam pride Jezusov izrek: “Blagor njim, ki božjo besedo poslušajo in jo uresničijo.”

Marija živi ta evangeljski blagor, blagor poslušanja Besede. Je popolna podoba učenca, človeštva, ki posluša božjo besedo in je tudi neposredna podoba, ki nas spomni na podobo popolne poslušalke, Marije, Jezusove matere, ki pravi: “Zgodi se mi po tvoji besedi.”

In o Marti-ni sestri lahko rečemo to, kar je povedano o Mariji, Jezusovi materi: “Ohranila je te besede in jih premišljevala v svojem srcu.”

Marija iz Nazareta in Marija iz Betanije sta vzor poslušanja, vzor učenca,

1. ki zna Besedo sprejeti in
2.  jo ponotranjiti,
3. vzor kontemplacije,podoba Cerkve, ki posluša in na prvo mesto postavlja božjo besedo, poslušanje Gospoda.

naslednjič:93. Poslušnost

91. Poslanstvo

Poslanstvo je nezadržno izžarevanje energije, vplivnosti,  življenjske polnosti, ki izhajajo iz evangelija, veselega oznanila Jezusa, Božjega Sina, ki nas je prišel odrešit, ki je za nas umrl in vstal, ki je prvina, pravilo in sodnik človeške zgodovine.

Jezusova

1. vplivnost,
2. njegova odrešilna moč,
3. njegova človeška pristnost so trije različni vidiki, ki pa so med seboj tesno povezani.

Pri viru vsega je neka temeljna vplivnost, ki obstaja v dejstvu, da je Jezusova človeška avantura - ki je zgodba samega Božjega Sina - božja beseda za vsakega človeka, da razodeva božji načrt, da je resnica, življenje in upanje za človeštvo.

Ta vplivnost se izrazi in izvaja v osebni vplivnosti, s katero deluje Jezus v zgodovini, se odloča, kliče k sebi osebe,  vzpostavlja oprijemljiva orodja, s pomočjo katerih naj pride njegovo sporočilo in njegova življenjska moč do vsakega človeka. Tako pridemo do zgodovinsko-kulturne vplivnosti, s katero Jezus dejansko dosega ljudi

1. v njihovi zgodovinski konkretnosti,
2. v nadvse različnih okoliščinah, v katerih vsakdo živi,
3. v spremenljivih kulturnih pogojih, ki spremljajo razvoj ljudi, ljudstev in vsega človeštva.

naslednjič:92. Poslušanje

90. Popravilo

Ne moremo se naučiti ljubiti, ne da bi se naučili služiti.

Naša ljubezen hitro ovene, kadar je samo iz besed, lepih namenov, poletov duha.

V gibanje je treba spraviti roke, treba si je naložiti oprijemljive potrebe tistega, ki je blizu nas; ni treba niti iskati daleč nekih izrednih solidarnostnih dejanj, ampak se naučiti takorekoč splesti jopico, zašiti nogavice, nenehno z ljubeznijo popravljati tisto, kar se blizu nas kvari, lomi, strga in potrebuje nas,  začenši s tistim, kar je najbližje. V tem je za nas prvi pomen besede: “Popravi mojo hišo.” Ta hiša danes ni neka narušena cerkev kakor v Frančiškovem času, ampak družba, ki jo je treba popraviti, začenši od njenih najenostavnejših pojavnih oblik, kot so predvsem naša družina, naši prijateljski odnosi, tisti šolski in tudi z delovnega mesta, odnosi v pogovorih in na potovanjih, odnosi v občini in v mestu.

Kako pa smo, nasprotno, navdušeni, da se razbija, lomi, maže, ruši in zlahka ter lahkomiselno uničuje, in pri tem mislimo, da bo že kdo drug moral popraviti, da bodo vse to pospravili smetarji, da bo to plačala neka javna služba ali kakšen privatnik, da bodo drugi uredili te stvari, da bi kdo drug zadolžen za to, s čimer smo mi slabo ravnali, pokvarili ali uničili! To veseljaško in neodgovorno upravljanje skupnega doma je prvi razlog za marsikatero naše trpljenje in obžalovanje.

naslednjič: 91. Poslanstvo

89. Popotovanje

Simbol popotovanja ima onstran neposrednega izvirnega še nadvse obširen simbolični pomen tako za človeka samega - je prvobitni antropološki simbol- kot zato, ker nakazuje duhovni proces.

Sv. Ignacij Loyolski pravi na začetku svojih Duhovnih vaj, da so nekakšno popotovanje, nekakšen tek, nekakšna odprava;  niso sedenje, niso stanje namestu.

Popotovanje torej poudarja dinamizem vere, njene etape, njene zaporedne in obenem napredujoče momente.

Zgodovino vsakega človeka je mogoče dojeti samo pod podobo popotovanja, kakor tudi zgodovino Cerkve.

S tem v zvezi mi prihaja na misel znamenito pastoralno pismo kardinala Pellegrina z naslovom Potovati skupaj;  z njim je hotel izraziti neki nov način obstoja Cerkve po drugem vatikanskem koncilu. Seveda pa se temu pridruži še vsa odrešenjsko zgodovinska simbolika:

1. božjapot, “moja pota niso vaša pota”. Bog, ki prihaja na pot človeka, se pusti spremljati in prihaja človeku naproti. Je simbol učlovečenja, v katerem se Jezus odpravi na popotovanje z nami;
2. on je Bog-z-nami, z vsemi posledicami učlovečenja božanskega in navzočnosti božanskega v zgodovini. Sveto pismo je zelo bogato s podobami potovanja: med psalmi je - poleg očitnega prvega: “Blagor človeku, ki ne hodi po poti greha...” še 188., ki opisuje spolnjevanje postave kot potovanje: “Pokaži mi, Gospod, svojapota… svoje steze… razširi mi srce, da bom tekel v spolnjevanju tvojih zapovedi…“!

naslednjič:90. Popravilo

88. Ponižnost

Besedo ponižnost ponavljamo tisočkrat, ni pa vedno lahko dojeti vsega, kar iz nje sledi. Na splošno bi lahko rekli, da je ponižnost nasprotje napuha, kakor ga opisuje Magnifikat: “Bog je razkropil vse, ki so napuhnjenih misli.”

Napuhnjeni so tisti,

1. ki mislijo, da so nekaj ( nekaj več?), ( op. Pavel: da so večji kot Bog)
2. ki imajo o sebi tako visoko prepričanje, da to postane bistvo njihovega življenja;
3. zato se jim morajo drugi uklanjati in jim služiti, za kar pa se jim niti ne zahvalijo, ker tako ali tako opravljajo le svojo dolžnost.

To držo Pavel pogosto ožigosa v svojih pismih. Ko na primer piše Rimljanom, pravi:“Ne hrepenite po previsokih rečeh, ampak se podredite nizkim. ( op. Pavel: to je po mojem sv. Pavel naslavljal predvsem sanjačem, ki gradijo gradove v oblakih, k idealistom, ki si gradijo ideale in iluzije: seveda mednje spadajo tudi napihnjenci).

.

Ne mislite predobro o samih sebi. (op. Pavel: poudarek je na PRE-dobro)

.

” Ponižno držo ima tisti, ki se ne napihuje in se ne zavaja.”

.

Pomembno je, da razmišljamo o tej drži ne-vedenja: vedno je koristna, neogibno potrebna pa je v odnosu z Bogom. Dejansko “ne znamo niti moliti, ne vemo niti tega, za kaj naj bi prosili.” Pogosto nam ne uspe dobro moliti, ker začenjamo z zmotnim prepričanjem, da znamo moliti, medtem ko bi morali vedno izhajati iz priznavanja:”Gospod, ne znam moliti; vem, da ne znam moliti.”

Že to je molitev, ker pripravlja prostor Duhu, ki ga moramo klicati.

.

Družbena razsežnost ponižnosti je odsotnost zahtev in pozornost do drugih. ( op. Pavel: ravno to, kar razvajen človek ne dela)

“Skušal sem biti med vami brez zahtev, zase nisem zahteval nič posebnega, ampak sem bil pozoren do vsakega izmed vas,” bi rekel Pavel.

.

Ponižnost je

• družbena odprtost, ki ne pozna zahtev,
• zvrhano polna pa je naklonjenosti, pozornosti, ljubeznivosti, skrbnosti.
• Ponižnost kot družbena vrlina vsebuje tudi razločevanje, korektnost, neko zadržanost,iskreno olikanost, pretanjenost, ki osvoji srce, ker ni le izraz neke zunanje čustvenosti.

Ljudi, ki vedo, da ne veljajo dosti v naši družbi, nič ne gane toliko kot to, da vidijo, kako jih obravnavajo z izjemnim spoštovanjem in velikim vrednotenjem tega, kar so.

P.S.: S tem smo prišli do polovice! Začeli pa smo s 1. adventno nedeljo1997, torej smo nekateri skupaj že dobri dve leti! naslednjič:89. Popotovanje

87. Politika

Ali se res splača aktivno udejstvovati se v politiki?

Rad bi dal odgovor, ki je morda malce drzen, vsekakor pa radikalen. Če ne dospemo do nekega kontemplativnega gledanja na politiko, bomo le stežka ponudili absolutno veljaven odgovor na naše vprašanje. Dali bomo koristne, udobne, potrebne, nujne odgovore, nikoli pa absolutno veljavnih; nikoli takega odgovora, ki bi nas podpiral v najtežjih trenutkih političnega delovanja, ki je polno dvoumnosti in pasti.

Potreben je pogled z najvišje višave, to je kontemplativni pogled na politiko. Tega pa boste lahko izluščili, na primer, iz knjige Razodetja, iz pisma Efežanom ali pa Kološanom. Naše vprašanje bi lahko izrazili takole:

Kam je usmerjena politična dejavnost, ki jo razumemo kot konstruktivno dinamiko neke družbe in ne le umetnost lovljenja ravnotežja?

Odgovor je tak: Politična dejavnost je usmerjena k edinosti človeškega rodu. In v tej usmeritvi privzema politična dejavnost svoj dokončen in odločilen pomen. Edinost človeškega rodu pa je teološka vrednota, ker je zgodovinski odsev božjega Jeruzalema, mesta, h kateremu se steka vsa zgodovina odrešenja; in je zgodovinski prepis - resda nepopoln, vendar pa veljaven - trinitaričnega občestva božjih oseb v zgodovini.

Odgovor torej kontemplira skrivnost Trojice, ki se izraža v nebeški in zemeljski Cerkvi in daje svojo verodostojno senco v edinosti vseh ljudi, v edinosti človeškega rodu, ki jo razumemo kot poslednji cilj slehernega političnega dejanja. Planetarna edinost - zgodovinska senca božjega mesta, h kateremu teži zgodovina odrešenja, in zgodovinski odsev trinitaričnega občestva božjih oseb - je oprijemljiva resničnost, je vrednota, za katero se splača prizadevati in ki nam mora biti vedno pri srcu.

naslednjič:88. Ponižnost

86. Pokvarjenost

Prerok Amos pravi, da se še sonce zamrači opoldne, kadar se opravljajo v deželi nedovoljeni posli. Družbena pokvarjenost zatemni zemljo kot v trenutku Kristusove smrti. Ta pokvarjenost okuži zrak in dela prepreko soncu tudi v našem mestu. Koliko je okoliščin, pred katerimi se moramo braniti!

Koliko je oblik, ki glodajo družbeno tkivo kot zajedalci in se pogosto redijo na račun propadanja le-tega! Tu je rak mamil; mislim na žalost, ki jo povzroči navzočnost odvisnika v družinah; mislim na počasno ugašanje čustev in življenja, kar vse povzročajo mamila v svojih žrtvah.

In s še večjim ogorčenjem in žalostjo mislim na vse tiste, ki špekulirajo z mamili in vlečejo iz njih brezmejne dobičke, večje od vsakega podjetja, ki se ukvarja z neko proizvodnjo; mislim na tiste, ki v neizmernem in prepredenem trgu z neverjetnim cinizmom preprodajajo, navajajo in vabijo k temu, da bi se kdo izročil nič več človeškemu načinu življenja. Odmeva pa Jezusova beseda: “Bolje bi bilo, ko bi se ne bili rodili.” Kakšna sramota je slišati, da je najbrž to ena izmed največjih trgovskih dejavnosti v našem koncu sveta!

Potem pa so tu še “botri pornografije”, ki vlečejo neizmerne zaslužke iz tega opolzkega poslovanja, ki se ukvarja z vulgarnostmi.

In kaj naj bi rekli še o tistih oblikah pokvarjenosti, ki se v družbi povezujejo z namenom prestopništva, ropanja, ugrabljanja ljudi, izsiljevanja, zastraševanja in ki se včasih celo naslanja na skrb vzbujajoč molk, ki ščiti prestopnika?

Ne smemo misliti, da nas to zlo ne more prizadeti. Podobno je starodavnim epidemijam kuge, ki so jih najprej skušali zakriti, da bi zanikali njihov obstoj.

Končno pa obstaja še “bela” pokvarjenost, tista, ki se vsiljuje kot nerazumno upravljanje z denarjem drugega, kot vsakovrstne netočnosti v upravljanju, kot lahkotno zapravljanje in zanemarjanje dobrin, ki pripadajo vsem, kot raznovrstne oblike politične korupcije, podpiranja ali podrepništva, nepravično razdeljevanje privilegijev, izmikanje resnim državljanskim dolžnostim

.naslednjič:87. Politika

(op. Pavel: ni kriva droga, kriv je narkoman, ki drogo jemlje. Krivo je njegovo notranje stanje, ki kriči po potešitvi z drogo. Kriv je sam, ker ne zgradi svoje osebnosti. Krivi so bili njegovi starši do 18-tega leta:

1. ali so otroka razvajali: niso mu postavljali mej, ker so se bali z zahtevami, kritikami in vztrajnostjo v tem zdržati pri neugodju, trenutni nesrečnosti otroka. Raje so popustili, “da je bil ja mir pri hiši”, “da je bil otrok ja ves čas srečen”, “da jih je otrok imel ves čas rad”, pa še njim staršem je bilo lažje. Kajti vzgoja je včasih težka, velik napor.
2. ali pa so otroka zanemarjali, prepustili ulici - ker so bili sami starši razvajeni, ko so bili sami otroci in so razvajeni ostali, ker niso delali na vzgoji svoje osebnosti.

Zanemarjati otroka pomeni ne brigati se za otroka. Taki starši imajo sebe na prvem mestu tudi pri otroku dojenčku. Vidijo samo sebe in svoje ugodje, otrok jim je dodatna težava:

1. da otroku ne nudijo nege, pohval, ljubezni,
2. ne realnih zahtev
3. niti potrebnih kritik.

Za vse zasvojenosti je vzrok v notranji rani, slabi vzgojenosti.)

85. Poklicanost

Pri poklicanosti gre za besedo, ki se obrača name, gre za dejstvo nekega odnosa, ki se rojeva in raste; poklicanost slabi in usiha, kadar slabita odnos in dialog.

Poklicanost je sprejemanje dialoga, v katerem jaz ne izgovorim niti prve niti zadnje besede;  odgovarjati moram. Pomembno je sprejeti dialog.

Kako torej storiti, da bo dialog in da, na primer, naša molitev ali iskanje poklicanosti ne bo navaden samogovor?

Ni druge poti, kot vzeti zares božjo besedo kot Besedo, pustiti jo, da spregovori, dati ji prvo mesto in šele potem odgovarjati.

Vzeti zares Sveto pismo kot besedo, ki je naslovljena name, kot začetek dialoga o poklicanosti in vztrajati v tem dialogu.

Brez vsakodnevnega premišljevanja, ki vztraja ob božji besedi, pa čeprav je opravljeno na kratko, vendar vztrajno, je težko vstopiti in potem rasti v dialogu poklicanosti; težko je pustiti vrata odprta za Besedo.

naslednjič:86. Pokvarjenost

84. Pogum

Gojite v svojem življenju krepost poguma.

Ne le poguma za spraševanje o globokih resničnostih človeka,

ampak tudi poguma za to, da vložite svojo svobodo za gradnjo poti, temelječih na resnici, pravičnosti, zavzetem in resnem študiju, zvestem in spoštljivem prijateljstvu.

Odpoved vsakovrstni posesivnosti, poželjivosti oči in čutov, prerivanju za prva mesta, ta odpoved naj postane velikodušni odgovor božji ljubezni, božjemu vabilu, njegovi Besedi, bratovi potrebi, klicem na pomoč, ki se  dvigajo okrog nas in tudi blizu nas od mnogih ljudi in celih ljudstev. Naj pogum odpre srce za razumevanje, da živeti ne pomeni preprosti “iti dalje”, da pomeni sprejemati svojo “poklicanost in poslanost”; ne pomeni odgovoriti na vprašanje “kaj me zadovoljuje”,

ampak ljubiti in izbirati to, kar je Bogu všeč, kar je dobro, pravično, resnično.         

naslednjič:85. Poklic

83. Planetarna edinost

Kljub vsemu, kar se nam lahko zaplete pod nogami in nam pokaže na težavena poti, vemo, da kozmično,  planetarno,  družbeno,  ekonomsko,  kulturno,  civilno,  politično in versko edinost hoče Bog, ker je Kristus središče vesolja in vse priteguje k sebi.

Ni mogoče, da bi se hoteli vrniti v Egipt. Dežela, kamor moramo iti -planetarna edinost, ki nas privlači - je “zelo dobra dežela. Če nam je Gospod naklonjen,  nas bo popeljal vanjo in nam jo bo dal; je dežela, kjer tečeta mleko in med. Samo ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele.”

Onstran naših delitev in naših strahov je globoko upanje v Kristusa, ki je središče vesoljstva, h kateremu se vse skrivnostno steka, če tudi tako stekanje zahteva svoj čas.

Ne gre samo za neko sicer veličastno upanje, saj gre za teološko upanje; gre za izkustvo.

V zgodovini obstajajo čudoviti trenutki, v katerih je kljub teološkim,  jezikovnim, kulturnim in družbenim razlikam mogoče doživeti osupljiva izkustva edinosti.

Takšna edinost je Sveti Duh, izlit v srca, je milost Duha, ki vse preveva, ki se naenkrat pojavi, čeprav je bila zadušena pod kamenjem, skalami,  grmovjem in trnjem.

V teh izkustvih edinosti, ki človeka napolnijo z veseljem in gotovostjo, opažamo, da je božja skrivnost, ki me giblje, ista skrivnost, ki gibljene koga, ki je daleč od mene. Duh izvršuje mistično, duhovno edinost, tisto, ki nekaj šteje in teološko ustreza Svetemu Duhu, ki se s Kristusovega križa in iz srca Vstalega izliva v srce vseh ljudi.

naslednjič:84. Pogum