Je za mnoge najtežja beseda.

Dolga leta lahko traja, da se naučiva reči »ne«. »Ne« je nikalnica, je meja, je prekinitev, je zavrnitev. »Ne« je svoboda, je določitev meja. Besedica »ne« naju varuje pred slepo vdanostjo v to, da je vse določeno in da se usodi ni moč izogniti (determinizem in fatalizem). Z njo izjecljamo svojo neodvisnost in samostojnost in ščitimo svoj omejeni jaz.

Je ena prvih besed, ki se jih v življenju naučimo. Je pa tudi ena zadnjih besed, ki nam jih uspe z mirom integrirati v svoj bivanjski slovar. Otroci znajo reči »ne« že preden se naučijo govoriti. Preden izgovorijo »ati« ali »mama«, znajo že reči »ne«.

»Ne« ni težka beseda. Psihologija, še posebej ameriška, ve veliko povedati o umetnosti izrekanja besedice »ne«. Naslovi so izredno zveneči: »Nauči se reči ‘ne’ brez občutka krivde«, »Da, lahko rečem ‘ne’« ipd. Kažejo pa na težave, s katero naša družba in posamezniki v njej to besedo uporabljamo.

Te težave se občutno povečajo, če imava nizko samospoštovanje. Če sebe nimava rada, naju je strah, da naju bo za naju pomemben človek zaradi najinega »ne« zaničeval ali zapustil, zavrgel, sovražil, ne sprejel. Takšen strah in grožnja nama lahko onemogočita izreči »ne« tudi takrat, ko bi ga zaradi svojih pravic in osebnega dostojanstva morala na ves glas in takoj izreči. Za takšne primere se morava učiti, kako izreči »ne« iz notranjega miru in trdnosti, brez nasilja do drugih. Rast v samospoštovanju pospešuje in dviga tudi najino sposobnost, da izrečeva »ne«. Čeprav spoštovanje drugih ljudi potrebujeva, dobro veva, da lahko preživiva le z lastnim spoštovanjem do sebe.

To v današnji družbi še posebej močno čutijo žene in otroci, pa tudi vsi podrejeni kjerkoli in v kakršnikoli vlogi. Ko najin »ne« izvira iz notranje resnice, nama omogoča odgovorno svobodo in ustvarjalnost za svoje življenje in življenje drugih. Vsak »da« nosi v sebi svobodno možnost »neja«. Ta beseda ni absolutna. Lahko traja le toliko časa, dokler to zahtevajo okoliščine. Okolica, družina, šola in kultura naju vzgajajo za to, da bi vedno rekla »da«. Nagrajujejo in kaznujejo naju. Počasi se naučiva, da se za svoj »ne« počutiva kriva.

Ko na pričakovanja drugih odgovoriva z »ne«, imava občutek krivde. Ni pomembno, če naju drugi s svojim nestrinjanjem, protestom ali sovraštvom kaznujejo. Še vedno je najhuje, da za »ne« z občutkom krivde kaznujeva sama sebe.

Agresivnost obrneva sama nase. To, da se naučiva reči »ne« brez občutka krivde, zahteva od naju kar nekaj časa in osebnega dozorevanja. A to pot morava prehoditi. Zaradi zvestobe lastnim mejam, pristnim željam in pomembnim potrebam. Morava se naučiti reči »ne«, če hočeva ohraniti svojo človeškost in dostojanstvo.

»Ne« odpre vrata osamljenosti, ki se nama včasih zdi prav grozljiva. Še posebej takrat, kadar v tej samoti nimava mirne vesti, ali kadar dvomiva, ali sva psihološko zdrava. »Ne« je orodje, s katerim oblikujeva svojo svobodo. Lahko pa je tudi ključ, ki naju zaklene sama vase.

Če je po eni strani res, da težko rečeva »ne«, je po drugi tudi res, da nekateri ljudje kompulzivno izrekajo »ne« na vsako vprašanje ali prošnjo, ki pride do njih iz okolja. Obrambni, skopuški, požrešni, sebični in na svojo svobodo ljubosumni »ne« pa postane velik zid ali obzidje, ki naju odreže od drugih. Zaradi tega se postopoma osamiva in zapreva v jetnišnico meja lastnega jaza. To najin jaz napihne, da vpada v prostor drugih in jim krade to, kar bi morali upravičeno imeti zase.

Da lahko izrečeva »ne«, se morava včasih zateči k nasilju. To je posledica pritiska, ki ga okolje in moč drugih izvaja nad nama. Nasilna postaneva, ker sproti nisva prisluhnila vsem »nejem«, ki sva jih v sebi plašno postavljala, da bi zadrževala invazijo drugega. Ker nama ni prisluhnil in spoštoval najinih meja, morava sedaj vpiti. Verjetno je sedaj bolj ton tisti, ki prizadene, in ne toliko vsebina tega, kar najin »ne« zahteva. Naučiti se morava, da svoj »ne« izrekava asertivno, brez nasilja, trdno in prijazno. »Ne«, ki ga izrečeva na konkretno zahtevo, naj bi vseboval »da« človeku, ki mu odgovarjava.

Z besedico »ne« priznava, da sva omejena. Izražava svojo osebno resnico. »Neja« ni lahko izreči z ljubeznijo in spoštovanjem do svoje osebne resnice in resnice drugega. Težko se je mirno soočiti s tveganjem, da zaradi »neja« ne bova razumljena, ljubljena, sprejeta, zaželena in občudovana. Od drugega ne smeva pričakovati ali zahtevati, da se bo z najinim »ne« strinjal in ga sprejel. Sprejeti ga morava sama. Naj drugi ve, da sem jaz, ki izrekam »ne«, moški, ženska, svoboden, zgodovinski, omejen, morda celo v zmoti, toda sposoben imeti rad, gibljiv, da svoje stališče spremenim, in dovolj moder, da znam o svojem odgovoru tudi podvomiti, če se to izkaže za upravičeno. Osebna rast od nas zahteva, da rečemo »ne« vsemu, s čimer hočemo biti kdo drug, vsem nekrofilskim težnjam, vsem krivicam in žrtvovanjem ljudi …

Pravilna notranja drža pri učenju »neja« ni ta, da v vsakem primeru zavrnem. Pravilna notranja drža vključuje notranjo odprtost, predhodno poslušanje, razločevanje in pravilno presojo, na podlagi katere se odločimo. Če popustim izsiljevanjem in rečem »da« namesto »ne«, sem se pustil nalagati. Pri izbiri besedice »ne« naj me vedno vodi zdrava ljubezen (spoštovanje) do samega sebe in bližnjih, ki mi pomaga, da resnično upoštevamo oboje, ali pa drugemu pomaga, da najde lastno pot zdrave svobode. Morda nas ne bodo razumeli. Svoj »ne« morava povedati tako, da naju bodo poslušali in slišali najine resnične razloge, ki ga narekujejo, če upoštevava, da ga izraziva vljudno in do vseh spoštljivo.

Vaje za »ne«:

1. Zavedaj se svoje telesne drže. Sprosti se, da boš lažje premišljeval svoj odnos do »neja«. Poskušaj se zavedati, kako upravljaš z besedico »ne«: ti je težko, lahko, jo pogosto uporabljaš ali skoraj ne? Spomni se najpomembnejših trenutkov, v katerih si se odločil za »ne«. Kako si se počutil sam pred seboj in pred drugimi? Bodi pozoren na okus, ki ti ga »ne« običajno pusti v ustih in občutkih.
2. Najprej se telesno umiri. Poskušaj se spomniti, kaj doživljaš, ko drugi odvrnejo z »ne« in je proti tvojim interesom, pričakovanjem, željam, potrebam in navadam? Ali njihov »ne« spoštuješ? Ga sprejmeš? Ali ga izbrišeš in kaznuješ? Kakšen je tvoj odnos do »neja«, ki ti ga izreče druga oseba?
3. Predstavljaj si, da si se vadil v izrekanju »neja« na osvobajajoč, asertiven, zdrav in pristen način. Kateri stvarnosti, izkušnji, osebi ali dogodku bi želel sedaj ta hip izreči »ne«, da bi s tem poboljšal kakovost svojega življenja? Ko odkriješ osebo ali dogodek, ki bi mu moral reči »ne«, se ustavi in ga z vsem bitjem v molitvi pred Bogom počasi izrekaj.

p. Viljem Lovše

“Jezuit Anthonny De Mello razmišlja: Človek je sam sebi najhujši ječar. Do mnenja drugih ljudi je mogoče biti kritičen. Zahtevam drugih se je mogoče upreti. V samega sebe, svoja mnenja in prepričanja pa je zelo težko posvetiti z očiščujočo lučjo ustvarjalnega dvoma.

Če jih naravnost vprašate, vam bo večina ljudi odgovorila, da sta Clintonova in Obama sposobna biti predsednik države. Ampak eno je védenje, drugo prepričanje. Kot je rad ponovil moj profesor filozofije: vsi vemo, da bomo umrli. Pa res verjamem v to? Ali je moje ravnanje zaznamovano z mojim védenjem?” je insert članka Petra Laha v Financah.

Avtor Peter Lah ugotavlja ali so Američani že sposobni voliti žensko ali črna - glede na dolgotrajne družbene stereotipe. Nekoč se črnca ni smelo voliti. Niti ženske. Večina je imela to prepoved. Danes večina Američanov nima več te prepovedi.

( op. Pavel: No, glede ZDA bo zelo tesno. Osebno si želim, da bi zmagal republikanec, McCain mi je čisto OK. Če bi bil Obama republikanec, bi bil zagotovo za. Tudi, če bi bila ženska republikanka, bi bil zagotovo zanjo. Za Clintonovo pa nisem, ker mi je osebno antipatična, možača. )

Kaj pa v Sloveniji? Kakšne so tukaj prepovedi, ki jih upošteva množica? Tukaj se avtor Peter Lah ustavi in zaključi članek.

Ne upa si javno nadaljevati in pokazati na RASISTIČNOST Slovencev oz. tudi državljanov Slovenije, tudi južnih bratov.

Kakšne so v Sloveniji že desetletja RASISTIČNE meje, prepovedi? Kdo je že po defaultu izločen kot politik, ki ga večina ne bo izvolila?

Kristjan?

Katolik?

Desničar? ( za desničarja se predstavlja človeka, ki je nestrpen do manjšin, sovražen do tujcev - kar zame že ni odločujoč kriterij - saj sem sam strpen do manjšin in tujcev)

Liberalec? ( govorim o resničnih liberalci, ne o socialističnih anarhistih tipa LDS in ZARES.)

Kdo je v Sloveniji edino lahko izvoljiv človek? Koga bo množica s 51% zagotovo podprla?

1. Človeka s socialističnim mišljenjem ( država mora poskrbeti za človeka, država mora voditi večino firm, šolstvo mora biti državno, prav tako zdravstvo). Ki ima ves čas retoriko nastavljeno na parole in gesla: “SOLIDARNO DRŽAVO”, “ENAKOST DRŽAVLJANOV”, SOCIALNO ENAKOST”. In straši pred “NESTRPNOSTJO DO TUJCEV”, ” POVEČEVANJEM NEENAKOSTI”, “SOCIALNIMI RAZLIKAMI”, “KAPITALOM”, “KAPITALIZMOM”, “ZDA”, “NATO”, “NEOLIBERALIZMOM”, “TEKMOVALNO DRUŽBO”.
2. Človeka z nacionalističnim mišljenjem ( “nacionalni interesi so” …”Uprimo se tujcem!” “Tujci so zlo!” “Tuj kapital je za nas škodljiv!” Tuje izkušnje za nas niso sprejemljive, mi mora narediti sistem bolj modificiran za našo družbo!”). S tem, da so tujci mišljeni zahodnjaki, bogataši, kapitalisti, liberalci. Nikakor pa ne Jugoslovani in Balkanci. To se je zgodilo v Ljubljani, kjer so ljudje večinsko izvolili Srba Zorana Jankovića. Tistih ostalih 30% pa niso bili vsi nacionalisti sovražni do Balkancev ( menim, da jih je bilo zaradi tega kriterija zgolj 10% proti Jankoviću, temveč predvsem liberalci in desničarji, ki se borimo proti socializmu in njegovemu monopolnemu enoumju in rasizmu).

Torej slovenski predsednik je lahko samo nacional -socialist, slovenski Hitler ( ki ne sme sovražiti ne Židov in komunistov, mora pa sovražiti Američane in katolike).

Moram priznati, da šele sedaj veliko bolj natančno razumem o čem govori zgodovinar dr. Jože Dežman, ko pripoveduje, kako je bil komunističen režim v Sloveniji ves čas RASISITIČEN do drugače mislečih in do drugače verujočih.

Sabina je moja dobra znanka. Doštudirala je tehnično smer na univerzi in delala je nekaj let v Sloveniji, potem pa je vse pustila in šla v narkomansko komuno, čeprav ni bila narkomanka. Tam je delala kot prostovoljka nekaj let. Pripovedovala mi je, da danes večina mladih živi narkomansko življenje ( razvajenost, prezaščitenost), prav tako večino starejših. Le da droge niso nujno fizične droge, temveč razne psihološke droge ( ideologije, verske sekte, seks, hazard).

Predvsem pa me je pozitivno presenetilo to, kako se je Sabina osebnostno spremenila. To lahko opazi vsak, ki se z njo pogovarja.  Ker je tako drugačna kot tipičen Slovenec, tipični zahodnjak. Ali tisti, ki jo je že prej poznal. To so korenite, globinske, osebnostne spremembe. To mi je najbolj zanimivo, to mi je zgled, avtoriteta. Zato mi je Sabina avtoriteta. Ker je resnični zgled. Ker živi to, kar uči!

Sedaj pa že tri leta dela v Peruju. Tale mail sem pred nedavnim dobil, predavanja se zagotovo udeležim - da slišim iz prve roke res kvalitetne informacije o življenju in delu. Hkrati pa prostovoljno podprem skrb za resnično revne. Pričakujem predvsem tiste, ki solidarnost tudi živijo, ne samo gobezdajo o njej, da drugim s tem pulijo denar iz denarnic ( za lastno ugodje).

To kar v Sloveniji poslušamo o solidarnosti od socialističnih medijev, ki

1. zganjajo prisilno solidarnost,
2. zavist (tipično množično čustvo socialistov! -tako kot je pohlep značilna drža nekaterih bogatašev) in
3. sentimentalno pomilovanje - hkrati pa so skupaj z nevladnimi organizacijah parazitsko breme države oz. nas davkoplačevalcev.

“Članica SKŽ Sabina Kern že nekaj let deluje v Peruju, kjer skrbi za otroke iz ulice. Odločili smo se, da bomo k podpori njenemu delu povabili tudi posameznike in druge, da bi z dobrodelnimi darovi pomagali pri njenem poslanstvu.

V ta namen smo odprli poseben račun, kamor je možno nakazati dobrodelne prispevke: Škofijska Karitas Ljubljana, Poljanska 2, Ljubljana Namen: PERU-SABINA Račun: 0214-0008-9842-562 Referenca: 00-285542

V okviru tega projekta bomo organizirali tudi dobrodelno prireditev, ki jo pripravljajo Dekanijski odbor mladih (DOM) Kranj, Supnost krščanskega življenja ter nekdanji skavti. Prireditev bo v soboto 26.4. s pričetkom ob 20.00 v kulturnem domu v Stražišču pri Kranju. Sodelujejo: duhovno ritmične glasbene skupine Dlan, Munchmellow, Mladi Kokrica in drugi. Gostje: evropska poslanka Ljudmila Novak ter ozdravljeni narkomani iz Skupnosti Cenacolo

Email: kranjskavas@gmail.com

. http://kranjskavas.googlepages.com “

Ni duhovne rasti in odraščanja, ne da bi se naučili poslavljati od ljudi, navad, stanj, prijetnosti. Šibek človek je suženj svojih navad, razvad. Težko se poslavljam od prijetnih stvari, od prijetnih ljudi. Še celo od slabih stvari ali dogodkov se ne moremo posloviti. Še danes lahko v Rusiji vidimo nostalgike, ki želijo, da se nazadnjaški, konzervativni stalinizem vrne nazaj. Prav tako v Sloveniji se ljudje zelo težko poslavljajo od nazadnjaškega, konzervativnega SOCIALIZMA.

več na Duhovna misel iz e-Uvid-a

‘Zbogom’ je močna beseda. Danes jo malo uporabljamo ali pa jo nadomestimo z ‘živijo’ in ‘nasvidenje’. Je prva beseda, ki jo otrok izreče z življenjem, ko se poslovi od maternice. ‘Zbogom’ pomeni slovo, razdaljo, ločitev in spremembo. Do vsega tega pa nosimo v sebi globok odpor.

Naš ‘zbogom’ je zato lahko zelo boleč, lahko pa je vesel ali indiferenten.

Veselo slovo osvobaja: je ‘zbogom’ določenemu vidiku življenja, ki nas je težil, zasužnjeval in nam morda povzročal bolečino.

Obstajata še realistični in bežeči ‘zbogom’. Realistično slovo nam narekuje osebnostna rast, naša izbira ali pa sam življenjski proces.

‘Zbogom’, ki je posledica bežanja, pa kaže, da se človek ne uspe soočiti z notranjo ali zunanjo stvarnostjo in se zrelo odzvati. Hoče pobegniti, da bi se skril pred stvarnostjo. Zato je besedo ‘zbogom’ zelo težko zares izreči. Ko jo izrečemo, nekaj sedanjega postane preteklost, zgodovina. Heraklit je rekel, da vse teče. To pomeni, da je naše življenje kakor reka, ki se nenehno poslavlja od svojega izvira, vasi, obal, mostov, gora, pokrajin in ljudi. Če hočemo rasti in obstati v procesu življenja, je ‘zbogom’ nujno potreben. Vsak dan znova se moramo učiti poslavljanja od idej in občutij, ki so morda oživljale in spodbujale naše srce v določenem življenjskem obdobju, potem pa so ga začele dušiti. Posloviti se moramo od navezanosti na osebe, dogodke, naloge, vloge in celo predstave. Če ne znamo reči ‘zbogom’, naše življenje postane kakor mlakuža. Naša življenjska moč se ustavi. Sprememba in medsebojna izmenjava z drugimi se prekine. Zgodovina vsakega človeka je nenehno poslavljanje. Brati in razumeti svojo zgodovino pomeni sprejemati vse trenutke poslavljanja, vsak ‘zbogom’, ki je zaključil določeno poglavje življenja in odprl novo. Smrt je izkušnja zadnjega slovesa, zadnjega ‘zbogom’. V tem trenutku nam ‘zbogom’ omogoča, da živimo v sedanjosti, da smo pristni. Življenje samo nas postopoma nauči in našemu srcu omogoči dozoreti, rasti v svobodi, realizmu, moči in upanju tudi za zadnje slovo. Nasprotje poslavljanja je otrplost, negibnost, odvisnost, grabljenje trenutka, ki nam uhaja. Če si ne moremo predstavljati samega sebe brez določenega človeka, brez določene stvari ali okoliščine, to pomeni, da smo se zaprli v določeno obdobje svojega življenja, ki bi ga morali že zapustiti in prerasti. S tem škodujemo sebi in drugim. Vsakodnevno poslavljanje je težko. Zdi se nam, da bomo imeli večje ‘koristi’, če ne rečemo ‘zbogom’. Delne dobrine, ki zadovoljijo le določeno razsežnost našega življenja in osebnosti, zaustavijo in otežujejo pa celoten razvoj, nas zlahka odvrnejo od celostne rasti in poslavljanja. Zlahka se znotraj sebe zatečemo v domišljijo zemeljskega raja. To pomeni, da nič več ne hodimo, da smo obstali. Hoja namreč na vsakem koraku zahteva ‘zbogom’. Ko ga izrečemo, nekaj ‘našega umre’, malega ali velikega: misel, občutje, navzočnost. Zato je težko reči ‘zbogom’.

Načelo užitka nas sili, da zgrabimo tisto, kar nas zadovolji. Sili nas, da se naselimo v to, kar nam daje prijetne občutke. Načelo stvarnosti pa nas, če to hočemo ali ne, vodi skozi slovo od vseh prijetnih in neprijetnih vidikov poti, zato da bi rasli in bili sposobni odgovoriti na nove izzive, ki nam jih prinaša stvarnost. Učiti se posloviti pomeni biti to, kar resnično smo. Rdeča luč, da še vedno živimo nekje v preteklosti in ne zmoremo reči ‘zbogom’ sta zamera in zagrenjenost. Obeh se osvobodimo tako, da rečemo ‘zbogom’ določeni bolečini, svoji mali pravici po maščevanju, s katerim smo si dopovedovali, da smo žrtve in zato upravičeno agresivni. Živeti sedaj pomeni, da smo preteklosti rekli ‘zbogom’ in je zato danes prvi dan našega preostalega življenja. Le tako lahko odgovarjamo na to, kar se danes dogaja. “Pedagogika sedanjosti je naše telo” (Eric Berne, ustanovitelj TA). S pametjo se lahko izgubljamo v preteklih domotožjih in sanjah o prihodnosti ter se tako izognemo resničnemu stiku s tem, kar smo tukaj in sedaj. Telo pa se temu ne more izogniti. In prav ta resnični stik tukaj in sedaj je odločilen za našo osebnost in njeno prihodnost. ‘Zbogom’ povzroči tudi negotovost.

Ljudska modrost pravi: “boljše je zlo, ki ga poznam, kakor pa dobro, ki ga moram še spoznati”. Storimo vse, da bi imeli občutek gotovosti, v resnici pa moramo sprejeti negotovost, ne od nje bežati.

Ko se poslovimo od gotovosti, se odpremo življenju. S tem sprejmemo tveganje. Moder je tisti, ki sobiva s svojo negotovostjo, ne da bi ji dal oblast nad seboj. Jecljajoči ali odločno izrečeni ‘zbogom’, nas odpre in nam omogoči, da postane negotovost naša sopotnica, ne pa vladarica. Končno ‘zbogom’ povzroči v nas določeno stopnjo praznine in samote: v glavi, srcu, dogajanju in odnosih. A prav ta praznina nam omogoča, da se umaknemo sami zase, da pridemo v stik s svojo stvarnostjo, da rastemo naprej, se učimo in dozorevamo. Šele to nam omogoči, da odgovorno izgovorimo ‘zbogom’.

Samoto nam dela znosno tudi mreža človeških odnosov, ki pomaga, ker lahko svoj ‘zbogom’ živimo v družbi z drugimi, ki se tudi učijo nenehne notranje svobode in večne veličine. Če hočemo reči ‘zbogom’, moramo biti večji od tega, od česar se poslavljamo. Potrebujemo ljubezen, da se lahko v njeni moči vedno znova poslovimo od vsega in odpremo za novo. Pri tem bomo vedno čutili določeno praznino. A če jo bomo v moči Ljubezni upali in znali nositi, bo postala moč za rast v upanju na oaze, ki nam sredi puščave omogočajo preživeti in z veseljem živeti.

Sv. Ignacij Lojolski je to skrivnost izrazil nekako takole: “Bog nam daj svojo obilno milost, da bomo njegovo sveto voljo vedno iskali, čutili, spoznavali, sprejemali in jo v celoti uresničevali”. Zato nas v eksamnu vsak dan povabi, da se mu zahvaljujemo, se poslovimo od dobrega in slabega ter odpremo njegovi nenehni in neskončni ustvarjalni skrbi za vsakega izmed nas.

.

Vaje za učenje poslavljanja

1. .Zavedaj se svoje telesne drže in napetosti, ki jih doživljaš ta trenutek v telesu. Povabi svoje telo, da se v ritmu globokega vdiha in izdiha sprosti. Vprašaj svoje telo: “Kako si ta hip?” Telo ti bo povedalo kako je v današnjem dnevu. Ko se zaveš odgovora, si prikliči v spomin tri priložnosti v svojem življenju, ko ti je uspelo zares reči ‘zbogom’, se posloviti od preteklosti in se v sedanjosti odpreti prihodnosti. Spomni se trenutkov, ki so te ob poslavljanju napolnjevali z globokim mirom.
2. Nato pomisli od katerih ljudi, izkušenj in okoliščin tvojega sedanjega življenja bi se moral posloviti in jim reči ‘zbogom’, če bi se hotel počutiti v sozvočju s samim seboj. Kje in zaradi kakšnih koristi ti je najtežje reči ‘zbogom’? Globoko dihaj. Zavedaj se, da je Bog tvoja moč, in da se zato zmoreš odgovorno posloviti od tega kar te ovira v rasti in celostnemu dozorevanju – sreči.
3. Po vaji zavedanja telesa se spomni na ‘zbogom’, ki so ga drugi rekli tebi in ti je povzročil bolečino. Morda te je bolj bolela tvoja razlaga in razumevanje tega, kar ti je drugi rekel z besedo ali dejanji? Zavedaj se, da si veliko večji od tistega ‘zbogom’, ki je bil izrečen le nekemu delu tvoje osebnosti ali pa podobi, ki jo je v tistem trenutku drugi človek imel o tebi. Sebe glej kot veliko večjega od tistega trenutka. Tvoje celotno življenje je veliko večje od tistega ‘zbogom’. Tvoja ustvarjalnost in sposobnost spremembe, tvoje globoke vrednote in notranja moč, se zaradi tega ne morejo podreti, razen če ti to dovoliš. Lahko živiš naprej in tiste zavrnitve ali slovesa, ki te je tako zabolel, ne absolutiziraš. Dovolj moči imaš, da greš naprej in v sebi zajameš iz tega, kar si za Boga.
4. Sprosti se. Zavedaj se telesa in občutij. V ritmu dihanja se zavedaj, da imaš na dnu svojega bitja pristen ‘zbogom’. Lahko se odločiš, da ga boš vsadil v določeno razsežnost ali dogajanje svojega sedanjega življenja in boš tako bolj svoboden in bolj živ. Počasi izgovarjaj ‘zbogom’ prav v tisti dogodek ali odnos. Poslovi se od ovire in ji reci ‘zbogom’. Zahvali se Bogu, da se lahko poslavljaš in si nenehno odprt za polnost življenja, ki ti jo je obljubil in jo okušaš prav v trenutku, ko se posloviš od sedanjega in sprejmeš to kar ti podarja za prihodnost.

Povzel p. Viljem Lovše dr., SJ.

Vir Garcia-Monge, Jose Antonio (1997): Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brouwer, Bilbao, 37–42.

.

Kaj kot kristjani lahko še naučimo drug drugega in predvsem svoje otroke?

Jezus nam pravi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pt 5,8).

Hudič se Jezusovemu imenu ne more upirati in je že izgubil. Njegovim besedam ni treba dajati teže, le prepoznati jih je treba, da jih lahko ignoriramo.

Krščansko življenje je učenje sodelovanja z Gospodom, ko nas osvobaja. Jezus je resnica, ki nas osvobaja. On nas osvobodi, da lahko sprejemamo Očetove blagoslove.

Osvoboditev od vpliva hudobnih duhov ni sama sebi namen. Cilj je, da sprejmemo celoten blagoslov, ki nam ga je Bog dal v Sinu in postanemo njegovi učenci. Osvoboditev spremeni vklenjenost v blagoslov.

BLAGOSLOV

Hebrejska beseda za blagoslov je baruk. Pomeni nekomu dati moč, da uspeva, doseže svoj cilj, podeduje in se razvija. Vsak blagoslov izvira iz Boga. Bog je človeka blagoslovil (1 Mz 1,28). Če blagoslavljamo, smo Božje orodje – sodelavci. Blagoslov je pri Judih dal milost za življenjsko potovanje. Blagoslov pomeni: dobro govoriti o kom. Nasprotno od preklinjanja.

Zavedanje Božjega blagoslova in naše potrebe po blagoslavljanju drugih je bilo pri Judih tako zakoreninjeno, da še danes uporabljajo za čestitko besedo shalom: mir, celovitost, skladnost, zdravje in blaginja.

Prerok Jeremija v 29,11 zelo lepo povzame smisel besede shalom: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje«. Od vsega začetka je Bog to želel za nas. V Kristusu smo sedaj zares prejeli vsakršen duhovni blagoslov (Ef 1,3).

Polnost blagoslova je v tem, da poznamo Kristusa in resnico o tem, kdo smo in kakšna je v Njem naša usoda. On ima posebne načrte za našo prihodnost. To zaupanje in zavedanje je največ kar lahko starši dajo svojim otrokom.

Po Neil Lozanu prosto povzel in oblikoval p. Viljem Lovše

» Kdor je živel le zase je zapravil celo življenje.«

filozof Alberto Andreoli

oz.

” Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svoje življenje pa izgubiš?!”

Jezus Kristus

“Človek zares ne odraste šele ko začne skrbeti zase, temveč ko skrbi še za koga drugega.”

Pavel

“Večina sodobnih ljudje noče odrasti. Vedno več je infantilnih ljudi. Naša družba postaja vse bolj infantilna.”

dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt TA

Dejanja najbolj kričijo. Če ne moreš govoriti z dejanji, bodi raje tiho.

1. So ljudje, ki pričujejo s tem kar so in kar živijo in
2. so drugi, ki so na tem šibki in se potem zatekajo k vsiljevanju z besedami in teženjem.

Kot ti, imam tudi sam veliko rajši prve. Tudi veliko bolj me prepričajo in tudi sam poskušam biti takšen.

Princip vsiljevanja je v bistvu poniževanje sogovornika.

Spreminjaj odločitve ( vrednote, cilje)  zgolj v stanju tolažbe, nikakor pa ne v stanju potrtosti.

sv. Ignacij Loyolski, SJ

Družina - prostor ranljivosti

• Ko si pridemo blizu, se ranimo.
• A to še ne pomeni, da se nimamo radi, da se ne spoštujemo.
• Bolj, ko smo pristni, prej se ranimo.
• Kjer ni bližine, ni konflikta in ne odnosa.

.

1.) Izkušnja človeškosti v družini

Človeka rani, kar mu pride blizu. Rani ga tisto, čemur da prostor, čemur se odpre v zaupanju. Odpreti se drugemu je nekaj Božjega v nas. Tvegamo razočaranje, zavrnitev, žalitev … Še posebej v odnosu do sozakonca in otrok, ki večkrat gredo svojo pot. A tudi veliko prejmemo. Ranljivost = Občutljivost je dotik življenja in smrti hkrati. Je dar. Neobčutljivost je nekaj časa kakor vakuum brez bolečine, a postane nabit s samoto in praznino. Človek je razpet med strahom, nezaupanjem in zaupljivim odpiranjem drugemu. Razvili smo mnoge obrambne mehanizme, da bi se zaščitili pred bolečino. Nekaj časa so nam koristni, potem pa nam škodijo, če jih uporabljamo, ko ni več nevarnosti. Pomeni: močna izkušnja ranjenosti stori, da uporabimo obrambni mehanizem tudi takrat, ko to ni potrebno. Npr.: pozabljanje in opravičevanje drugega (nojevska drža), občutek sramu, površno odpuščanje, strah pred smešenjem in zavrnitvijo. Sram je močnejši, če ranitev pride s strani ljubljene osebe, od katere smo odvisni.

2.) Družina kot prostor odrešenja

Ranljivost je prostor, iz katerega vpijem k Bogu. Je povezana z bolečino. Nehote živimo v iluziji, da v trpljenju ni življenja, da je tam le smrt. Da je odrešenje življenje brez bolečine. Da v moji družini tega ne bo. Pa vseeno pride. Jezus se nam je popolnoma dal in to ga je tudi ranilo, a iz te rane je za nas prišlo življenje = odrešenje. Rodil se je v družini, torej pozna naše bolečine in rane, ki si jih zadajamo. V čem je odrešenje moje ranljivosti v družini? Da se naučim živeti s svojo ranljivostjo in krhkostjo in s pomočjo milosti sprejemam tudi mojega bližnjega v tej resničnosti. Smo le ljudje, le Bog je popolna Dobrota. Pomembno je priznanje, da tudi jaz ranim druge.

3.) Koraki na tej poti: Resnica me bo osvobodila

Večina psihosomatskih težav izhaja iz odklanjanja bolečine ali nesposobnosti, da bi trpeli. Zavedanje svojih čustev, priznanje in sprejetje (»prebavljanje«).

a) Relativizacija: zavem se omejenosti in nemoči, skupne vsem ljudem.

b) Zavedanje, kako se občutek ranljivosti pokaže v mojem telesu.

c) Izročanje bolečine človeku in Bogu.

d) Odprem se daru odpuščanja.

s. Meta Potočnik, uršulinka

vir na internetu

Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: “Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.”

Marko 1,11