Kardinal Rode je v enem od intervjujev govoril o zahodnjaškem človeku, ki živi zgolj ( PREVEČ) na materialnem nivoju, ki ni dovolj poduhovljen.

Če bi govoril za EU, bi to še držalo.

Kaj pa ZDA, kjer je Cerkev ločena od države - pa imajo največjo stopnjo v Boga vernih ljudi?

. No, saj imamo tudi v socialistični EU najvišjo stopnjo ljudi, ki verujejo v boga Državo ali v razna vraževerja.

. Sedaj pa bistveni stavek, ki ga tako rad in perverzno ponavlja socialist Semolič ter vsa politična kamarila od SD do ZARES, LDS in DESUS - hkrati pa so sami najbolj odgovorni za vzdrževanje tega krivičnega in izkoriščevalskega sistema ( preverznost in hinavščina na kubik!) :

“Dotaknil se je tudi “novega greha” prekomernega bogatenja. Skrbi ga dejstvo, da so bogati vedno bogatejši in revni na drugi strani vedno revnejši .”

Seveda mora zastopati papeško smer. Tudi dejstvo je, da je nepravičnega bogatenja v svetu veliko in da si bogataši hitro ogradijo svoje nagrabljeno premoženje pred revnimi.

Toda v Sloveniji, kjer je tako jasna oblika socializma oz. neofevdalizma, bi svetovljanski Rode moral zaznati razliko med Ameriko na optimalni strani - kjer kapitalizem deluje - ter Slovenijo na negativni strani, kjer kapitalizem NE DELUJE- ampak fevdalizem zelo dobro deluje in ljudje nimajo šans, da bi si z delom izboljšali gmotni položaj, kajti to jim z birokracijo in visokimi davki preprečuje bogata elita ( s tem ščiti svoj monopol, svoje rente, svoj kapital), ki je obogatela na kriminalen, fevdalen način.

Se strinjam, da je potrebno obsoditi in ODPRAVITI krivične strukture - fevdalizem - raznih južnoameriških latifundij na indijanski zemlji in afriških “banana republik” ter post socialističnih azijskih “tajkun republik” - kamor na žalost 20 let spada tudi Slovenija.

Tako, da sem kot kristjan zelo razočaran nad tem, da je tako veliko kristjanov na političnem področju tako socialistično zaslepljenih, da so take socialistične ovce - da ne zmorejo več razmišljati in videti realnih dejstev.

Kdaj je bilo tako opevano DELO najbolj zasmehovano in podcenjeno kot ravno v vseh socializmih? Hitler se je v Dachauu delal norca, kako bo bogate Jude delo osvobajalo. Ostali socialisti vključno s Titom pa so delavce nekajkrat slabše plačevali za isto opravljeno delo kot kapitalisti. In še danes je v Sloveniji tako! Zakaj se naši fevdalci bojijo tujih investicij - ker se izogibajo konkurenci, ker bi propadli ob njej - kajti tujci danes v Sloveniji dosti bolje plačujejo vse delavce kot domači tajkuni.

Primer Kitajska:

še 30 let nazaj je večina Kitajcev zaradi socializma trpela eno največjih revščin ( resnično lakoto) na Zemlji. Danes je % revežev ( dolar na dan)  v Kitajski zaradi uvajanja liberalnega kapitalizma ( prihod tujega kapitala, tujih investicij!!!!) padel iz 70% na zgolj 6%. V večjih mestih univerzitetno izobražen folk že dobiva višje plače kot pa slovenski delavci.

Patra Žužka sem prvič srečal v župniji sv. Jakoba. Tam je bil včasih nastanjen. Pri Jakobu smo se mi mladi, mi študenjte nekoč srečevali.

Poznal sem par znancev, ki so hodili v njegovo Maranatho. Tudi moja mlajša sestrična, ki je bila pri mojih 24ih letih moja birmanska botrica. Ko sem spraševal kaj delajo - je bil v glavnem odgovor: tam se družimo mladi, ki imamo radi odkrivanje biserov narave, še posebno hribov.

Ne spomnim se ali smo bili skupaj na morju, ko smo šli ” k Žužku na Krk” za en teden. Menda je bil takrat p. Žužek tam, ker je redno večkrat na dan za pol ure hodil plavat. Disciplina. Jeklena disciplina pri 80ih letih.

Prvič sem p. Žužka osebno bolj spoznal, ko sem pri 27ih letih šel v Vrtovčev dom na Visokem, blizu Poljan. Pater je tam večkrat letno prirejal seminarje iz retorike. Jaz pa sem rabil nova znanja, saj sem vedno več pisal in v tem pisanju odkrival srečo, samoizpolnjevanje in kreativnost. Veliko sem pisal za interni časopis in želel sem biti bolj učinkovit, želel sem seči bralcem v srce in možgane s svojimi osebnimi sporočanji. “Vedeti moraš komu sporočaš. Vedeti moraš kaj želiš sporočiti. Poišči torej učinkovit način KAKO to sporočiti”.

Bil je dostikrat zelo kritičen, ko nam je popravljal izgovorjavo, govorjenje, mmhhh, ahaaa. Velikokrat nam je dajal aktualne primere iz sedanjosti - iz TV , od politikov. Posebno dobro se je znal norčevati iz bedne retorike Tita. Večkrat nam je zabičal, da moramo tekst krajšati in krajšati. Dobra sporočila so kratka. Zgolj v socializmu se naklada in naklada - sestankuje in bohoti nerazumljiva latovščina.

Bil sem kar dosti distanciran do njega. Bil je korenina. Trden. Avtoriteta. To je sevalo iz njega. V tistem času nisem maral avtoritet. Bil sem LDSovsko, preko Mladine, impregniran z levičarsko histerijo proti avtoriteti, proti vrednotam - prepojen z bednim nihilističnim cinizmom, ki je značilen za uporniške otroke. Tega se večina ZSMSjevcev še danes v starosti 50 let in več ne zna otresti. Kako bedna samomučilnica.

Veliko je zahteval od nas in veliko je kritiziral, bolj malo je pohvalil. To me je še bolj distanciralo. Nasploh pa so se mi takrat vsi starejši jezuiti zdeli zelo hladni, samotni, distancirani. Razen p. Jožeta Kokalja, ki je vedno odseval neko otroško razigranost, vedrost in je bil človek hitre dostopnosti in odnosnosti ( Afrika živi v njem, misijoni se mu poznajo!). To se mi je zdelo vedno tako čudno, da jezuiti, katerih glavno učenje temelji na odnosih ( sv. Trojica) - da jih tako malo upa iti bolj sproščeno v odnose. So tako rezervirani. Tako študiozno osamljeni. Po svoje me je p. Žužek kot stara garda jezuitov zelo spominjal na p. Vidra. Ti starci so imeli izvrsten smisel za humor, vsi so bili zelo iskalsko radovedni ( kljub pozni starosti 80ih let) , zelo izkušeni, pametni in modri. Pravi očetje.

Tako kot pri p. Kokalju, kot pri p. Žužku sta mi bili všeč predvsem dve lastnosti: izjemen humor in pa osebnostna trdnost oz. zvestoba v težkih preizkušnjah. Morda nezavedno nas je mlade privlačila njegova iskalska žilica, radovednost, odprtost v čudenje. Znal se je čuditi kot majhen otrok, pa čeprav je imel razum zelo močno razvit.

V Vrtovčevem domu je pater hitro porazdelil odgovornosti in dolžnosti med nas. Vsi smo delali in vsi smo praznovali. Glavno pa je bilo pisanje, predstavljanje in kritika teksta ter nastopanja.

Takrat enkrat je izšla ena izmed njegovih številnih knjig - ki je bila njegova avtobiografija - naslov sem pozabil - čeprav sem knjigo kupil. Opisoval je dolga leta v zaporu, kako sta ga okrog leta 1953 major Mitja Ribičič in Zdenko Rotar zasliševala, mučila in poniževala - a jima je vračal z inteligenco, humorjem in izjemno vero. Žužek je bil namreč eden od jezuitov, in tudi duhovnikov, ki je bil največ let zaprt v jeklenih časih komunizma. V knjigi tudi opisuje različne prizore mučenja, poniževanja, zasliševanj. Veliko duhovnikov se je takrat zlomilo in začelo delati za UDBO. Tam izpadeta Rotar in Ribičič kot dva poživinjena gestapovca, dve groteskni figuri. Ko sem ga enkrat o tem vprašal, je rekel, da bi morali po osamosvojitvi zapreti zgolj nekaj 10 bivših komunistov, ki so bili zločinci - ni treba delati lustracije, zgolj nekaj deset tistih zločincev.

Kasneje sem, čez 7 let, sem še za en teden oglasil v Srednji vasi pri Bohinju, na počitnicah pri Maranathi. Takrat sem bil po dolgi vezi samski in sem rabil tako odžalovati, kot neko normalno družbo. Punce, ki so bile tam so bile absolutno zame premlade, približno deset do 15 let. Hodili smo po Bohinjskih hribih, imeli bogoslužja v naravi, imeli judovske plese na travniku, zvečer smo prepevali, skupaj kuhali in skupaj pospravljali. Planina Krstenica, Stol, Sedmera jezera, dolina in slapovi Koritnice, popoldan pa kopanje v Bohinjskem jezeru. Če sem mislil, da je malo dobrih plavalcev, ki tako dolgo plavajo kot jaz po mojih izkušnjah iz Bleda in Bohinja -so se Maranathovci izkazali za najbolj pogumne plavalce. Skupaj (predvsem dekleta) smo plavali vsaj 2 km od obale. Kakšna vzgoja za skupnost! Take nisem bil nikjer drugje tako izkušenjsko deležen.

Pater Miha Žužek je bil tudi duhovni vodja številnim mojim prijateljem in znancem, nekateri so že pokojni, kot npr. Peter, ki je bil prav tako Dolenjec, kot p. Miha.

Duhovnost, ki jo je predajal naprej p. Žužek je bila usmerjena v iskanje Boga skozi čudeže stvarstva, čudeže, ki nam jih podarja Stvarnik. Bog stvarnik. Predvsem je znano njegovo pionirsko delo, ko so z Maranathovci ( med njimi so izjemni fotografi kot sta Metod in Beno) raziskovali okolico Mangarta , Loga pod Mangartom in tam popisali in poimenovali preko 100 odkritih slapov.

Zadnje tri leta je bil bolan, starost ga je tako izmučila, da je bil veliko v bolnici in v domu.

Par linkov iz njegovega pogreba in par intimnih spominov njegovih učencev nanj.

fotografije iz pogreba ( ne vem katera cerkev je to, kajti sv. Rok v Dravljah to zagotov ni)

p. Silvo Šinkovec

p. Peter Lah 

duhovno najbolj bogat bloger, Maček Muri, Maranathovec

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

Danes mi je novi sodelavec omenil, naj ob 21h na TV gledam dokumentarec o Angoli. Zadnjič je ostalim sodelavcem z diasi predstavil svoje enomesečno bivanje in prostovoljno delo v Angoli.

Dokumentarec si lahko ogledate na arhivu: ANGOLA, PREZRTA DEŽELA, DOKUMENTARNA SERIJA, 1/2 2100

Moj novi sodelavec je dvakrat bežno viden v tem odličnem dokumentarcu Jožeta Možine.

Dokumentarec kaže kako prostovoljci iz Slovenije v okviru redovnic salezijanskega reda ( s. Zvonka) pomagajo v šoli učiti in vzgajati otroke, ki jih vlada množično zanemarja.

Angola je še vedno komunistična država. Najprej sem mislil, da so bili kolonialisti Nemci, ki pa so baje bili malce nižje, pod Angolo, v Namibiji. Tu pa so bili Portugalci, ki so zgradili ogromno infrastrukture in tovaren. Bili so pa tudi Angleži kolonialisti nekaj časa, ki pa so Angolo zgolj imperailistično molzli. Šele leta 1975 se je Angola uprla in pregnala imperialiste. Po uporu pa je komunistično gibanje začelo revolucijo in sprožilo dolgotrajno državljansko vojno, ki je zahtevala nekaj miljonov življenje, beguncev, sirot in ranjencev.

Prva ladja za revolucionarje je prišla iz Jugoslavije, ladja Piran. Leta 1975. S katero so naši Dolanci, Popiti in Kučani pošiljali orožje revolucionarjem, predvsem pehotne mine. Pripeljala je orožje, predvsem mine. Revolucionarje so podprli na Kubi, ki je poslala Cheja in sovjetsko moderno orožje, medtem ko je protirevolucinarje podpirala ZDA in Južna Afrika, ki je država z najvišjim standardom v Afriki. Tudi za črnce!

Angola je bogata z diamanti in zelo bogata z nafto. Ključni so bili že ruski bombniki, ukrajinsko orožje (pred oranžno revolucijo) in slovaško orožje (pred reformno vlado). Ključni za zmago komunistov. Ker so socialisti v tej državljanski vojni zmagali, ko so leta 1992 ubili vodjo protirevolucionarjev - so sedaj na oblasti. Živijo v luksuznih predelih mest, v elitnih, baročnih , luksuznih vilah, ki so jih zgradili še Portugalci. Državo vodijo na fevdalistični način. Prodajajo diamante na svetovni trg in nafto zgolj Kitajski - medtem kot 99% džavljanov strada z enim dolarjem na mesec, brez zdravstva, brez šolstva - razen, če le tega ne usposobijo misijonarji s pomočjo darov iz Evrope ali pa new agerske in protestantske sekte iz ZDA in Brazilije - ki pa so še bolj uspešne kot katoliška Cerkev s svojimi misijoni in prostovoljci.

Povprečna družina ima 6 otrok. Letalske civilne povezave z letali Antonov vzdržujejo še danes ruski vojaški piloti, ki jih plačuje Rusija. Ekstra profit si ta socialistična mafija baše v žepe - tako kot na Kitajskem, v Rusiji, v Srbiji in v Sloveniji. Briga jih za rajo. Ker oni tako izkrivljeno - kriminalno razumejo kapitalizem = ki so ga edino oni v državi lahko prevzeli! - češ “kapitalizem so bogati barbari, ki čimbolj izcuzajo delavce”. Pa to ni kapitalizem. To je kratkovidno sužnjelastništvo oz. fevdalizem oz. kar Marx imenuje: “začetno obdobje kapitalizma”. V kapitalizmu tekmujejo predvsem kapitalisti med seboj - pa tudi delavci. Vsi tekmujejo. Ker osnova kapitalizma je tekma na trgu in pravni mehanizem ( + mediji) , ki zahteva, da je tekma FER. Če si kdo uzurpira monopol -ga pravna država ostro sankcionira. Enron je kriminalni eksces, ki so ga pravne službe ZDA ostro sankcionirale. Pri nas pa je v Sloveniji Enron že desetletja normalen način poslovanja vseh državnih in večine manjših podjetij, ki so zvezane z državnimi podjetji.

Angola je v 15.stl. zaradi belcev in še prej Arabcev izselila 1,3 miljona sužnjev, predvsem vBrazilijo. Tu govorijo portugalščino, v Braziliji pa portugalščina vsebuje veliko angolske govorice, besed. Sužnjelastništvo, beli in arabski trgovci so prihajali do poceni sužnjev tako, da so med sabo sprli poglavarje in jih plačevali, da so napadali druga plemena, zajeli sužnje in jih trgovcem prodajali.

Čas Portugalcev je bil stopnja najvišjega blagostanja Angole. Ljudje so imeli delo. Dobre ribiške ladje. Ameriške tovarne. Revolucinarji so vse to uničili. Posledica socializma je skrajna revščina za večino prebivalstva. Skrajni brezup. S slabimi čolni se preživljajo kot ribiči ali pa preprodajajo robo. Infrastruktura je uničena ali pa hitro propada, ker gospodarji z njo ne znajo gospodariti. Samo ena ozka elita socialističnih voditeljev in njihov vojaško - policijsko - birokratski aparat živi na nivoju in reklamira zgodbo o uspehu. Danes Angolci živijo slabše kot v 19. stl. in isto kot v času fevdalizma in sužnjelastništva. Živijo afriški socializem. Živijo pod petokrako zvezdo. Imajo spomenike revolucionarjev in Che-ja, ki je pomagal to državo spraviti popolnoma na kolena. Za koliko desetletij je povzročil skrajno revščino. Socializem je še povsod ustvaril veliko revščino. Materialno, psihološko in duhovno. Ubil je osebo in ubil je družbo, odnose. Iz ljudi je naredil vohljače, vojake, birokrate, zvite hrbtenice, robote ali pa trupla.

V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini - da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo - ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka - kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen - kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre - lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel - ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti - je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

V Družini in na RTV Slo sem spremljal poročanje o srečanju družin pod popolnim vodenje cerkvene institucije v Celju. Prebral sem tudi dva dobra, kritična članka o tem. P. Branko Cestnik je pisal o množičnih štadionskih manifestacijah, kjer je važno, kakšno je število ovc, kdo zbere več svojih vojakov. To je rodetovski način mišljenja. Seveda je pohvalil veliko prostovoljno zagnanost laikov in bogoslovcev, ki so pucali štadion ali pa organizirali prevoze družin na štadion. Mislim, da je to edina pohvala festivala družin v Celju. V Financah pa je prav tako jezuit Peter Lah pisal o tej manipulaciji s številkami, ki je v Sloveniji tako popularna.

Kaj se mi zdi slabo pri Celju?

1. 1. to da zberejo ljudi na štadionu in jih naredijo za pasivne objekte, ovce, objekte manipuliranja z javnostjo
2. 2. to da jih ne briga, kaj si družine resnično želijo početi v prostem času - briga jih samo kaj bodo oni njim vsiljeno sporočili
3. 3. ker je narejeno neodnosno
4. 4. ker selekcionirajo (izločijo! iz družbe in iz občestva!!!) par sto duhovnikov in škofe - ki tam v belem sedijo ob odru - in s tem preigravajo vzorec obiska papeža JP2 in preigravajo hierarhijo klerikov nad laiki ( kar mene osebno ne mot, moti pa večino sodobnih ljudi, ki ne marajo avtoritetin hierarhije).
5. 5. ker družine nimajo možnosti se srečevati, govoriti in se na istem niboju srečevati s škofi in duhovniki
6. 6. ker je podobno kot dan mladosti oz. t.i. socialistični mitingi, ki so posnemali nekdanja katoliška množična razkazovanj mišic na štadionih in trgih. Skratka arhaično in vase zaprto.
7. 7. institucija ukaže ( PAMET) kaj mora biti in potem prostovljni delavci ( LAIKI) delajo

Skratka- meni je vseeno -če to imajo - se mi pa zdi osebno preveč dolgočasno, da bi tja šel špilati kuliso s svojo familijo.

Kaj se mi zdi dobro pri Postojni? Na 2. Festivalu družin z zelo posrečenim naslovom »Naložba v odnose za največje donose« kar se posvoje lahko sliši tudi materialistično, kajti največja past sodobnega človeka je, da si odnos olastnini, zmaterializira, da si človeka polasti in s tem v trenutku izgubi duhovno dimenzijo odnosa in svoje osebe- kot tudi da podleže zahodnjaškemu marketingu o romantični ljubezni - sanjarjenju in o tem kako si sanjskega partnerja lahko kupiš ( se ti zaljubljenost zgodi) v marketu in ga po uporabi ( ko ni več kemije) odvržeš. Čeprav slogan kvalitetno poudarja, da je za dober odnos potrebno delati in vlagati vanj najboljše kar zmoreš!

1. 1. shod družin, praznik ( Fest-ival) ni izključujoč, ” katoliški”, samo za katoliške, verne družine, temveč je odprt za VSE družine ( ki jim je družinsko življenje vrednota!!!!), kar je veliko bolj evangelijsko, odprto, apostolsko. Imajo večji občutek za realnost, kajti v Sloveniji večina že zdavnaj ni več katoliška, katoliki smo manjšina in ta trend se še nadaljuje- najbolj pa mu škodujejo pokroviteljski “mitingi resnice” oz. “mitingi razkazovanja mišic”.
2. 2. družinam ponuja izbiro in svobodo - ne pa poslušanje monologov samo enih avtorjev - ki se bojijo dialoga ( avtokrati)
3. 3. družinam ponuja medsebojni dialog - srečevanje nekdanjih kolegov, prijateljev, izmenjava izkušenj, navezava novih kontaktov, prijateljstev
4. 4. družinam ponuja mašo - ni pa to osnovni ali nujni del za vse
5. 5. družinam ( staršem) ponuja izobraževanje
6. 6. družinam ( predvsem otrokom!, pa tudi staršem) ponuja igro in zabavo - ne pa dirigirano zabavo
7. 7. družinam in osebam ponuja krščanstvo ravno s pomočjo odnosov, predvanj raznih kvalitetnih strokovnjakov, ki so intimno kristjani. S pomočjo sodobne inkulturacije, ne pa na arhaičen način ideologije katolicizma, kjer je važno, da je Cerkve močna, množična in pod popolnim vodstvom škofov.
8. 8. tukaj bi lahko škofi, redovniki in duhovniki preko določenih delavnic in omizij šli v enakopraven odnos z družinami
9. 9. za razliko od Celja imajo tu glavno besedo laiki, ki vpeljujejo vsebino, organizirajo, vodijo delavnice in celoten Festival. Tako da bi lahko rekel, da je Postojna sodobna Cerkev, medtem, ko je Celje arhaična, z ideologija katolicizma obremenjena cekrev iz 19.stl.
10. 10. upam, da bodo voditelji in organizatorji Festivala družin bolj dajali prednost kvaliteti vsebin kot pa množicam.

Ta teden sem uspel prebrati sledeče kvalitetne prispevke:

v Družini intervju z zakoncem Krmelj o psihoterapiji

1. v Družini avosrki članek Cirila Sorča Krščansko veselje
2. v Oni ( prejšnji torek) intervju z jezuitom in vzgojiteljem p. Silvom Šinkovcem na temo o slabi samopodobi in samospoštovanju Slovencev (selfesteem)
3. v Oni ( prejšnji torek) prispevek slovenske psihoterapevtke o poželenju
4. v Oni ( ta torek) intervju z danskim družniskim psihoterapevtom Jesperjem Juul-om, ustanoviteljem Familylab ( ki ga lahko preberemo tudi na http://www.familylab.si/)
5. v Oni ( ta torek) intervju z Adijem Smolarjem ( avtorica Nika Vistoropski)
6. v Sobotni prilogi pa avtorski prispevek Aleša Beblerja: Kosovo

Je za mnoge najtežja beseda.

Dolga leta lahko traja, da se naučiva reči »ne«. »Ne« je nikalnica, je meja, je prekinitev, je zavrnitev. »Ne« je svoboda, je določitev meja. Besedica »ne« naju varuje pred slepo vdanostjo v to, da je vse določeno in da se usodi ni moč izogniti (determinizem in fatalizem). Z njo izjecljamo svojo neodvisnost in samostojnost in ščitimo svoj omejeni jaz.

Je ena prvih besed, ki se jih v življenju naučimo. Je pa tudi ena zadnjih besed, ki nam jih uspe z mirom integrirati v svoj bivanjski slovar. Otroci znajo reči »ne« že preden se naučijo govoriti. Preden izgovorijo »ati« ali »mama«, znajo že reči »ne«.

»Ne« ni težka beseda. Psihologija, še posebej ameriška, ve veliko povedati o umetnosti izrekanja besedice »ne«. Naslovi so izredno zveneči: »Nauči se reči ‘ne’ brez občutka krivde«, »Da, lahko rečem ‘ne’« ipd. Kažejo pa na težave, s katero naša družba in posamezniki v njej to besedo uporabljamo.

Te težave se občutno povečajo, če imava nizko samospoštovanje. Če sebe nimava rada, naju je strah, da naju bo za naju pomemben človek zaradi najinega »ne« zaničeval ali zapustil, zavrgel, sovražil, ne sprejel. Takšen strah in grožnja nama lahko onemogočita izreči »ne« tudi takrat, ko bi ga zaradi svojih pravic in osebnega dostojanstva morala na ves glas in takoj izreči. Za takšne primere se morava učiti, kako izreči »ne« iz notranjega miru in trdnosti, brez nasilja do drugih. Rast v samospoštovanju pospešuje in dviga tudi najino sposobnost, da izrečeva »ne«. Čeprav spoštovanje drugih ljudi potrebujeva, dobro veva, da lahko preživiva le z lastnim spoštovanjem do sebe.

To v današnji družbi še posebej močno čutijo žene in otroci, pa tudi vsi podrejeni kjerkoli in v kakršnikoli vlogi. Ko najin »ne« izvira iz notranje resnice, nama omogoča odgovorno svobodo in ustvarjalnost za svoje življenje in življenje drugih. Vsak »da« nosi v sebi svobodno možnost »neja«. Ta beseda ni absolutna. Lahko traja le toliko časa, dokler to zahtevajo okoliščine. Okolica, družina, šola in kultura naju vzgajajo za to, da bi vedno rekla »da«. Nagrajujejo in kaznujejo naju. Počasi se naučiva, da se za svoj »ne« počutiva kriva.

Ko na pričakovanja drugih odgovoriva z »ne«, imava občutek krivde. Ni pomembno, če naju drugi s svojim nestrinjanjem, protestom ali sovraštvom kaznujejo. Še vedno je najhuje, da za »ne« z občutkom krivde kaznujeva sama sebe.

Agresivnost obrneva sama nase. To, da se naučiva reči »ne« brez občutka krivde, zahteva od naju kar nekaj časa in osebnega dozorevanja. A to pot morava prehoditi. Zaradi zvestobe lastnim mejam, pristnim željam in pomembnim potrebam. Morava se naučiti reči »ne«, če hočeva ohraniti svojo človeškost in dostojanstvo.

»Ne« odpre vrata osamljenosti, ki se nama včasih zdi prav grozljiva. Še posebej takrat, kadar v tej samoti nimava mirne vesti, ali kadar dvomiva, ali sva psihološko zdrava. »Ne« je orodje, s katerim oblikujeva svojo svobodo. Lahko pa je tudi ključ, ki naju zaklene sama vase.

Če je po eni strani res, da težko rečeva »ne«, je po drugi tudi res, da nekateri ljudje kompulzivno izrekajo »ne« na vsako vprašanje ali prošnjo, ki pride do njih iz okolja. Obrambni, skopuški, požrešni, sebični in na svojo svobodo ljubosumni »ne« pa postane velik zid ali obzidje, ki naju odreže od drugih. Zaradi tega se postopoma osamiva in zapreva v jetnišnico meja lastnega jaza. To najin jaz napihne, da vpada v prostor drugih in jim krade to, kar bi morali upravičeno imeti zase.

Da lahko izrečeva »ne«, se morava včasih zateči k nasilju. To je posledica pritiska, ki ga okolje in moč drugih izvaja nad nama. Nasilna postaneva, ker sproti nisva prisluhnila vsem »nejem«, ki sva jih v sebi plašno postavljala, da bi zadrževala invazijo drugega. Ker nama ni prisluhnil in spoštoval najinih meja, morava sedaj vpiti. Verjetno je sedaj bolj ton tisti, ki prizadene, in ne toliko vsebina tega, kar najin »ne« zahteva. Naučiti se morava, da svoj »ne« izrekava asertivno, brez nasilja, trdno in prijazno. »Ne«, ki ga izrečeva na konkretno zahtevo, naj bi vseboval »da« človeku, ki mu odgovarjava.

Z besedico »ne« priznava, da sva omejena. Izražava svojo osebno resnico. »Neja« ni lahko izreči z ljubeznijo in spoštovanjem do svoje osebne resnice in resnice drugega. Težko se je mirno soočiti s tveganjem, da zaradi »neja« ne bova razumljena, ljubljena, sprejeta, zaželena in občudovana. Od drugega ne smeva pričakovati ali zahtevati, da se bo z najinim »ne« strinjal in ga sprejel. Sprejeti ga morava sama. Naj drugi ve, da sem jaz, ki izrekam »ne«, moški, ženska, svoboden, zgodovinski, omejen, morda celo v zmoti, toda sposoben imeti rad, gibljiv, da svoje stališče spremenim, in dovolj moder, da znam o svojem odgovoru tudi podvomiti, če se to izkaže za upravičeno. Osebna rast od nas zahteva, da rečemo »ne« vsemu, s čimer hočemo biti kdo drug, vsem nekrofilskim težnjam, vsem krivicam in žrtvovanjem ljudi …

Pravilna notranja drža pri učenju »neja« ni ta, da v vsakem primeru zavrnem. Pravilna notranja drža vključuje notranjo odprtost, predhodno poslušanje, razločevanje in pravilno presojo, na podlagi katere se odločimo. Če popustim izsiljevanjem in rečem »da« namesto »ne«, sem se pustil nalagati. Pri izbiri besedice »ne« naj me vedno vodi zdrava ljubezen (spoštovanje) do samega sebe in bližnjih, ki mi pomaga, da resnično upoštevamo oboje, ali pa drugemu pomaga, da najde lastno pot zdrave svobode. Morda nas ne bodo razumeli. Svoj »ne« morava povedati tako, da naju bodo poslušali in slišali najine resnične razloge, ki ga narekujejo, če upoštevava, da ga izraziva vljudno in do vseh spoštljivo.

Vaje za »ne«:

1. Zavedaj se svoje telesne drže. Sprosti se, da boš lažje premišljeval svoj odnos do »neja«. Poskušaj se zavedati, kako upravljaš z besedico »ne«: ti je težko, lahko, jo pogosto uporabljaš ali skoraj ne? Spomni se najpomembnejših trenutkov, v katerih si se odločil za »ne«. Kako si se počutil sam pred seboj in pred drugimi? Bodi pozoren na okus, ki ti ga »ne« običajno pusti v ustih in občutkih.
2. Najprej se telesno umiri. Poskušaj se spomniti, kaj doživljaš, ko drugi odvrnejo z »ne« in je proti tvojim interesom, pričakovanjem, željam, potrebam in navadam? Ali njihov »ne« spoštuješ? Ga sprejmeš? Ali ga izbrišeš in kaznuješ? Kakšen je tvoj odnos do »neja«, ki ti ga izreče druga oseba?
3. Predstavljaj si, da si se vadil v izrekanju »neja« na osvobajajoč, asertiven, zdrav in pristen način. Kateri stvarnosti, izkušnji, osebi ali dogodku bi želel sedaj ta hip izreči »ne«, da bi s tem poboljšal kakovost svojega življenja? Ko odkriješ osebo ali dogodek, ki bi mu moral reči »ne«, se ustavi in ga z vsem bitjem v molitvi pred Bogom počasi izrekaj.

p. Viljem Lovše

Se še spomnite otroškega junaka Robina Hooda kako je po Sherwoodskem gozdu ropal pokvarjene bogataše. In kako smo navijali zanj, ker je bil pozitivec.

Pozitivec je bil, ker so nam bogataše predstavili kot pokvarjence. Kot zatiralce. Kot nesposobne ljudi, ki so se prilastili dvora, oblasti - po tem, ko je kralj šel na pomoč v sveto deželo. Na koncu se je kralj vrnil in odpadnikom iz gozda se ni bilo več potrebno skrivati v gozdu in ropati bogatašev. Sprejeli so oblast kralja in njegov red.

Večkrat sem že slišal parolo socialistov, ” da je bil Jezus prvi socialist!” “Da je Jezus oznanjal, da je bogastvo škodljivo in da so bogati ljudje že v osnovi pogubljeni.”

” Češ lažje je kameli skozi šivankino uho kot bogatašu v nebesa!” Problem pri herezijah pa je vedno ta, da se iz SP vzame en ozek izsek in se ga fanatično napihne - ne da bi gledali celoto sporočila. Zakaj bi bilo potrebno bogataše satanizirati? Sploh v pravni in tržno-kapitalistični državi so bogataši najbolj sposoben del družbe: tako delavno, kot z znanjem in podjetništvom najbolj uspešna elita - ki je motor NAPREDKA CELE DRUŽBE. Če družba bogataše ( podjetnike) ubije, izžene, sovraži in omejuje - potem drsi v vedno večjo bedo socializma, v samomor.

Problem socialistov med kristjani je ta, da velikokrat vidijo napake in probleme v krščanski religiji. A skoraj nikoli v socialistični religiji.

Mislim, da je socializem nastajal kot protiudar katolicizmu, a hkrati tudi kot romantično gibanje, polno sanjavosti. Infantilno gibanje ( prezaščiteni in razvajeni osebki si želijo denarja brez napora in dela). Zato je med socialisti dosti več salonskih socialistov kot lumpenproletariata. Več birokratov, kot lumpenproletarcev. In nenazadnje je socializem ogromno kopiral cerkveni ustroj. Predvsem vse zablode Cerkve ( bohotna birokracija, nedostopnost, manipuliranje z množicami, fevdalizem, visoki in dušeči davki so sprožili protestantizem).

Te herezije zelo dobro opiše Umberto Eco v romanu Ime rože. Meni se zdi analiza tedanjega časa dokaj precizna. Ker hkrati tudi upošteva tisti čas, ne kot sedanji kumrovški FDVjevci, ki pretekle razmere sodijo iz udobnega fotelja v 21.stl. Veliko frančiškanskih in podobnih gibanj kot odgovor na bogatenje cerkvene hierarhije in cerkvene fevdalce, v ihti po pravičnosti in enakosti. A tudi velik delež jih je prestopilo mejo krščanskega odnosa. Z nasiljem, s sataniziranjem in mržnjo do bogatih, z ubijanjem in ropanjem.

Liberalizem ponuja cerkvam, da živijo svoje, svobodno življenje. Jih ne preganja. Toda ne dovoli jim, da bi se napajale iz državnih financ. Razen, če se napajajo iz t.i. posebnega davka, kjer državljani lahko izbiramo prejemnika delčka naših davkov. V Sloveniji pa arhaični socialisti še vedno vidijo sovražnika v Cerkvi. Prav tako kvazi liberalci iz LDS in ZARES, ki se obnašajo zares socialistično, birokratsko, pogoltno, sebično in sovražno.

Zadnjič sem bral zgodbo o Pavlu iz Tarza. Izvedel sem, da so Judje izobraževali svoje učitelje vere tudi v obrti, da so se le ti potem lahko svobodno sami sebe preživljali. To je podobno kot z našimi umetniki. Še ne 100 let nazaj so najboljši umetniki financirali svojo umetnost iz nekega primarnega poklica in dela ( npr. zidar, tesar, tkalec). Danes pa se vsaj v Sloveniji večina eminentnih umetnikov bogato financira iz državnega proračuna, parazitsko, birokratsko, sebično in dvoru hvaležno.

Vsak sodobni duhovnik in kristjan danes ugotavlja, da je Cerkvi pri oznanjevanju vere instucionalnost zelo škodila. Predvsem sprega z oblastjo in lastnino. Zadnja stoletja pa je cerkvena formacija postala kar del birokratskega aparata. To jo je polenilo in izpridilo. Kar se kaže tudi v hitrem upadanju števila vernikov. Dejansko birokrat ne more nikogar navdušiti za svoje življenje, razen socialistov, ki isto iščejo nek sesek države, da bi lahko zastonj in brez skrbi in dela živeli na račun delavnih ljudi.

Po drugi strani pa so institucije nujne, če pride do večje množice ljudi, če se skupnost širi. Toda naj ne bodo te institucije birokratsko zlizane z državno birokracijo in davki - temveč naj bodo to podjetja. Podjetje je eno največjih odkritij naše civilizacije zadnjih 300 let. Ker se še oblikuje kot živo bitje, da bi bilo organizacijsko čimbolj učinkovito in dinamično. Odtod imajo ameriške protestantske cerkve veliko več uspeha na celini Južne Amerike ( primer Brazilije in slumov) kot Cerkev.

Višek je bilo podkupovanje socialista in fašista Mussolinija, ter počasno izsiljevanje Hitlerja, nato pa tudi Tita - ko se je velik del duhovnikov zlimal z oblastjo. So mar zato postali duhovniki, da imajo dosmrtno ekonomsko preskrbljenost?

Torej pričakujem, da bo Cerkev začela še bolj iskati vzorce prvih krščanskih skupnosti. Nekateri bodo živeli v skupnostih s skupno lastnino - toda po svobodni volji - ne kot so socializmi zapovedali in PRISLILI VEČINO. Hkrati pa bo tudi našla nove vzorce kot odgovor na znamenja sodobnega časa. Predvsem podjetništva, globalizacije, kapitalizma in svobodnega trga Cerkev ne sme ignorirati ali celo satanizirati, kar delajo po Evropi najbolj nazadnjaški socialisti - izjema so laburisti v Angliji. Zgolj liberalizem je počasi transformiral vazalski fevdalizem ali polsužensjtvo v svobodno družbo, svobodnih oseb, ki imajo enake pravice in dolžnosti in MOŽNOST IZBIRE.

Torej: Robin Hood ni bil socialist, on je bil samo upornik v določenem trenutku, ko si je nesposbna klika na nelegalen način prigrabila oblast in premoženje ter izjemno grdo ravnala z delavci - kar prejšnji gospodar, ki je ZNAL DELATI in gospodariti- ni počel. Kajti potem je Robin Hood sprejel red. Medtem, ko anarhisti drvijo v anarhijo. Želijo živeti lagodno in udobno na račun drugih. Paraziti. Zlorabljajo besedo solidarnost. In to zelo nagravžno.

Tudi Jezus ni bil socialist. Velikokrat je pravil zgodbe o talentih. Kako jih je treba podjetno izkoristiti, pomnožiti. Prav tako je pravil zgodbe o gospodarjih, o dobrih in o slabih gospodarjih. Tudi kako ima gospodar pravico, da po svoji volji plačuje delavce - ne glede na njihovo negodovanje iz zavisti.

Kar danes pomeni socializem, je predvsem razvajenost in prezaščitenost množic, ki iščejo infantilno zgolj ugodje ( užitek, lahek način) in se za vsako ceno na hitro izogibajo frustracij. Za to so neodgovorni, ne znajo ustvarjati, niti sebe preživljati. Najprej so pijavke staršev, potem pa še države. Nasilje, agresija, nestrpnost, ropanje, manipuliranje, laganje in parazitiranje so njihove glavne dejavnosti poleg romantičnosti, sanjarjenja in idealiziranja.Fanatično verujejo v svojo idejo, o tem kako so dobri in pravični. Prava religija je to.

Po drugi strani pa tudi stara zaveza govori o meni zelo simpatičnemu možaku z imenom Job. Ki je imel vedno na prvem mestu zdrav in spoštljiv odnos z Bogom. Iz tega je izviral njegov podjetni uspeh na vseh področjih. Nazadnje je tudi s svojim premoženjem lepo in solidarno skrbel za nekaj revežev. Sveto Pismo pravi, da se je vse pozlatilo - česar koli se je lotil.

Tudi pri današnjih najboljših podjetnikih, ki so preživeli že nekaj brodolomov, vidimo, da je osnova njihovega uspeha predvsem duhovna trdnost, močna vera, vizionarstvo in kreativnost ( poleg pridnosti, pameti in garanja).

“Jezuit Anthonny De Mello razmišlja: Človek je sam sebi najhujši ječar. Do mnenja drugih ljudi je mogoče biti kritičen. Zahtevam drugih se je mogoče upreti. V samega sebe, svoja mnenja in prepričanja pa je zelo težko posvetiti z očiščujočo lučjo ustvarjalnega dvoma.

Če jih naravnost vprašate, vam bo večina ljudi odgovorila, da sta Clintonova in Obama sposobna biti predsednik države. Ampak eno je védenje, drugo prepričanje. Kot je rad ponovil moj profesor filozofije: vsi vemo, da bomo umrli. Pa res verjamem v to? Ali je moje ravnanje zaznamovano z mojim védenjem?” je insert članka Petra Laha v Financah.

Avtor Peter Lah ugotavlja ali so Američani že sposobni voliti žensko ali črna - glede na dolgotrajne družbene stereotipe. Nekoč se črnca ni smelo voliti. Niti ženske. Večina je imela to prepoved. Danes večina Američanov nima več te prepovedi.

( op. Pavel: No, glede ZDA bo zelo tesno. Osebno si želim, da bi zmagal republikanec, McCain mi je čisto OK. Če bi bil Obama republikanec, bi bil zagotovo za. Tudi, če bi bila ženska republikanka, bi bil zagotovo zanjo. Za Clintonovo pa nisem, ker mi je osebno antipatična, možača. )

Kaj pa v Sloveniji? Kakšne so tukaj prepovedi, ki jih upošteva množica? Tukaj se avtor Peter Lah ustavi in zaključi članek.

Ne upa si javno nadaljevati in pokazati na RASISTIČNOST Slovencev oz. tudi državljanov Slovenije, tudi južnih bratov.

Kakšne so v Sloveniji že desetletja RASISTIČNE meje, prepovedi? Kdo je že po defaultu izločen kot politik, ki ga večina ne bo izvolila?

Kristjan?

Katolik?

Desničar? ( za desničarja se predstavlja človeka, ki je nestrpen do manjšin, sovražen do tujcev - kar zame že ni odločujoč kriterij - saj sem sam strpen do manjšin in tujcev)

Liberalec? ( govorim o resničnih liberalci, ne o socialističnih anarhistih tipa LDS in ZARES.)

Kdo je v Sloveniji edino lahko izvoljiv človek? Koga bo množica s 51% zagotovo podprla?

1. Človeka s socialističnim mišljenjem ( država mora poskrbeti za človeka, država mora voditi večino firm, šolstvo mora biti državno, prav tako zdravstvo). Ki ima ves čas retoriko nastavljeno na parole in gesla: “SOLIDARNO DRŽAVO”, “ENAKOST DRŽAVLJANOV”, SOCIALNO ENAKOST”. In straši pred “NESTRPNOSTJO DO TUJCEV”, ” POVEČEVANJEM NEENAKOSTI”, “SOCIALNIMI RAZLIKAMI”, “KAPITALOM”, “KAPITALIZMOM”, “ZDA”, “NATO”, “NEOLIBERALIZMOM”, “TEKMOVALNO DRUŽBO”.
2. Človeka z nacionalističnim mišljenjem ( “nacionalni interesi so” …”Uprimo se tujcem!” “Tujci so zlo!” “Tuj kapital je za nas škodljiv!” Tuje izkušnje za nas niso sprejemljive, mi mora narediti sistem bolj modificiran za našo družbo!”). S tem, da so tujci mišljeni zahodnjaki, bogataši, kapitalisti, liberalci. Nikakor pa ne Jugoslovani in Balkanci. To se je zgodilo v Ljubljani, kjer so ljudje večinsko izvolili Srba Zorana Jankovića. Tistih ostalih 30% pa niso bili vsi nacionalisti sovražni do Balkancev ( menim, da jih je bilo zaradi tega kriterija zgolj 10% proti Jankoviću, temveč predvsem liberalci in desničarji, ki se borimo proti socializmu in njegovemu monopolnemu enoumju in rasizmu).

Torej slovenski predsednik je lahko samo nacional -socialist, slovenski Hitler ( ki ne sme sovražiti ne Židov in komunistov, mora pa sovražiti Američane in katolike).

Moram priznati, da šele sedaj veliko bolj natančno razumem o čem govori zgodovinar dr. Jože Dežman, ko pripoveduje, kako je bil komunističen režim v Sloveniji ves čas RASISITIČEN do drugače mislečih in do drugače verujočih.