V Družini in na RTV Slo sem spremljal poročanje o srečanju družin pod popolnim vodenje cerkvene institucije v Celju. Prebral sem tudi dva dobra, kritična članka o tem. P. Branko Cestnik je pisal o množičnih štadionskih manifestacijah, kjer je važno, kakšno je število ovc, kdo zbere več svojih vojakov. To je rodetovski način mišljenja. Seveda je pohvalil veliko prostovoljno zagnanost laikov in bogoslovcev, ki so pucali štadion ali pa organizirali prevoze družin na štadion. Mislim, da je to edina pohvala festivala družin v Celju. V Financah pa je prav tako jezuit Peter Lah pisal o tej manipulaciji s številkami, ki je v Sloveniji tako popularna.

Kaj se mi zdi slabo pri Celju?

1. 1. to da zberejo ljudi na štadionu in jih naredijo za pasivne objekte, ovce, objekte manipuliranja z javnostjo
2. 2. to da jih ne briga, kaj si družine resnično želijo početi v prostem času - briga jih samo kaj bodo oni njim vsiljeno sporočili
3. 3. ker je narejeno neodnosno
4. 4. ker selekcionirajo (izločijo! iz družbe in iz občestva!!!) par sto duhovnikov in škofe - ki tam v belem sedijo ob odru - in s tem preigravajo vzorec obiska papeža JP2 in preigravajo hierarhijo klerikov nad laiki ( kar mene osebno ne mot, moti pa večino sodobnih ljudi, ki ne marajo avtoritetin hierarhije).
5. 5. ker družine nimajo možnosti se srečevati, govoriti in se na istem niboju srečevati s škofi in duhovniki
6. 6. ker je podobno kot dan mladosti oz. t.i. socialistični mitingi, ki so posnemali nekdanja katoliška množična razkazovanj mišic na štadionih in trgih. Skratka arhaično in vase zaprto.
7. 7. institucija ukaže ( PAMET) kaj mora biti in potem prostovljni delavci ( LAIKI) delajo

Skratka- meni je vseeno -če to imajo - se mi pa zdi osebno preveč dolgočasno, da bi tja šel špilati kuliso s svojo familijo.

Kaj se mi zdi dobro pri Postojni? Na 2. Festivalu družin z zelo posrečenim naslovom »Naložba v odnose za največje donose« kar se posvoje lahko sliši tudi materialistično, kajti največja past sodobnega človeka je, da si odnos olastnini, zmaterializira, da si človeka polasti in s tem v trenutku izgubi duhovno dimenzijo odnosa in svoje osebe- kot tudi da podleže zahodnjaškemu marketingu o romantični ljubezni - sanjarjenju in o tem kako si sanjskega partnerja lahko kupiš ( se ti zaljubljenost zgodi) v marketu in ga po uporabi ( ko ni več kemije) odvržeš. Čeprav slogan kvalitetno poudarja, da je za dober odnos potrebno delati in vlagati vanj najboljše kar zmoreš!

1. 1. shod družin, praznik ( Fest-ival) ni izključujoč, ” katoliški”, samo za katoliške, verne družine, temveč je odprt za VSE družine ( ki jim je družinsko življenje vrednota!!!!), kar je veliko bolj evangelijsko, odprto, apostolsko. Imajo večji občutek za realnost, kajti v Sloveniji večina že zdavnaj ni več katoliška, katoliki smo manjšina in ta trend se še nadaljuje- najbolj pa mu škodujejo pokroviteljski “mitingi resnice” oz. “mitingi razkazovanja mišic”.
2. 2. družinam ponuja izbiro in svobodo - ne pa poslušanje monologov samo enih avtorjev - ki se bojijo dialoga ( avtokrati)
3. 3. družinam ponuja medsebojni dialog - srečevanje nekdanjih kolegov, prijateljev, izmenjava izkušenj, navezava novih kontaktov, prijateljstev
4. 4. družinam ponuja mašo - ni pa to osnovni ali nujni del za vse
5. 5. družinam ( staršem) ponuja izobraževanje
6. 6. družinam ( predvsem otrokom!, pa tudi staršem) ponuja igro in zabavo - ne pa dirigirano zabavo
7. 7. družinam in osebam ponuja krščanstvo ravno s pomočjo odnosov, predvanj raznih kvalitetnih strokovnjakov, ki so intimno kristjani. S pomočjo sodobne inkulturacije, ne pa na arhaičen način ideologije katolicizma, kjer je važno, da je Cerkve močna, množična in pod popolnim vodstvom škofov.
8. 8. tukaj bi lahko škofi, redovniki in duhovniki preko določenih delavnic in omizij šli v enakopraven odnos z družinami
9. 9. za razliko od Celja imajo tu glavno besedo laiki, ki vpeljujejo vsebino, organizirajo, vodijo delavnice in celoten Festival. Tako da bi lahko rekel, da je Postojna sodobna Cerkev, medtem, ko je Celje arhaična, z ideologija katolicizma obremenjena cekrev iz 19.stl.
10. 10. upam, da bodo voditelji in organizatorji Festivala družin bolj dajali prednost kvaliteti vsebin kot pa množicam.

Pravkar na radiu poslušam v Sloveniji zelo popularen komad. “Rad bi šel nazaj!. Nazaj, nazaj. … A sploh vemo, kam gremo!”

Pojeta ga dva mlada fanta, ker govorita o študentskem delu in razmerah življenja v Sloveniji. Malo pokritizirata in si želita nazaj v maternico oz. v socializem.

Od kdaj se socialisti sebe poimenovali za NAPREDNO stranko, ne za nazadnjaško stranko, ki objukuje sedanjost in želi nazaj v socialistično tradicijo. Kdo je potem KONZERVATIVEC?

Res mora biti zgrešeno v družbi veliko stvari, da si smrkvaci pri 18h do 25-h želijo nazaj, da se bojijo odrasti in da gledajo na svet s pretirano kritiko in nostalgijo - kot kakšen zagrenejen starec, ki je zavozil svoje življenje in zdaj žleht nerga vsakomur, ki ga je pripravljen poslušati.

slučajno sem našel sledeče stengorafske zapiske predavanja, ki ga je imel lani p. Branko Cestnik na Nikodemovih večerih (št. 40).

Moj zaključni vtis po predavanju: ironična, humorna in kritična analiza družbe in ne nekaj kar mi v vsakdanu daje živeti.

.

Pop ljubezen ( p.Cestnik)

. Živa civilizacija je tista, ki ima otroke in živahno družino. Zahod pa ima finančno, vojaško in tehnološko premoč, nima pa moči v družini, v osnovni socialni celici.

.

Pregled ljubezni v 20.stl.

Woodstock: ideali, program, Love and Peace

Parada ljubezni 30 let kasneje, 1,5 mio ljudi, trans, ples, brez programa, drogiranje, hrepenenje in iskanje ljubezni

1. Slovenske popevke

današnji pevci pojejo večinoma o ljubezni, so zvezdniki, ljudje jih gledajo kot polbogove. A hitro bi jih lahko razkrinkali kot lažne preroke, jih demitologizirali že s tem, da eno pojejo (o večni ljubezni), a po drugi strani živijo ves čas nezvestobo, skačejo od enega partnerja do drugega, kot Don Juan, ki je obseden z osvajajnjem in trpljenjem, ni pa sposoben narediti koraka ven iz hormonske ljubezni, koraka višje in naprej.

1. zaljubljenost, hormoni Anže Dežan: hormoni butajo, včeraj jo je prvič videl, jutri bi že rad celemu svetu oglašal kako je zaljubljen, »kako je vroče«
2. erotika, seks Atomik: brizgalna brizga. Erotika, eksplicitna, poganja turbofolk in mase ljudi.
3. Razočaranje, ki je nujno, in samoponiževanje, do kam Resnik: “naj bogovi slišijo, kako mi je hudo, 1000 let jo čakal bom” ( je mar vampir?), patetično besedilo, zelo patetično odpeto, a še vedno velik del družbe želi in potrebuje take pesmi, ker imajo sami iste probleme
4. cinizem in norčevanje iz besedičenja o ljubezni ( Silvia, Magnifico)
5. narodno zabavna muzika, žlahtna, konzervativna, ima vsaj kar on okoli Celja pozna, dobra besedila, ki govorijo o trajni ljubezni, zavestni zvesti ljubezni

.

2. Supermarketi kot katedrale – religioznost:

Eni pokleknemo pred Bogom v cerkvi, drugi pa pred znižanimi kislimi kumaricami v supermarketu.

Ozadje je kriptoideologija – prikrita ideologija, ki se je ne zunaj ne opazi in nima centralnega komiteja za vodenje kot nacizem ali komunizem.

3. Erotizem : enoboštvo je v krizi, 600 let preskočilo nazaj v zgodovino - v bogove plodnosti, seksa

Inflacija besed o ljubezni in seksu kaže, da tukaj ni več vsebine, okusa

4. Nihilizem

5. Hedonizem

6. Nezmožnost kontemplacije

Dialog s pop ljubeznijo – Janko Kos – Cestnik – sv. Pavel v Atenah, Korintu, Ljubljana – Portorož

7. Kulturni boj

8. SPREJEMANJA drugačnega

Projekcija

Kdo se najbolj ukvarja z spolnimi delikti duhovnikov- Max Modic

Novi farizeji

Lažna drugačnost – Metelkovci: en panker in en darker. Kaj pa če bi tam prišle živeti nune? Bi jih ti sprejeli v drugačnosti, ali bi znoreli?

Kaj pa sprejetje otroka – ki je drug in drugačen, kako ga sprejeti

Ekonomski izgovori zakaj ne imeti otrok: je res ekonomija glavna?

Mar ni tretji otrok tisti, ki zares prizemlji očeta in mamo in ju spomni na odgovornost.

Bob leta 2005: “živimo v svetu strahu, fabrike propadajo”, pediater Kurt Kancler

Nekoč so imele skvatinje srečanje. Prišla je ena skavtinja- psihologinja iz Pakistana. Mirno je povedala, da ima že od mladih let določenega partnerja za poroko in da ga že sedaj spoštuje in da ga bo po poroki vzljubila. To je bilo nezamisljivo slovenskim skavtinjam, ki morajo biti najmanj 1 teden 10cm nad tlemi, preden se odločijo za poroko.

univerzalna protivojna pesem, ki so jo YU - rdeči fašisti pod Titom v YU prepovedali.

Vor der Kaserne

Vor dem großen Tor

Stand eine Laterne

Und steht sie noch davor

So woll’n wir uns da wieder seh’n

Bei der Laterne wollen wir steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Unsere beide Schatten Sah’n wie einer aus

Daß wir so lieb uns hatten

Das sah man gleich daraus

Und alle Leute soll’n es seh’n

Wenn wir bei der Laterne steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Schon rief der Posten,

Sie blasen Zapfenstreich

Das kann drei Tage kosten

Kam’rad, ich komm sogleich

Da sagten wir auf Wiedersehen

Wie gerne wollt ich mit dir geh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Deine Schritte kennt sie,

Deinen zieren Gang Alle Abend brennt sie,

Doch mich vergaß sie lang

Und sollte mir ein Leids gescheh’n

Wer wird bei der Laterne stehen

Mit dir Lili Marleen,

Mit dir Lili Marleen?

.

Aus dem stillen Raume,

Aus der Erde Grund

Hebt mich wie im Traume Dein verliebter Mund

Wenn sich die späten Nebel drehn

Werd’ ich bei der Laterne steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

(Contributed by Riccardo Venturi)

To je ena meni najbolj ganljivih pesmi, ki sem jih slišal na zadnjih DV s študenti, ko smo hribolazili po bohinjskih hribih. Snel sem jo iz bloga frančiškana b. Janeza Pape. Link do glasbe na U-tube  je v naslovu:

Za nebo pred teboj

francoska, prevod Grazyna Mech, priredba Stane Bešter

Za nebo pred teboj, vsemogočni Gospod, za vso tvojo neskončnost v velikem in malem in z obokom neba, ki tvoj zvezdni je plašč, s soncem, ki je moj brat, kličem naj ti:

Moj Bog, velik in čudovit, živi Bog in Gospod, ti ljubezni si Bog. Moj Bog, velik in čudovit, živi Bog in Gospod, ki si tu v svojem stvarstvu navzoč.

Z oceani sveta in z valovi morja, preko širnih celin, z vodo rek in potokov, z ognjem, ki prasketa kakor grm goreč, z vetrom, ki se igra, kličem naj ti: Odp.

Za vse gore mogočne, za zelene doline, hladno senco gozdov in poljane cvetoče, za brstenje dreves, cvetje, rože v preriji, žito zlato rumeno, kličem naj ti: Odp.

Za vsa bitja sveta, za živali in ribe, za žgolenje vseh ptic, za to pesem življenja, za človeško srce, ki te ljubi iskreno, za otroške oči, kličem naj ti: Odp.

Glej to nežno roko, ki te vabi na ples, glej poljub, ki ti daje upanje in zavezo, za oko, ki te gleda ljubeznivo in toplo, za tvoj kruh in za vino, kličem naj ti: Odp.

Tale francoska mi je preveč počasna. Slovensko se poje večglasno in je čudovito mešanje nizkih moških glasov in visokih ženskih glasov.

Mislim, da sva jo na mojo željo imela na najini poročni maši.

Baje se danes praznuje neka obletnica skupine Pankrtov. Pero Lovšin in tovariši.

Kako so bili zaslužni za spremembo družbe in za odhod komunizma.

Priznam, da sem njihovo muziko poslušal zgolj po radiu in nekajkrat sem bil tudi navdušen. V tistih časih sem bral Mladino. Blizu mi je bilo uporništvo in nergaštvo čez komunistične avtoritarce. Bil sem seveda v pozni puberteti.

Enkrat kasneje sem slišal, da se obritoglavci in pankovci ne marajo. Da so eni skrajni desničarji, drugi skrajni levičarji. Zame so vsi skrajni tepci, socialisti, neodrasli otroci.

In natanko tu vidim problem. Pankrti in ta leva alternativa se je upirala samo svojim očetom, partijskim avtokratom, avtoritarcem, diktatorjem. Bili so še ene deset let starejši od mene. Skratka “mladinci” pri tridesetih, ki še ničesar konstruktivnega v življenju niso ustvarili, ki se še vedno upirajo svojim staršem. Še vedno sovražijo svoje starše.

Niso razvili odgovornosti

1. ne do lastnine,
2. ne do oseb, odnosov,
3. ne do reda.

Uporništvo, ki je trajalo zgolj do trenutka, ko je bilo jasno, da prihaja v Slovenijo normalen družbeni red: liberalni kapitalizem, demokracija, tržna demokracija, normalnost.

Po letu 1992 je tudi mene boj proti komunistom že minil. Menil sem, da so se oportunistično in pragmatično umaknili, preobrazili.

Šele dosti kasneje sem zasledil vračanje neokomunzma. Mrkaić v svoji knjigi piše, kako je nek zahodni diplomat začuden, da ima Slovenija v 21. stl. tak tip gospodarstva ( državno -korporativno) kot Mussolinijeva fašistična Italija leta 1923.

Šele sedaj se kažejo povezave, da je v Sloveniji večji procent ljudi za socializem kot je bilo v Nemčiji leta 39 volilcev Hitlerja.

Torej Pankrti, punkovci, levičarji in alternativna scena: gre jim (šlo jim je) zgolj za kritiziranje avtoritete. Tako kot dela povprečen pubertetnik. Upor staršem. Ki kaže, da je otrok še vedno otrok, še vedno nesamostojen, še vedno ni odrasel. Namesto slepega uboganja je slepo zanikanje in slepo nasprotovanje. Nobene osebne svobode, osebnih ciljev, osebne poti. Uporniški otroci so še vedno adaptirani otroci. Žalostno je, da so danes stari 40, 50 in 60 let, toda še vedno so adaptirani, uporniški otroci. Ki ne zmorejo odraslo reševati problemov, odraslo uživati življenja, odraslo konstruirati prijateljskih, starševskih, družinskih, službenih in širših družbenih odnosov in skupnosti. Zgolj nergavi, kritikantski razdiralci. Namesto uresničljivih ciljev imajo utopije, ideale, iluzije.

Edini alibi jim je, da najdejo nefer poteze pri avtoriteti. Avtoriteta ( moč) + nefer. A hkrati so zelo dvolični, hinavski, oportunistični in pragmatični ( kdo jih preživlja?). Ker vedo, da je v svetu resnična avtoriteta kapitalistični družbeni ustroj in ZDA, kritizirajo zgolj to. Ne pa domačih partijskih fevdalcev, ki se kapitalističnega reda bojijo iz fevdalnih interesov. No, ja, v nekatere partijske fevdalce so se nekateri “alterji”, “levaki” le uspeli oportunitično in pragmatično transformirati, predvsem LDSovci.

Zdaj mi je bolj jasno, zakaj je Mladina leta 1990 izgubljala konstruktivno vlogo, zakaj ni konstruirala demokratičnosti v Sloveniji, temveč je zgolj v svinčenih letih zgolj do ene meje provociarala razne diktatorske fosile tipa Popit, Dolanc in Mamula.

Danes berem, da ima revija Mladina 200.000 € minusa, IZGUBE, ker je izgubila pod JJ plačila in donacije iz državnih podjetij. Nakupilo jo bo neko tržaško podjetje, ki je nastalo iz Saftija, ki so ga ustanovili slovensko-italijanski komunisti, ki so imeli v 20.stl. odprto pipo denarja iz SZ. Jo imajo še sedaj iz Rusije?

Zato se zavzemam, da porušijo Metelkovo. Skvoterji pa naj si zgradbo kupijo, če želijo živeti kibuce, namesto da družbo parazitsko zažirajo.

Cubismo, hrvaška skupina, ki igra kubansko etno glasbo z imenom salsa- me je navdušila slučajno, ko sem gledal zdolgočaseno TV in preklapljal. Potem sem gledal te fante, ki so bili nekaj let naKubi, kjer so se od kubanskih mojstrov teh instrumentov ( ki jih je Castrov komunizem ves čas preganjal) učili igranja. Med drugim sem videl 90 -letno starko, kako jo je salsa muzika med hojo po ulici odnesla v pozibavanje, tako, da je potem plesala ob oknu, iz katerega se je slišala glasba skupine Cubismo, ki so vadili. Si predstavljate to v Evropi? Dosti kasneje mi je prijateljica poklonila CD Buena Vista Social Club. Od takrat naprej zastrižem z ušesi kadarkoli slišim za koncert salse.

Kasneje sem šel tudi na plesne tečaje salse, downloadal sem ogromno komadov salse.

Na Lošinju 2007 sem poslušal koncert Cubismo v okviru Jazz festivala. Še prej je bila neka predskupina, ki mi je bila čisto dobra, problem je bil, da so proti koncu v notranjost prihajali ljudje, ki so bili vedno glasnejši, brezobrazni, nesramni. Tako v zadnjih vrstah sploh nismo več slišali nežnih, tihih zvokov. Bil sem že tako jezen, da sem bil čisto na meji, da nisem vstal in na glas zaklical proti grupi glasnih domačinov ” Ej, seljačine! Tišina!”

Potem sem opazil tega skodranega, debelušnega dolgolasca na bobnih, ki je bil eden izmed teh seljačin, a očitno motor odlične skupine Cubismo, ki v južnoameriško glasbo sedaj vnaša tudi starejše hrvaške hite (” Djevojko mala, več smo moga grada …”). Naredili so res dober žur, sploh potem, ko sta na oder prišli dokaj luštni in mični plesačici, ki sta ves čas plesali salso. Zelo seksi sta bili. Kako salsa pojača erotičnost!

Proti koncu je bil že vsesplošen ples v avditoriju. Ko pa so začeli v eni od pesmi vzklikati Viva Che Guevara, pa mi je bilo spet zelo seljačko, lumpenproletarsko.

Res je škoda, ker te glasbe slišimo tako malo v Sloveniji, recimo na Valu 202. Jaz imam že vrh glave tega Zorana Predina, ki ga že 30 let vrtijo 5x dopoldan in 5x popoldan, čeprav je njegova glasba, njegov vokal in vsebina totalen pofel. Raje poslušam ( da ne rečem tudi gledam) Atomik Harmonik.