Tale intervju  Pahor je lepši, a Janša je odločnejši! v Reporterju pa se je Ani Jud bolj kot ne ponesrečil ( a je problem ženska tekmovalnost v stilu katera je bolj famme fatale - katera je več tipov dala čez, za katero bolj norijo pravi moški?), čeprav je Nina Ivanič kljub vsemu zelo dobro govorila. Pogumna in pametna ženska tale Nina Ivanič - čeprav mi na tej fotografiji sploh ni všeč. Je v živo in po TV bolj fajn videti.

Dejstvo je, da smo moški 20. stl. in 21. stl. izgubljeni. Kakšna je naša vloga? Vloga v družbi, vloga v partnerskem odnosu? Vloga pri vzgoji otroka?

Mačekmuri je spisal članek s katerim se popolnoma strinjam. Knjigo pa moram obvezno še prebrati.

Mislim, da imam na blogu že neko kopijo o Nefunkcionalnem moškemu, ki ga je napisala Lea Jelen, nekaj podobnega kot “.razvajen mamin sinko”.  ” Moški”, ki ponavlja samo vlogo svoje mamice.

Menda imam tudi članek ali link do članka Branka Cestnika, ki govori o tem zakaj so slovenski filmi neuspešni: ker jim je glavni lik razvajeni in prezaščiteni luzer, ker v filmih manjka lik očeta.

“Eden izmed razlogov, zakaj so slovenski filmi slabi, je ta, da junak ni junak. Naši pisci stavijo na vprašljive junake. Na falirane študente, pijančke, depresivneže, sanjače, na ljudi z eksistencialno tesnobo. Kot da se naši pisci sramujejo klasičnega pozitivnega junaka.”

V sodobnih filmih manjka lik očeta. O tem se je v intervjuju pogovarjal p. Branko Cestnik. 

Vinci je napisal(a): Mene nič ne motijo spomeniki Tita, Kardelja, Kidriča, itn. Navsezadnje so pomembno zaznamovali našo preteklost.

Mogoče se ti nasmehne sreča in boš po občinskem odloku dobil palčka v podobi Fritzla pred bajto, kajti tudi on bo vsaj del preteklosti pomembno zaznamoval. Pač ne tako zelo kot omenjeni velikani zgodovine, ma odtod tudi velikost palčka, da bodo razmerja pravilno urejena. Tekavec na forumu Financ

Fritzl je psihopat, ki je zaprl del svoje družine v klet in jih je popolnoma obvadoval tam doli v temi - jih USPEŠNO manipuliral nekaj desetletij in vsesplošno zlorabljal.

Pred leti sem gledal film Kusturice: Podzemlje. V osnovi dolgočasen, bolan, težaški in zblojen film, ki govori, da so se neki partizani v podzemlju Beograda še 30 let po vojni skirvali tam spodaj v kanalizaciji, ker niso vedeli, da so Nemci že šli domov in da je vojne konec. Film je bil poln zelo bolanih, absurdnih odnosov med temi undergrounderji, alternativci, partizani - ki so se v času vojne skrivali v kanalizaciji, v kleteh. Skratka, težko je gledati ta dolgčas, ta nesmisel, absurd, to psihopatologijo.

Šele čez čas sem zaštekal, da je to brihtna simbolika Miloševičeve nacional -socialistične Srbije, ki jo nacional -socialistična fevdalna oblastna klika s svojim medijskim aparatom še vedno drži v socialističnih, nacionalističnih, nekih zgodovinskih mitih. Drži 99% raje v v podzemlju. V temi, v revščini, v suženjstvu. V absurdu, v brezizhodnosti in norosti - pa ljudje še kar furajo ta brezsmisel in verjamejo ( naivno VERUJEJO) tem socialističnim mitom in tej nacionalistični retoriki. Verjamejo tej eliti Fritzlov, fevdalcev, manipulatorjev, psihopatov.

In kako je v Sloveniji? Mar niso isti psihopatski Frizli na oblasti in s pomočjo socialističnih lutk v političnih strankah in s pomočjo lutk v medijih šše vedno narod držijo v ljubezni do socializma, še vedno ga držijo napopanega na bližnjo zgodovino. Ljudje še kar živijo v kleti za časa leta 1980. Kot da nismo v tržnem gospodarstvi in v EU.

Psihopati Fritzli kot gobe po dežju rastejo v takih deželah, ki niso razčistile z bližnjo zločinsko polpreteklo zgodovino. To so Avstrija, Slovenija, Italija, Srbija, Rusija, Kitajska. To so dežele, kjer še vedno vladajo psihopati - kako bo drugače v negativni selekciji, ki jo je gojil socializem že po defaultu.

Danes mi je novi sodelavec omenil, naj ob 21h na TV gledam dokumentarec o Angoli. Zadnjič je ostalim sodelavcem z diasi predstavil svoje enomesečno bivanje in prostovoljno delo v Angoli.

Dokumentarec si lahko ogledate na arhivu: ANGOLA, PREZRTA DEŽELA, DOKUMENTARNA SERIJA, 1/2 2100

Moj novi sodelavec je dvakrat bežno viden v tem odličnem dokumentarcu Jožeta Možine.

Dokumentarec kaže kako prostovoljci iz Slovenije v okviru redovnic salezijanskega reda ( s. Zvonka) pomagajo v šoli učiti in vzgajati otroke, ki jih vlada množično zanemarja.

Angola je še vedno komunistična država. Najprej sem mislil, da so bili kolonialisti Nemci, ki pa so baje bili malce nižje, pod Angolo, v Namibiji. Tu pa so bili Portugalci, ki so zgradili ogromno infrastrukture in tovaren. Bili so pa tudi Angleži kolonialisti nekaj časa, ki pa so Angolo zgolj imperailistično molzli. Šele leta 1975 se je Angola uprla in pregnala imperialiste. Po uporu pa je komunistično gibanje začelo revolucijo in sprožilo dolgotrajno državljansko vojno, ki je zahtevala nekaj miljonov življenje, beguncev, sirot in ranjencev.

Prva ladja za revolucionarje je prišla iz Jugoslavije, ladja Piran. Leta 1975. S katero so naši Dolanci, Popiti in Kučani pošiljali orožje revolucionarjem, predvsem pehotne mine. Pripeljala je orožje, predvsem mine. Revolucionarje so podprli na Kubi, ki je poslala Cheja in sovjetsko moderno orožje, medtem ko je protirevolucinarje podpirala ZDA in Južna Afrika, ki je država z najvišjim standardom v Afriki. Tudi za črnce!

Angola je bogata z diamanti in zelo bogata z nafto. Ključni so bili že ruski bombniki, ukrajinsko orožje (pred oranžno revolucijo) in slovaško orožje (pred reformno vlado). Ključni za zmago komunistov. Ker so socialisti v tej državljanski vojni zmagali, ko so leta 1992 ubili vodjo protirevolucionarjev - so sedaj na oblasti. Živijo v luksuznih predelih mest, v elitnih, baročnih , luksuznih vilah, ki so jih zgradili še Portugalci. Državo vodijo na fevdalistični način. Prodajajo diamante na svetovni trg in nafto zgolj Kitajski - medtem kot 99% džavljanov strada z enim dolarjem na mesec, brez zdravstva, brez šolstva - razen, če le tega ne usposobijo misijonarji s pomočjo darov iz Evrope ali pa new agerske in protestantske sekte iz ZDA in Brazilije - ki pa so še bolj uspešne kot katoliška Cerkev s svojimi misijoni in prostovoljci.

Povprečna družina ima 6 otrok. Letalske civilne povezave z letali Antonov vzdržujejo še danes ruski vojaški piloti, ki jih plačuje Rusija. Ekstra profit si ta socialistična mafija baše v žepe - tako kot na Kitajskem, v Rusiji, v Srbiji in v Sloveniji. Briga jih za rajo. Ker oni tako izkrivljeno - kriminalno razumejo kapitalizem = ki so ga edino oni v državi lahko prevzeli! - češ “kapitalizem so bogati barbari, ki čimbolj izcuzajo delavce”. Pa to ni kapitalizem. To je kratkovidno sužnjelastništvo oz. fevdalizem oz. kar Marx imenuje: “začetno obdobje kapitalizma”. V kapitalizmu tekmujejo predvsem kapitalisti med seboj - pa tudi delavci. Vsi tekmujejo. Ker osnova kapitalizma je tekma na trgu in pravni mehanizem ( + mediji) , ki zahteva, da je tekma FER. Če si kdo uzurpira monopol -ga pravna država ostro sankcionira. Enron je kriminalni eksces, ki so ga pravne službe ZDA ostro sankcionirale. Pri nas pa je v Sloveniji Enron že desetletja normalen način poslovanja vseh državnih in večine manjših podjetij, ki so zvezane z državnimi podjetji.

Angola je v 15.stl. zaradi belcev in še prej Arabcev izselila 1,3 miljona sužnjev, predvsem vBrazilijo. Tu govorijo portugalščino, v Braziliji pa portugalščina vsebuje veliko angolske govorice, besed. Sužnjelastništvo, beli in arabski trgovci so prihajali do poceni sužnjev tako, da so med sabo sprli poglavarje in jih plačevali, da so napadali druga plemena, zajeli sužnje in jih trgovcem prodajali.

Čas Portugalcev je bil stopnja najvišjega blagostanja Angole. Ljudje so imeli delo. Dobre ribiške ladje. Ameriške tovarne. Revolucinarji so vse to uničili. Posledica socializma je skrajna revščina za večino prebivalstva. Skrajni brezup. S slabimi čolni se preživljajo kot ribiči ali pa preprodajajo robo. Infrastruktura je uničena ali pa hitro propada, ker gospodarji z njo ne znajo gospodariti. Samo ena ozka elita socialističnih voditeljev in njihov vojaško - policijsko - birokratski aparat živi na nivoju in reklamira zgodbo o uspehu. Danes Angolci živijo slabše kot v 19. stl. in isto kot v času fevdalizma in sužnjelastništva. Živijo afriški socializem. Živijo pod petokrako zvezdo. Imajo spomenike revolucionarjev in Che-ja, ki je pomagal to državo spraviti popolnoma na kolena. Za koliko desetletij je povzročil skrajno revščino. Socializem je še povsod ustvaril veliko revščino. Materialno, psihološko in duhovno. Ubil je osebo in ubil je družbo, odnose. Iz ljudi je naredil vohljače, vojake, birokrate, zvite hrbtenice, robote ali pa trupla.

Ko sem zadnjič pogledal v zvezek srednješolca in sem bral definicijo podjetnika pri predmetu PODJETNIŠTVO, me je pogrela izjava, da je “podjetnik velik materialist”. Pa sem se šel pozanimat kdo ga podjetništvo uči. In mi je povedal, da učitelj, ki je pred letom 1991 učil STM ( samoupravljanje s temelji marksizma). Na šoli (gimnazija) imajo dva učitelja”socialistčlnega” podjetništva: eden je naredil kumrovški FDV, drugi pa kumrovško FOV. Torej imamo prodajalce rdeče megle in pralce možganov z rdečo varikino.

Za sociologijo pa imajo učiteljico iz FDV, ki jim daje izključno seminarske naloge iz literature socialističnih avtorjev. “Kritika kapitalizma”. “Max Weber”. Slavna zbirka “Studio humanitatis”. Tako nepoštena učiteljica, ki ne ponudi dijaku, študentu, paleto pluralnih avtorjev, temveč zgolj dela ekstremnih levičarjev in kritikov kapitalizma in apologetov levičarstva, socializma. Otroku ne ponudi samostojnega razlikovanja, svet mu oriše zgolj skozi rdeča očala. Množična produkcija rdečih bimbotov, industrija, tekoči trak.

Sedaj se na TV Sloveniji spet vrti ena TV nadaljevanka, kjer sta Škof in Veso dva pepčka, dva biznismena. Seveda sta predstavljena kot skrajno negativna podjetnika, mar ni to za pričakovati v državi, ki je enoumno proti podjetništvu in kapitalizmu? Še par let nazaj je bila v nedeljah tudi ena nadaljevanka, ki je Slovencem prala možgane, da se gredo podjetnike in biznismene zgolj pokvarjenci, lenuhi in izkoriščevalci. Skratka : naši sovražniki. Sovražniki ljdstva in našega edino pravičnega družbenega sistema. “Mi nočemo iz Slovenije narediti Amerike!” je mantra 90% Slovencev. Matr kako naši vladajoči socialisti še 20 let po propadu komunizma uspešno na mehek način indoktrinirajo rajo.

Ni naključje tudi, da smešijo zdravniški poklic in ga delajo bebastega. Kajti zdravniki so kot inteligenca vedno bili nevarni tem malomeščanskim lumpenproletarcem in birokratom. So jih presegali v znanju in pameti.

Že zelo dolgo pa nisem gledal kakšne humorne nanizanke, ki bi se norčevala iz ZARES bebastih birokratov na občinah in v državi, v zdravstvu in v šolstvu, v vladnih in v nevladnih organizacijah. Da bi se norca delala iz materiala, ki ga je v Sloveniji ogromno. Mnogo več kot v zahodno evropskih državah. Iz materiala, ki jim ga ponujajo ljudje brez rezultatov, brez razvojnih vizij in ciljev. Ljudje, ki brezvestno celo življenje živijo na račun žuljev delavcev, kmetov, obrtnikov in inženirjev, ki se preživljajo z tržnimi rezultati svojega dela. Ljudje, ki so ZARES podporniki konzervativnega socializma in nasprotniki demokracije, napredka in tržnega kapitalizma. Ljudje, ki celo življenje mlatijo nastopaški, bleferski jezik socialistične latovščine pomešane z marketingom in samovščečnostjo ” Ti si zvezda!”.

Tole sem povzel, ker sem pravkar gledal zelo dolgočasen film “Hit poletja”, zelo dolgočasnega režiserja M. Pevca, kjer je igrala lepotica Molk, še bolj pa mi je bila všeč glasba pevke Gjurin, slavne nekdanje Olivije.

Film je bil spet slovenceljsko socialen. Po Vorančevo ali še bolje po stilu Miška Kranjca se je ukvarjal s malim človekom, ki se utaplja v nesreči zaradi izkoriščevalcev.

Gnil pa se mi je zdel scenarij Ferija Lainščka. Bedni dialogi. Managerji so orisani kot kratkovidni, izkoriščevalski, sužnjelastniški primitivci. Ne kot pametni in daljnovidni ljudje, ki tako dober glas Gjurinove bogato nagradijo in vanj vložijo - tvegajo - vse svoje premoženje -da ga ne bi speljal kak drug podjetnik.

Kreslin, ki ima na naši RTV monopol vrtenja muzike ( “socialistični podjetnik”) in ki vsako leto popije kri kakšnemu mlademu talentu - pa je bil predstavljen kot odrešitelj kvalitetne pevke iz rok “satanskih podjetnikov”.

Drugače pa plehka in slovensko solzava zgodba o prezaščitenem slovenskem otroku staremu 30 let, ki nič ne zna in noče delati. Ne zna živeti, delati in ljubiti.

O očetu pijancu in socialističnemu birokratu, ki poneveri družbeni denar in o možačasti in posesivni slovenski socialistični materi, ki buta ven hladnost in trdoto. Do moža in do otrok.

Zgodba na prvo žogo - če odpreš slovensko TV: polno mladine, ki se grebe, da pridejo na TV zaslon: ali s pomočjo lepotnega tekmovanja, ali preko petja. Ali še bolj tragično, množično in sodobno:  s pomočjo riganja in kazanja riti v resničnostnih šovih. Prodali bi vse - samo da dobijo 5 minut slave. To je mladina, ki jo je Gaber s permisivnostjo, anarhijo in razvajenostjo popolnoma zafural. Postali so plehek kanon futer v rokah psihopatskih socialističnih podjetnikov - kakršne film prikazuje. Ker niso zgrajene osebnosti - jih lahko vsak razsuje in pometa z njimi. Mi pa kot gledalci s privzgojenim, stalno indoktriniranim,  globokim socialnim čutom tugujemo in sočustvujemo s tem falirancem -faliranko.

Bilo je tudi preigravanje prekmurcev, ki so za Slovence očitno že prototip. Tako glede muzike kot uspešnih filmov. Drugi vzorec so neuspešni ljudje, ki ne znajo sami preživeti, ki jamrajo in igrajo žrtve. Molkova sploh ni v osnovi Prekmurka. Kar je fascinantno - v določenih potezah in zornih kotih - si je bila fizično nesramno podobna z Ano Jud.

Včeraj sem gledal tretji del dokumentarca Komunizem, velika iluzija.

Ostalo mi je v spominu, da ima komunizem tri temelje:

1. strahotna represija, ustrahovanje, vojska, orožje, policija, koncentracijska taborišča, politična policija , vsak drugi državljan je ovaduh

To je trilogija zgodovinskega prereza o komunizmu. Od 7 do 10 zgodovinarjev, sociologov ( Timothy Arton Gash, svetovalec Blaira), socialdemokratov itd. različnih držav pripoveduje zgodovino komunizma.

Najprej prikažejo težke razmere fevdalne Rusije. Prva svetovna vojna. 80% podložnikov, nepismenih. Car zatira mlade napredne ljudi, ki si prizadevajo vzpostaviti demokracijo. Cilj smrt ali Sibirija.

Meščanska revolucija. Nemška vlada ( tajna policija) pa istočasno založi Lenina z zlatom in ga z zapečatenim vlakom pošlje iz Švice v St. Petersburg z nalogo narediti kaos - da se Nemčija znebi enega od najmočnejših sovražnikov v vojni.

Lenin je bil privrženec Marxa. Trocki je bil uspešen organizator vojaških uporov, predvsem mornarjev. Lenin je bil inteligenten. Takoj po meščanski revoluciji je izvedel tudikomunistično revolucijo in dal zemljo veleposestnikov kmetom. Njegovi komunistični sotovariši so bili penasti, ker je izdal Marxov načrt. Toda Lenin je s tem dobil večino ljudi na svojo stran. Kmetje so noreli od navdušenja. Vedel je namreč Lenin, da jim bo to zemljo čez čas vzel nazaj.

Ključna stvar Leninove zmage in oblasti je bila politična policija Čeka pod vodstvom Džerzinskega. Z njo je “discipliniral” večino poslancev po prvih demokratičnih volitvah, kjer so kmečke stranke dobile 80% glasov, komunisti pa manjšino. Del socialistov, ki so dobili med levico večino - se je poimenoval BOLJŠEVIKI. Oni so bili za DIKTATURO proletariata. Manjševiki pa za demokratične spremembe v parlamentu. Vse je pozaprl. Začel je tudi čistke med komunisti v svoji stranki. V končni fazi to ni bila diktatura proletariata, temveč ozke elite zbrane okrog Lenina. Začela se je državljanska vojna med Rdečo armado in vsemi meščanskimi in aristokratskimi nasprotniki, ki so jih podpirale Francija, Anglija in ZDA. Komunisti so jim rekli Bela garda.

Einsteinov film o napadu oktobra 1917 na Zimski dvorec je navadna komunistična propaganda.

Zimski dvorec je bil od znotraj nedotaknjen, zgolj par šip je bilo razbitih, ena garda vojaških upornikov pa je zasedla klet z vinom.

Gospodarske razmere so kmalu zelo poslabšale. Prišlo je stradanje. Nemira v vrstah komunistov in upornikov je bilo vedno več. Uprli so se mornarji, ki so prej pomagali voditi revolucijo. Lenin jih je krvavo zatrl. Preživele je obsodil na smrt z ustrelitvijo in nekaj jih je poslal v Sibirijo. Kmalu je v zapore in v Sibirjo romalo več ljudi kot prej pod krvavim carjem.

Potem pa je Lenin leta 1920 še enkrat šokiral svoje tovariše komuniste. Uvedel je nazaj privatno lastnino, borzo inpovabil tuje investitorje, da vlagajo v SZ. Lenin je spoznal, da je marskizem neučinkovit na gospodarskem področju. Nek Rus pove, da so leta 1920 in 21 živeli največje blagostanje v celotni zgodovini SZ.

Hkrati pa je napovedal svetovno komunistično revolucijo. Pozaval je vse centrale komunistov po drugih državah, da istočasno izvedejo revolucijo. Te centrale so bile večinoma in vso obdobje na plačilni listi Moskve. Internacionala se je borila proti “imperialistom”, “meščanstvu ( buržuaziji)”, “cerkvi”. Internacionala je bila strogo hierahično vodena iz Moskve, kadre so šolali v Moskvi z namenom unčiti obstoječe države v Evropi in razširiti revolucijo.

Potem je Lenina kap. Umakne se na obrobje Moskve v dačo. Za njegov položaj sta se borili Trocki ( vodja RA) in Stalin ( Vodja KP SZ). Lenin je umrl, Stalin je Trockemu poslal brzojavko in namenoma napisal kasnejši datum pogreba, da je Trocki to zamudil.

Če je Lenin nakazal patološko ( psihopatsko) delovanje KP kot obrtnik, je Stalin iz tega naredil množično industrijo strahovlade in množičnih umorov.

Istočasno sta v Nemčiji Rosa Luxembourg in Karl Leibnitz vodila razcep socialistov. S Spartakovo vezo so hoteli izkoristiti zlom demokracije in revščino cele Evrope. Socialdemokrati pa so bili proti. Začela se je državljanska vojna, ki pa so jo dobro organizirani meščani in demokrati z vojsko in policijo in predvsem z dobro obveščenostjo kaj se v SZ dogaja in dobrim prenosom novic med ljudi - gladko dobili.

Voditelja revolucije so usmrtili.

Film je dolg 1 uro in pol in je razdeljen na devet delov.

Pripoveduje, kako je GM od leta 1996 do leta 2004 dal na trg nekaj deset električnih avtomobilov. Pa ne v prodajo, zgolj v zakup.To se je dogajalo v državi Kalifornija, ki je najbolj umazana država zaradi emisij.

Potem pa je začel GM umikati svoj avto. Prav tako Toyota, Honda, Opel, Ford itd.

Film se na koncu s pomočjo ekologov, znanstvenikov, navdušencev itd. sprašuje kdo je avto ubil, uničil?

1. Naftni trgovci, ki služijo biljone dolarjev na mesec zgolj s preprodajo nafte
2. Avtomobilski proizvajalci, ker el. avto ne potrebuje drage zastopniško -vzdrževalne mreže ( skoraj ni  vzdrževanja avta, vsaj glede el. motorja)
3. Zvezna vlada
4. seveda doda še kar nekaj razlogov, ki pa so posredno zgolj pesek v oči

Bistvo je, da podjetniško, znanstvene in entuziastilčne množice, ki dela na obnovljivih virih energije in na električnem avtomobilu ne bo mogel zaustaviti noben KARTELNI lobi več. Američani ne bi bili američani, če ne bi bili polni uporniškega, aziskovalnega in podjetniškega duha. Never give up! Prebudila se je tudi Japonska, prebudila se je Azija in tudi Evropa.

Slučajno sem včeraj naletel na film na TVju, ki me je tako pozitivno presenetil, da pišem tole refleksijo. Še prej skopiram špico:

POT POD NOGE (START WALKING), francoski film, 2005, ponovitev, nedelja, 23. 12. ob 23.30 na TVS 1 Napovednik:

Trije odtujeni sorodniki, dva brata in sestra, se srečajo, ker jih je k temu zavezala njihova pokojna mati. Njena oporoka pravi, če želijo podedovati več milijonov vredno posestvo, morajo na dolgo romarsko pot od Puy-enVelaya do Saint-Jacques de Campostelle med francosko-španskim hribovjem. Nevrotični Pierre, vaška učiteljica Clara in Claude, obubožani, a dobro vzgojeni alkoholik, ki še svoj živi dan ni delal, morajo skupaj na romanje … Režija: Coline Serreau Igrajo: Muriel Robin, Artus de Penguern, Jean-Pierre Darroussin, Pascal Legitimus, Marie Bunel

Načeloma imam rad francoske filme. Kar sem jih do sedaj gledal, imajo bolj izdelano odnosno komponento. Oz. z opisi odnosov se bolj kažejo nianse karakterjev. Res je prevečkrat tipičen akter kakšen salonski levičar oz. “intelektualec”, ki se kot Woody Allen ukvarja s svojimi strahovi, nervozami in praznino bivanja.

Filmu bi težko pripisal enoten žanr. Na trenutke drama, na trenutke komedija, na trenutke nadrealizem, na trenutke ljubezenski film.

Prav tako se to dogaja z glasbeno podlago: od rocka, popa, jazza, klasike do duhovne, cerkvene glasbe. Čeprav je rdeča nit gradnja odnosov in sprejemanje veselja in lepote Življenja na verskem romanju - to še daleč ni verski film, čeprav ima močno duhovno komponento.

Začne se z razglasitvijo oporoke mame, ki bo sprtim in odtujenim “odraslim” otrokom ogromno premoženje prepustila zgolj, če gredo skupaj romati v Santiago de Compostelo, k sv. Jakobu.

Liki otrok so zelo kontrastno orisani:

1. podjetnik, nevrotičen, se dokazuje z uspehi, doma ima ženo alkoholičarko, mu grozi, da bo naredila samomor. Poleg tega je ujetnik udobja, bogastva in še hipohonder. Kasneje vidimo, da ima še malomeščansko vzvišenost nad manj uspešnimi in rasističen pogled na obarvane ljudi.
2. učiteljica v javni, ateistični šoli, nevrotična, doma 5 otrok in brezposelni mož, zagrizena antiteistka, tipična francoska “levičarska intelektualka”.
3. zapiti, ločeni, nedelavni osvajalec, ki parazitira ljudi, predvsem ženske, postopa od gostilne do gostilne v enih in istih smrdljivih cunjah.

Romarska skupina se naslesnji dan dobi na železniški postaji.

1. Voditelj romarjev je tudi obarvane kože, skupino vodi profesionalno - se pravi, da je plačan za romanje, doma ima številne otroke in brezposelno ženo, ki se mu sredi romanja spari z njegovim prijateljem, pa še otrok mu zboli med romanjem
2. za rakom bolna ženska srednjih let, osamljena
3. dve maturantki, od katerih je ena zaljubljena v sošolca, Arabca
4. dva arabska najstnika, eden je omenjeni zaljubljenec, drugi pa naivnež in nepismen deček, ki ga je prvi prepričal, da bosta romala v Meko k sv. Jakobu.

Zanimivo je, da so kleriki v tem filmu vsi po vrsti prikazani negativno in humorno. Kot instucionalizirano odtujeni, osamljeni in v bogastvu cerkve uživajoči osebki, ki le te imovine niso pripravljeni deliti z nikomur.

Sam teh izkušenj nimam, pa sem parkrat romal. Pri vseh klerikih smo dobivali prenočišča, včasih hrano, velikokrat pa tudi gostoljubno sprejetost, pogovor.

Tudi molitve, duhovnih pogovorov in maš film ne prikaže. Prikaže zgolj na začetku kako pišejo listke s prošnjami, ki naj bi jih duhovnik vključil v mašo.

Nadrealistični ( sanjski) inserti prikazujejo zgolj notranjost udeležujočih, njihove strahove, njihove želje in upanja.

Glavni prednosti sta čudoviti prikazi narave, čarobne realistične fotografije krajine, gradov, hirbov, rek, travnikov. Kot bi gledal film o naravi, o potovanju jelenov s kamerami pritrjenimi na rogovje.

Druga prednost pa je v odnosnosti. Ostro zarisani karakterji čudakov ( ki so v mejah realnosti) omogočajo tako dobre zaplete in razplete kot nešteto humornih iskric. Da ne omenim ljubezenskih zgodbic.

Najbrž ni potrebno omenjati, da romanje in odnosi ( čeprav brez molitve) razrešijo marsikatere predsodke v naših junakih, transformirajo njihove bolečine, nepremagljive ovire, prenovijo njihove osebnosti.