PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'komunikacije' Kategorija

Črtica o T-2

Objavil pavel dne 11.01.2008

Kovač,

Ko sem napisal, da se z ĐejPiDijevim izvajanjem v vsem razen glede neke dileme strinjam sem pri tem bil natančen kot britev. mogoče nisi opazil, ma jaz sem natančno specificiral, da ne gre za dilemo “dobiček vs. morala”.

Zakaj to trdim? Zato, ker mislim, da je nekega dne Krambi Telekomovski Prvi (Krambi T.1.), prišel k svojemu bojda sorodniku Krambergerju maribosko-nadškofijskemu na redno spoved in mu na uho zaupal, da misli zapustiti Telekom in ima eno grešno željo, da glede na djestvo, da Telekom 1., po novem ne mara več njega, bi on naredil svoj Telekom drugi, ki ga bo tako tudi poimenoval T(elekom)-2.

Kakorhitro je izgovoril to zaupno spoved, je modri mož iz katerega je govorila dvatisočletna poslovna tradicija ustrelil nekaj povsem običajnih poslovnih vprašanj: ” Ka si nori? A da je toti bizines tak donosen in perspektiven!?” Krambi Telekomski takrat še vedno Prvi, je hitel razlagati, ka je to seveda donosen bizines, kak je v komunikacijah bodočnost ter, da on dobro ve kako se toti biznis ima delati, da bi bil profitabilen.

Oče Kramberger so po krajšem premisleku, počasi in psihodelično-sugestivno rekli, “… dobro, dobro, kje pa boš keš za investicijo dobil sin moj? Če prav razumem, praviš, da je f toto dejavnost treba zmetati za en mirakul penezof!”

Krambi T. 1. je komaj čakal, da ga oče to vprašajo, te je rezolutno, skoraj bi rekli neučakano izstrelil, “Čujte , na tej točki v zgodbo vstopite vi in finance mariborske nadškofije, ka pa te mislte, da sn k vam prišel ras zaradi spovedi?”

Oče so se počohali izza vuhla, svojega sorodnika Krambija T.1. karajoče pogledali in mu odvrnili: “No, dobro, dobro, dajta to z onim ekonomom malo bolj podrobno evaluirati. Jaz ga bom poklical, da te najavim. Čez dva tedna mi pa pridita skupaj poročati… Dobr, vem, da Powerpoint prezentacij ne obvladaš, sram te bodi sin moj, ma mi vseeno ne hodita brez binzis kejsa, sin moj. Brez tega mi Vatikan in prelatura ne bodo pustili niti prdniti.”

In tako so se spustili f toti bizines. Tam je pa naš novi Krambi T.2. veliko zapravljal z nakupi robe in storitev pr prjatlih in pr tem prakticiral enake šege s cerkevneimi penezi, kot poprej v T.1. z državnimi, le, da je tokrat bilo celo bolj lušno, saj uradno ni bil direktor in so drugi nosili odgovornost. Sicer je, roko na srce, tudi marsikaj ustvaril, nastal je čedalje bolj respektabilen konkurent Telekomu prvemu, ma vse skupaj je bilo daleč od pomembnega tržnega deleža, RoI pa ni bil nikjer na vidiku.

Zato je nekega dne na delovni mizi Očeta Krambergerja mariborskega nadškofijskega, pozvonil oni posebni telefon, oni črni stari analogni, ki ga tudi T-2 ni smel v Ajpi telefon konvertirati, in ko so oče Kramberger s potnimi rokami, vedoč vnaprej za kaj se gre, končno dvignili slušalko k ušesu, je glas iz Vatikana, v zoprno razpotegnjeni in zdolgočaseni skozinosni španščini, značilni za privilegirane španske prelate Opus Dei počasi spregovoril: “…analicé su último informe de proyecto de T-2. …Esta mierda no tiene ningún ROI. …Esta mierda no tiene ningunos ingresos. …Esta mierda no conduce en ninguna parte….Deshágase de este negocio….Véndalo ahora….. No discuta conmigo…. ¡Deshágase de ello!… Gigi le llamará pronto!…

Na tej strani posebnega telefona je Kramberger mariborski natančno deset krat pohlevno zamomlal …”Sí padre”.

Naslednji dan so slovenski mediji, tiskani in elektronski, svetu oznanili, “da je nadškofija jezna zaradi pornografije in bo T-2 prodala”.

T2 je za RKC postal naporen projekt, ker je treba še veliko več in pospešeno investirati, a profita še dolgo ni videti na vidiku.

Zato RKC nima nikakršne jebene “dobiček-morala” dileme, pač pa zgolj trilemo tipa “izguba-riziko-negotovost”.

Ka se bodo koji kurac jebali s totimi telekomunikacijami in nadškofovim dijaboličnim grobim nečakom, če pa je njim nižjevisečih sadežev v formi drugih tradicionalnih bizinesov praktično nešteto.

Gigi The Opus Dei Top-Gun business cleaner, je, tako, kot je gals iz Vatikana bil najavil, še isti večer poklical Krambergerja mariborskega nadškofijskega in mu rekel: “No vidiš, da sem imel prav, ko sem ti rekel že takrat, da je pametno tožiti TS. Zdaj, ko bova T2 prodala, bova vsaj polovico tega tožbenega zneska konvertirala v prejemek, kar bo skoraj v celoti pokrilo izgube”

LP shaman

na Forumu Financ

popravil(a) : 2008-01-11 17:47:13

1205Kovac je napisal(a): Torej po tvoje, problem (ne)profita in nč levih zraven? Vsekakor zanimivo videnje. LP
Levi so pri neprofitu T-2 seveda jebeno prisotni: preko Telekoma, ki zavira, onemogoča, spotika konkurente in med njimi T2. TS vodijo rdeči pravoverni iskratelovski japijevski meneđeri, ki so prototip moralnih horizontal in mojstri podmizništva in amoralnega nelojalnega konkuriranja. Njih so najbrž podmizno celo zaplodili. Toti levakarji in njih subverzija do T2 so prisotni tudi tako, da dirigirano kupujejo storitev TS, in so prisotni na vse druge načine na katere se da nagajati “farškemu” T2.

Vendar biznismenof v Vatikanu to nič ne gane. Oni so ugotovili, da zadeva nima šanse dovolj hitro postati cash cow in se umikajo. To je to, ne pa neka tam pronografska morala-profit dilema. Če bi profit bil in si bi RKC hotela delati reklamo s preganjnajem pronografije, bi prelatura teatralno zamenjala vodstvo in hkrati odstranila pornografijo.

Naslednji dan bi pa oni reveč Matevž Turk ves presenečen in razočaran novinarju zaupal, da je začuden zaradi odpovedi, saj mu nihče iz nadzornega sveta nikdar ni niti besedice rekel glede pornografije niti je kdaj dobil zahtevo, da pornografijo umakne. he.he.

P.S.

Zamislimo si, da je prelatura v Vatikanu že dojela, da bo TS prodan tako, da poslej ne bo več pametno, njihovim globalnim investicijam kompatibilno ali oportuno biti lastnik T2. To je lahko prav tako razlog za prodajo, razlog, ki ga nihče še ne jemlje kot možnega.

Druga varijacija na isto temo je: Slovenska rdečkarska politika se nagiba TS prodati onim obskurnim severnjakom. Bing iz DT dobi klic iz Opus dei prelature, “…Halo Bing, kako nakup TS, …kaj, nočejo vam prodati toti slovenistanski pizdeki, …vem, vem… čuj, ka pa če bi vi kupili T2 in totim pizdekom jebali mater na njihovem domačem terenu…Cena? Prava malenkost… 350 meljonof ojrotof, pa še nič nimamo proti, če jih kupite tako, kot ste hoteli,…iz Hrvaške….vem ja, da je to prevelika cena na naročnika, ma T2 jih toži za 120 meljonof, to morate tudi vpoštevati, kajti to tožbo bomo zlahka dobili…”

Lp shaman na Forumu Financ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Knjiga, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, komunikacije, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

T-2 problemi

Objavil pavel dne 11.01.2008

Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od drugih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob velikanskem že delujočem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za “osebno zgodbo”. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.

Siol je izkoriščal Telekomovo infrastrukturo

T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta Siol (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. Siol je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je,

  1. izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo,
  2. dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in
  3.  vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta.
  4. Bitka je bila krvava, Siol ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence,
  5. od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL,
  6. (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij).
  7. Siol je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je zgradila država in
  8. je bila za Siol praktično zastonj,
  9. drugim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval.
  10. Tako drago, da niso bili konkurenčni Siolovim cenam.

Kramberger je tehnik in ekonomist

Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo tako imenovani sektor za operaterje, ki ga je enkrat na teden brifiral, kako je treba “ravnati” s konkurenco. Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: “Bil je idealna kombinacija človeka

  1. s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo,
  2. hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij.
  3. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven,
  4. aroganten in
  5. zelo hiter z izjavami,
  6. zavračanji,
  7. zasmehovanji in
  8. (menda) celo resnimi grožnjami.
  9. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar.
  10. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.” (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili februarja 2004, formalno zaradi njunih “vizionarskih” (a prezgodnjih) idej o reintegraciji Siola v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta pozneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU za liberalizacijo telekomunikacijskih storitev prehud. Reintegracija Siola je bila seveda potrebna, ker je bil Siol, zaradi predatorskih cen, povsem nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (večkratne dokapitalizacije …).

Kramberger kot Steve Jobs

Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega “otroka” zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po menedžerskem odkupu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, s svojim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.

Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Ker je nečak mariborskega škofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Ker je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti.

Zato je stavil na

  1. postavitev lastnega, predvsem optičnega omrežja in
  2. z najnovejših tehnologij za prenos podatkov,
  3. ter seveda na nadaljevanje brutalne Telekomove prakse zatiranja konkurence.

Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in pozneje še tehnologije FTTH širokopasovnega dostopa. T-2 gradi svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 milijona evrov, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi preostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema Siol in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za Siol, kot bi se sicer. Gre za tako imenovani vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen pogodbe Evropskih skupnosti in tudi 10. člen zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: “Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!” (Finance, 23. novembra 2004) T-2 ima problematičen odnos do uporabnikov

Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, ali se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ne neha ponujati pornografskih vsebin.

Kako močni so cerkveni moralni pritiski?

Vprašanje, ki se ob tem postavlja in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še sorazmerno nizka. Ob približno 50 tisoč uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov evrov, pa še kakšnih 15 do 20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat nižja od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma precej zmanjšala.

Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, ampak predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo ta vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bodo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna Katoliška cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.

Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega škofa. Huda dilema za Cerkev.

Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja ter Vienna University of Economics and Business Administration in nekdanji minister za razvoj 

V Financah

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, komunikacije, liberalne reforme ( PRO FREE Market), tehnologija in znanost | 1 komentar »

Prodaja Telekoma: Gantar vs. Shaman

Objavil pavel dne 9.01.2008

1Pavel je napisal(a): Z izjemo enega stavka se z Jožetom Damjanom tako rekoč v ničemer ne strinjam. Tekst je površen, zaletav, določena stališča pripisuje ljudem, ki jih niso nikoli izrekli, dokazi za trditve so zbrani po načelu “rekla-kazala”, sploh pa mislim, da v tekstu stoji samo ena stvar – in to je njegovo slepo prepričanje, da je Telekom “treba prodati pa naj stane kolikor hoče. In zdaj naprej k stavku s katerim se strinjam. Ne boste verjeli, tudi jaz menim, kot sem menil vseskozi, da bi bilo dobro če bi lahko Telekom prodali, citiram, “po ceni, ki bo višja ali vsaj blizu sedanji tržni ceni, ter ponudniku, ki bi Telekomu lahko omogočal dolgoročni razvoj” (strateškemu kupcu torej). Ampak je tu manjši problem: takšnega ponudnika kot kaže NI in malo je verjetno, da se bo pojavil tudi po 15. januarju , ko bodo trije ponudniki oddali dopolnjene ponudbe. No, če Jože Damjan vztraja pri tej trditvi, bi bilo dobro, če bi za vse kar je napisal pred to izjavo uporabil tipko “delete”, saj nekako ne sodi k stavku, ki sem ga citiral. Ne da bi s spuščal v kakšen celovit komentar njegove “hvalnice prodaji”, bom vseeno opozoril na nekatere trditve, ki po mojem ne držijo. Najprej seveda to, da me je napačno klasificiral v skupino, ki sploh nasprotuje prodaji Telekoma. Temu nikoli ni bilo tako, naj si pač pogleda moje izjave v zadnjih sedmih letih. Prav dolgčas mi je že pojasnjevati, da leta 2001-2005 nikakor niso bila leta v katerih bi lahko dobro prodali Telekom strateškemu partnerju zaradi močnega padca vrednosti TK podjetij. Omenjam samo zato, da bi opozoril na maniro “mladih ekonomistov” da, da svoje argumente lahko razložijo samo tako,da sproti malo ozmerjajo tudi druge ljudi. Okoli reguliranja telekomunikacijskega trga – zopet ne ve, da je bil do 1.1. 2001 trg dejansko zaprt in šele z dvema zakonoma iz leta 2001 in 2004 ter z vzpostavitivijo ustreznih institucij smo začeli vzpostavljati ta trg. Priznam pa, da je bilo to težje in bolj konfliktno, kot sem si predstavljal in uprava Telekoma je bila močan protiigralec v tej igri. Za tolažbo: v Veliki Britaniji so TK trg začeli opirati leta 1986, pa so se v teh letih še vedno ukvarjali z problemi razvezave lokalne zanke in številnimi drugimi problemi. Odpiranje trga je palica z dvema koncema: nekateri so našli svoje tržne niše, nekateri pa tudi niso preživeli. Kaj me je najbolj zmotilo pri njegovem članku? Gotovo stavek iz podnaslova “Prodaja Telekoma bo, ker preprosto mora biti”. Po mojem mnenju ni bolj napačnega stališča kot je to, kajti implicira prodajo “za vsako ceno” in prav v nasprotju s stavkom, ki ga je zapisal na koncu. Prodaja TS naj se zgodi, če z njo dosežemo določene cilje, kar zadeva ceno, strateško povezovanje, izboljšanje storitev, vključno s primerno ceno teh storitev itn. Že večkrat sem omenil, da je koristna prodaja večinskega dela TS ustreznemu strateškemu partnerju predvsem zaradi tega, ker TS zelo majhen in bi zaradi tega utegnil imeti resne težave v roku kakšnih desetih let. Jože Damjan v nadaljevanju utemeljuje, da je prodaja dobra tudi zato, ker je TS tipični monopolist, ki zlorablja prevladujoči položaj itn. To je res, s TS so bile velike težave. Vendar, sodeč po izkušnjah s privatiziranimi telekomunikacijskimi monopoli v vzhodnoevropskih državah, pa so težave s takšnimi monopoli še neprimerno hujše. Lahko bi natresel celo vrsto zgodb, ki so mi jih pravili ljudje iz vzhodne Evrope, kjer so praviloma prej prodali incumbente, še preden so vzpostavili trg. Nauk je: TK monopolist v državni lasti je hudo, še hujše pa TK monopol v lasti kakšne TK velikanke! Pa ni treba iti v vzhodno Evropo – lahko greste v Španijo in boste naleteli na podobne očitke, čeprav je Telefonica 100% privatna, ali pa v Nemčijo… . Damjan verjetno ne ve, da smo na tedanjem ministrstvu za informacijsko družbo vseskozi nasprotovali vezavi ISDN-ADSL, kot tudi vezavi ADSL na SIOL – vse to so bile predmet spora med večinskim lastnikom in upravo TS, ki se je iztekel v odstop tedanjega predsednika uprave… . Ne strinjam se s tem, da sta APEK in UVK z namernim nedelovanjem omogočala TS zlorabo položaja. Kvečjemu bi lahko rekli, da je bil v prvih letih TS korak pred obema regulatorjema, ki sta se svoje vloge šele učila. Tudi sicer se Damjan pri tej argumentaciji nekoliko zaplete: kako naj razumemo dejstvo, da je država kot lastnica preko regulatorjev TS zavestno omogočala zlorabo položaja, hkrati pa je imel TS največ upravnih sporov in tožb proti državi? In jih ima verjetno še danes. Damjanu se zdi tudi pomembno, da od TS s pomočjo privatizacije zbrca stran domače dobavitelje, predvsem pa Iskratel. To pomeni samo to, da bo Iskratela v “privilegiranemu” položaju zamenjal Siemens, ali pa kakšno drugo podjetje. Ne bodimo naivni: tudi drugi privatni telekomi v bolj tržnih razmerah kot so naše vzdržujejo “privilegirane” odnose z nekaterimi dobavitelji, saj na ta način želijo izkoristiti prednosti tehnološkega razvoja, obenem pa dobavitelj, ki ni sposoben opreme prodati doma nima kaj iskati na drugih trgih. Takšne povezave so škodljive tedaj, kadar takšen dobavitelj ni sposoben razvijati opreme, ali pa kadar gre za pretirane cene. In na koncu Damjan pametno sklene, da je ključno povečati dobiček TS in to tako, da poleg racionalizacije – s čimer se strinjam – poveča tudi cene. Predvsem uporabniki TK storitev bomo znali ceniti njegov nasvet. In naj mi pove – kdo l pri zdravi pameti, da bi dvigovali cene fiksne telefonije ob tem, da promet na fiksnem segmentu stalno upada? Ampak če je cilj prodaje: večji dobiček za nove (tuje) lastnike in srečno življenje nas uporabnikov z bistveno višjimi cenami, kakšnih pomembnih konurentov pa na dvomiljonskem trgu tako ali tako ne bo – potem je treba Telekom prodati, pa naj stane kolikor stane.
No evo, očitno je, da narodne vedno veljajo, saj mačka povsem očitno zacvili, ko ji stopiš na rep.

Tovariš Gantar so se oglasili in nam postregli s tipično LDS-ovsko alkimistično demagogijo.

Tovariš Pavel, uvodoma bi ti rad rekel, da vem, da ste ti in Blaž, skupaj s Frenkom Dolencom in društvom iz Iskratela, ključni protagonisti tistega, čemur jaz rečem škofjeloška smer v ogromni gori demagoškega sklicevanja na nacionalne interese. Seveda so narodno-zavedni Janša in brata Podobnik, da o nacionalističnem Jelinčiču niti ne govorim, v tej zadevi neomajno z vami. Očitno se zalo dobro ujemate, ko je Slovenijo in Slovence treba izolirati od blagodejnih učinkov investicij iz tujine. Ker vam je jasno, da kseno investitorja ne bo možno manipulirati in uporablajti za notranje politične in kleptomanske daj-dam igre brez meja. Mirkota Tuša se recimo še da, kar je Tona zelo lepo demonstriral.

Najprej te želim spomniti na dejstvo, da ima Siemens uradno nekaj manj kot 50% delež v Iskratelu, neuradno, z vpoštevanjem politično modro “parkiranih deležev”, pa 52 koma jozef. Kar pomeni, da Siemens tam mrači in oblači.

Zaključimo bratje: Dodeljevanje poslov posvečencem iz Iskratela je nacionalni interes, ampak ne slovenski, pač pa, če sploh čigav naci-interes, potem nemški. Zakaj? Predvsem zato, ker Siemens striktno, sistematično in dosledno, ampak dosledno tovariš Pavel, z Iskratelom funkcionira preko “kreativnih transfernih cen”, ki kakega pomembnega dobička ne delajo v davčni banana republiki Slovenistan, ampak kje drugje. To štakemo Pavel, knede?

Ja Pavel, navedel si enega izmed številnih možnih razlogov zakaj je, kot ti temu milo rečeš “privilegiran položaj” dobavitelja v nekem podjetju škodljiv. In veš kaj – Ja, Iskratel ni sposoben razviti izdelkov in rešitev , ki bi bili v svetovni špici. Ni, pa če se napenja cel SLO parlament. Morda pa kdaj v bodočnosti bo, če ga nehate klijentelistično ujčkati in ga prisilite na konkurenčen boj in posledično na inovativnost. Amen prvič!

Ja Pavel, Iskratel je in še vedno zaračunava super premijumske cene davkoplačevalskemu TS. Amen drugič!

Ja Pavel, Iskratelove interakcije s Telekomom so neizogibno, ekstremno koruptivnega značaja, gojišče korupcije in klijentleizma, pa še kaj se bi našlo. Amen tretjič!

Vprašaj Graška in Krambija, ko ju kdaj pa kdaj srečaš, ali je res, da je Iskratel za centreks port Telekomu zaračunaval 700 EUR brez telefona seveda, centreks, ki je funkcionalno zgolj bled surogat rešitvam za poslovne komunikacije na temelju recimo tej nalogi povsem dediciranih upravljanih IP strežniških sistemov, ki so pa v enakem obdobju v Sloveniji na prostem in super-kompetitivnem trgu bili na voljo za maksimalnih 250 EUR na port in s tendenco padanja cen. Danes dosegljivi za 70 EUR na port. S pravo dedicirano poslovno uporabniško napravo vred.

Vprašajte Graška tudi, kolikšen je bil RoI za tašen port, pa ne pozabite prišteti še vse druge stroške, med katerimi so bili tudi 60 EUR na uporabnika na leto zgolj nepotrebnih intervencij na neustrezni-zastareli TDM tehnologiji, kjer je inženir romal na pot že zaradi trivijalnih dijagnostičnih problemov.

Vsak, ki se loti računanja ROI na temelju naročnine 5 EUR na mesec in maksimalnega prihodka iz “impulzov” zelo hitro odneha, saj mu je jasno, da nekdo, ki mesečno na port zasluži maksimalno (zelo benevolentna cifra) 50 EUR, potrebuje samo za plačilo porta in vzdrževanja/podpore Iskratelu cca 280 mesecev. Gledano statično! Ker pa vsako leto nosi nove stroške, pa je jasno, da se investicija nikoli ne povrne. Če pa vpoštevamo, da je življenska doba infrastrukture danes maksimalno 4 do 7 let, pa je jasno, da se to ne more nikoli izplačati.

Grašek je potem šel v akcijo in “drastično znižal cene”. Na 400 EUR. Pri katerih prav tako ni bila možna povrnitev investicije.

Vi, Pavel ste v bistvu od davkoplačevalcev jemali drakonsko visoke davke in jih v imenu “naci interesov”, prikrito podarjali Iskratelu oz. Siemensu oz. lastnikom Siemensa in seveda nekaj malo, kolikor so dopustile transferne cene, tudi onim našim 48% lastnikom Iskratela.

Najbrž ste to razen iz razlogov naci-interesov počeli iz kakšnih altruističnih razlogov, ker so se vam bogati prašiči med delafci zdeli prebogati v primerjavi z recimo Zlatkom Kavčičem in družino Von Siemens, pa ste v svoji znani marksistični maniri naredili malo uravnavanja po svetem Pavelu, Blažu in Frančišku.

S tem Pavel, ko ste na račun davkoplačevalcev Iskratelu, oz. Siemensu zagotavljali privilegiran položaj in se s tem srdito borili za [nemške] nacionalne interese, ste mimogrede uničili 25 malih slovenskih podjetij, ki so se ukvarjala s sistemsko integracijo na področju poslovnih komunikacij. In ste hkrati trg pustili praktično brez konkurence.

Tega “uspeha” centreksa, tovariš Pavel, ni nikjer drugje na svetu. Centreks so v Evropi imeli le še v zelo omejenem obsegu v UK in nekoliko bolj razširjeno v Švici. Ampak seveda po povsem drugačnih cenah, ki niso bile nič deavstirajoče dampinške do drugih ponudnikov rešitev za poslovne komunikacije. Le Slovenistan, TS in Iskratel, ob izdatni podpori in žegnu slovenske partitokratske kamarilje (takrat seveda predvsem vaše vladajoče LDS!), je sposoben takih “vratolomnih neverjetnih uspehov”.

Da se razumemo, sam poslovni model upravljanih komunikacij na temelju gostovanja podjetij na infrastrukturi ponudnikov TK storitev, je nekaj zelo zaželenega, je zelo koristno za gospodarstvo in je načeloma win-win za vse, ma ne na takšni primitivni uporabniško nefunkcionalni tehnologiji, za nenormalno visoke nabavne cene za TS in po nenormalno nizkih, konkurenco-uničujočih dampinških cenah na trgu.

Centreks je med drugim, vzpodbudil barbarsko-primitivno reakcijo menagementa v 40% SLO podjetij, ki so svoja podjetja na centreks naročali zato, “ker ne more biti toliko slab, koliko je nesramno cenen”. S tem seveda niso opazili, da so dolgoročno svoje podjetje pahnili v kameno dobo komuniciranja, ampak s tem se bodo soočili nekoč v bodočnosti. Ker se trenutno tega sploh ne zavedajo.

Ne vem zakaj Damijanu očitaš, da se bori za višje cene, saj, če smo pošteni vemo, da Damijan tega ni napisal. To jemljem, kot tvoj demagoški egotrip, ki ga sicer očitaš, kakor podcenjujoče rečeš ti – “mladoekonomistom”, ki, kot praviš, “…svoje argumente lahko razložijo samo tako, da sproti malo ozmerjajo tudi druge ljudi…”. Evo, pa si v resnici sam podlegel še slabšemu notranjemu klicu.

V resnici je med vrsticami jasno razbrati, da si ti Pavel absolutno proti prodaji Telekoma. To pojasni marsikaj. Če ne bi bilo povsem očitno kako tragično po davkoplačevalski TS se bi to končalo, bi jaz osebno dobro vilo prosil, da se vam, ki to avanturo zagovarjate, omogoči, da TS ostane državni. In se bi potem čez 10 let srečali, da se pogovorimo o tem, zakaj je TS propadel potem, ko so na trg vstopili štirje globalni igralci recimo.

Ampak, kaj nam bo satisfakcija, da smo Pavlu in njegovim škofjeloškim jahačem apokalipse dokazali, da Slovenija, Škofja Loka in Labore v resnici niso center sveta, ter, da v resnici proti vetru neuspešno ščijejo celo dedi, ki ga imajo dvakrat daljšega, kot je naš.

Praviš, da pravega ponudnika za nakup Telekoma ni. Je, Pavel je pravi ponudnik je, to je DT oz. njegova hčerka Matav. Ta je kar pravi. E, to kakšna bo cena je pa odvisno tudi od tega, kakšne vse okostnjake je DT našel v omarah TS, ko je delal skrbni pred-pregled in ne recimo zgolj od cene na borzi, ki vemo, da v Sloveniji ne pomeni veliko, ker nima nujno kaj dosti zveze s stanjem v podjetju. Recimo okostanjak tipa pogodba z iskratelom o večletnem sodelovanje vredna bojda fantastičnih (ali je to sploh normalno in možno?!) 450 milijonov EUR. Kako naj cena en pade, če je Iskratelov deream team v vrhu telekoma, po balkansko zvijačno, med postopkom privatizacije sprejel takšne bjanko obveznosti. Bog te nima rad, kakšna dijabolična pamet je to!

Cilji prodaje Pavel so: Izmakniti TS iz primeža slovenske partitokratske politične kamarilje, zatreti koruptivno-klijentelistične prosti trg uničujoče povezave davkoplačevalskih podjetij s posvečenci in vso umazanijo v njihovem zaledju, pripeljati UVK v pozicijo, da lahko zares igra vlogo neprizadetega, neinvolviranega in od politike nemanipuliranega regulatorja in gardijana načel prostega trga in potrošnikov, ter končno in morda bi moral reči, predvsem, zagotoviti da TS postane del družine globalnega ponudnika TK storitev.

Interesi Iskratela oz. če sva poštena in neposredna -kar Siemensa, so pri privatizaciji povsem irelevantni. Vam (slovenski podmizno zdilani partitokratski kamarilji) Pavel, pa so očitno bili interesi nekaterih dobaviteljev toliko bolj pomembni od davkoplačevalskih, da ste med pogoje privatizacije na vrh lestvice devetih božjih zapovedi zrinili obskurne zahteve tipa ” Novi lastnik se obvezuje, da bo TS še naprej v imenu [nemških] naci-interesov, kupoval od Iskratela (Siemensa) in to celo vsako leto več. In takoj kreirali dolgoročne obevznosti TS do Iskratela. Za vsak slučaj!

Zato, dragi Pavel, ni fer Damijanu demagoško podtikati, da je cilj prodaje večji profit za novega (o, bog kseno lastnika!). Damijan je opozoril, da TS nima ustrezno visokega dobička zato, ker ste mu vi – eksponenti slovenske marskizmu zavezane skupnoskledarske partitokratske kamarilje vsilili nešteto popačitvenih obveznosti od tega, da hrani Iskratel-Siemens, do tega, da ima 1000 preveč zaposlenih in tega, da ga vodi vodstvo sestavljeno iz praktično Iskratelovih vojščakov, ki mimogrede sponzorirajo po naročilu politike. Sponzorirajo športe in “športe” seveda.

Ravno tvoj post, eksplicite in med vrsticami razgrne glavni argument, ki je v prid avtorjevi trditvi, da je Telekom treba prodati takoj in zdaj!

LP shaman na forumu Financ

op. Pavel: prepričajo me seveda argumenti klasično liberalnega Shamana proti socialističnemu flozanju Gantarja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, komunikacije, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »

Telekom je potrebno prodati

Objavil pavel dne 6.01.2008

Dogodki zadnjega meseca, ko je komisija za prodajo Telekoma najprej v začetku decembra preložila rok za oddajo zavezujočih ponudb in nato prejšnji petek ta rok podaljšala še za 10 dni, da bi dobila izboljšane ponudbe, mnoge komentatorje in javnost navaja k razmišljanjem o tem, da s prodajo Telekoma tudi tokrat ne bo nič. Mnogi komentatorji, predvsem borzni analitiki in nekateri dobro informirani viri, menijo, da prodaje ne bo, ker so pač finančne ponudbe treh še preostalih ponudnikov prenizke (nekoliko pod ali nad sedanjo borzno ceno), in da so ponudbe tako nizke predvsem zaradi precenjenosti delnice Telekoma (v pričakovanju prevzemne premije), preveč ostrih prodajnih pogojev države ter finančne teže tožb, ki visijo nad Telekomom. Druga skupina meni, da gre pri vsem tem le za taktični manever vladne komisije, kako pripraviti javnost na dejstvo, da prodaje Telekoma ne bo. Tretja skupina komentatorjev, v katero naj bi sodili različni “strokovnjaki”, pa v osnovi nasprotuje prodaji Telekoma, češ da ni potrebe po tem, ker država ne potrebuje denarja, ker od prevzemnika ni mogoče pričakovati prenosa novih tehnoloških rešitev, saj naj bi bil naš Telekom že itak tehnološka špica in ker se nima smisla odrekati dobičku od Telekoma in ga transferirati v tujino.

Prodaja Telekoma bo, ker preprosto mora biti

Prva skupina komentatorjev ima v svojem bistvu prav, čeprav se z njihovim sklepom osebno ne strinjam in menim, da prodaja Telekoma bo, ker preprosto mora biti. Vendar več o tem v nadaljevanju. Bolj problematična je tretja skupina, ki z “ljudskimi” mnenji dejansko demotivira javno mnenje in ustvarja negativno politično klimo in pri tem danajsko polaga vladi v usta alibi za morebiten odstop od prodaje Telekoma. Dejansko gre za skupino komentatorjev in akterjev okrog Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, d. o. o., in kroga nekdanjih članov LDS (zdaj pa Zares in SD), ki je v skupni navezi enkrat tik pred zdajci že minirala prodajo Telekoma. Po eni strani gre za tipično mencigerjansko ljudsko nasprotovanje kakršnikoli privatizaciji s populističnimi argumenti, po drugi pa za tipično politikantstvo s ciljem zbiranja političnih točk s cenenim populizmom ne glede na tematiko.

Toda v ozadju nasprotovanja privatizaciji Telekoma so bistveno manj prozorni in bistveno močnejši interesi od zgoraj navedene naveze, ki uporablja populistično retoriko. Pri tem pa ne bi a priĂłri izključil možnosti, da omenjeno navezo EIPF-ex LDS instrumentalizira za svoje interese dotični lobi iz ozadja. Naj ob tem navedem, da Telekom v sodnih postopkih recimo zastopa odvetniška družba Zdolšek (ki zastopa tudi Pivovarno Laško, Delo in tako naprej) in da Telekom gospodarsko in kadrovsko popolnoma obvladujejo dobavitelji prek Iskratela. Ni pa nepomemben vpliv skupine prijateljev iz košarkarskega kroga Gregorja Golobiča na upravo Telekoma. Javno prodaji Telekoma (ob Mencingerju in Cviklu) najbolj nasprotuje Pavle Gantar, član Golobičeve stranke Zares ter nekdanji minister, ki je nekoč že zaustavil privatizacijo Telekoma in ki kot minister za informacijsko družbo v najpomembnejšem obdobju (2000-2004) ni bil sposoben regulirati telekomunikacijskega trga tako, da bi omogočil razvoj konkurenčnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev.

Zakaj je prodaja Telekoma dobra

Posvetimo se raje vprašanju, zakaj je prodaja Telekoma dobra in zakaj je dobro, da se zgodi prav zdaj. Naj najprej navedem nekaj dejstev, zakaj je Telekom treba privatizirati. Prvič, kot sem pisal že konec avgusta, je slovenski Telekom tipični monopolist, ki popolnoma obvladuje trg, zlorablja svoj tržni položaj in ki je dolga leta zaradi svojega položaja in političnih navez paraliziral delo obeh regulatorjev – APEK (Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS) in UVK (Urad RS za varstvo konkurence). Takrat sem tudi podrobneje navedel, kako sta oba regulatorja s svojim namernim nedelovanjem omogočala Telekomu zlorabo položaja. UVK je denimo v svetovnem merilu rekorder po dolžini postopka v zvezi s Telekomovim omejevanjem konkurence na trgu interneta. Postopek, ki ga je UVK uvedel že septembra 1999, je dokončal po mnogih pritožbah zaradi neaktivnosti šele oktobra 2007 (torej po dobrih osmih letih), vendar pa bo postopek trajal še najmanj dve do tri leta na upravnem sodišču, kamor se je Telekom zagotovo pritožil. Težava je v tem, da je Telekom v tem času popolnoma uničil nastajajoče majhne tekmece in da je zmaga pritožnikov danes povsem jalova, saj je z današnjega vidika zadevna tehnologija, s katero so konkurirali Telekomu, že zdavnaj zastarela. Če bi se UVK pravočasno odzval, bi imel Telekom ves čas konkurenco, ki bi se lahko razvijala in uvajala konkurenčne sodobne tehnologije in storitve. Podobno je pri APEK, ki se vprašanja nelojalne vezave ISDN- in ADSL-priključka več let ni hotel resno lotiti in je izdal odločbo šele potem, ko je Telekom že nehal ponujati to vezavo. Prav tako je APEK potreboval dolgih pet let, da je preštudiral Telekomove cenovne škarje, ki so konkurenci preprečevale vstop na trg širokopasovnega interneta, in šele 11. oktobra 2007 končno izdal odločbo o cenovnih škarjah na nerazvezani zanki. Vendar, in to je tipično in simptomatično za delovanje obeh regulatorjev, se ta odločba nanaša na del trga, ki danes ni več aktualen. Je pa ta trg bil zelo aktualen ob svojem nastajanju v letih 2001-2003. Tako sta oba regulatorja s svojim nedelovanjem ali z dolgoletno zamudo dejansko ves čas onemogočala razvoj konkurence. Najbolj perverzno pa je dejstvo, da se sam Telekom po desetih letih vztrajnih zlorab monopola še danes vede kot užaljena nevesta in vlaga pritožbe zaradi oškodovanja dobrega imena in kratenja človekovih pravic. Tako Telekom že v prvi od tožb proti odločbam UVK iz leta 1997 zaradi zlorabe pri telefonskih številkah za dostop do interneta pravi: “nadalje je tožnik zaradi večkratne objave napadene odločbe utrpel posredno škodo zaradi okrnitve dobrega imena tožnika”, in “ker je napadena odločba temelj za takšne odškodninske tožbe, jo izpodbijamo zaradi preprečitve morebitne bodoče škode”. Še več, Telekom uporablja celo ustavno pritožbo proti odločbi UVK iz leta 2000 zaradi zlorabe pri paketih ISDN, kjer pravi, da s tem, ko sta upravni organ in sodišče “ravnanje pritožnika (Telekoma, op. p.) očitno napačno, samovoljno in arbitrarno označila za prepovedano ravnanje zlorabe monopolnega položaja po 10. členu ZPOmK, čeprav to ni, je bila tudi kršena pravica pritožnika do nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS)”! Si predstavljate, Telekom, ki je dokazano zlorabljal svoj monopolni položaj in kršil konkurenčno pravo, se sklicuje na 74. člen Ustave RS o svobodni gospodarski pobudi, pri tem pa ne omenja, da isti člen govori tudi o varstvu konkurence! Hkrati pa se sklicuje na 35. člen Ustave RS o kratenju osebnostnih pravic. To je podobno, kot da bi se množični morilci iz Vukovarja pritožili, da so jim bile z objavo njihovih imen v napovedi začetka sojenja proti njihovemu hudodelstvu kratene osnovne človekove pravice!

Telekom podobno kot Pivovarna Laško

Prav zato je Telekom treba privatizirati, ker bodo s tem pretrgane incestne povezave znotraj države – med Telekomom kot gospodarskim subjektom in državo kot hkrati njegovim lastnikom, regulatorjem in neodvisnim arbitrom. Regulatorja bosta bistveno bolj dosledno skrbela za varstvo konkurence na telekomunikacijskem trgu, ko Telekom ne bo več v državni lasti, ne bo več “naš”, ampak bo le še eden, čeprav dominantni, izmed ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Prišlo bo do podobne situacije kot v zadevi Laško proti državi. Dokler je bilo Laško zaveznik vladajoče politične opcije, je lahko počelo, kar je hotelo – kršilo prevzemno zakonodajo, dopuščena mu je bila skoraj popolna koncentracija na trgu piva in negaziranih pijač, dopuščena mu je bila vertikalna povezava s svojim glavnim trgovskim kanalom. Iz zadnjih dogajanj, ko Laško ni več v prijateljskih odnosih z vlado, smo videli, kako malo prave “politične volje” (nastop predsednika vlade na televiziji, zamenjava direktorja UVK, dodatna sredstva za UVK) je potrebno, da se UVK zgane in začne resno delati. Ampak na žalost samo tiste stvari, za katere obstaja politična volja. Ko bo tudi Telekom zunaj dosega vlade, se bo nenadoma povečala tudi politična volja za boljšo regulacijo trga telekomunikacij. In potem utegne UVK kaj hitro dokončati postopek proti Telekomu zaradi vezane prodaje priključkov ISDN in ADSL, ki se vleče še iz leta 2004, ali končno celo uvesti postopek proti Telekomu zaradi cenovnih škarij, ki so Plahutnika “žulile” že pred petimi ali šestimi leti, pa si postopka ni upal (ali smel) lotiti.

Drugič, Telekom obvladujejo njegovi dobavitelji okrog Iskratela, ki na račun Telekoma izjemno dobro živijo (več o tem, kdo in kako obvladuje Telekom, si lahko preberete denimo v reviji Monitor, november 2007). Seveda na račun naročnikov in na račun manjšega dobička. Telekom je potreben tako tehnološke posodobitve kot tudi obsežne racionalizacije (okrog tisoč presežnih zaposlenih) in kadrovske prenove. To mu lahko zagotovi samo ustrezno močan tuj strateški partner. Srednjeročno se naš Telekom brez strateškega partnerja ne more učinkovito razvijati in ne more ponujati sodobnih tehnoloških rešitev in storitev, kot jih svojim uporabnikom ponujajo tuji veliki konkurenti. Brez tega pa smo na slabšem predvsem mi, uporabniki telekomunikacijskih storitev. Zato je privatizacija Telekoma predvsem v interesu nas, porabnikov, ker bomo najprej pri samem Telekomu deležni tehnološko boljših in bolj kakovostnih storitev, hkrati pa bomo več podobnih storitev lahko deležni tudi pri konkurenci, ki je državni monopolist Telekom ne bo več mogel zatirati.

Razmere za prodajo Telekoma so optimalne

Zakaj je treba Telekom prodati prav zdaj? Spomnimo se, da je prodaja Telekoma spodletela že leta 2001 z argumentom takratne vlade, da razmere na trgu (upad tečajev delnic telekomunikacijskih podjetij) niso primerne, kar je bil seveda le priročen alibi. S tega vidika so danes razmere za prodajo Telekoma optimalne, saj si je trg spet zelo opomogel. Hkrati pa je tržna cena Telekoma danes zelo napihnjena v pričakovanju prevzemne premije. Po zbirnih podatkih revije Monitor ter Razgledov.net je jasno, da je tržna cena slovenskega Telekoma glede na njegovo dobičkonosnost za približno dvakrat previsoka. Analitiki ugotavljajo, da povprečno razmerje tržne cene glede na dobiček v starih članicah EU znaša 14, v novih članicah 17,2, medtem ko je to razmerje pri Telekomu Slovenije več kot dvakrat višje in znaša 29,2, kar je sploh najvišje razmerje med vsemi evropskimi telekomunikacijskimi družbami. Drugače povedano, slovenski Telekom ima izjemno majhen dobiček, ta pa je majhen zaradi predatorskih cen, s katerimi naš Telekom vztrajno izriva konkurenco, in zaradi izčrpavanja prek dobaviteljev. Normalen lastnik bi poskrbel za višjo dobičkonosnost Telekoma, tako da bi notranje racionaliziral podjetje in racionaliziral sistem nabav. Poznavalci trga pravijo, da je slovenski Telekom pravzaprav gnilo jajce med evropskimi telekomi, da je hudo precenjen in da zato zanj ni prevelikega zanimanja med uglednimi evropskimi telekomi. Najprej zaradi tehnološkega zaostajanja (napačna strategija pri uvajanju IP-tehnologije, predolgo vztrajanje pri ISDN, neizkoriščen tržni potencial pri ADSL, pomanjkljivosti dostopovnega in krajevnega omrežja, težave z uvajanjem širokopasovnega dostopa, predvsem v primeru večjih prenosnih hitrosti in IP TV, zaostanek pri gradnji optičnega omrežja in podobno). Prav tako je Telekom precenjen tudi zato, ker ni oblikoval rezervacij za odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili tekmeci (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM in drugi), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, je 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino sedanje tržne vrednosti Telekoma.

Vse to pa pomeni, da je treba Telekom prodati danes, ko tožbe še niso realizirane in je njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Če prodaje ne bo, bodo zdaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev.

Vladi in njeni komisiji za prodajo Telekoma zato polagam na srce, naj postopek prodaje Telekoma izpeljeta do konca, in sicer po ceni, ki bo višja ali vsaj blizu sedanji tržni ceni, ter ponudniku, ki bo Telekomu lahko omogočal dolgoročni razvoj. Odstop od prodaje ne pomeni le izgube ugleda slovenske države, ampak predvsem konkretno gospodarsko škodo ter nadaljevanje izkoriščanja porabnikov prek Telekomovih nenehnih zlorab monopolnega položaja. Edina stvar – ob pogajanjih s posameznimi ponudniki -, ki bi jo jaz v sedanjem privatizacijskem postopku Telekoma spremenil, je, da bi vsaj pet do 10 odstotkov iz preostalega 25-odstotnega lastniškega deleža države prodal fizičnim osebam z 10-odstotnim diskontom glede na doseženo prodajno ceno.

Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja ter Vienna University of Economics and Business Administration in nekdanji minister za razvoj

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, komunikacije, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika, stranka LIBERALCI | 2 komentarjev »

Nastajanje odprte znanstvene enciklopedije

Objavil pavel dne 27.12.2007

Wikipedia je  odprta enciklopedija, toda na tekst se je težko zanesti, ker je prevečkrat zlorabljena demokratičnost nastajanja teksta.

Pri Googlu so se odločili, da bodo znanstvenike, ki bodo tekst enciklopedije pisali plačali.

Googlova enciklopedija se bo imenovala KNOL.

http://googleblog.blogspot.com/2007/12/encouraging-people-to-contribute.html

  • Share/Bookmark

Objavljeno v internet, tehnologija in znanost | 2 komentarjev »

Geopedia

Objavil pavel dne 16.11.2007

VIR: http://www.geopedia.si/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v internet | Brez komentarjev »

Absurdi Srbije

Objavil pavel dne 16.11.2007

absurdi Srbije, črni humor

link http://www.srbovanje.com

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor, internet | Brez komentarjev »

Spisek blogov

Objavil pavel dne 19.10.2007

zanimivo. Morda bom kdaj potreboval.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v internet | Brez komentarjev »