Siemensov glavni konkurent je GE.

“General Electric daleč spredaj

Po izračunu kazalca, ki pokaže, koliko prihodka družba ustvari na zaposlenega je zelo jasno, da Siemens močno zaostaja za GE. Prihodki Siemensa na zaposlenega znašajo po izračunih Bloomberga 12.710 dolarjev, medtem ko GE ustvari 67.914 dolarjev prihodkov na zaposlenega.”

vir Finance

opomba: drži torej, da je Evropsko gospodarstvo, razvoj, finančna industrija kar 20 let v zaostanku za izredno učinkovitim in supešnim ameriškim gosopodarstvom.

Naj bi bil novi ruski predsednik Medvedjev ( ki ga je kot lutko nastavil KGBjevec Putin)  celo klasični ekonomski liberalec. Z pretirano rusko nacionalistično govorico - ki jo očitno potrebuje od Putina naprej za domačo publiko, ki je lačna populizmov v smeri ruskega imperailizma in “socializma” - je oznanil, da sta za finančno krizo kriva ZDA in za drago hrano EU, ki subvencionira vso energetiko, ki ne temelji na (ruski) nafti. Eto, tako simpl. Eto, tako tavariši.

Me pa zanima zakaj levičarji niso nikoli obsodili ruskega imperailizma - ne danes, ne v času Lenina in Stalina?

Še celo Hitlerjevega imeprailizma - Hitler je bil tudi socialist - niso obsodili do julija 1941 - ko je Hitler skočil prestrašenemu in paranoidnemu Stalinu v hrbet - niso obsodili?

Tudi danes ne obsojajo arabskega - silamskega imperializma in terorizma - celo nasmihajo se in pridušajo - celo relativizirajo ogabne vsakodnevne zločine nad civili.

Kaj pa Kitajski imperializem? Do tega pa so kritični. Morda zato, ker so dojeli, da so kitajci liberalni kapitalizem vzeli zares in da se njihova partija že desetletja resno odpoveduje monopolu v gospodarstvu, ne pa monopolu v politiki. Kdo danes narekuje tempo celotnemu ( globalnemu) gospodarstvu? Azija: predvsem pa Kitajska in Indija s strahovitim razvojem, ki višata standard ljudem, ki so še včeraj živeli v sužnjelastništvu in bedi. Tem ljudem se standard viša 10% letno, zato si lahko privoščijo hrano, gorivo in ostale dobrine, ki so bile sedaj zgolj v domeni zahodnjakov. Kdo bo čez 10 let lahko kupoval te dobrine (meso, tuje sadje, gorivo) ? Zgolj tisti deli družb na zahodu - ki bodo sledili hitremu gospodarskemu tempu Kitajske iz socialistične bede- kajti ostali deli bodo po standardu zaostajali zaradi ” gradualizma” in si bodo lahko vsako leto manj privoščili in bodo ljudje vsako leto bolj lačni in bolj praznih denarnic. Torej poslušajte naše leve populiste in Kučana.

Do vseh ostalih zahodnih imperailistov pa so zelo kritični - predvsem do zahodnih imperialistov - ki izhajajo iz liberalnih ekonomij.

Jaz nasprotujem vsakemu imperializmu.

Osebno mislim, da je Uprava namenoma pozabila poslati normalno sporočilo tujini. JEK ima redno kakšne izpade, saj je zaščita potrojena. Desettisoče elementov in naprav pod zaščito - in samo eden ne dela več po nazivnih podatkih - pa že zaščita vrže ven JE iz obratovanja. Seveda se JE ustavlja zelo dolgo, najmanj 6 ur. Normalno je, da dan izpada JEK iz omrežja prinese ogromno gospodarsko škodo ( 1 miljon € + iz tujine moramo nujno po visoki ceni kupovati 33% elektrike, ki jo Slovenija porabi).

Nazaj k politiki. Zjutraj na dan ekscesa sem poslušal Val 202. Novinar je ves čas sejal paniko, bil je pripravljen, da bo delal proti jedrski opciji v Sloveniji. Šel je v telefonsko anketo, kaj mislite o nesreči, ki jo je še panično podžigal. Hkrati se je to prepletalo še s poročili in z vstopi drugih novinarjev v eter. Brez dvoma - spet zelo in ZARES organizirano. Bil je pripravljen, bilo je vse vnaprej organizirano. Tako kot pri vseh aferah v Sloveniji, ko 754 novinarjev tuli histerično isto stvar.

Najbrž je jasno kdo danes zagovarja nov reaktor 4. generacije z dvojno močjo sedanjega reaktorja. Zagovarja jo sedanja koalicija oz. SDS.

Katera stranka se danes oprijema v politični volilni kampaniji v svojem programu največ visokoletečih parol o ekologiji, zdravstvu, sociali itd? Pri visoko-letečih geslih ni potrebno imeti znanja, ni potrebno razgrniti korakov dela, ni potrebno delati, ni potrebno pokazati rezultatov. To je najbolj easy način za pridobivanje zbeganih in nemislečih in osebnostno šibkih volilcev.

To je ZARES: ZARES ima tudi največ privžencev med novinarji in birokrati. Levičarji so ne samo letos, ampak skozi vso zgodovino pokazali, da jim država ali skupno dobro družbe ne pomeni nič - z lahkoto blatijo, sramotijo ali uničujejo državo - le da jim to koristi pri vzponu na oblast.

Mislim, da je Andrej Stritar namenoma naredil napako. To je organizirana napaka. JEK ni nič kriva. Res je puščal ventil primarnega sistema, ki je radioaktiven, toda znotraj zadrževalnega hrama. Vse pod kontrolo. Za inženirje je to majcena napakica. Za množico praznih glav je to lahko velika panika in tesnoba. In zato gre. Povečevati paniko med množico, paniko o jedrski energiji, paniko o genetiki, paniko o onesnaževanju. In to s strani voditelja ZARES, ki je še par let nazaj hotel večino davkoplačevalskega denarja POTROŠITI za novo termoelektrarno Trbovlje, ki je pa res največja možna svinjarija. Torej popoln obrat “NOVE POLITIKE”. Mar bodo državo vodili ljudje, ki nimajo pojma o tehniki, industriji, ekologiji in KAJ ŠELE O ekonomiji, ki so 25 let pacali enega najlažjih faksov v Sloveniji?

Kaj pa ostane levim strankam, ki nimajo trdnih programov, ciljev in konkretnih korakov do njih. To da nabijajo lepe parole, hkrati pa kurijo v množici strah in tesnobo.

Čas je, da šef vrže iz službe svojega podrejenega Stritarja iz Uprave. Prehuda šlamastika.

Zaradi padanja cen fotovoltaike (10% letno) in zaradi počasnega naraščanja izkoristkov PV ( danes okrog 20% - čez 10 let pa naj bi ga že uspeli podvojiti) se je Nemčija odločila, da ne bo zzmanjšala subvencij zgolj 5% letno, kar dela vsako leto - temveč bo dodala še 9%. Zato je trg fotovoltaike na največjem svetovnem trgu fotovoltaike močno upadel.

Tako kot se kamena doba ni kočnala, ker je zmanjkalo kamenja, se tudi naftna doba ne bo končala šele takrat, ko bo zmanjkalo nafte. Naftna doba se že sedaj končuje. Morda je vrh cene nafte med 200 in 300 dolarji.

Članek govori zelo nestrokovno o solarni industriji kamor spadajo tudi tehnologije sončnih kolektorjev za ogrevanje vode.

Prednost je ta, da danes EU množično oponaša Nemčijo. Predvsem Španija in Francija, hkrati pa tudi Italija in Grčija uvajata vedno več PV elektraren.

Prednost je tudi ta, da ZDA, Indija in Kitajska ogromno stavijo na vgradnjo teh modulov, zato bo v nekaj letih trg instaliranih modulov v Indiji, na Kitajskem in v ZDA presegel nemški trg instaliranih modulov. Počasi pa bodo tudi proizvajalci modulov iz teh držav premagali po št. proizvedenih modulov tako Nemčijo kot Japonsko, ki sta zaenkrat vodilni.

Kmalu bodo cene tako nizke, da jih bodo množično začeli uporabljati tudi v Afriki.

Se pa sprašujem, mar ni subvencioniranje protiliberalno? Ali pa je upravičeno pri spodbujanju neke tehnologije?

Kaj pa resničnost o EROEI? 

Finska postaja jedrski park. Poleg štirih nuklearnih reaktorjev, v Eurajokiju blizu kraja Rauma, gradijo petega. S tlačno vodni reaktor Olkiluoto 3 bo najmočnejši na svetu, vendar se je z gradnjo zapletlo. Ker z gradnjo 1600 megavatnega reaktorja zaostajajo že najmanj dve leti, bodo stroški znatno višji od predvidenih.

To pa Fincev ni ustavilo pred vložitvijo predlogov za gradnjo novih reaktorjev. Podjetje Teollisuuden Voima Oy (TVO), ki ima v lasti že dva reaktorja in gradi Olkiluoto 3, ima v načrtu gradnjo še šestega reaktorja. Sprva so se govorice, da bo po parlamentarnem sprejetju predloga o gradnji novega petega reaktorja, podjetje vložilo predlog o gradnji šestega in sedmega, zdele neresnične.

»Radiation and Nuclear Safety Authority« (STUK) so v presojo predložili pet različnih tipov reaktorjev. Predvidevajo, da bo reaktor stal 3 do 4 milijarde evrov, končan pa naj bi bil pred koncem naslednje dekade.

Tehnološka industrija je na Finskem najpomembnejši gospodarski sektor, ki zaposluje 273 tisoč ljudi. Energetski sektor opozarja, da se poraba elektrike na Finskem viša in da naj bi leta 2020 znašala 107 TWh, medtem ko zdaj znaša 90,3 TWh. Po izračunih Olkiluoto 3 s 13 TWh ne bo mogel zadostiti naraščajoči porabi. Johansson je prepričan, da Finska do leta 2020 poleg omenjenega Olkiluoto 3 potrebuje še najmanj dva nova reaktorja, ki bosta enakovredna temu. vir energetika.net

Pri nas smo lani vgradili nov KOVINSKI dimnik za plinsko peč na vrhu bloka zaradi prenove kopalnice in ker so po pravilniku lahko samo 4 peči v vertikali.

Prejšnji teden sem bil na strokovnih seminarjih, kjer je strokovnjak za strelovode in ozemljitve ( dr. Žitnik) govoril, kako slabe izkušnje ima z izvajalci del na blokih, ko postavljajo kovinske dimnike. Kako šlampasto strelovodno zaščitijo te kovinske dimnike.

Pravi, da je to velika nevarnost za življenje, zdravje in požar - saj strelo tako pripeljemo v stanovanje, v notranjost bloka. Načeloma strela dela škodo zgolj na strehi ( požar), ozemljilnem vodniku in ozemljilih - če je slabo sprojektirano in vezano. Posreden vpliv pa je uničevanje elektronskih naprav.

V zgornjem primeru pa jo pripeljem v notranjost stavbe in s tem v vse električne inštalacije. S tem dobimo veliko možnost, da bo prenapetost ubila človeka v kopalnici, za kuhinjskim pultom oz. človeka, ki drži električni aparat v roki, ko recimo stepa smetano ali sesa prah. Še huje: tudi človeka, ki pere sadje v kuhinji in tudi človeka, ki se tušira bo strela v tem primeru ubila. Tudi otroka, ki se je prijel radiatorja. Velika verjetnost umora.

Kljub preveč gomazni zakonodaji, kjer se projektantom in izvajalcem ob miljonih zakonov in predpisov lahko zmeša - je večina izvedb in projektov tako šlampasta in tako nevarno narejena. Tako kot v Sloveniji pravna država ne deluje v primerih tajkunov in kaznovanju norcev na cestah ( nekateri so bili že 150x pri sodniku za prekrške - pa še niso plačali kazni), tako tudi na področju trga ( zaščite pred monopolisti) kot na področju zakonodaje pri projektih PRAVNA DRŽAVA NE DELUJE. Ali je bil že kdo obsojen? Pa so vsako leto smrti delavcev na elektro objektih! Pa stanovalcev zaradi plina v kopalnic!

Je rešitev res ta, da se izbira na političen način obrtnika ( npr. dimnikarji), ki se mu podeli koncesijo (monopol, korupcija pa sledi kot zahvala politiku) in potem nas taki črički vsako leto obiskujejo, da malce z lučko v dimnik posvetijo in z neko napravico zmerijo monoksid. Računajo pa dobrih 35€. Za 5 minut dela!

Tako sem upravnika naše stavbe preko pisma ( PISNO!) prosil, da preverijo ali je kdo od pooblaščenih (električarjev, inšpektorjev) pregledal to dodatno gradnjo in tudi osnovne gradnje ( ostale dimnike iz kovin) ali so po predpisih strelovodno ozemljene.

Po mojih informacijah strelovodni lovilec je po predpisih nujen, če kovinski objekt gleda 20 cm od strehe.

Ali imajo strelovodni lovilec + so zgoraj priključeni na strelovodni vod k ozemljilu + so v kopalnicah priključeni na glavno zbiralko za ozemljitev ( izenačevanje potencialov in s tem na ozemljilo pod blokom)?

Ali so ozemljila izmerjena redno ( R ozemljila naj bi bila manjša od 2,5 ohmov) , kajti od tega je odvisno ali ima strelovodna ozemljitev res funkcijo zaščite pred strelo - ali pa je zgolj lovilec strele ( požara, smrtne nesreče)?

Valjanec ponavadi dosti hitro zrjavi, zato ga je potrebno hitro zamenjati. V takem trenutku strelovodna zaščita postane samo še STRELOVODNI lovilec. Lovilec strele, ki sproži požar in uničenje stavbe.

Problem je, ker je ta dimnik velik okrog 1m ( morda še kakega pol metra višji), ker je blok kar visok, ker ni višjih točk v bližini in ker je moč strele zelo velika in lahko uniči vse v kopalnici - če pa je samo spodaj dimnik ozemljen - pa dejansko vse električne inštalacije po bloku skupaj s priključenimi napravami.

Glede na to, da ste upravnik stavbe - bi bil zelo vesel, če se lahko o tem prepričate in me obvestite o strokovnih rešitvah. Do prvih neviht ni tako daleč. Škoda pa je lahko velika in na žalost lahko tudi zelo tragična.

»Rezerve urana so ocenjene na 47 mio ton, po oceni IAEA to zadostuje za 85 let. Če so te ocene pravilne, pa se je treba vprašati tudi, koliko časa bo ta uran zares “živel” v okolju,« je na novembrski konferenci o jedrski energiji na Dunaju opozoril Steven Sholly z dunajskega raziskovalnega instituta, s katerim smo imeli sedaj priložnost govoriti. Sogovornik poudarja, da so odgovori na naša vprašanja odsev njegovega osebnega mnenja in njegovi pogledi niso nujno enaki mnenju Univerze na Dunaju ali Inštituta za raziskovanje tveganj, kjer je zaposlen.

Veliko je govora o reaktorjih IV. generacije. Kakšne so prednosti in kakšne slabosti? Ali prednosti prevagajo nad stroški razvoja tehnologij?

Prednosti konceptov 4. generacije (ne bi jih še imenoval načrti, saj je šest tipov elektrarn, ki so del generacije IV, z izjemo koncepta VHTR, v najboljšem primeru še vedno konceptualnih načrtov) naj bi bile: večja varnost, večja ekonomičnost, večja odpornost na proliferacijo in večja odpornost na »neželene učinke«. Splošna slabost (z možno izjemo koncepta VHTR) je dolga razvojna doba. Mislim, da je prvi rok, ko lahko pričakujemo uporabo načrtov 4. generacije na komercialni ravni, ob koncu 30. let 21. stoletja. To bo prepozno za dovolj velik vpliv na tako imenovano “jedrsko renesanso”, saj bodo obrati, zgrajeni v tej renesansi, večinoma tisti 3. generacije, 3+ generacije lahkovodni ter tlačni težkovodni.

Kar zadeva stroške razvoja, je moje osebno mnenje, da teh stroškov ne bi smele pokrivati vlade. Načrtovano je, da bodo elektrarne 4. generacije komercialne elektrarne, da jih bodo v profitne namene zasnovale, zgradile, prodale in upravljale korporacije. Ne vidim razloga, da bi demokratična družba z javnimi sredstvi plačevala razvoj takih projektov. Možno vlogo vlade pri takih elektrarnah vidim v določanju ciljev, ne pa tudi v financiranju. Če se jedrska industrija, ki se vedno opredeljuje kot “zrela” industrija, ne more odločiti za financiranje razvoja načrtov za reaktorje 4. generacije, zakaj bi jim potem vlade namenjale denar za nekaj, česar sami nočejo izvesti? Vedeti morate tudi, da je razvoj reaktorjev 3. in 3+ generacije večinoma potekal brez vladnih subvencij. Nekaj jih je seveda bilo, a ničesar v takem obsegu, kot se porablja in se namerava porabiti za reaktorje 4. generacije.

»Če bomo dobili 4400-5400 GW novih proizvodnih kapacitet, kot to predvideva IAEA, in bo od tega le 10 % jedrskih, iz česa bo vse ostalo? Četudi bodo s 50 % zastopani obnovljivi viri, bo še vedno 40 % termoenergetskih virov,« ste dejali na jedrski konferenci novembra lani na Dunaju. Kakšna bi bila po vašem mnenju najboljša oziroma najbolj optimalna izbira (obnovljivi viri-jedrska energija-termo energija)?

Delujem predvsem na področju jedrske tehnologije, če k njej prištejem tudi fisijo in fuzijo. V mislih nisem imel določenih deležev obnovljive, jedrske in fosilne energije v oskrbi z energijo v prihodnosti. V splošnem mislim, da je brez oplodnih reaktorjev jedrska tehnologija zaradi virov goriva omejena na vlogo “povezovalne” tehnologije – torej tehnologije, ki nas bo iz obdobja fosilnih goriv pripeljala v obdobje tehnologij obnovljivih virov in fuzije. Žal jedrsko energijo zdaj podcenjujemo in jo obravnavamo kot »pač še en način, kako zavreti vodo«, a to ni. Je pomembna oblika energije, moramo pa razumeti njene omejitve. Če jo uporabimo le kot enega od prispevkov k energetski mešanici in razpoložljive zaloge urana obravnavamo kot cikel, ki bo nekoč minil, ne da bi se močno trudili, da bi fosilna goriva nadomestili z obnovljivimi in fuzijo, potem bomo zapravili potencial jedrske energije.

Če bomo nadaljevali s sežiganjem fosilnih goriv, bomo seveda nekaj morali ukreniti glede izpustov ogljikovega dioksida in metana. Žal trenutno ne vidim resnih geoloških možnosti za sekvestracijo ogljika (in vsi načini sekvestracije ogljika, ki sem jih videl ali za njih slišal, so v osnovi geološke metode). Odkrito rečeno ta trenutek v sekvestracijo ogljika verjamem toliko kot v Božička, velikonočnega zajčka ali zobno vilo. Verjamem pa, da bi morali uvesti strog ogljikov oz. metanov davek na fosilna goriva in da bi prihodkov od davka ne bi smeli porabiti za razvoj sekvestracije ogljika, temveč za hitrejši razvoj tehnologij obnovljive energije, tehnologije fuzijske energije in drugih bolj eksotičnih možnosti, ki se bodo zdele uresničljive v prihodnjih 10 ali 20 letih – v obdobju, ki bo v smislu podnebnih sprememb odločilnega pomena.

Rezerve urana naj bi bile omejene in naj bi jih bilo še za 85 let. Menite, da bo tudi cena urana – nuklearno gorivo sedaj ne predstavlja velikega stroška v strukturi celotnih stroškov nukleark – sčasoma vplivala na nekonkurenčnost elektrarn?

Izjavo o zalogah urana, ki naj bi jih bilo za 85 let, bi morali obravnavati v kontekstu, v katerem je bila izrečena. To je napoved agencij IAEA (International Atomic Energy Agency) in NEA (Nuclear Energy Agency) o tem, koliko časa naj bi trajale zagotovljene zaloge uranove rude v višini 4,7 milijonov ton ob trenutnem povpraševanju (ki znaša okoli 66.000 ton letno). Če število 4,7 milijonov delimo s 66.000, ne dobimo 85 let, temveč 71 let. Mogoče se ocena IAEA in NEA nanaša na zaloge urana in sekundarne zaloge (ponovna obogatitev trenutno razpoložljivih ostankov iz procesa bogatenja, reciklaža jedrskega materiala, ki trenutno spada v zaloge jedrskega orožja, in uporaba rezerv urana in plutonija iz procesov ponovne obdelave in reciklaže). Če je tako, je 85 let kar primerna ocena.

Toda jasno je, da je zalog urana več kot le 4,7 milijonov ton. IAEA in NEA ocenjujeta, da je vseh zalog morda za okoli 40 milijonov ton (vključno s 4,7 milijoni zagotovljenih zalog). A v tej razliki med 4,7 in 40 milijoni je nekaj nejasnosti o tem, koliko od ocenjenih zalog je “resničnih” in jih je mogoče pridobiti s smiselnimi stroški (to so stroški, ki sta jih industrija in javnost pripravljeni plačati za električno energijo).

Ko je cena za kilogram urana znašala 20 do 30 ameriških dolarjev, cena urana skoraj ni imela vpliva na ceno električne energije iz jedrskih elektrarn. Ob takšni ceni je bil izračunan prispevek goriva k skupni ceni električne energije v odstotku zelo majhen. Če je uran pri 20 do 30 dolarjih za kilogram znašal le 5 do 10 odstotkov cene električne energije in če bo cena urana poskočila na 200 do 300 za kilogram, se bo njegov prispevek k ceni električne energije znatno povišal. A če kljub temu predvidevamo, da bo na fosilna goriva uveden nekakšni ogljikov davek in da bo cena električne energije iz obnovljivih virov padala, potem bo cena električne energije iz jedrskih virov konkurenčna tudi ob povišanju cene urana na 200 do 300 dolarjev na kilogram.

Ko se bodo zaloge urana porabljale in ga bo začelo primanjkovati, se bo cena seveda povišala. To pa velja za vsak omejen vir.

Kot omenjeno so rezerve urana omejene, EU pa še s šestimi partnericami stavi na razvoj fuzije. Se strinjate s to politiko in zakaj?

Strinjam se, da bi morali fuzijo razvijati kot vir energije. A v nasprotju s trenutno politiko Evropske unije, ki predvideva komercialno uporabo malo pred ali kmalu po letu 2050, sem jaz mnenja, da bi morali program precej pospešiti. Zdi se mi, da bi morali ciljati na leto 2030. Obstajajo načini, kako to doseči, a sta zanje potrebna precejšnje povečanje sredstev in politična volja, s katero bi program preusmerili v kratki rok. To pomeni, da bi morali zelo kmalu spremeniti VII. okvirni program.

Mislim tudi, da Evropska unija ne bi smela več zapravljati evropskega denarja za razvoj jedrske fisije. To je zrela tehnologija, ki bi se morala po 60 letih podpore znati podpirati sama. Evropska sredstva za raziskave in razvoj na področju energetike bi morali usmeriti v tehnologije z dolgoročno prihodnostjo – v obnovljive vire in fuzijo.

To bi torej lahko bila rešitev za znižanje emisij toplogrednih plinov ob hkratnem zadovoljevanju vse večjih potreb po električni energiji?

Tisto, kar potrebujemo, je boleče in drago. Rešitve (uporabljati je treba množino, saj magične besede ni) vključujejo spremembe vedenja (omejevanje rasti prebivalstva, sprememba načina življenja z veliko porabo), popoln prehod od osebnih na javna prevozna sredstva, uporabo jedrskih elektrarn s fisijo kot povezovalne tehnologije ter visoke investicije v čim hitrejši in čim bolj racionalen razvoj in uporabo tehnologij obnovljive energije in jedrske fuzije.

In še: Kakšni so vaši spomini na obisk Nuklearne elektrarne Krško?

Elektrarno v Krškem sem obiskal pred več kot desetimi leti. Moj zadnji projekt v zvezi z njo je bila pomoč pri analizi akcijskega načrta za protipožarno zaščito in moje sodelovanje pri tem se je končalo pred letom 1998. V splošnem imam na elektrarno in osebje v njej pozitivne spomine. Ljudje, ki sem jih tam spoznal, so bili resni, dobro izobraženi in usposobljeni. Iskreno so se zavzemali za varnost in varno delovanje elektrarne in razlog za to je jasen: država in njeno prebivalstvo, kot tudi prebivalstvo Hrvaške, ki je solastnica, so od elektrarne odvisni za proizvodnjo električne energije. Sam obrat je bil ob mojem obisku v odličnem stanju in vzdrževanje je bilo vzorno.

Rad pa bi videl, da bi elektrarna v smislu dodatnih varnostnih standardov stopila na pot prevladujoče evropske prakse. Večina tlačnovodnih jedrskih reaktorjev v Evropi je denimo opremljenih s filtriranim ventilacijskim sistemom zadrževalnega hrama in dodatnim varnostnim sistemom, ki varuje pred zunanjimi nevarnostmi in izpadom delovanja običajnega varnostnega sistema. Ni nujno, da so te spremembe zelo drage. Za druge evropske elektrarne niso bile in ni razloga, da bi bilo za Krško kaj drugače. Po načrtu je elektrarna v veliko pogledih zelo podobna obratom v Združenih državah. Do tega sklepa sem prišel v zgodnjih do srednjih 90. letih 20. stoletja in od takrat nisem naletel na nobeno informacijo, ki bi to mnenje ovrgla.

novinarka Alenka Žumbar na portalu energetika.net

http://www.skeletne-hise.si

http://www.rima.si

Zaenkrat zgolj toliko. Iz raznih virov sem zvedel, da so te hiše že podobnih cen kot zidane, ponekod pa so že cenejše. Avstrija je že desetletje nora na njih. Rast v Italiji in Avstriji je 20% na leto.

V Sloveniji dobiš cenejši kredit od EKOSKLADA. Morda tudi subvencijo.

Če ima kdo kakšen dodaten podatek o lesenih hišah, izvajalcih in cenah - joj, pa še o prednostih in slabostih - naj mi prosim sporoči s komentarjem. Hvala.

Podjetje, ki se zaveda pomena energetskih virov, njihovih stroškov in vplivov na poslovanje, želi - tako v gospodarskem kot tehničnem pomenu - z energijo ravnati gospodarno. Tako podjetje pripravi energetsko politiko, spremlja ter preverja rabo in stroške za energijo in si postavlja take energetske cilje, da bi energijo uporabljalo čim bolj učinkovito. Postavljenim energetskim ciljem sledi priprava in izvedba načrtov za povečanje zanesljivosti, kakovosti in varnosti oskrbe z energijo, znižanje stroškov energetskih storitev in zmanjšanje obremenitev okolja.

In če ima podjetje sistem, načrt ali postopek, kako ravnati z energijo, uporablja sistem energetskega menedžementa, ki je bil do pred kratkim v podjetjih le del sistemov ravnanja z okoljem, kot sta ISO14001 (standard za sistem ravnanja z okoljem) in EMAS (shema za okoljsko vodenje in presojo). V zadnjih letih pa so se v številnih evropskih državah pojavile pobude, da bi se, podobno kot za okolje, vzpostavili tudi sistemi za ravnanje z energijo oziroma energetski menedžment.

Ponekod nacionalni standardi za energetski menedžment

V Evropi so v treh državah pripravili nacionalne standarde za energetski menedžment, ki je zrasel na podlagi standarda ISO14001 in je trenutno v uporabi na Danskem (DS 2403 E), Švedskem (SS 62 77 50), Irskem (IS 393), na Nizozemskem pa se uporablja skoraj enaka različica, vendar brez certifikacijskega postopka organizacij, ki podeljujejo izjave o skladnosti poslovanja s standardom. V letu 2004 sta tudi CEN (evropski komite za standardizacijo) in CENELEC (evropski komite za elektrotehniško standardizacijo) sprožila pobudo za pripravo strokovnih podlag o smiselnosti uvedbe evropskega standarda za energetski menedžment.

Standardi za področje energetskega menedžmenta

Spomladi 2006 je Evropski svet sprejel ambiciozne načrte na področju energetske učinkovitosti, s katerimi je določil varčevalni potencial v Evropi v višini 20 odstotkov. Z uvedbo direktive o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah (2006/32/ES iz leta 2006) se je pokazala še dodatna potreba po aktivnostih za natančnejšo opredelitev posameznih elementov direktive in načrtov.

Evropski komite za standardizacijo CEN in Evropski komite za elektrotehniško standardizacijo CENELEC sta tako dobila od Evropske komisije mandat za pripravo standardov za:

• izvedbo energetskih pregledov v industriji, stavbah in prometu, vključno z ekonomskimi vidiki (ocena investicije);

   

• sisteme za upravljanje energije (energetski menedžment);

 

• podjetja za energetske storitve (ESCO - Energy Service Company);

 

• energetske svetovalce in energetske menedžerje;

 

• metodologijo za izračun energijskih prihrankov od spodaj navzgor (bottom-up) in od zgoraj navzdol (top-down).

Najprej standard za energetsko učinkovitost stavb in naprav

V CEN/CENELEC že poteka priprava različnih standardov za energetsko učinkovitost na področju stavb (pri tem izhajajo iz direktive o energetski učinkovitosti stavb) in na področju posameznih naprav (določitev energetske učinkovitosti), za pripravo standardov na področju energetskega menedžmenta pa je bil v letu 2006 ustanovljen tako imenovani sektorski forum Energetski menedžment (SFEM). Za obravnavo posameznih elementov sta bili ustanovljeni dve skupini, in sicer skupina za energetski menedžment in sorodne storitve ter skupina za metodologijo za izračun energetske učinkovitosti in energijskih prihrankov.

Postopek za uvedbo standardov že poteka

Zaradi obširnosti priprave standarda za izvedbo energetskih pregledov bo za to področje pri CEN/CENELC ustanovljena nova delovna skupina, ki naj bi prednostno obravnavala energetske preglede za industrijo in stavbe, za promet pa v naslednjem koraku. Projektna skupina za standard na področju certificiranja podjetij za energetske storitve je imela v letu 2007 prvi sestanek. Določili so programa dela za pripravo standarda, ki bi podjetjem za energetske storitve omogočil svojo lastno presojo v primerjavi s splošnimi referencami tovrstnih podjetij, kupcem energetskih storitev pa bi omogočil oceno njihovih dobaviteljev in predizbor podjetij pri razpisih.

Področje izobraževanja in certificiranja znanja energetskih svetovalcev in energetskih menedžerjev je obravnavala skupina za energetski menedžment, vendar so sprejeli odločitev, da delo na tem področju začasno ustavijo in počakajo na rezultate skupine v CEN, ki bo določila, kako začeti pripravljati standarde na področju kvalifikacij osebja.

Direktiva o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah zahteva od držav članic EU, da do leta 2016 dokažejo prihranke v višini devetih odstotkov povprečne rabe končne energije med letoma 2001 in 2005 (pri tem se ne upoštevajo podjetja, ki so vključena v shemo s trgovanjem z emisijami). Za to bodo v okviru delovne skupine pripravili metodologijo in splošna pravila za izračun, vključno z določitvijo izhodiščnega stanja in primerjavo energetskih kazalcev za oceno izboljšav (benchmarking).

Prvi standard bo sprejet leta 2009 ali 2010

Najdlje je v pripravi standarda prišla skupina za pripravo standarda za energetski menedžment, ki bo v februarju 2008 predstavila osnutek za petmesečno javno obravnavo v okviru strokovnih teles CEN/CENELEC. Predlog standarda temelji na standardih Danske, Švedske in Irske, z upoštevanjem nekaterih sprememb pa naj bi bil za sprejem pripravljen ob koncu leta 2009 ali v letu 2010. V obravnavo se bo vključil tudi slovenski predstavnik s Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožefa Stefana, v okviru delovne skupine pri Slovenskem institutu za standardizacijo, o poteku dela pa bo obveščena tudi zainteresirana javnost.

Na letošnjih Dnevih energetikov, ki bodo 8. in 9. aprila 2008 v Portorožu, bo predstavnik podjetja Intel, ki v tovarni na Irskem izdeluje računalniške čipe, predstavil konkretne aktivnosti, ki jih je Intel Ireland, največji porabnik elektrike na Irskem, izvedel v postopku pridobivanja standarda za energetski menedžment IS393.

Tomaž Fatur je vodja Centra za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožefa Stefana. v Financah

Bo vožnja z avtom tekmovala s pridelavo hrane?

DELO, FT, Pon 14.01.2008

Evropska unija, ki že nekaj let pospešeno promovira uporabo obnovljivih in alternativnih virov energije, želi pravzaprav ubiti dve muhi na en mah –

1. zmanjšati odvisnost stare celine od uvoženih virov energije (predvsem nafte in plina) in
2. izpuste toplogrednih plinov, s čimer bi pripomogli k obvladovanju podnebnih sprememb.

Na mednarodni konferenci, ki jo je pred kratkim v Ljubljani pripravil inštitut ISS, pa so nekateri predavatelji opozorili ne samo na to, da bo oba cilja težko doseči, ampak da si lahko v nekaterih točkah celo nasprotujeta.

Evropska unija porabi približno 1,8 milijarde ton naftnega ekvivalenta primarne energije, od tega je več kot polovico uvozi. Ker je zalog klasičnih virov energije (nafte, plina, premoga) v Evropi čedalje manj, se je ta odvisnost v desetletju od leta 1994 do 2005 povečala s 43 na 53 odstotkov. Najbolj je EU odvisna od uvoza nafte – uvozimo je več kot 80 odstotkov, v povprečju pa pokriva dobro tretjino potreb.

Še nekoliko bolj resne so razmere v Sloveniji, ki uvozi 52 odstotkov primarne energije, pri tem pa pravzaprav vso nafto in plin, je poudarila Marta Svoljšak iz slovenske naftne družbe Petrol.

Za svet in Evropo velja, da poraba energije narašča, do leta 2050 pa se utegne podvojiti. Glavnina pričakovane rasti je povezana s povečanjem prebivalstva in razvojem gospodarstev v državah, ki danes veljajo za manj razvite (Kitajska, Indija). Analitiki v energetskem sektorju so prepričani, da bodo vsaj do konca tega stoletja večino potreb po energiji še naprej pokrivali ogljikovodiki (torej nafta in plin), vendar se bo tudi tekmovanje za dostop do njih povečalo, meni Stefan Liebing iz naftne družbe Shell.

Nasprotujoče si zahteve direktiv

V teh okoliščinah poskuša EU odvisnost od uvoza energije zmanjšati tudi s pospeševanjem uporabe biogoriv (ko na primer govorimo o prometu, ki je med gospodarskimi sektorji največji porabnik energije, in to v celoti iz fosilnih virov),tako naj bi pripomogli tudi k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.

»Žal ugotavljamo, da sicer smiselni cilji v različnih direktivah niso usklajeni, predvsem jih bo v praksi težko uresničiti brez posledic na drugih področjih, recimo v pridelavi hrane,« je menil Harald Schnieder iz združenja naftnih družb Europia. Zapletena razmerja je ponazoril takole: direktiva o biogorivih predvideva, da se bo do leta 2020 delež biogoriv (biodizla in etanola) v pogonskih gorivih povečal na deset odstotkov, direktiva o kakovosti goriv pa cilj določa drugače – kot desetodstotno znižanje emisij toplogrednih plinov.

Težav, iz katerih izvira neskladje, je kar nekaj. Predvsem v Evropi izrazito narašča uporaba dizla, pada pa uporaba bencina. Obeh vrst goriva za pogon avtomobilov so v enaki količini prodali leta 1998, zdaj pa porabimo kar 75 odstotkov več dizla kot bencina. Čeprav so s stališča končnega uporabnika dizelski motorji privlačni, saj na prevoženi kilometer porabijo manj goriva, pa se pri proizvodnji in končni porabi dizla sprosti več toplogrednih plinov. Dodatna težava je, da iz surove nafte ni mogoče izdelovati samo dizla – vsaj ne s tehnologijo, ki danes prevladuje v evropskih rafinerijah. Zato se stara celina spopada s stalnimi presežki bencina, ki ga izvaža v ZDA (38 milijonov ton letno), in primanjkljaji dizla, ki ga uvaža z območja nekdanje SZ (24 milijonov ton letno). Glede na priljubljenost, ki so jo dosegli učinkoviti dizelski motorji novih generacij v osebnih avtomobilih, se bo gibanje nadaljevalo, tako da v naftni industriji pričakujejo, da bo leta 2020 povpraševanje po dizlu za več kot dvakrat presegalo povpraševanje po bencinu.

V Evropi pridelanih biogoriv ne bo dovolj

»Upoštevajoč te smernice bi zmanjšanje izpustov CO2 za deset odstotkov zahtevalo 16-odstotni delež biogoriv v pogonskem gorivu. To pa je tako tehnološka težava za proizvajalce motorjev z notranjim izgorevanjem kot kmetijski problem,« je povedal Schnieder. Po izračunu Europie lahko namreč evropsko kmetijstvo do leta 2020 zagotovi le slabo tretjino potrebnega biogoriva (če ne želimo ogroziti proizvodnje hrane), preostanek pa bo treba uvažati. Glede na podnebne pogoje v državah, ki so potencialne izvoznice biogoriv (predvsem Latinska Amerika), bo večino uvoza sestavljal etanol (za vmešavanje v bencin), količina biodizla (za vmešavanje v dizel) pa naj bi bila bolj ali manj omejena na to, kar zmoremo pridelati v Evropi. To lahko po eni od simulacij Europie pomeni, da bo leta 2020 v bencin vmešanega do 60 odstotkov etanola.

»Današnje generacije bencinskih motorjev zelo verjetno ne morejo uporabljati mešanic z več kot desetimi odstotki etanola, več etanola v bencinu pa zahteva nove motorje in novo infrastrukturo za distribucijo goriva. Nastopi problem kure in jajca,« je opozoril Schnieder. Z dodajanjem alkohola nastane tudi problem vsebnosti kisika v gorivu, kar povzroča težave z drugimi nezaželenimi plini iz avtomobilskega izpuha – na primer z ozonom in dušikovimi oksidi. Podobno velja tudi za dizelske motorje, ki niso prilagojeni za uporabo več kot sedem- do desetodstotnih mešanic z biodizlom. Tu so še posebno problematični tehnološko najnaprednejši motorji s filtri za trdne delce, saj niso prilagojeni za strukturo izpuha biodizla. Po presoji združenja evropskih naftni družb tako obeh ciljev (povečanje porabe biogoriv in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov) ne bo mogoče doseči hkrati, če bodo zahteve še naprej usmerjene na prometni sektor.

Izkušnje iz Kolumbije

Medtem pa imajo na drugem koncu sveta, v Latinski Ameriki, precej več praktičnih izkušenj z dodajanjem biogoriv, res pa je, da so drugačne tudi zahteve po kakovosti izpušnih plinov. V Kolumbiji velja, da mora ves dizel že letos vsebovati pet odstotkov biodizla (v EU je zahtevano 5,75 odstotka biogoriv v vseh gorivih do 2010), do leta 2012 pa se bo delež dvignil na 20 odstotkov. Bencin bo moral letos vsebovati deset odstotkov etanola, do leta 2015 pa 25 odstotkov, je pojasnil Rablo Reyes iz kolumbijskega centra za strateške latinskoameriške študije.

Kolumbija namerava s tako optimističnim uvajanjem biogoriv po letu 2015 zagotoviti samozadostnost pri oskrbi s pogonskimi gorivi (njihova proizvodnja nafte namreč že več kot desetletje upada), prav tako pa pričakuje njihov izvoz. Do leta 2020 nameravajo za pridelavo poljščin za biogoriva (predvsem sladkornega trsa in palmovega olja) nameniti 318.000 hektarov oziroma 14 odstotkov vse obdelovalne zemlje. Ta dejavnost naj bi na kolumbijskem podeželju odprla skoraj 900.000 neposrednih in posrednih delovnih mest, ki bi pomagala preživljati malo manj kot štiri milijone državljanov. Tako je promocija biogoriv tudi del vladnega programa za omejevanje pridelave koke, ki je na številnih revnih podeželskih območjih Kolumbije glavna kmetijska kultura.

Damjan Viršek