Bo vožnja z avtom tekmovala s pridelavo hrane?
DELO, FT, Pon 14.01.2008
Evropska unija, ki že nekaj let pospešeno promovira uporabo obnovljivih in alternativnih virov energije, želi pravzaprav ubiti dve muhi na en mah –
- zmanjšati odvisnost stare celine od uvoženih virov energije (predvsem nafte in plina) in
- izpuste toplogrednih plinov, s čimer bi pripomogli k obvladovanju podnebnih sprememb.
Na mednarodni konferenci, ki jo je pred kratkim v Ljubljani pripravil inštitut ISS, pa so nekateri predavatelji opozorili ne samo na to, da bo oba cilja težko doseči, ampak da si lahko v nekaterih točkah celo nasprotujeta.
Evropska unija porabi približno 1,8 milijarde ton naftnega ekvivalenta primarne energije, od tega je več kot polovico uvozi. Ker je zalog klasičnih virov energije (nafte, plina, premoga) v Evropi čedalje manj, se je ta odvisnost v desetletju od leta 1994 do 2005 povečala s 43 na 53 odstotkov. Najbolj je EU odvisna od uvoza nafte – uvozimo je več kot 80 odstotkov, v povprečju pa pokriva dobro tretjino potreb.
Še nekoliko bolj resne so razmere v Sloveniji, ki uvozi 52 odstotkov primarne energije, pri tem pa pravzaprav vso nafto in plin, je poudarila Marta Svoljšak iz slovenske naftne družbe Petrol.
Za svet in Evropo velja, da poraba energije narašča, do leta 2050 pa se utegne podvojiti. Glavnina pričakovane rasti je povezana s povečanjem prebivalstva in razvojem gospodarstev v državah, ki danes veljajo za manj razvite (Kitajska, Indija). Analitiki v energetskem sektorju so prepričani, da bodo vsaj do konca tega stoletja večino potreb po energiji še naprej pokrivali ogljikovodiki (torej nafta in plin), vendar se bo tudi tekmovanje za dostop do njih povečalo, meni Stefan Liebing iz naftne družbe Shell.
Nasprotujoče si zahteve direktiv
V teh okoliščinah poskuša EU odvisnost od uvoza energije zmanjšati tudi s pospeševanjem uporabe biogoriv (ko na primer govorimo o prometu, ki je med gospodarskimi sektorji največji porabnik energije, in to v celoti iz fosilnih virov),tako naj bi pripomogli tudi k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.
»Žal ugotavljamo, da sicer smiselni cilji v različnih direktivah niso usklajeni, predvsem jih bo v praksi težko uresničiti brez posledic na drugih področjih, recimo v pridelavi hrane,« je menil Harald Schnieder iz združenja naftnih družb Europia. Zapletena razmerja je ponazoril takole: direktiva o biogorivih predvideva, da se bo do leta 2020 delež biogoriv (biodizla in etanola) v pogonskih gorivih povečal na deset odstotkov, direktiva o kakovosti goriv pa cilj določa drugače – kot desetodstotno znižanje emisij toplogrednih plinov.
Težav, iz katerih izvira neskladje, je kar nekaj. Predvsem v Evropi izrazito narašča uporaba dizla, pada pa uporaba bencina. Obeh vrst goriva za pogon avtomobilov so v enaki količini prodali leta 1998, zdaj pa porabimo kar 75 odstotkov več dizla kot bencina. Čeprav so s stališča končnega uporabnika dizelski motorji privlačni, saj na prevoženi kilometer porabijo manj goriva, pa se pri proizvodnji in končni porabi dizla sprosti več toplogrednih plinov. Dodatna težava je, da iz surove nafte ni mogoče izdelovati samo dizla – vsaj ne s tehnologijo, ki danes prevladuje v evropskih rafinerijah. Zato se stara celina spopada s stalnimi presežki bencina, ki ga izvaža v ZDA (38 milijonov ton letno), in primanjkljaji dizla, ki ga uvaža z območja nekdanje SZ (24 milijonov ton letno). Glede na priljubljenost, ki so jo dosegli učinkoviti dizelski motorji novih generacij v osebnih avtomobilih, se bo gibanje nadaljevalo, tako da v naftni industriji pričakujejo, da bo leta 2020 povpraševanje po dizlu za več kot dvakrat presegalo povpraševanje po bencinu.
V Evropi pridelanih biogoriv ne bo dovolj
»Upoštevajoč te smernice bi zmanjšanje izpustov CO2 za deset odstotkov zahtevalo 16-odstotni delež biogoriv v pogonskem gorivu. To pa je tako tehnološka težava za proizvajalce motorjev z notranjim izgorevanjem kot kmetijski problem,« je povedal Schnieder. Po izračunu Europie lahko namreč evropsko kmetijstvo do leta 2020 zagotovi le slabo tretjino potrebnega biogoriva (če ne želimo ogroziti proizvodnje hrane), preostanek pa bo treba uvažati. Glede na podnebne pogoje v državah, ki so potencialne izvoznice biogoriv (predvsem Latinska Amerika), bo večino uvoza sestavljal etanol (za vmešavanje v bencin), količina biodizla (za vmešavanje v dizel) pa naj bi bila bolj ali manj omejena na to, kar zmoremo pridelati v Evropi. To lahko po eni od simulacij Europie pomeni, da bo leta 2020 v bencin vmešanega do 60 odstotkov etanola.
»Današnje generacije bencinskih motorjev zelo verjetno ne morejo uporabljati mešanic z več kot desetimi odstotki etanola, več etanola v bencinu pa zahteva nove motorje in novo infrastrukturo za distribucijo goriva. Nastopi problem kure in jajca,« je opozoril Schnieder. Z dodajanjem alkohola nastane tudi problem vsebnosti kisika v gorivu, kar povzroča težave z drugimi nezaželenimi plini iz avtomobilskega izpuha – na primer z ozonom in dušikovimi oksidi. Podobno velja tudi za dizelske motorje, ki niso prilagojeni za uporabo več kot sedem- do desetodstotnih mešanic z biodizlom. Tu so še posebno problematični tehnološko najnaprednejši motorji s filtri za trdne delce, saj niso prilagojeni za strukturo izpuha biodizla. Po presoji združenja evropskih naftni družb tako obeh ciljev (povečanje porabe biogoriv in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov) ne bo mogoče doseči hkrati, če bodo zahteve še naprej usmerjene na prometni sektor.
Izkušnje iz Kolumbije
Medtem pa imajo na drugem koncu sveta, v Latinski Ameriki, precej več praktičnih izkušenj z dodajanjem biogoriv, res pa je, da so drugačne tudi zahteve po kakovosti izpušnih plinov. V Kolumbiji velja, da mora ves dizel že letos vsebovati pet odstotkov biodizla (v EU je zahtevano 5,75 odstotka biogoriv v vseh gorivih do 2010), do leta 2012 pa se bo delež dvignil na 20 odstotkov. Bencin bo moral letos vsebovati deset odstotkov etanola, do leta 2015 pa 25 odstotkov, je pojasnil Rablo Reyes iz kolumbijskega centra za strateške latinskoameriške študije.
Kolumbija namerava s tako optimističnim uvajanjem biogoriv po letu 2015 zagotoviti samozadostnost pri oskrbi s pogonskimi gorivi (njihova proizvodnja nafte namreč že več kot desetletje upada), prav tako pa pričakuje njihov izvoz. Do leta 2020 nameravajo za pridelavo poljščin za biogoriva (predvsem sladkornega trsa in palmovega olja) nameniti 318.000 hektarov oziroma 14 odstotkov vse obdelovalne zemlje. Ta dejavnost naj bi na kolumbijskem podeželju odprla skoraj 900.000 neposrednih in posrednih delovnih mest, ki bi pomagala preživljati malo manj kot štiri milijone državljanov. Tako je promocija biogoriv tudi del vladnega programa za omejevanje pridelave koke, ki je na številnih revnih podeželskih območjih Kolumbije glavna kmetijska kultura.
Damjan Viršek