PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'spomin' Kategorija

Ocena filma Hannah Arendt

Objavil pavel dne 11.02.2014

Film o filozofinji in Židinji Hannah Arendt mi ni bil všeč. Bil je dolgočasen. Le proti koncu, ko se začnejo v filmu dogajati ostri dialoški boji ena proti vsem in njeni presunljivi citati misli, se mi je zdel skrajno zanimiv. Režiserka Trottova bi lahko bolj živahno poudarila dialoge in mišljenje te močne osebnosti. Pred 30 leti sem na Filmskem Art Festu v CD gledal njen zelo dober film o nekih ženskah v Italiji, zato sem si zapomnil njeno ime. Znala bi biti feminstka.

Premalo vem o filozofinji, njeni avtobiografiji in njenem odnosu do židovstva, da bi lahko videl, kam je nemška režiserka hotela obrniti ta film in kaj nam prodaja. Ali verodostojno podaja biografijo Arendtove, ali bo kaj bolj poudarila in kaj namenoma zamolčala? Dostikrat najbolj pokvarjeni politkomisarji pretanjeno skrivajo svoje sporočilo in se oblačijo v ovčje kožuhe do zadnjega, ko človek do zadnjega ne spozna, kam ga je tak režiser vodil, šele ko ima nož v hrbtu ali prerezan vrat. Je pa normalno, da ima vsak človek svoj pogled, svoj vidik, svoj okus in svoje prioritete.

KAJ SEM VEDEL O HANNAH

Vedel sem, da je preživela koncentracijska taborišča, da je bila učenka filozofa Martina Heideggerja, ki je kasneje simpatiziral z nacizmom. Da je bila fenomenologinja. Ko je MOSAD v Južni Ameriki ujel SSovca Adolfa Eichmanna je Hannah šla v Izrael in nekaj mesecev tam spremljala zasliševanja in sojenje Eichmannu za stekleno kletko. Eichmann je bil eden najbolj odgovornih nacističnih in SSovskih voditeljev za HOLOKAVST, 6 milijonov civilnih žrtev med Judi ( pa še nekaj milijonov Slovanov in kakega pol milijona Ciganov)  nacionalnega SOCIALIZMA, ki je bil v 20. stl. najbolj “napredna” in “popularna” ideologija. Potem se je vrnila v NYC in za časopis napisala 5 člankov o sojenju. Že prej pa je napisala knjigo Izvori totalitarizma. Izumila je izraz BANALNOST ZLA, ker jo je šokiralo, kako običajen, plah, urejen in nenevaren človek, birokratek, je bil ta socialist Eichmann, ki je skonstruiral z velikaši nacional-socializma to DOKONČNO REŠITEV židovskega “problema”. Eliminirati, likvidirati cel zaostal narod, to sta že Marx in Engels pisala. Komunisti pa so eliminirali oz. likvidirali vse ostale razrede, razen proletarskega, pa še to so pustili samo ubogljive in vodljive proletarce. Eichmann se je ves čas skliceval, da ni naredil nobenega zločina, da je samo ubogljivo izvrševal ukaze v tej socialistični, zločinski , birokratski mašineriji. Brez samospraševanja, brez razuma, brez vesti je samo ubogljivo delal svoje naloge.

HANNAH LJUBICA FILOZOFA

Hannah je bila ljubica starega filozofa Heideggerja. Film prikaže kako je njegova predavanja dobesedno strastno pila. Da je razmišljanje osamljen poklic. Da je eno razmišljanje, drugo pa znanost. Pokaže tudi njuna srečanja v študentski sobici in njuno odtujevanje, ko je Hannah zvedela, kako Heidegger koketira z nacizmom. Mislim, da film nič ne pove, kakšne protiargumente je dal Heidegger Hannah na njeno protestno pismo, ki je želelo od njega razlago. Vem, da je pri nas večina filozofske fakultete ali Heidergjancev ali Heglovcev. Hegel je baza za komunizem. Tine Hribar je značilni predstavnik, pa še en njegov doktorant, ki na Siolu piše grozne članek, kjer kot čarodej iz klobuka vedno potegne “dobri socializem”, ne glede kaj je vrženo v klobuk. Premalo vem iz kakšne baze izvira fenomenologija in kam vodi.

HANNAH je dolgočasna in trmasta

Film prvi 2/3 kaže dokaj odtujen odnos Hannah z možem, s katerim nista imela otrok. Trmasta in osladna Hannah pa ves čas kontrira prijateljem, ki morajo o njenih izvajanjih požirati slino in vaditi prijaznost. Barbara Sukowa mi je antipatična. Njen zoprn glas. Hannah predstavi kot zelo zoprno, muhasto, težko žensko. Nikakor kot pametno in dobro govornico. Bolj kot pametujočo težakinjo. V resnici nima dobrih prijateljev. Njeni odnosi s prijatelji so bolni. Nazadnje jo vsi prijatelji zapustijo, ko Židje začnejo pogrom proti njej.

HANNAH SE UPRE ČUSTVOM IN KOLEKTIVIZMU

V parih stavkih dialogov sem zaznal, da se je Hannah uprla kolektivizmu. V smislu MI JUDJE. Zgolj v mladosti je bila sionistka, pozneje se je upirala biti pripradnica kolektivom, -izmom. Prav tako ni hotela, da sodišče Eichmannu sodi zaradi pripadnosti nacizmu ali SS ( čeprav je že to zločin), temveč , da mu sodi za njegova kriminalna dejanja. Večkrat poudari, da je zločinec. Toda s to logiko ne bi mogli birokratku, ki je samo na sredi verige zločina izvajal delček dejanj  dokazati nobenega storjenega zločina.

Kako se Hannah upre čustvom? Ker je bila preitirano obvladana, hladna, nečustvena ženska, s temi čustvvi ni imela problemov. Večina Judov je SSovca Eichmana videla kot pošast. Nanj so gledali v grozi, strahu in jezi. Poveličevali so njegovo zlo, njegovo demoničnost, kot vrhovno zlo, kot zelo inteligentno zlo. Hannah pa je nasprotno videla njegovo nepomembnost, njegovo majhnost, njegovo nezmožnost razmišljanja in nezmožnost vprašati se kaj je prav in kaj je narobe – kar je značilno za psihopatske ljudi, ki nimajo vesti.

Hannah se upre kolektivnemu izbruhu čustev. Kar prilije olja na ogenj je tudi obtožba, da so nekateri Judje, kot predstavniki svojega naroda sodelovali z nacisti v taboriščih. In pravi, da je ravno zaradi te kolaboracije umrlo veliko več Judov kot bi jih umrlo, če ne bi bilo te kolaboracije v judovskem “svetu”, raznih kapov v taboriščih, ki so si reševali življenja s tem, da so svoje sonarodnjake in sovernike pošiljali v smrt. O tem še zelo malo vem in ta informacija me je pretresla. Še bolj pa je pretresla večino Judov, ki so zasovražili Arendtovo, jo zmerjali, jo imeli za opravičevalko in relativizatorko zločinov in za osebo, ki krivdo preverzno sprevrača iz nacistov na Jude.

ZAKAJ TAKO SOVRAŠTVO DO JUDOV?

Ko sem zadnjič gledal na TV nek film o divjanjih ustašov nad Židi, mi je prišel pred oči del mašnega obreda, kjer je katoliški duhovnik med krstom malih Židov obtoževal Žide. Nasploh so v preteklosti katoliki krivili Žide za smrt Jezusa. Zadnjič mi je en duhovnik razlagal o tem problemu in je rekel, da se izpolnjuje prekletstvo in prerokba, ko so Judje sami vpili “Tvoja smrt, ali kri naj se prelije na nas in naše otroke!”, ki je v Novi zavezi še nisem zasledil. Vedno sem mislil, da so Jude v srednjem veku preganjali zaradi posojanja denarja in “krivovernosti”, ker niso bili uradne vere. V resnici jo šlo bolj za denar, ki so si ga oblastniki obilno izposojali od bogatih židovskih bankirjev, ko pa je bilo potrebno denar vrniti, pa so rajo naščuvali proti krivovercem, ko se je zgodila kaka lokalna tragedija, nesreča, smrt, bolezen, slaba letina. In jim ni bilo treba vrniti milijonov. Nekaj podobnega SLO banksterji in rdeči direktorji delajo sedaj s ščuvanjem vstajnikov in medijev proti “navideznemu” sovražniku, fantomu, senci: Neoliberalizmu. Sam sem fasciniran nad vsestranskim uspehom šolanja, vzgoje in uspešnosti, učinkovitosti in podjetnosti Judov.

Do Judov so bili v 20.stl. zelo nestrpni predvsem protestanti, ki so z lahkoto prestopali v nacizem. Več težav je bilo s katoliki, ki so organizirali odporniška gibanja in atentate. Hitler je veliko nemških redovnikov in katoliških duhovnikov zaprl v koncentracijska taborišča in s stisnjenimi zobmi sklepal z Vatikanom pakt. Vatikan pa z njim v želji, da ustavi krvoločni pohod Rdeče Armade in komunizma iz Moskve. Vsekakor bo potrebno še dodatno raziskati zakaj so v zgodovini  (NEKATERI, oblastni, kleriki ) katoliki sovražili Jude, če pa so bili Jezus in vsi apostoli Judje.

Izjemno mi je bilo brati na Cestnikovem blogu o judovskem katoliškem duhovniku, škofu in kardinalu Lustigerju, ki ga je papež JP2 dvignil v škofa in kardinala v Franciji zgolj v smislu sprave z Judi in v opravičilo Judom. Ob tem, da je bil Lustiger izredno močen intelektualec.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Film, Knjiga, Religija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, ZDA, Zgodovina, duhovna misel, inženirji družbe, modne družbene smernice, judje, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihologija; duševnost, slabo vzgojen otrok, spomin, učenje, vzgoja samega sebe, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

Fotke pilota o bombardiranju Dolenjske

Objavil pavel dne 4.02.2014

Tale blog pilota Ernesta Weddell-a  je objavil fotke http://saafww2photographs.yolasite.com/ernest-weddell.php kako Angleži bombardirajo Nemce, naciste od leta 1944 do marca 1945. Fotke zajemajo Trst, Bosno, Hrvaško in pretežno Slovenijo, predvsem Dolenjsko. Jaz sem se pa v šoli učil “partizanske pravljice in partizanske mite”, da so partizani premagali Nemce in osvobodili Slovenijo. Zasvojencev oz. odvisnikov s temi komunističnimi miti je še danes veliko. Nekoč so bili pionirčki in skojevci, danes pa so zombiji. Redko kakšen se je rešil te ujetosti v opij utopij, sanjarjenj in socialistične romantike.

Straža

Ribnica

Novo mesto

Žužemberk

Sadinja vas

Vače

Sollda = Ajdovščina

Škofja Loka

Karlovac

Trst

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, spomin, umetnost in kultura | Brez komentarjev »

Kruto-realna Dražgoška bitka iz ust dveh očividcev

Objavil pavel dne 17.01.2014

Eno so pravljice, ki ne zdržijo številnih vprašanj in zdrave kmečke pameti,

drugo pa je pripoved 10 letnih otrok, ki sta te dogodke in kasnejši čas doživela celovito.

Franc Kavčič:

http://www.trzican.si/?p=4453 polna verzija

http://www.casnik.si/index.php/2014/01/16/f-kavcic-trzican-si-drazgoska-bitka-kot-je-bilo/ povzetek iz zgornjega vira

CILKA PREVC:

Druga plat Dražgoške pravljice

Mojemu komentarju samo dodajam pripoved Dražgošanke, Prevčeve Cilke:Druga plat komunistične pravljice o Dražgošah 13 Januar, 2013 – 06:00 Tekst: Igor Guzelj, MAG 12. februar 1997 | Foto: arhiv Reporterja Dražgošanka Cilka Prevc, vdova po partizanu Mihi Prevcu, je z razmeroma kratkim pismom, ki ga je poltednik Gorenjski glas objavil 21. januarja 1997 v rubriki Prejeli smo, čez noč postala manjša medijska zvezda. Nehote je namreč ovrgla utvare trezno misleče večine, daje v mit povzdignjeno dražgoško bitko naposled le dovoljeno ocenjevati še drugače, kakor so jo desetletja dolgo prikazovali borci in »pooblaščeni” kronisti NOB. Skoraj neverjetno je, kako burne reakcije proži stavek, v katerem je 70-letna ženica, ki je dogodke v prvih januarskih dneh 1942 doživljala neposredno, kot 14 let staro dekletce, izrazila začudenje nad dejstvom, da se kljub vsemu, kar je znanega o ozadju, poteku in mnogoterih posledicah tridnevnega spopada med Nemci in Cankarjevim bataljonom, na že tradicionalnih proslavah »še vedno govori o zmagi in ne o tragediji«. Pravico do interpretiranja in razčlenjevanja stvari si očitno tudi v novil1 razmerah jemlje le ozek krog poklicanih (kdo in po kakšnem kriteriju jih izbira, ni mogoče zvedeti). Vsi drugi naj bi vdano poslušali in bili tiho, čeprav čas ni odpihnil trpkih spominov na trpljenje in na pomorjene svojce, ki so zagotovo bistveno manj popačeni in napihnjeni od tistega, kar je v preteklosti iz selekcioniranih podatkov, subjektivnih pričevanj in samohval posameznikov nameravalo prerasti v biser sodobne slovenske zgodovine Kakorkoli že, Cilka Prevc, Markova po domače – njen oče je po umiku partizanov postal ena od žrtev nemškega divjanja – je najbrž prestopila nevidno mejo, do katere so protagonisti epopeje o pionirskem kljubovanju okupatorjem na Gorenjskem še pripravljeni popustiti. Ko smo jo prejšnji torek obiskali, je povedala: »Najbolj me boli, ker člani organizacijskega komiteja prireditve Po stezah partizanske Jelovice v današnjem Gorenjskem glasu trdijo, da ‘nakladam’, in sprašujejo, kdo v meni podžiga sovraštvo. Res smo morali pol stoletja molčati, a kot se zdi, naj bi celo šest let po uvedbi demokracije ne smeli odpreti ust. V minulil1 dneh mi je telefoniralo 26 različnih ljudi od vsepovsod. Čeprav nobenega ne poznam, so se predstavili in me podprli. Zadnji, ki je klical danes dopoldne, pa je dejal, naj se ne pustim poniževati in naj na nesramnosti odgovorim. Dobila sem tudi eno anonimno zmerljivko, oddano na pošto v Selcih; neznana ženska trdi, da so za uničenje Dražgoš krivi vaščani sami, ker so izdajali…« Bolj kot slaboumnost, nastala pet kilometrov proč, je pozornosti vredna logika šestih avtorjev Razmišljanja ob članku Cilke Prevc, ki jo opozarjajo, da bi kljub katoliški vzgoji lahko kazala več hvaležnosti do »komunistične oblasti«. (V uredništvu so pustili naslove janez Lušina, Miloš Rutar, France Kavčič, Ludvik Jelenc, Zdravko Krvina in Slavica Pentek .) Tistih 50 let ji je bilo menda dano v miru živeti, v miru obdelovati svojo posest in v miru vzgajati svoje otroke, ki jih je večino pripeljala do visoke izobrazbe. Vse to kajpak po zaslugi ureditve, v kateri je smela študirati tudi mladež iz hribovitih in revnil1 krajev. V prihodnosti, preroško ugotavljajo, bo drugače Gornja lekcija je najbolj raztogotila .grešničinega. mlajšega brata Franca Kavčiča. Poudarja, da se je pet sestrinih hčera in sinov dokopalo do kruha po zaslugi lastne pridnosti, skromnosti in odrekanja vse družine, ne pa zaradi širokosrčnosti komunističnega sistema. Cilka, gospodinja in kmetica, dobiva od smrti moža dalje po njem minimalno družinsko pokojnino, ki danes znaša 22 tisoč tolarjev. (Ovdovela je leta 1977, ko so bili otroci še nepreskrbljeni šolarji.) Pokojni Miha Prevc, nekdanji borec Prešernove brigade, ni namreč nikoli prejemal borčevskega dodatka. Zato ne, ker sta njegova dva brata ob koncu vojne zapustila Slovenijo in si našla novo domovino v Angliji. Možaku se je za življenja zdelo pod častjo posebej moledovati najpravičnejšega od vseh režimov, prošnjo, vloženo naknadno, pa je pristojni organ seveda zavrnil. Nekdo je pač že davno prej sklenil, da Prevci ni o •ta pravi-. In vendar je bil Cilkin starejši brat Janez Kavčič-Orlov tudi udeleženec NOB: vojaško kariero je končal kot podpolkovnik vojnega letalstva. ‘Janez je umrl novembra 1992. Zveza borcev je takrat v časopisu objavila nekrolog, v katerem je pisalo, da je spomladi leta 1942 pobegnil iz zaporov v Šentvidu in se na Katarini pridružil partizanom,’ pripoveduje Franc «No, dejansko ni nikamor pobegnil, temveč so ga skupaj s preostalimi 80 Dražgošani, ki smo bili zaprti v Šentvidu, po šestih tednih izpustili. Eno leto je bil doma, ko pa je 3. februarja 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je končno odšel v hosto… Ampak saj je vseeno! Reči hočem le, da tudi v sami uradni verziji dražgoške bitke mrgoli podobnih in še hujših netočnosti, napačnih ali zamolčanil1 podrobnosti in laži, ki so jih pravi zgodovinarji že v precejšnji meri ovrgli. Toda če nanje opozori kdorkoli od nas navadnih državljanov, je pri priči ogenj v strehi. Niti tega ni primerno omeniti, da smo pozimi 1942 partizanom brez izjeme rekli še gošarji .« Bo že držalo. Branilci izročil revolucije brez prevelikih nasprotovanj puščajo do besede zgolj redke strokovnjake mlajše, neobremenjene generacije. Eden od njih je Jože Dežman, kustos Gorenjskega muzeja in nečak legendarnega narodnega heroja Tončka Dežmana. Svojega noro pogumnega strica označuje kot osebo, ki ni nikdar prerasla nagnjenosti k najstniškemu pretiravanju in ki je spomine na partizanščino podredila nebrzdanemu poveličevanju dražgoške bitke. V njej naj bi pobil več kot petsto emcev, kar je popoln absurd. Tudi Ivan jan, avtor treh knjig, kopice člankov in razprav ter lastnik bržkone najobsežnejšega gradiva na to temo, v odmevu na sestavek Cilke Prevc z dne 28. januarja potrjuje, da so v zasebnih stikih Tončka Dežmana že pred mnogimi leti zaman skušali postaviti na trdna tla, saj se fikcija o množici padlih okupatorskih vojakov ne bi izšla niti, če bi z vsakim nabojem, ki ga je imel, položil deset napadalcev. Malo čudno je torej, da iz nastopov, govorov, memoarskil1 tekstov in šolskih lekcij v šestdesetih, sedemdesetih in v začetku osemdesetih let ni izginilo pravljičarstvo, zaradi katerega se še zmeraj zdi vprašljiva verodostojnost tudi čisto korektnih navedb bolj oddaljenega datuma. Vendar je takratna politična klima dobesedno spodbujala fantazmomanijo in prikrojevanje resnice. Vaš novinar se je njega dni po naključju udeležil sestanka, na katerem je akademski slikar Ive Šubic, sam udeleženec spopada v Dražgošah, razgrnil osnutek monumen- talnega mozaika nad spomenikom tik pod vasjo – in le z največjo težavo izpodbil kritične pripombe, češ da dve tretjini upodobljenih likov nosi klobuke namesto titovk. »Primojduš, saj smo jih zares nosili!« se je branil. Popustil je le pri rdečih zvezdah, ki jih je namestil na več pokrival, kot je prvotno nameraval. Zagonelke. Zato čisto sveža faktografska zmota dr. Matjaža Kmecla, slavnostnega govornika na letošnji spominski prireditvi, ni ravno prispevala k umiritvi strasti in navzkrižnih obtoževanj ob slehernem poskusu dvodimenzionalnega vrednotenja dražgoške bitke. V izvajanje je namreč vključil navedbo, da so esesovci kar pod Dražgošami pobili 40 Luksemburžanov, mobilizirancev v nemško vojsko, ki naj bi se odkrito izmikali jurišu na vas. Tako Jože Dežman kot Ivan Jan, iz čigar knjige je dr. Kmecl domnevno črpal informacije, sta ga gladko demantirala – prvi celo s precejšnjo mero zajedljivosti. Kajti poglavje o vlogi in usodi Luksemburžanov ni dokončno raziskano, čeprav drži, da so emci že zaradi slabih izkušenj v decembrskih spopadih izgubili zaupanje vanje. Na zelo skrbno obdelavo čakajo tudi z raznih strani navrženi namigi in indici, po katerih je gestapo v poznejši fazi vojne vsaj eno skupino Luksemburžanov poslal v vnaprej pripravljeno partizansko zasedo, partizani pa so e na enak način znebili nezanesljivih, od partije odpisanil1 borcev. Manever naj bi bil plod ultra tajnih zakulisnih obveščevalskih dogovarjanj, večinoma organiziranih v medvoški gostilni Pri Bohincu. A ta segment vojne na slovenskil1 tleh je dovolj občutljiv, da bo morebiti postal predmet nevtralnih zgodovinskih preverjanj šele, ko bodo pokopali zadnjega še živečega vpleteneža. Mrtvi. Kakšna je torej približna bilanca dražgoške bitke, če vanjo zajamemo še dosežke poljanske vstaje in naknadne posledice samega spopada pod obronki Jelovice? Nemški teror, brutalnost in razseljevanje intelektualcev, duhovnikov ter lokalnih uglednežev so omogočili, da je v ozračju tlečega revolta ..par komunistov nategnilo par sto Poljancev« – kot je moderator lanske okrogle mize v Poljanah, publicist Miha Naglič, skozi poenostavljeno definicijo neimenovanega zgodovinarja povzel fenomen nastanka Cankarjevega bataljona, ki naj bi na vrhuncu obstoja, pred jesenskim osipom, štel okrog 400 borcev. (Komunistični pobudniki vstaje so informacijski vakuum, ki ga je vzdrževala nemška oblast, zapolnili z bajko o popolnem porazu emcev pred Moskvo in o skorajšnjem prodoru Rdeče armade do Karavank). Bataljon je 12. decembra 1941 v Rovtu uničil močno okupatorjevo policijsko patruljo 50 mož. Pozneje, med dražgoško bitko, je bilo na nemški strani ubitih 27 vojakov, o številu ranjenih pa se posamezni avtorji še vedno malce razhajajo. (Dva Dražgošana, pred 55 leti odpeljana v šentviške zapore, pravita, da jil1 je 16 ležalo venem od sosednjih prostorov, in po njihovil1 izjavah so bili vsi zadeti med obleganjem vasi). Slovenska stran v širšem pomenu besede je uspehe drago plačala: 8 ubitih partizanov v Dražgošah, od tega 6 ali 7 mitraljezcev, ki so Nemcem povzročali daleč največ preglavic; 14 padlih na Mošenjski planini, potem ko se je bataljon po umiku čez Jelovico razdelil v tri ali štiri skupine (eno od teh so gorski lovci presenetili med spanjem v leseni kočo; 41 pobitih vaščanov in 81 požganil1 poslopij v naknadnem divjanju okupatorjevih rabljev; številne žrtve kazenskih pohodov, katerimi je poveljstvo na Bledu skušajo v naslednjih tednih in mesecih razbiti «banditske tolpe»; najmanj 6 civilnih žrtev likvidacijskih akcij partizanov zoper ..domače izdajalce- v Selški dolini… Likvidacije. Kar zadeva likvidacije, je zanimivo, da so se režimski kronisti doslej potruditi deloma pojasniti le vzrok za uboj selškega župana in mlinarja Franca Be1ledika. Slednji je, v vlogi varuha interesov domačega prebivalstva ter nekakšnega veznega člena med njim in okupacijskimi oblastmi, dvema odposlancema Dražgošanov, ki sta ga prišla obvestit o navzočnosti »gošarjev«, dejal, naj jm na vsak način prepričajo, da ne morejo ostati, ker v nasprotnem primeru nič in nihče ne bo preprečil krvavega posredovanja Nemcev. Toda od poveljnikov bataljona je, kot vedo domačini, edino komandir Pečnik, katerega moštvo je bilo nastanjeno v Kavščevi hiši, menil, da je bolje, če zapustijo vas. V Rusiji šolanega komunista je skrbelo zlasti pomanjkanje streliva. Vendar je drugačno stališče Gregorčiča, Žagarja in Bernarda prevladalo, Pečnika pa je dva meseca pozneje nekje nad Kropo za kazen zaklal eden od tovarišev v orožju. A vrnimo se k podjetniku Benediku, sicer intimnemu občudovalcu nemških delovnih navad, organizacijskih sposobnosti in tehnične kulture. Po izbruhu vOjne ni skrival razočaranja nad barbarskimi metodami, ki so jih nemudoma začeli prakticirati zavojevalci. Slutil je, da bo nepotreben teror sprožil reakcije, in se bal razmaha komunističnih nazorov. Zavedal se je tudi, da posebna Hirnmlerjeva odredba o začasni zaustavitvi izseljevanja ljudi z Gorenjske, izdana 25. avgusta 1941 po posredovanju peščice bolj razsodnih Slovencev nemškega rodu (zasluge naj bi imel zlasti Radovljičan dr. Kaltenegger), zamuja več mesecev, saj je po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo vajeti vzelo v roke militantno boljševistično krilo v OF. Po apokalipsi v Dražgošah je zgodaj spomladi 1942 s težavo izposloval vsaj izpustitev 81 v Šentvidu zaprtih Dražgošanov, o čemer kot o manjšem čudežu pripoveduje že Franc Kavčič, ki je od blizu gledal, kako so dan ali dva poprej enako veliko skupino vaščanov Mišač pri Dobravi strpali v vagone in poslali v koncentracijska taborišča. Upor. Benedika je pokosila krogIa avgusta 1942, ko se je peš vračal od nedeljske maše iz Selc v Dolenjo vas. Umiral je dobri dve uri. Vmes je bil vseskozi pri zavesti in je vztrajno zahteval, da zaradi njega ne smejo izvajati nikakršnih represalij, nikakršnega streljanja talcev. 53 let pozneje, ob otvoritvi spominske plošče na steni pokopališke kapele v Selcih, je ta detajl prvi javno, pred zbrano množico, razkril dr. Tine Velikonja. Zakaj so januarja 1943 partizanski likvidatorji v pičli uri s puškinimi kopiti pokončali Benedikovo vdovo Ano, ustrelili njegovega sina Franca, vaškega gostilničarja Jurija Berganta, znano dobričino, ter zraven še dva druga Dolenjščana, pa se neidentificiranim -režiserjem- iz ozadja doslej ni zdelo vredno razložiti. Škof dr. Vekoslav Grmič, eden od gostov decembrske Glasove preje v Poljanah, je polemiko o upravičenosti upora Slovencev označil kot neumno, saj je šlo za visoko moralno dejanje in za udejanjenje naravne, tudi katoliško utemeljene pravice do upiranja brezobzirnim poskusom narodovega iztrebljanja. Vendar je v dokaj naelektrenem vzdušju vseskozi ostajal na načelni ravni in se je diplomatsko izognil razčlenjevanju dražgoškega konflikta. Ta je, če ga ocenjujemo iz psihološkega in geopolitičnega Vidika, predstavljal hladen tuš za naciste in hkrati veliko spodbudo komunističnemu gibanju. V očeh vrha KPJ s Titom na čelu je spričo izredne odmevnosti najbrž prinesel pomembne točke slovenskemu partijskemu vodstvu ter utrdil prepričanje o njegovih sposobnostih in o borbenem duhu Slovencev nasploh. Apokalipsa. A že po strogo vojaški logiki, ki upošteva konkretne dosežke, koristi in izgube, je bila bitka v Dražgošah nesmisel. Najspornejša pa je kajpak etična plat, saj so partizani zavestno spremenili vas v bojišče in nič hudega sluteči civilni živelj proti njegovi volji izpostavili grozljivim konsekvencam – čeprav opozoril, da takšno početje pelje v katastrofo, ni manjkalo. Gre za omejen primer zgodnje totalizacije vojne, kakršno je v sili razmer prakticiral Stalin, ko je v uvodni fazi velikega spopada, med obrambo Moskve, goloroke množice nagnal ustavljat nacistični uničevalni stroj, in kakršne se ni ustrašil Hitler, ko mu je začela teči voda v grlo. (Goebells: -Vsi smo bojevniki, vsa dežela je fronta, vsaka hiša je trdnjava!«) Zato so Dražgoše specifika, ki zasluži ločeno obravnavo in poseben pristop. Ni jih mogoče metati v isti koš z Žirovskim vrhom ali Poreznom kot so bombardiranje Dresdna zgodovinarji oddvojili od sistematičnih zračnih napadov na nemška industrijska središča in prometna vozlišča. Kajti navzlic Churchillovim izmikajočim tolmačenjem je šlo za akt maščevanja, za grobo, vojaško neutemeljeno uničenje mesta brez motečil1 tovarn, na katerem so prvič preizkusili nepogasljive fosforne bombe, predhodnice napalma… Se pravi, da bitka še traja. Bitka za celovito resnico o Dražgošah namreč.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Slovenija, Zgodovina, spomin | Brez komentarjev »

Ideološka segregacija v komunističnem aparthaidu

Objavil pavel dne 14.01.2014

Odličen članek

http://www.siol.net/priloge/kolumne/matevztomsic/2014/01/ideoloskasegregacija.aspx

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Film, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, mediji, novinarji, politika, spomin, umetnost in kultura, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Ti si moj ljubljeni sin! Zelo sem te vesel.

Objavil pavel dne 13.01.2014

http://www.casnik.si/index.php/2014/01/12/ime-mi-je-ljubljeni/

Ena največjih ran osebe kar jih kot otrok lahko dobi, je to, da od mame ali očeta ni sprejet.

Da ga ne želi. Da ga ne mara. Da bi raje videl-a, da ga ni. V TA govori o tem najbolj strupena PREPOVED: NISI VREDEN, DA ŽIVIŠ. Ta je poleg ubijanja otroka tudi najbolj strupena psihološka stvar, ki jo starš otroku naredi. V družbah blagostanja je takih ljudi vedno več, ki častijo lagodje in svoj egoizem močneje kot pa darovanje oz. žrtvovanje za otroka. Ki imajo v sebi prevladujočega otroka. Ki so razvajeni, neodgovorni, “umetniški”, frajerski, bleferski, zabavni, lahkoživi, “čustveni”, “čutni”, kreativni, …. In je njihova želja vedno ali običajno bolj pomembna kot otrokova POTREBA. Tako, da tega je bilo nekoč veliko in danes je zaradi kapitalizma in posledično njegovega velikega blagostanja tega še veliko več. Infantilnih staršev, ki ne znajo in ne zmorejo imeti svojega otroka radi.

Marsikdo se s tako rano zato celo življenje zaganja, da sebi, očetu, mami, drugim, celemu svetu dokazuje DA JE VREDEN, da je dober, da je pameten, da je priden, da je odličen, da je uspešen – nato pa obupa pri nekem porazu, ki je za druge banalen poraz in naredi samomor.

Meni je ta stavek najbolj globoko spreobrnil življenje. Že prej sem poznal vero in dobre stvari Sv. Pisma. Toda ta stavek me je zadel.

Kljub temu poraze še vedno težko prenašam. A počasi ta globoka vera vztraja v meni in blaži velika čustvena nihanja.

Eden najlepših odlomkov zame v Evangeliju.

Marko Rijavec je odlično homilijo pripravil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, RKC, Religija, SJ, Slovenija, Starejši sin, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zgodovina, citati, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, najljubša Božja Beseda, najmlajše dete, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, spomin, učenje, zdravje | Brez komentarjev »

Privilegirana kasta komunistov

Objavil pavel dne 21.12.2013

Podržavljeno gospodarstvo

“vsi smo lastniki”

” delavci smo lastniki”

v resnici pa je lastnik Vrhovni firer psihopatov, ki z neko kliko svetovalcev v centralnem komiteju zavaja poneumljen in globoko zmanipuliran

Kolektiv bebcev.

Dokument o Vilah, o 5 -sobnih stanovanjih ( ko je se je večina državljanov stiskala in živela v starih luknjah, ruševinah, neogrevanih luknjah), o privatnem (in zastonj) zdravstvu, o dragem viskiju, kubankah, zastonj mesninah, konjaku, čokoladi, kavi, dobrotah, medtem, ko je večina državljanov še 10 let po vojni jedla na karte, s kuponi oz. dovolilnicami koliko gramov mesa lahko dobijo na teden na osebo.

Ob informaciji, da je bil standard Slovencev leta 1959 nižji kot standard Slovencev leta 1935.

Komunisti znajo grabiti kapital in lastnino. In to ekstremno, v über-pohlepno. Če je pri kom treba opazovati POHLEP, čustvo pohlepa, potem je to treba gledati pri komunistih oz. socialistih. Tu najdemo ekstremno močno čustva pohlepa po tuji lastnini, ekstremno čustvo ZAVISTI in ekstremno zlaganost t.i. humanih čustev, med katerimi so čustva pravičnosti in solidarnosti.

Komunisti znajo grabiti kapital in lastnino. In to ekstremno, v über-pohlepno. Ne znajo pa z njo gospodariti in ji povečevati vrednosti. Zato še nobena socialistična država nikjer v svetu v cca 200 poskusih in aplikacijah, variacijah – ŠE NIKOLI NI BILA USPEŠNA.

Ker človek v teh državah ni imel EKONOMSKE svobode in iz tega tudi ostalih svobod ni mogel izpeljati. Človek, ki ima možnost imeti samo eno službo v državnem kolhozu, ki mu jo vsak socialistični ovaduh ali politkomisar lahko odvzame ali trajno prepove – pač ni svoboden. Oz je toliko svoboden kot zanemarjen pes na ketni, ki dobi 1x na dan skledo hrane, ostankov in je srečen, ker mu hrane ni treba samemu iskati.

Koristno je, da vemo kam nas danes socialistične Sirene spet vabijo s svojimi agresivnimi in prijetnimi ponudbami o lagodnem življenju pod perutmi socialistične Države.

http://www.arhiv.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/publikacije/dokumentioprivilegijih/dokumentioprivilegijih.pdf

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika, spomin | Brez komentarjev »

Rupnik: Življenje je modrost umiranja

Objavil pavel dne 29.04.2012

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?

Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo. Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.

vir Časnik

http://www.casnik.si/index.php/2012/04/10/p-marko-i-rupnik-zivljenje-je-modrost-umiranja/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, Rusija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, p. dr. Marko Rupnik_SJ, pravoslavni kristjani, psihologija; duševnost, spomin, umetnost in kultura, učenje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Huda jama, 2 leti po odkritju množičnega zločina

Objavil pavel dne 6.03.2011

Resnica počasi prihaja na plan, kljub agresivnim poskusom prikrivanja, skrivanja in terorja nad svobomislečimi. . Pred leti sem enkrat šel na prireditev v Kočevski Rog, iz firbca ( ker nimam nikogar znanih, ki bi bili  likvidiranih). Seveda nisem šel tja kot frajer, temveč s spoštljivostjio, saj so ob meni hodili sorodniki, ki jim je zločinski sistem po vojni ali med vojno pobil očete, mame, sorodnike. Ko sem skrivaj opazoval te obraze, sem doživljal ogromno pasivne (nemaščevalne, nesovražne) bolečine, nedoumljivosti, da je kaj takega bilo možno in da ša kar traja ta pakt zločincev, ogroženih steklih psov. . Občutek je bil grozljiv. Normalnega človeka se vsak zločin dotakne, kaj šele množičen in kaj šele tako dolgoročno SPLANIRAN in iz Centrale hierarhično izpeljan. Take zločine lahko delajo samo ljudje BREZ VESTI ( sociopati) in take zločine lahko opravičujejo in relativizirajo samo SOCIOPATI ( po stari klasifikaciji motenj osebnosti so se imenovali psihopati). . Vse te hude jame so bile že v vrednotah boljševizma, v akcijski izpeljavi. To niso kar eden od vojaških bojev ali neko strastno maščevanje posameznika v ekscesu. To so množični zločini ZLOČINSKEGA SISTEMA, ZLOČINCEV in kolaborantov ZLOČINCEV ( ki ves čas opravičujejo idejo komunizma in socializma in vso to zločinsko organizacijo in tako držijo štango morilcem). . Ne pozabimo, da je bila WW2 v bistvu začetek socialistične revolucije v Evropi. Dva velika džravna socialistična stroja sta skupaj napadla Poljsko 1. spetembra leta 1939. Vmes sta se skregala, ker je eden bolj temeljil na naicionalni osnovi ( nacionalizem, fašizem) drugi pa na internacionalni osnovi ( komunizem). . razmišljanje na prispevek v Časniku

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Slovenija, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, motnje in bolezni, politika, psihologija; duševnost, spomin | 3 komentarjev »

Prepevanje taizejskih pesmic zjutraj na poti v službo

Objavil pavel dne 6.03.2011

Zadnje mesece si prepevam taizejske pesmice v avtu, ko zjutraj vozim otroka v vrtec in šibam v službo . Za tiste, ki ne veste, je Taize francoska vasica v bližini Lyona ( pokrajina Burgundija), kjer je   mlad (od grozot WW2 šokiran in tangiran v delanje trajnega miru) protestantski puščavnik Roger ustanovil odprto ekumensko duhovno skupnost za Duha iščoče ljudi. Skupnost temelji na Evangeliju, skuša pa povezati vse ljudi različnih religij in tudi vse krščanske skupnosti.

Eno so novoletna taizejska srečanja v vsakokrat drugem evropskem mestu, kjer meščani poskrbijo za zastonjska prenočišča in župnije, kjer bodo molitve in pogovori mladih iz cele Evrope in tudi od drugod.

Drugo pa je tedenski ali daljši obisk te vasice.

Ljudje skupaj molijo ob simbolih različnih cerkva in ob prepevanju kratkih stavkov iz Evangelija, ki glasbeno bazirajo na latinskih koralih. Bil sem enkrat en teden v Taizeju in bilo je zelo novo in duhovno močno. Kasneje pa sem bil tudi en teden pri menihih kartuzijanih v Pleterjih in je bilo prav tako duhovno zelo močno. No, nazaj k Taizeju: v stik z njim sem prišel preko novoletnih srečanj, bil sem v Műnchenu ( morda 1993) in Wroclawu (leto kasneje) za tisti zadnji teden v letu.

Začel sem tudi hoditi na vaje v mikro (3)  moški cerkveni pevski zbor, kar mi zelo pomaga in mi daje sprostitev, hkrati pa spet razvijam glas in posluh. Da ne omenjam, da nezavedno in zavedno deluje tudi molitev iz teh besedil. Ker se občasno na repertoarju znajdejo tudi teizeijske pesmi, jih poleg Angelčka zvečer občasno zapojem tudi otrokoma kot uspavanko. Predvsem slednji dve:

Danes pa sem šel na Youtube, kjer občasno poiščem Perpetuum Jazille (zaradi njihove kvalitetno in srčno odpetih pesmi, ki res izražajo ekstazo oz. orgazmični užitek na obrazih

1. afrika

2. avseniki)

in risanke za otroka in se med podzavestnim mrmranjem ene od teizejskih pesmic, spomnil, da kaj takega lahko najdem tudi na youtube.

Taizejske pesmi molitve

Slavite Gospoda

Kjer dobrota je Ljubezen

Pridi Ustvarjalec duha

Pridi Luč

http://www.youtube.com/watch?v=1t17Bk9j05o&feature=related

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Glasba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, RKC, Religija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, judje, muslimani, najljubša Božja Beseda, pravoslavni kristjani, protestanti, psihologija; duševnost, spomin, umetnost in kultura, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Čefurji in Katin

Objavil pavel dne 7.04.2010

Pravkar sem gledal na RTV SLO1 film Andreja Wajde: KATIN. Film opisuje Poljsko oz. njeno tragedijo na začetku WW2. Katin je mestece v Rusiji, blizu Smolenska, kjer so komunisti pobili 12.000 poljskih častnikov – v filmu ( 14.700 po arhivih in po ocenah 24.000 vseh tam pobitih = oficirji, družine oficirjev in vsi, ki so kaj o tem vedeli). Eden od njih si je v beležko zapisoval zelo skrbno dogodke v ujetništvu dokler ga niso komunisti ubili, beležka pa je v srajci pod zemljo preživela uničenje.

SZ ni podpisal Ženevske konvencije o zaščiti vojnih ujetnikov, še manj pa so bili to vojni ujetniki, saj se Rusi niso nikdar spopadli s Poljsko vojsko, temveč so jim častnike izročili KAMERADI ( kot se zabavata pri nagovarjanju ob zročitvi oba glavna generala SZ in Nemčije) nacisti. Nemški nacional -SOCAILISTI so obdržali navadne vojake, izročili pa častnike.

Ena najbolje razvitih in močnih držav takratne Evrope, s številno inteligenco, s številnimi podjetniki in meščani je postala ŽRTEV socialistične drhali iz komunistične Stalinove SZ in socialistične Hitlerjeve Nemčije, ki sta se pred napadom Poljske in njenega kasnejšega razkosanja povezali s slavnim in dolgo časa prikrivanim paktom, ki ga ena od glavnih oseb filma – častnik v ujetništvu  – opiše: ” Koliko časa bo trajalo to ujetništvo: glede na to, da je na eni strani 1.000-letni nacional-SOCIALISTIČNI  Rajh  in na drugi strani NESMRTNI KOMUNIZEM, potem bo to trajalo zelo dolgo.”

12.000 poljskih častnikov, oficirjev ( med njimi so bili tudi rezervni oficirji, inženirji, znanstveniki, učitelji,slikarji) je bilo po parih mesecih ujetništva spomladi 1940 NAČRTNO likvidiranih na industrijski način, kakršne poznamo tudi drugod po svetu, kjer so komunistični režimi utjrevali svojo ZLOČINSKO oblast: od Slovenije, Kitajske, Afrike, Južne Amerike  do Severne Koreje. Roke zvezane z žico, včasih zanka za vrat, včasih vreča na glavo, nato pa strel iz pištole v tilnik. Truplo pade v široko, z bagerjem izkopano jamo, ki jo potem bager zasuje.

Par let kasneje nacisti najdejo grobove in izkoristijo zločin za borbo s komunizmom Sovjetske zveze. Vmes se zgodi poljska vstaja tik pred porazom nacistične Nemčije, ki jo Rdeča armada pred vrati Varšave namenona ignorira in dopusti, da ranjena nacistična vojska vstajo zlomi in pobije vse meščanske vstajnike. Nato Rdeča Armada vkoraka par dni po tem, ko so trupla pokopana. Po sovjetski okupaciji pa sovjeti vsilijo Poljski laž, da so nacisti storili ta Katinski zločin in vse sledeče zločinesovjeti so po Katinskem zločinu tudi aretirali družine častnikov, vdove, otroke in jih umorili. Tisti redki ponosni in častni Poljaki, ki so vedeli resnico o Katinu, so po koncu vojne  padali še pod streli poljskih narodnih izdajalcev, poljskih komunistov, ki so delali za Moskvo.

Film mi je pripovedoval o močni kulturi meščanstva, o razviti Poljski, o časti, ki jo je predvojna Poljska vojska imela – nacisti in komunisti pa so bili brez časti, ter primitivni banditi, zločinci, lažnivci in luzerji.

Vmes sta tudi dve manjši osebni tragični zgodbi: zgodba preživelega Poljskega oficirja, ki je bil že prej komunistični agent, a je kljub vsemu duhovno in duševno ostal človek, kajti Katin in kasnejša zverinstva komunistev so ga vseeno vedno bolj grizla v njegovo vest. Tudi alkohol ni zmogel utopiti velike bolečine in samognusa zato se je skušal odrešti s strelom v glavo.

Druga zgodba pa je o dveh sestrah, ki sta izgubili v Katinu brata. Obe sta se upirali nacistom, ena je čudežno preživela Varšavko vstajo. A ve za izvajalce Katina, zato želi to objaviti v bratovem spomeniku. KGB in poljski komunistični kvizlingi so ji ves čas za petami. Druga sestra pa se je oportunistično in pragmatično prilagodila komunizmu – kar je prva sestra po daljši odsotnosti v njunem pogovoru takoj zaznala, ker je imela normalen občutek RAZLIKOVANJA govora socialistično verujočega posameznika. Zato je zmogla tudi pogumno  in hitro ZAVRNITI snubljenje in relativizacijo, obljubljane utopij in lepe prihodnosti. Skratka odbila je svojo sestro in jo zavrnila na celi črti, ker je takoj posumila, da je vstopila v komunistično partijo. Tako kot duhovno zdrav človek zavrne ponujanje droge ali beg v alkoholno omamo, tako bi tudi Slovenci morali zelo hitro odbiti zastrupljanje s socialističnimi utopijami. Ker pa večina Slovencev tem prigovarjanjem popušča in jim postopoma pritrjuje, sčasoma postajamo družba večine zombijev, okuženih z virusom socializma.

Pripovedoval mi je o veliki žalosti, veliki sivini obupa, o močnem oprtunizmu preostalih prebivalcev in o močnem upanju in hrepenenju po svobodu s strani tistih redkih, hrabrih Poljakov. Film pa mi je vzbujal tesnobo, ker sem doživljal socialistično ujetost svojih znancev, tu v Sloveniji, ljudi, ki še vedno fanatično verujejo v socializem in ki jih prav nobeno dejstvo izbrskano v arhivih in pričevano od preživelih ne omaje v njhivoi talibanski, zločinski religiji. Vedno se bo našel nek “ampak” in neka relativizacija dejstev in resnice. Njihove pameti in njihove vesti se ne dotaknejo niti množični umori nedolžnih, načrtni zločini, ne gospodarska beda prav vseh socialističnih sistemov in nenazadnje tudi gospodarski zlom vseh teh socialističnih sistemov.

Hkrati pa sem pred kratkim gledal gledališko igro ČEFURJI RAUS. Glede na to, da sem prebral knjigo in o njej že napisal refleksijo, moram dodati nova, močnejša občutja. To so občutki brezupa, tesnobe, nesmisla, ujetosti. Naa zunaj je prisoten simpatičen plitki humor, ko avtor prikazuje življenje in občutke Čefurjev iz Fužin in njihovo samoanalizo in samozasmehovanje, samoizničevanje, nihilizem ter humor čez Slovence. Še vedno trdim, da v tej igri ali v romanu avtor iz humornega sesuvanja Čefurjev in Slovencev vsaj prve sem pa tja izvzame ven kot pozitivne junake, medtem ko Slovenci ostajamo negativni junaki.

Na koncu igre  pa ostane samo občutek nihilizma, bede, izkoriščanja, brezizhodnosti, sivine zaradi propadanje proletariata v socialzmu. Nobenega smisla nimajo, nobene volje po boljšem življenju, po svobodi temveč vseprisotno umiranje na obroke in zelo PASIVNO čakanje na Prezaščitelja, Državo, ki jih bo rešila na vseh področjih: od materialnega do psihičnega in duhovnega. Seveda o duhovnosti pri socialistih ni ne duha in sluha, ker imajo to področje zaslepljeno z utopijami in cenenim vraževerjem.

Zelo globoko sem prepričan, da so verniki socializma tudi danes pripravljeni množično pobijati, tako kot so brez vesti zverinsko klali tudi njihovi predniki oz. njihovi idoli, heroji v preteklosti. Njihova zločinskost je pač posledica njhiove zaslepljenosti in fanatičnosti. Nobeno dejstvo, nobena umetnost ali psihoterapija teh ljudi ne more ozdraviti psihopatskosti in potencialne vloge množičnega serijskega morilca. Seveda je Poljska danes prečiščena. Komunistični simboli so tam prepovedani, katolištvo in klasični liberalizem je tam v razcvetu. Drugo pa je Balkan. Tu pa ne vidim upanja, ne v Sloveniji, ne v ostalih državah bivše YU.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, Knjiga, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihologija; duševnost, spomin | Brez komentarjev »