Kakorkoli že gledamo na politiko - naj bi bili trije močno poli:

1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske - ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE - pa ne vedo kako jih uresničiti - ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) - OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” - magično - vraževersko razmišljanje - kako bo neka sila vse rešila - pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev - zato so tam davki ekstremno visoki - tam kjer vladajo socialisti) - ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo - a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja - če pa že - je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji - razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA - če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase - to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja - kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi - temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito - kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.

Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe - neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer - nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje - ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih - začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način - zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge - če ne mislijo enako - če ne delajo enako - celo z mirno dušo morijo ljudi - bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti - ( ker ne prenašajo avtoritete - ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša - ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” - torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo - dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

“Slaba vest” je tipična lastnost “klerikalnih” katolikov. Non stop se mrcvarijo s slabo vestjo. Vedno bolj sem mnenja, da pod “slabo vestjo” v resnici mislijo sram, ki pa je izrazito škodljivo čustvo, ker je usmerjeno v destrukcijo osebnosti. Zraven paše še patološka vera v Boga - ki je preganjajoči, kazujoči in  grozeči bog. Vse kar naredim je narobe in zato nisem vreden, da živim.

Vest ali občutek krivde je usmerjeno čustvo na mojo obnašanje.

Zdrav je občutek krivde, saj spodubja, aktivira osebo, da spremeni svoj način obnašanja.

Za razliko od sramu - ki je na ravni izničenja samega sebe, je proti osebi “Tako me je bilo sram, da bi se kar v zemljo vdrl” “Da bi kar rad umrl!”.

Le, če imamo vest ( oz. ZAČUTIMO občutek krivde), le tako se lahko osebnostno učimo in napredujemo, da določena slaba dejanja obžalujemo. V globokem obžalovanju lahko najdemo boljše rešitve in se jih potem trudimo udejaniti.

Bolj kot ciklanje v svoji psihi ali psihološko samozadovljevanje ali samomrcvarjenje je pomembno, da se z nekom drugim pogovarjamo o teh bolečih stvareh - ali da nas vsaj posluša. Obžalovanje pred Bogom in spovednikom spodbuja, da kreativno aktiviramo energijo čustva v spremembo obnašanja, dejanj - ki smo jih boleče začutili kot slaba.

Drug ekstrem pa so sodobni psihopati ( ki jih je vedno več), ki se res nikoli ne počutijo za nobeno stvar krivi, nimajo slabe vesti, z lahkoto pa s tujo vestjo manipulirajo. Njihova slaba dejanja ( ki jih zreducurajo na “lapsus” “napakice”) se “slučajno zgodijo” oz. so drugi krivi, da “so se sprožila”. Nek psihoterapevt mi je pred leti dejal, da na smeri NLP študirajo v glavnem psihopati. Zanima jih zgolj moč nad drugimi.

» Kdor je živel le zase je zapravil celo življenje.«

filozof Alberto Andreoli

oz.

” Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svoje življenje pa izgubiš?!”

Jezus Kristus

“Človek zares ne odraste šele ko začne skrbeti zase, temveč ko skrbi še za koga drugega.”

Pavel

“Večina sodobnih ljudje noče odrasti. Vedno več je infantilnih ljudi. Naša družba postaja vse bolj infantilna.”

dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt TA

Kratki film z intervjujem dr. Zorana Milivojevića (učitelj in terapevt TA modalitete) o tem kakšni smo Slovenci in kakšni so Srbi. Predvsem kaj delamo v vzgoji, da se to odraža v našem obnašanju, vrednotenju, mišljenju in kulturi. Zoran govori srbsko, čeprav mu gre čisto dobro slovensko - a vseeno mu je lažje predavati v materinem jeziku, ker je lahko bolj precizen v besedah. Poslušal sem ga že v angleščini - a je še slabše kot v slovenščini.

Torej potrudi se in ne bo ti žal.

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja

Delo, Ned 30.12.2007

 

Predolgi ženin jezik. Otrokov jok. V hladilniku je zmanjkalo piva. Preslabo prišit gumb na srajci. V službi je vse narobe. Žena je iskala prepir, zato si je zaslužila klofuto … Moški ponavadi za nasilje poiščejo zunanji vzrok, vzroke za svoje neuspehe pa pripišejo ljudem okrog sebe. Zato so za vse krive partnerke in vsaka tretja ali četrta »pada po stopnicah« in se »zaletava v vrata«, sem pa moramo prišteti tudi psihično, spolno, ekonomsko nasilje. Po nekaterih podatkih žrtve trpijo v povprečju pet let, preden zberejo toliko poguma, da spregovorijo.

Kdo so torej moški, ki se doma psihično ali fizično znašajo nad družino? Robert Miklavčič, ki na Društvu za nenasilno komunikacijo dobra tri leta vodi trening socialnih veščin za moške, povzročitelje nasilja, pravi, da nimajo skupnih značilnosti. Nasilni so tako mladeniči kot osiveli možje, z različno izobrazbo, prihajajo iz vseh družbenih slojev in ne samo iz nasilnih družin, kjer je bil oče glava družine z neomejeno avtoriteto in močjo, da je odločal o vsem. Skupno jim je samo eno: moč poskušajo dobiti tako, da jo z nasiljem vzamejo nekomu drugemu. Moški, ki se ne počutijo uspešni, si hočejo z nasiljem utrditi položaj doma. Nasilje si torej privoščijo tam, kjer si ga lahko, s tem pa nemalokrat pravzaprav skrivajo svojo nemoč ali slabo samopodobo.

 

Miklavčič, ki se je sam uspešno spopadel s svojim nasilnim vedenjem, ve, kako težko je moškim, ki povzročajo nasilje, poiskati pomoč, saj valijo odgovornost na partnerko. »To je tudi prvi korak: samemu sebi moraš priznati, da si delal narobe, in prevzeti odgovornost,« razlaga Miklavčič, »dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja.« Nekaj moških poišče pomoč samih, nekaj jih na društvo napotijo centri za socialno delo, tožilstvo in sodišča. Po uvodnem pogovoru se dvanajst skupinskih srečanj seveda ne začne z znamenitim stavkom, ki ga poznamo iz ameriških filmov: Sem Janez Novak in pretepam ženo. Na srečanjih, na katerih moški ostanejo anonimni, zvedo, kakšna je dinamika nasilnega vedenja, spoznavajo svoje potrebe, učijo se, kako ravnati drugače, kot so njihovi starši, kako izražati čustva na sprejemljiv način, skupaj z Miklavčičem razmišljajo o nasilju nad ženskami, o mitu o romantični ljubezni, razumevanju čustev, enakopravnem partnerstvu, reševanju konfliktov …

 

Kot vedno znova poudarja Miklavčič, za nasilje ni opravičila in izgovorov. »Nasilje je kaznivo, zanj je odgovoren tisti, ki ga povzroča. Nasilnež dvigne roko sam, nihče drug mu je ne premakne. Zato se mora naučiti samokontrole. Če se lahko kontroliramo v neprijetnih situacijah v službi ali ko nas ustavi policist in nas kaznuje zaradi prehitre vožnje, se lahko kontroliramo tudi doma oziroma v partnerskem odnosu. Ko začutiš, da v tebi kipi jeza, odidi iz prostora in se ohladi, ne pa da sprostiš napetost z udarcem. Udarec ne reši nič, za sabo pa potegne hude posledice,« iz tedna v teden na srečanjih ponavlja Miklavčič. V zadnjih treh letih in pol je skupinska srečanja obiskovalo okrog 80 moških. Na leto organizirajo tri sklope predavanj, v katere se lahko moški vključijo kadar koli. Seveda je trening socialnih veščin šele prvi korak, da nasilnež odpre oči, zato jim društvo za nenasilno komunikacijo ponuja tudi individualna srečanja.

Včasih se nasilneži izgovarjajo, da je bilo nasilje v njihovi družini nekaj normalnega in da so bili nasilneži v otroštvu tudi sami žrtve nasilje. »Zdaj ste sami odgovorni za to, kar počnete, ne vaši starši,« jim odgovarja Miklavčič. »Nasilje ni bolezen, ampak naučeno vedenje, zato ga lahko spremenimo. Nenasilne komunikacije se namreč da naučiti.«

Olga Cvetek

 

op. Pavel: kaj pa nasilne ženske, kam se pa te lahko obrnejo. Tudi teh je namreč vedno več!

Zadnjič smo na zakonski skupini DiŽ debatirali o popolnem sprejemanju partnerja in o brezpogojni ljubezni do zakonca. Temu sem se zoperstavil, kajti s spominu sem imel, da je to ena od pogostejših zablod o partnerski ljubezni. Še enkrat sem vzel v roke odlično knjigo Formule ljubavi.

Knjiga dr. Zorana Milivojevića govori o tem, kako naj si človek poišče primeren ljubezenski partnerski odnos, ne da bi si s tem uničil svoje življenje. Večina ljudi na zahodu sledi kulturnim vzorcem, predstavam, ki so namreč zelo škodljive.

Avtor najprej obdela kaj je zaljubljenost, kaj je ljubezen ( čustvo, obnašanje, odnos). Zelo sistematično in zdravo razumsko.

Kaj je ljubezen do sebe, kaj ljubezen do drugih ( patološka ekstrema sta narcisoidnost in altruizem).

Potem predstavi tudi, da brezpogojna ljubezen do partnerja ni možna, razen če je odnos patološki ( zlitje).

Opiše tudi princip vzgajanja s pomočjo pogojevanja ljubezni.

Formule ljubezni se ne ukvarja toliko s tem kaj je resnična partnerska ljubezen, temveč bolj z zgrešenimi predstavami o pravi ( željeni, idealni, …v kar zelo močno verujem) ljubezni, ki sprožajo hude psihične motnje in propade zakonov, partnerskih vez, družin in vsega mogočega nasilja “spreminjanja drugega.”..

Na koncu knjige je test v katerem vidiš na katerih iluzijah oz. idealih si padel. Potem si lahko prebereš znanstveno razlago in kar nekaj primerov pacientov. Glede tega ali imam kakšno izkrivljeno predstavo naj se ne bi počutil krivega …saj je pomembno da sebe spoznam …kajti večino teh predstav smo pili z materinim mlekom.. zelo podzavestno nam jih vsiljujeje agresivna kultura zahoda….večino od teh simbolov, arhetipov oz. predstav se zelo težko zavedam, razen, če sem imel že sam točno na teh primerih v življenju polomije..

S. Freud je raziskoval kako nas v življenju “avtomatsko poganja NEZAVEDNO”. O arhetipih ( notranjih simbolih) in mitih je veliko pisal C.G. Jung.

Te zgrešene predstave pa imajo logiko oz. formulo po kateri tečejo in se razvijajo. Zaradi tega kar 2/3 mladostnikov v psihiatričnih bolnicah trpi…zaradi tega ljudje sebi in drugim hudo uničujejo življenja.

1. 1. Ljubezen je smisel življenja!
2. 2. Pravo ljubezen se ves čas čuti ( prijetne feelinge, ugodje)!
3. 3. V pravi ljubezni ni (ne sme biti) prepirov, konfliktov, jeze!
4. 4. V pravi ljubezni ni ( ne sme biti) trenutkov ravnodušnosti!
5. 5. Prava ljubezen je stalna sreča!
6. 6. Prava ljubezen je večna zaljubljenost!
7. 7.Ljubezen se vedno začne z zaljubljenostjo!
8. 8.V pravi ljubezni je seks fantastičen!
9. 9. Prava ljubezen je ljubezen brez seksa ( čista, platonska ljubezen)!
10. 10. Ljubezen je strast!
11. 11. Samo enkrat se ljubi!
12. 12. Prava ljubezen traja do konca življenja
13. 13. Prava ljubezen je brepogojna
14. 14. Prava ljubezen bo ljubljeno osebo popolno spremenila
15. 15. V pravi ljubezni se žrtvuje najvažnejše
16. 16. Prava ljubezen je neprestana pozornost
17. 17. Prava ljubezen je popolna preda (janje) drugemu
18. 18. Prava ljubezen je popolno razumevanje
19. 19. Telepatija je pogosta v pravi ljubezni (branje misli in čutenj pri drugemu)
20. 20. Prava ljubezen je popolna iskrenost
21. 21. Prava ljubezen je bolečina
22. 22. Prava ljubezen je popolna enakopravnost
23. 23. Lahko imaš rad samo eno osebo ( nedeljiva ljubezen)
24. 24. Ljubav sploh ne obstoja
25. 25 Večja kot je ljubezen, večja je ljubosumnost
26. 26. Vreden je samo tisti, ki je ljubljen
27. 27. Nihče ne more ljubiti
28. 28. Vsi me morajo ljubiti

V Svetem pismu je rečeno, “da bosta oba postala eno”. Kako si to razlagam?

Spet me je na to kvaliteto odnosa spomnil odličen prispevek MM. Napisal sem mu komentar, nato pa še mojo refleskijo.

Ko sem še hodil z različnimi puncami, sem iskal predvsem strast. Ta strast je pri zaljubljencih ( pri meni se je to dogajalo v času do 27-tega leta) izvirala predvsem v različnosti. Ko sta oba “kompatibilno” različna in nudita drug drugemu tiste značilnosti, ki jih sama nimata. Tako, da sem dostikrat dojel, da hočem imeti eno žensko zgolj zato, ker ima neke lastnosti, ki jih sam nimam, da ne omenjam nekih fizičnih zahtev. Zadnje desetletje pa sem vedno bolj prepričan, da pametni človek izbira za življenjskega partnerja predvsem človeka, ki ima tistih nekaj glavnih vrednot enakih kot on. Na tem temelju je mogoče graditi prijateljski odnos, ki je po mojem pomembnejši od same seksualne privlačnosti. Le ta pa dosti niha in hitro upade, če med partnerjema ni česa več kot le to.

Potrditev za to, da je zaljubljenost zgolj fikcija, obsedenost in projekcija mojih želja na partnerico, sem dobil v odlični knjigi FORMULE LJUBAVI ( dr. Zoran Milivojević). Kasneje pa tudi v pogovorih z bolj izkušenimi ljudmi in tudi iz lastnih izkušenj, ki sem jih iskreno analiziral.

Enost dojemam predvsem kot odnos.

1. Ali je obema odnos najpomembnejši, ali eden išče predvsem svoje cilje?
2. Ali se spoštujeta v svoji enkratnosti?
3. Ali si lahko povesta želje?
4. Ali si lahko povesta kritike obnašanja?
5. Ali si lahko povesta večkrat na mesec ( morda vama uspe vsak dan) kaj vama je všeč na drugemu?
6. Ali gradita odnos?
7. Delata zanj?

Pred meseci sem med pospravljanjem stanovanja, petjem sesalca in vreščenjem otrok po Valu202 poslušal oddajo o fizičnem kaznovanju otrok. Govorili so dr. Kornhauser Pavel, Gabi Čačinovič Vogrinčič, sociloginja in psihoterapevtka, pa še kdo, ker vmes nisem vsega dobro slišal. Vsi so bili proti fizičnem kaznovanju otrok. Še celo ideološki so bili: češ, da je to zastarelo, da je to cerkveno, nemoderno in neznanstveno. Na srečo večino staršev v EU in pri nas še edno uboga zdravo pamet in ne ideoloških znanstvenikov.

Pridali so še primer Švedske, ki je z zakonom prepovedala fizično kaznovanje otrok. Tako lahko otrok, če dobi eno po riti, zavrti telefon, domov ti pridrvi socialna služba in nam staršem trajno odvzamejo otroka, ga dajo v rejo. Totalitaren režim!

V Sloveniji naj bi imeli zakon, ki dovoljuje fizično kaznovanje otroka, ne pa ZLORABO fizične kazni. To je čisto dobro. Da bi le izvajali kazni nad starši, ki ZLORABLJAJO fizično kazen.

In sedaj moje misli: Meni pomeni vzgoja mojih otrok to, da jim z ljubeznijo in zgledom približujem najine (ženine in moje) cilje in vrednote. V osnovi je vzgoja tehnika:

Glavno orodje so sporočila, ki morajo biti JASNA in NEDVOUMNA! Psihično nasilje ( zaradi psihične kazni) kot posledica izogibanja fizične kazni je 1000x bolj nevarno, ker je polno zmede. ( primer Waldorfska pedagogika).

1. potrebujemo POHVALO ( nagrado) otrok ( DA, dobro si naredil! Čudovit si! Pametna si!). Pri majhnem otroku pohvalo bitja, pri starejšem pa predvsem pohvale dejanj, realne pohvale!
2. potrebujemo KRITIKO DEJANJ otrok ( NE!, Nehaj!, Ne dovolim!, To si slabo naredila, ponovi!). Realne kritike!
3. potrebujemo ZAHTEVE, cilje. ( odnesi smeti! Pospravi posteljo! Počisti WC za sabo! ) Ne prenizke, in ne previsoke zahteve!

Tako s cilji ( zahtevami) kot s kritiko starši otroka FRUSTRIRAMO ( povzročamo mu neugodje), ker smo pametnejši in logičnejši od otrok in vidimo dalj od otrokovega trenutnega ugodja.

Jasno, da se vsako živo bitje upira, če od zunaj pritiskamo z neugodjem.

Torej kako naj starš že majhne otroke ( z večjimi se z zanemarjanjem tovrstne vzgoje še tisočkrat večji problemi in revolti) zoperstavi tem uporom, trmi, agresivnosti in besu otroka, ki se mu upira?

Je logično, da 2 leti staremu otroku pojasnujemo? Seveda imamo najprej lepo besedo. Toda naj mu vsakič 2 uri leporečim ljubeznivo in potrpežljivo, pojasnjujem, spregovorim o tem traktatu tukaj, 2-letnemu otroku, ki trmari, ki se mi upira? Kdo je tukaj neumen?

Otrok mora čutiti, da je starš v zahtevi ali kritiki TRDEN, prepričan 100%. To pa čuti predvsem neverbalno.

Besedo NE lahko izrečemo na najmanj 10 načinov in vsak je stopnjevano bolj oster.

1. To je prvi KORAK. Beseda in ton in gestikulacija, ter stopnjevanje jeze. Stopnjujemo takrat, ko otrok ne dojame signalov ali jih dojame napačno.

2. Drugi korak je GROŽNJA s KAZNIJO.

3. Tretji korak je IZVRŠITEV KAZNI.

To je lahko A) prepoved dejanj, ki jih otrok rad počne B) ukaz dejanj, ki jih otrok NERAD počne C) Fizična kazen: umerjena, brez izgube kontrole, na mesta, kjer ne moremo otroka fizično poškodovati, temveč mu povzročimo bolečino, ki je VZGOJNA.

To je tehnika vzgoje. Kdaj pa starš kaj naredi enemu od otrok, kako in čemu: tu pa se začne UMETNOST vzgoje.

Če otrok fizične kazni v svojem življenju ne izkusi, potem starševi frustraciji ne verjame. Ga izsiljuje in izigrava. Ne uboga mej, kasneje si v svoji osebnosti mej ne ponotranji in je zato razvajen otrok. Primer so odrasli, ki so bili celo otroštvo zelo bolni.

Danes živi naša civilizacija v dobi UGODJA. Boji se BOLEČINE. Je POLIZOBRAŽENA ( pa čeprav z dr. naslovi!). Polna UTOPIČNIH IDEALOV: enkrat o svobodi, drugič o enakosti, , tretjič o pravičnosti, četrtič o nestrpnosti, petič o ljubezni= zaljubljenost, šestič kulturi nenasilja td. Ogromna horda levičarskih, revolucionarnih SANJAČEV ( to so v resnici ostareli razvajeni in prezaščiteni otroci pri 30ih, 40ih in več letih, nezmožni biti odrasli) potem sanjarije uzakoni in ZAPOVE. Iz zgodovine vidimo, da se take ideale uzakoni in potem dobimo totalitarno državo, ki stašrem onemogoča osnovno človekovo pravico: vzgojo otroka.

Če v vzgoji manjkata dimenziji ZAHTEVA in KAZEN, potem otroka “vzgajamo” v RAZVAJENEGA otroka, egocentrično, cinično, sebično, neobčutljivo za druge, zdolgočaseno, narcisoidno osebnost. To je pa končni rezultat PERMISIVNE vzgoje, katere produkte lahko vsako minuto naštejete na obe prste obeh rok, če se ozrete okrog sebe. PERMISIVNA vzgoja je mainstream 20. in 21. stl.

Vzgojo in ljubezen moramo gledati CELOVITO, ne pa po delčkih, ki nam prinašajo užitek. “Hudič se skriva v podrobnostih, Bog je celota!”

( teoriji tehnike vzgoje in tehnike kaznovanja sem reflektivno povzel po knjižici Mala knjiga za velike starše, avtorja dr. Z. Milivojevića, TA)