PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'psihološko svetovanje' Kategorija

Predstavitev prevoda knjige Formule ljubezni

Objavil pavel dne 4.03.2010

vabim vas na predstavitev novega prevoda knjige Formule ljubezni, 9.3.2010, ob 18:00, v Knjigarni Konzorcij. (Vabilo je spodaj) Knjigo bo seveda predstavil Zoran.   Predstavitev pa bo tudi v drugih mestih:

Mladinska knjiga, Slovenj Gradec, ponedeljek, 8. 3. ob 18. uri

Mladinska knjiga, Mestna knjigarna Celje, torek, 16. 3. ob 18. uri

Mladinska knjiga, knjigarna Dom knjige Koper, sreda, 17. 3. ob 19. uri

Mladinska knjiga, Mestna knjigarna Maribor, četrtek, 18. 3. ob 18. uri

Vesel sem, da je knjiga velika uspešnica, in da je deležna velike pozornosti tudi pri MK Založbi in MK Trgovini. Celotna izložba knjigarne Konzorcij je posvečena ljubezni in odnosom, največji poudarek pa je prav na knjigah Zorana Milivojevića. Res se redko zgodi, da bi kakega avtorja tako zelo izpostavili. Vsekakor zasluženo. Bravo Zoran!!!

Lep pozdrav vsem.

A.U., Mladinska knjiga

————————————————————————————————————————-

Zoran Milivojević:

FORMULE LJUBEZNI

Mladinska knjiga, knjigarna Konzorcij

torek, 9. 3. ob 18. uri

»Ljubezen je smisel življenja«

»Prava ljubezen je ljubezen brez seksa«

»Samo enkrat se ljubi

»Prava ljubezen traja do konca življenja«

»Prava ljubezen je popolno predajanje drugemu«

»Ljubiti je mogoče samo eno osebo«

… oz. še desetine od podobnih idealov, utopij, otroških fiksacij

Se strinjate z zgoraj navedenimi trditvami o pravi ljubezni?

Dr. Zoran Milivojević, mednarodno priznani psihoterapevt, v svoji legendarni knjigi Formule ljubezni obračuna s stereotipi o pravi ljubezni in nam pojasni, zakaj je večina naših pogledov na ljubezen zmotnih.

Ljubezen se tradicionalno razume kot pojav, ki sodi v domeno poetičnega in umetniškega, k domišljiji in domnevam, tako da zanjo ni prostora v znanstvenem in racionalnem, v logičnem in stvarnem. Milivojevićev pristop pa temelji prav na iskanju logike »matematike« ljubezenskega življenja, na kar opozarja tudi naslov njegove knjige.

In zakaj naj bi se trudili z razbijanjem naših iluzij?

Ker je šele, ko se znebimo stereotipov o ljubezni, mogoča resnična ljubezen.

Toplo vas vabimo na srečanje z dr. Zoranom Milivojevićem v naši knjigarni!

Knjigarna Konzorcij

Slovenska 29, Ljubljana

P.S. Predavanje bo potekalo v srbskem jeziku, za kar se vnaprej opravičujemo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, Slovenija, TA, dr. Zoran Milivojević, liberalne reforme ( PRO FREE Market), motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zdravje, čustva | Brez komentarjev »

Dr. Perko nadaljuje Rugljevo pot v Kamniku

Objavil pavel dne 14.02.2010

Danes sem v Sobotni prilogi Dela prebral intervju POMOČ PADLIM PRI IZPITU IZ UMETNOSTI ŽIVLJENJA, intervju z dr. Perkom, ki ga je dr. Rugelj (2 leti pokojni) pooblastil, da pelje naprej socialno-andragoško metodo s katero popravljajo ljudem, ki so izgubili sposobnost učinkovitega spoprijemanja z življenjem, z umetnostjo življenja, njihovo zavoženo življenje.

Perko ugotavlja, da je v Sloveniji 200.000 alkoholikov, ogromno narkomanov, več kot 200.000 zasvojencev z drugimi keničnimi in nekemičnimi zasvojenosti. Skoraj vsak od nas ima vsaj milo nevrozo, če ne hujšo. Tu so še fobije, anskioznosti, osebni porazi v študiju, na delovnem mestu , v partnerskem odnosu in na mestu vzgojitelja svojih otrok. Raste pa % BORDERLINE osebnosti ( mejne motnje osebnosti). Osebnostna motnja je težko ( če sploh je!!!) ozdravljiva. Ti ljudje vidijo vzrok svojih težav VEDNO SAMO V DRUGIH. Na določenih področjih lahko zadovoljivo funkcionirajo oz. so celo zelo uspešni, na določenih  področjih ( večina področij povezanih z ljudmi, intimnostjo, prijateljstvom) pa so totalne nule oz. celostno ne zmorejo dobro živeti zaradi stalnih konfliktov, čustvene nestabilnosti in težav na področju učenja iz lastnih napak.

Izreden intervju, najbolj vreden prispevek nasploh v Delu.

Fino se mi zdi, da Perko dodaja stvari Rugljevi metodi. Dodal je “Kasarno”, kjer nekdanji oficirji vodijo zgubljeno mladino, ki bi drugače še kar bluzila pri starših in na faksu. Ampak zgolj tiste osebe, ki sami sebi priznajo, da so FALIRANCI. Da so v oblasti nesmisla in nepotrebnega trpljenja. Da blefirajo, čeprav so že dolgo konji s plašnicami strahov, neuspehov, anskioznosti in vidijo, da so ti fiksni tiri “road to nowhere”, v nesmiselno umiranje na obroke, v vedno globjo bedo.

Zdrav človek se zna spopadati z vsak dan novimi problemi.

V tej terpavetski skupnosti pa je najbolj pomembna disciplina, zato je nujno avtoritarno vodenje terapevta. Disciplina dneva. Rutina opravljanja dela. Ukaželjnost in učenje. Biblioterapija (branje knjig po spisku terapevta). Tek, vsakdanji. Pohodi. Pisanje refleksij. Samoanaliza. Skupinska psihoterapija in osebna psihoterapija.

Rugelj je napisal par debelih knjig z rdečo nitjo njegove smeri PREVZGOJE zafuranega človeka, socialne andragogike, kjer ne manjka primerov dela in pa popisa oviranja s strani “uradne stroke”, “elite” in večine javnosti. Rugelj se je vse življenje upiral BLEFERJEM. Zato je bil bleferski eliti in bleferski večini tlačanov ves čas trn v peti, ker je znal enostavno razkrinkavati njihovo mimikrijo. Rugljeva metoda vsebuje psihoterapijo, a hkrati je veliko več, ker zahteva od varovanca, klienta, pacienta MOČNO ANGAŽIRANOST v smeri LASTNEGA SPREMINJANJA NA BOLJE. Je način življenja, kajti tukaj tepravet nima samo enourne seanse, ampak ima isti način življenja kot klienti, njim MORA BITI VZOR vsak dan. Vzor kako se spoprijema z vsakodnevnimi problemi in z vsakodnevnimi vajami VOLJE.

Rugljevi učenci so poleg dr. Perka tudi dr. Jože Dežman (zgodovinar), Branko Gradišnik (pisatelj), dr. Sanja Rozman ( zdravnica in psihoterapevtka) in deloma tudi Roman Vodeb. Novinarka Urša Krišelj je pred parimi leti izdala popis svojega dela na sebi pri dr. Ruglju. Vredno branja. Rugelj je, čeprav vojak socializma, kmalu spoznal, da le ta vodi v prezaščitniško, LUZERSKO kulturo bleferjem, falirancev, revčkev. Poudarja, da so očetje izgubili svoje očetovstvo, moški svojo zdravo možatost. Mame iščejo partnerja v svojih otrokih, sinovih. Hkrati pa ženske postajajo v socializmu MOŽAČE, neženstvene, feministične managerke.

Šolstvo in zdravstvo je poženščeno. Sistem je zafuran. Zapiti in zadebeljeni šolniki, neodgovorni zdravniki itd.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Jože Dežman, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Slovenija, Zdravstvo, Zgodovina, dr. Sanja Rozman, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, služba, učenje, čustva, Šport, šolstvo | 4 komentarjev »

Socialistična ideologija je nekemična zasvojenost

Objavil pavel dne 11.01.2010

Ecola, izpeljeval sem že to:

  1. da socialistična ideologija ni samo idejno neškodljiva ideologija, temveč ravno obratno: to je zločinski sistem navidez zelo privlačnih, humanističnih in lepih idej ( ” I am the greatest humanist in the world!”, je rekel Satan svojemu sinu v filmu Hudičev odvetnik).
  2. Socialistična ideologija ni samo materialistična filozofija, temveč je tudi vraževerje, magija, mitomanija oz. nova religija na temeljih vraževerja.
Tukaj pa zgodovinar in nekdanji partijec dr. Jože Dežman ( eden redkih svetovno poznanih socialistov, ki se je ozdravil socialistične zasvojenosti) govori o osebni izkušnji spopadanja z zasvojenostjo s socialističnimi utopijami, dnevnimi (narcisoidnimi) sanjarjenji ( o odreševanju človeštva in vseh krivic) in socialističnimi miti.

Socialistična zasvojenost je nekemična zasvojenost ( blog Jožeta Dežmana).

Če h kemičnim zasvojenostim, ki tudi fizično uničujejo telo, spadajo zasvojenosti z :

  1. alkoholom,
  2. nikotinom,
  3. kokainom,
  4. marihuano,
  5. heroinom,
  6. ecstasy,
  7. LSD,
  8. tabletami ( pomirjevala, uspavala),
  9. hrano ( prenažiranje),
pa k nekemičnim zasvojenostim spadajo:
  1. zasvojenost z ideologijo (socialisti, talibani, etatisti, vegani, ekologi, hipiji, nacionalisti, arijci,…ki verjamejo, da bo njihova ideologija odrešila svet, družbo in ga naredila srečnega)
  2. zasvojenost z delom ( workaholic)
  3. zasvojenost z lenobo, ležernostjo, pasivnostjo (“hvatanje krivin”)
  4. zasvojenost z magijo ( večurno vsakodnevno posedanje v cerkvah, zahtevanje tolažbe in čakanje, da bo bog vse naredil namesto mene)
  5. zasvojenost s seksom ( obsedenost s seksom)
  6. zasvojenost z zaljubljenostjo
  7. zasvojenost z igrami na srečo
  8. zasvojenost s kopičenjem denarja ( skopuštvo)
  9. zasvojenost z materiali ( potrošništvo, brezciljno nakupovanje)
  10. zasvojenost s TV
  11. zasvojenost s športom ( večurno vsakodnevno športanje, npr. maratonci)
  12. zasvojenost z gostilno, “druženjem” ( vsak dan večurno posedanje v gositlni)
  13. zasvojenost z internetom, PC ( večurna komunikacija), bloganje, spletni forumi
  14. zasvojenost z videoigricami
  15. zasvojenost z muziko ( večurno poslušanje glasbe)
Še na kratko kaj je to definicija zasvojenosti:

Ko človek namesto kvalitetnega reševanja vsakodnevnih problemov rajši zbeži v “aktivnost”, ki je bolj prijetna, domača ( zna jo hitro narediti – za razliko od tega, da moramo pri reševanju problemov iskati nove poti, nove oblike dejavnosti) in ki mu daje (za razliko od NAPORA reševanja vsakodnevnih malih problemov ) veliko UGODJA in potrditve. Tako se ujame v zanko odvisnosti PONAVLJANJA PRIJETNE AKTIVNOSTI, ki mu trenutno daje veliko samozavesti in samopotrditve.  Zasvojenost je zdrs odraslega človeka v INFANTILNOST. To zanko vedno bolj poglablja in tako začnejo trpeti ključne aktivnosti človeka tekom dneva, tekom življenja: trpijo primarni odnosi ( družina: partner in otroci), trpi delovna aktivnost ( posel, delo, služba), trpi higiena, trpijo prijateljski odnosi,…skratka PONAVLJA UGODJE dokler PREJ ali SLEJ ne zgrmi v prepad.

Da ne bo kdo narobe razumel. Nič ni narobe, če si odrasel človek vzame kakšno urico na dan za zabavo, užitek, seks, sanjarjenje, šport, igro, hobi. Prav je, da vsak odrasli zna na trenutek preklopiti v egostanje OTROKA. Problem je, ko se ravnovesje poruši in na račun sistema nujnih aktivnosti pridobiva samo ena aktivnost ( polno ugodja), ki postaja vedno bolj požrešna zaradi vedno večje obsedenosti te osebe.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jože Dežman, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, hrana, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Nezmožnost biti ženska ( problem sodobnih zahodnih žensk)

Objavil pavel dne 9.12.2009

Izvrsten članek Vodeba, ki govori o sodobnih ženskah, ki so možače oz. on jih imenuje možinje. Hkrati piše tudi o partnerskih odnosih in celo o družbi, ki jo vodijo ženske oz. celo feminstke, ki navsezadnje očetom jemljejo otroke in pišejo družinsko zakonodajo, zakonodajo o “enakosti spolov”, ker ne ločijo kaj pomeni enakopravnost in kaj enakost.

vir prispevka Vodeba o MOŽAČAH, spodaj pa par njegovih misli za poslastico:

»Moški ne morejo biti drugačni kot tekmovalni. Ženske pa ne bi bile tekmovalne, če ne bi poznale moških vedenjskih vzorcev. Tudi vojakinje ali možate športnice ali pa direktorice jim ne bi bilo treba postati. Za razumevanje tega zagatnega konteksta je OJDIPOV KOMPLEKS, KASTRACIJA in zloglasno ZAVIDANJE PENISA.« »»Kurčenje« v športu, umetnosti, politiki, gospodarstvu (in še kje) je domena moških… Proučiti bi morali seksualne avanture moških alfa-samcev, da bi videli za kaj v življenju (npr. politiki, športu, gospodarstvu…) sploh gre.« »Bahava dejanja imajo falično simbolno strukturo. Ženska se zgolj (PO)KAŽE s svojim adutom – telesom oz. (obrazno) lepoto – moški pa morajo DELOVATI, se »kurčiti« z dejanji, če hočejo vstopiti v žensko željo.« »Ženske (s konkurenčnim telesom ) navadno sanjajo o tem, da bi zapeljale moškega s striptizom – in pri tem skoraj tako uživajo, kot moški, ki jih gledajo. Feminilne ženske v vlogi emancipirane ženske v resnici trpijo.« »Ples je simulacij družine. Ponavadi so v plesu problematični moški, ki ne znajo »voditi«. V družini pa so včasih problematične tudi »rokovnjačke«, ki, če že ne vzpostavijo tekmovalnega partnerskega odnosa, pa ustvarijo rivalsko distanco. Ne gre za to, da moški ne znajo voditi družine. V družini ne znajo (ali pa ne morejo) več »dajati« (varnosti, denarja, zaščite…). In ženske ne znajo sprejemati – ker že vse imajo (kmalu jim bo še »organ« zrasel)…« »Sodobna »moškinja« v seksu hoče biti »gospodarica«, ki rabi »sužnja« Ženska želja po penisu je ostala fiksirana na zavisti. Ne gre toliko za to, da bi bilo žensko sram (npr. oralnega) “soočenja” s penisom. Penis se ji preprosto gnusi!«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družba, Družina, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Zdravstvo, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, čustva, šolstvo | Brez komentarjev »

Pahorjeva evforična maničnost

Objavil pavel dne 29.11.2009

Pahor nas zadnje čase preseneča z ekstremno vzhičenostjo. Z izjavami, ki so milo rečeno čudne za normalnega človeka. Z izjavami, ki jih nekateri imenujejo pahorizmi, kot analogija bušizmom.

Za te izjave je značilno, da se grobo požvižgajo na socialno okolje, da odpisujejo okolico ali grobo drugega. Hkrati pa poveličujejo lastno mnenje.

Kadar se človek tako evforično obnaša oz. ima obdobja manije – se res lahko vprašamo ali je to ventil na njegovo večinsko obupanost, depresijo, tesnobo.

Je to bipolarna motnja ali celo manično depresivna psihoza?

Sprašujem se kdaj bomo v Sloveniji imeli zakon, ki bo odvzel pooblastila ključnim ljudem v državi, ko se bodo pri njih pokazali znaki duševne motnje, duševne bolezni ali celo psihopatske osebnostne motnje?

Do sedaj je bilo pravilo vsaj do leta 1991, da so nas vodili psihopatsko motene osebnosti, ki pa nas očitno še vedno vodijo iz ozadja, saj imajo veliko kapitalsko zaledje, ideološko zaledje, medijsko zaledje in celo sodno-policijsko zaledje.

razmišljanje glede na vir http://www.zurnal24.si/slovenija/psiholog-o-pahorjevih-evforijah-151019

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje | Brez komentarjev »

Roman Vodeb o samomorilni vojakinji

Objavil pavel dne 29.11.2009

Samomor vojakinje me je zelo pretresel, sploh glede na namige, da je bila noseča, kot sem danes prebral v Žurnalu povzetke Vodebovega razmišljanja s pomočjo forenzične psihoanalize.

Na blogu je povedano veliko bolj taktno za njene svojce, prijatelje, v tem stilu: “V vojsko gredo ali možače ali pa resnično socialno OGROŽENE ( dejmo raje napisati revne, kajti socialnost je talent zmožnosti bivanja osebe v družbi) ženske.”

Pravi, da je ta ženska kar tri ure s puško čakala na neko osebo in se je ustrelila, da bi to osebo kaznovala. Pravi, da je bila morda noseča s kakšnim od nadrejenih.

Sklepanja, ki jih Vodeb piše na svojem Blogu so mi zelo blizu, poučna, logična.

Zanimive, celo interesantne so mi njegove logične izpeljave o različnih ljudeh v različnih situacijah. Večino lahko sprejmem, vsega pa tudi ne. Definitivno je tudi Vodeb velik narcis, tako kot npr. tudi dr.Praper ali  dr. Mravlje. Sem pa gledal par videov, kjer Vodeb nastopi zmedeno, nevrotično, prostaško, navijaško in skrajno levičarsko.

Čudno, da mu psihoanaliza ni pomagala pri ozdravitvi v politični ujetosti. To je zagotovo najtrši oreh, da verjame oz. VERUJE, da LEVIČARJI delavcem omogočajo boljše življenje.  V resnici ga zgolj svojim, lenuhom, birokratom. Delavce pa zajedajo, da lahko sami tako dobro živijo.

vir: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/nesrecna-vojakinja/34542

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje | 3 komentarjev »

Vzgojna klofuta in liberalnost

Objavil pavel dne 15.11.2009

Na predavanjih “Nenasilna vzgoja” (Mons, 2009) sem se med odmorom srečal z Romanom Vodebom predvsem zaradi enega samega razloga: verjel sem, da je on eden redkih, ki si upa drugače razmišljati kot dvorana 500 izobraženih ljudi. In tudi je. Z delom njegovih razmišljanj se v celoti strinjam, glede političnih označb in demoniziranja klerikalcev, desničarjev, konzervativcev ter poveličevanja levice pa ne. Že to dosti pove, da se ima za levičarja in je bil član LDS, ki v Sloveniji že desetletja vzdržuje fevdalizem ob lepih, “naprednih” idejah, veliko pove o njegovi zavedenesoti oz. zindoktriniranosti glede politike v svetu in doma.

Roman Vodeb se v svojih miselnih izvajanjih sklicuje na Freuda in na dr. psihologije Petra Praperja (le zakaj je psihoanalitična in psihoterapevtska stroka tako tiho ob tem ko “homoseksualci, metroseksualci, feministke, najstnice in razočarane gospodinje” pišejo družinsko zakonodajo, ki je popolnoma skregana z razvojno analitično psihologijo otroka?). Ugotavlja, da je današnja družinska zakonodaja “ultra-liberalna”. Kaj to pomeni , ne vem.

Po mojem je predvsem nerazumna in nestrokovna ( kar tudi Vodeb trdi). Ideološko pa je bliže “naprednim” oz. “levim” – kamor se Vodeb ves čas politično šteje. V čem so napredni, če gredo v regresijo? V tem, da demonizirajo avtoriteto in hierarhijo? Če iz Odraslega zdrsnejo na raven razvajenega ali prezaščitenega Otroka, ki ima naenkrat moč, da vodi druge otroke. Otrok vzgaja otroka. Oz. če pogledamo v šole in na sodobne pedagoge, ki so pristaši “demokratične vzgoje” oz. “vzgoje brez avtoritete” : Otrok z diplomo vzgaja otroka.

Jaz zagovarjam, da starša morata imeti pravico otroka vzgajati. Pod vzgojo pojmujem uporabo vseh treh orodij:

1. ZAHTEVA, CILJ, ki jih starš daje otroku

2. POHVALA, NAGRADA za dejanja, ki jih otrok dobro naredi

3. KAZEN, KRITIKA za dejanja, ki jih otrok ni dobro opravil.

Današnji mainstream in “demokratični socialisti” pa 1. in predvsem 3. ordoje vzgoje eliminirajo kot nečlovečno, nehumanistično. Napihujejo svojo rahločutnost, sočutnost in pozitivnost.

Sploh pa so absolutno proti fizični kazni v vzgoji. Vodeb prav tako iz psihoanalitičnega vidika in izhajajoč iz Freuda dokazuje, da mora oče imeti pravico, da svojega sina lahko kaznuje, tudi telesno. Zavzema pa se, da drugi ljudje, predvsem v institucijah (šola) otroka ne bi smeli vzgojno udariti.

Tako kot smo v Sloveniji dobili anarhistično nasilje na cestah v pretežni meri predvsem zaradi smešnih prometnih kazni in slabega kaznovanja s strani policije in sodstva – tako tudi na področju družine še vedno spodbujamo s slabimi zakoni in smešnimi kaznimi družinsko nasilje.

Kaj spada pod družinsko nasilje:

1. psihopatski starši se znašajo nad otroki. To se vidi, da uživajo oz. pretiravajo v telesnem kaznovanju. Točka razlikovanja je v tem, da so otroci fizično poškodovani ali celo umrejo. Kar normalni starš, ki ima rad svojega otroka, ne bo nikoli naredil. Če bi teh 5% populacije staršev pozaprli in jim otroke trajno odvzeli – bi že veliko naredili.

2. slabi starši: ki otroka zanemarjajo, mu nudijo premalo ljubezni, podpore, negovanja, spodbud. Hkrati pa ne znajo kaznovati otroka postopno, temveč prehitro pridejo na najbolj skrajne ukrepe, ki jih zlorabljajo. Skratka to so starši, ki slabo, neučinkovito vzgajajo, potem pa skušajo na hitro vse rešiti s pretepanjem otroka. Te starše bi država morala kaznovati z alternativnimi ukrepi. Eden glavnih bi bil “delo na sebi” oz. delavnice v psihoterapevtskih skupinah.

Otrok potrebuje mejo. In meja dostikrat za normalnega otroka ni samo beseda ali ponavljanje te besede. Niti kričanje niso več otroku ta meja. Niti grožnja s kaznijo. Niti kazen mu ni več meja. Na žalost mu tudi fizična kazen dostikrat ni več meja.

Danes pa med starši prevladujejo BLUZATORJI, ki izhajajo iz IDEALOV in IDEALIZIRANJ (utopij), kar je značilnost levičarjev, a ne Vodeb? (A nismo imeli v 20. stl. kar tri velike utopistično-totaliaristične poskuse s strani socialistov: Lenin oz. Stalin, Hitler in Musssolini?) Predvsem med mlajšimi starši, ki mislijo, da so se vzgajati naučili v nekaj mesecih na podlagi svojih osebnih odporov (nerazrešenih frustracij v konfliktu s sodobnimi ideali) v otroštvu in puberteti. Pa s kakšno prebrano knjigo “strokovnjaka” kakšne od komercialnih uspešnic. Prav tako taki osebki prevladujejo med mladimi pedagogi in družboslovci. To so PERMISIVCI. Oni popuščajo, dovoljujejo. To je zadnjih 50 let moderno. Čeprav danes poslušam, od nekaterih, da “oni postavljajo meje, samo ne s kaznijo. Samo ne s telesno kaznijo!” Ko jih vprašam: ” Kako pa postavljate meje?”, pa se zgubljajo v odlgovezenju, osebnih napadih ter pomanjkanju logike in realnosti.

Glede na to kako so ti osebki agresivni v svojih zagovorih in kako izhajajo iz “rahločutnosti”, “sočutja” ,”humanosti”, “pravičnosti”, “enakopravnosti”, “demokratičnosti” in podobnih fraz, pa mi največ spregovori njihova drža, ko izhajajo iz svojih osebnih frustracij otroka v času vzgoje njihovih staršev. Te frustracije jm utopljajo razum in smisel vzgoje, da ne rečem razsodnost.

Posledice te “vzgoje” pa so že razvidne v družbi, v vrtcih, šolah in v podjetjih. To so osebki, ki nimajo zgrajene osebnosti, ki se izogibajo trudu, delu, naporu, trpljenju. To so ljudje brez rezultatov. Ki so zelo agresivni in hkrati zdolgočaseni in brez smisla. Ki niso zmožni daljših odnosov, ne prijateljskih, ne partnerskih. Ravno ti starši pa bodo odgovorni 100%, da bo njihov otrok postal zelo agresiven in manipulirajoč razvajenec, narkoman, delomrznež in narcis.

Jaz liberalnosti vsekakor ne razumem kot težnje v anarhijo ali odsotnost avtoritete na raznih nivojih družbe. Temveč to, da se ima država čim manj ( MINIMALNO, le NA PODLAGI pogodbe OZ. POGODB, kjer je to nujno: sodstvo, vojska, policija) vpletati v življenje posameznika, družine, podjetja, družbe. Liberalnosti ne razumem, da je treba rušiti dobro delujoče vzorce samo zato, ker so ti tradicionalni in bi mi bili radi napredni in alternativni.

Zakaj je meni anarhija slaba oz. nevarna opcija: ker vodi v to smer, da v družbi prevladujejo najbolj brutalni, pokvarjeni, tajkunski, mafijski, psihopatski posamezniki – ne pa najboljši v smislu etike, najbolj delavni, oz. z največ znanja. Liberalnost na področju gospodarstva pa mi pomeni to, da v na prostem trgu ob minimalni regulaciji zmagujejo najboljša podjetja, da ljudje s pozitivno selekcijo napredujejo v podjetjih na temelju znanja, podjetnosti in dela.

VIR iz katerega izhaja delček mojega razmišljanja

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/vzgojne-klofute/33014

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, zlorabljen otrok | 2 komentarjev »

Hvaležni ljudje so srečnejši

Objavil pavel dne 9.11.2009

časopis DRUŽINA, 8.11.2009

Pogovor z dr. Karlom Gržanom.

Zakaj v duhovnem življenju radi poudarjamo, da je hvaležnost ena temeljnih drž, ki jih dolgujemo Stvarniku? Preprosto zato, ker je pravičnost tista osnova, na katero lahko postavimo medsebojni odnos – tudi z Bogom. In pravično je prepoznati, za kaj vse smo mu lahko hvaležni. Pravijo, da se nam zgodi v življenju 80 % dobrih stvari, mi pa govorimo predvsem o tem, kar je slabo. V ozadju je problem negativne pedagogike (kar naprej nam govorijo predvsem o tem, kar še ni), ki izkrivi našo pozornost v negativizem. Za primer: Otrok dobi v šoli oceno 3. Običajno je naš prvi odziv: »Ja česa pa nisi znal?« Zakaj ne bi raje vprašali: »Kaj si pa znal?« Najprej je potrebno prepoznati in ovrednotiti to, kar je že vredno. Tudi če je ocena negativna, je potrebno poiskati tleče stenje in ga s toplimi sapicami vzpodbud (te dajejo moč za sprejetje napora) prebujati v plamenček in nazadnje v plamen. Jezus nas uči, naj se v sobivanju ne dušimo, pač pa poživljamo. Zahvalna nedelja ima zato tudi izjemno pedagoško poslanstvo: učiti se, potruditi se videti, kar je vredno, in to potrditi s hvaležnostjo – v odnosu do Boga, sočloveka, vsega, kar nas obdaja.

Ali to, da smo »hvaležni«, pomeni, da smo vedno z vsem zadovoljni in na neki način pasivni pri izražanju svojih potreb, želja, pričakovanj? Veste, življenje je potrebno sprejeti najprej takšno, kot je. Nekateri ljudje so kar naprej nesrečni, ker so ujeti v past idealiziranja. Dokler smo v koordinatah zemeljskega časa in prostora, je idealiziranje kogarkoli ali česarkoli uvod v življenjsko nezadovoljstvo. Samo Bog je Resnica (pisano z veliko!), mi se srečujemo le z resničnostmi, samo Bog je Ljubezen – mi v svoji ljubeči povezanosti šele doživljamo številne metamorfoze k Ljubezni sami. In te se dogajajo, kot bi rekel sv. Janez od Križa, po temnih nočeh – obdobjih kriz. Stopili smo namreč v svet spoznavanja dobrega in zla (berimo prve strani Svetega pisma – v tistih tekstih se skrivajo osnovna spoznanja o našem zemeljskem bivanju). Če ne sprejmemo te realne osnove, bomo kar naprej nesrečni. Odpovedati se idealizaciji, pomeni izhodiščno možnost, da bomo sposobni prepoznati in ovrednotiti dobro, ki vendarle je! Pomeni pa tudi, da bomo izhajali iz zdrave osnove glede svojih potreb, želja, pričakovanj.

Toda kako lahko držo hvaležnosti ohranjamo v težkih okoliščinah, na primer v času preizkušenj, bolezni, ko se nas lotevata jeza in obup? Bog je oseba, ki se je v Jezusu Kristusu po človeško sklonila k naši človeški resničnosti. In to se nenehno ponavlja v evharistiji. Ko so težke ure, se ne smemo zapreti. Svojo resničnost je potrebno izpostaviti v odnos. Ne izpostavimo le Najsvetejšega (evharistije – konkretizacije Boga samega v času in prostoru zemeljske stvarnosti) pred ljudi, pač pa je najbolj naravna potreba, da se tudi vsak izmed nas vedno znova v tem, kar doživlja, postavi v svojem najsvetejšem (najbolj osebnem) pred Boga samega. V teh najbolj občutljivih trenutkih se dogaja v odnosu med Bogom in človekom odrešenje. To ni teorija, to je izkustvo. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, doživljam tudi sam »čas preizkušnje« – pred nekaj dnevi sem doživel rahlo možgansko kap. Lahko bi se zaprl vase in zamoril (in prej ko slej začel moriti druge, ker »sem ubogi«, ker se mi »godi krivica«). Tudi bolezen je, dokler smo v zemeljski stvarnosti, dejstvo našega bivanja. Svoje doživljanje te realnosti odpiram najprej Bogu in nato bližnjim – ta vrstni red nam je namreč svetoval Jezus v svoji največji zapovedi. In moram vam povedati, da sem zato tudi iz tega dogodka nekaj pridobil. Če Bog zapre ena vrata, jih samo zato, ker bo odprl druga. Vmesno stanje je lahko za kratek čas nelagodno. Bog očitno ne mara »prepiha«, zato je med zapiranjem enih in odpiranjem drugih »vrat« potrebno malce potrpeti. Življenja ne moremo »reševati« samo z razumom, ki se giblje na ravni vidnega – površinskega in zato površnega; k vsemu je potrebno pristopati celostno: duhovno, srčno, telesno; racionalno in intuitivno … Racionalizem je preživel. Stvari se ne rešujejo samo s pametjo, pač pa se prav tako odrešujejo v d/Duhu in Resnici.

Ali sta si hvaležnost in kritičnost v nasprotju? Nikakor. Hvaležnost daje kritičnosti pravo mero (upošteva postopnost v sposobnosti preraščanja), ki je potrebna za konstruktivni dialog. Najprej je hvaležnost, da mi je nekdo podarjen kot priložnost, a ta nekdo je vedno drug in drugačen in tako kot jaz nedovršen. S tem me notranje vznemirja, kar ni lagodno, obenem pa vznemirjenost spodbuja razvoj, preraščanje, nenehno rast v odnosu. Lagodna prijetnost v medsebojnem odnosu so le počitnice – nabiranje moči za nadaljnje preraščanje. Veste, kar naprej nas žene proti takšnim in drugačnim vrhovom ž/Življenja.

Ali je res, da so hvaležni ljudje srečnejši? To drži kot pribito! Življenje so prepoznali kot priložnost v dani realnosti, ki odpira kar naprej nove možnosti in priložnosti. Življenje je prav zato tako fantastično. Tisti, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive; kar naprej doživlja metamorfoze – preraščanja glede spoznanj, medsebojnih odnosov …

Žal se je nekaterim ljudem zaradi neprepoznane možnosti za hvaležnost sklonil pogled in se jim je zatemnila misel. Tolikim bi bilo potrebno pomagati k radosti bivanja: sprejeti sebe in bližnje v realnosti in v njej prepoznati življenje kot zanimivo priložnost. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi orisal bolj odrešujoč pristop do posameznika. Prepričan sem, da je blizu čas, ko bodo imele v procesu izobraževanja pomenljivo vlogo ne le vsebine, ki jih je potrebno osvojiti za poklicno uporabnost; kajti prav tako bodo ovrednotene vsebine, ki so pomembne za radost bivanja. In med temi so tudi »delavnice – vaje« za pravo pozornost, ki jo ohranja prav hvaležnost.

Zakaj se znajo nekateri ljudje od srca zahvaliti, zahvale drugih pa so bolj skope in gredo težko z jezika? Zahvalna nedelja nas vzgaja k zahvaljevanju, nas spodbuja k pozornosti za vse, kar je dar našemu življenju. Učiti se moramo videti in zahvaljevati za vse vredno, kar prejemamo ne le od Boga in bližnjih (nikar ne spreglejmo najbližjih!), pač pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune, od drevja, živali, pisanega cvetja, kot bi rekel sv. Frančišek. Zame je zelo pomenljiva tudi molitev zahvaljevanja, ki odpira pozornost za to, kar mi je podarjeno. Zvečer se predvsem zahvaljujem in v molitvi obudim, za kaj vse sem hvaležen: toliko tega je, da ponavadi v zahvaljevanju zaspim in morda tudi zato tako dobro spim.

Ste kdaj srečali človeka, ob katerem ste se kar čudili, kako globoko je prežet s hvaležnostjo? Vedno znova srečujem ljudi, ki sproščeno, preprosto izražajo hvaležnost. Spominjam se neke veroučne ure. Bilo je proti koncu napornega tedna. Ves utrujen, izžet sem končal uro in k meni je pristopila mala deklica. Pogledala me je v oči in rekla preprosto: »Pater, želim vam lep vikend.« Nič posebnega, pa vendarle v pozornosti nekaj tako zelo odrešujoče velikega.

Veste, zakaj danes toliko ljudi pregori? Ker nas nihče ne opazi in ne potrdi v naših naporih – premalo je tistih (če je sploh kdo), ki nam izrazijo hvaležnost, za to, da smo, in za vse, za kar si prizadevamo. Niso pomembni samo rezultati. Pomemben je trud in to, da nas nekdo v njem potrdi in opogumi. Človek je sposoben izjemnih naporov, če je le v njih prepoznan kot vreden. Poznam odličnega direktorja, ki si je zadal za eno od svojih osnovnih nalog, da vsak delovni dan obišče posamezne zaposlene in jih na številne možnosti potrdi kot vredne v njihovih naporih. In ta kolektiv cveti. Ni prihodnosti v tistih skupnostih, v katerih si pripovedujejo le to, kar (še) ni dobro. Na tak način se posameznik (ali skupnost) duši, lahko se tudi zaduši. Hvaležnost – pozitivni pristop pa je nekaj povsem drugega, je nekaj božanskega: sam po sebi prebuja življenje. Kdor si želi prihodnost, se bo moral naučiti božanske pedagogike (razberemo jo iz Jezusovega pristopa k posamezniku), ki poudarja: Vreden si! To, kar zmoreš, moraš. In nikar se ne boj, saj sem tvoja opora!

Kaj pa vam osebno, vam je blizu drža hvaležnosti in zakaj? Ker mi je toliko podarjeno, kot priložnost. In čim bolj se zahvaljujem, bolj prepoznavam in zaznavam lepoto bivanja v njeni stvarnosti, kot izjemen dar, ki ga želim v povezanosti z Bogom in vsem, kar me obdaja, vredno izkoristiti.

B. K.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Kritika novega družinskega zakonika ali “Freud se usmili levičarjev!”

Objavil pavel dne 28.09.2009

Tale prispevek sem med vikendom prebral v Sobotni prilogi Dela pod naslovom

ki je očitno nek intervju s teoretskim psihoanalitikom in freudovcem Romanom Vodebom (ki ima svoj zanimiv blog).

….

Freud, priskoči nam na pomoč!

Vodeb ni nič milejši do politike. »Freud bi se v grobu obračal, če bi vedel za predlog novega družinskega zakonika. Geji in lezbijke v istospolnih skupnostih torej ne morejo biti dostojni starši posvojenim otrokom, ker istospolni partnerji otroku ne morejo ponuditi pravih izhodišč za ‘korektno’ oz. klasično (‘normalno’) rešitev Ojdipovega kompleksa. To otroku lahko ponudita le moški oče in ženska mati, ki imata različne genitalije in v otroka naselita (odločilno) idejo po medsebojnem (genitalnem) koitusu.«

C. George Boeree morebitne zaplete pri prehajanju iz faličnega obdobja odraščanja opisuje takole: »Mati je za vsakogar od nas prvi objekt ljubezni, hočemo njeno pozornost in naklonjenost, hočemo, da nas boža, hočemo jo v širokem seksualnem smislu. Mlad fant pa ima pri tem v boju za materino naklonjenost tekmeca v svojem očetu, ki je večji, pametnejši in še spi skupaj z materjo, medtem ko se sin sam obrača v svoji postelji. Oče je sovražnik. Da pa ne bi tudi sam postal kot starogrški kralj Ojdip, ki je nevede ubil svojega očeta in se poročil s svojo materjo, v normalnem razvoju fant najprej razvije strah pred kastracijo (ko spozna, da on ima nekaj, česar deklice nimajo, in ga zato lahko tudi izgubi), ta pa sproži njegove obrambne vzgone in svoje seksualne želje od matere preusmeri k deklicam in kasneje k ženskam, sam pa se začne identificirati s svojim očetom. Le tako lahko po puberteti vstopi v normalno seksualnost. Deklica, ki se tudi najprej zaljubi v svojo mater, mora tudi preusmeriti svoje želje še pred Ojdipovim obdobjem in po Freudu to naredi z občutkom zavisti, ker nima penisa; njen nadomestek za to naj bi bil dojenček, ki ga najprej želi dobiti z očetom. Oče pa je že oddan in mlado dekle svojo pozornost preusmeri k fantom ter se identificira z materjo, žensko, ki je dobila moškega, ki bi si ga želela tudi sama. Po Freudu ženske iz tega procesa pridejo manj heteroseksualne kot moški in tudi manj moralne, to pa zato, ker nimajo kastracijskega strahu, saj nečesa, česar nimajo, tudi ne morejo izgubiti.«

Če neuspelemu prehodu iz oralne faze otrokovega razvoja Freud pripisuje razvoj verbalno agresivne osebnosti in perfekcionistične, diktatorske osebnosti prestrogemu navajanju na čistočo med analno fazo, pa neuspešno zaključene genitalne faze po njegovem prinesejo pretirano zasvojenost s samozadovoljevanjem, oralnim seksom ter tudi homoseksualnost, vse to pa je po njegovem neodraslo. Vodeb sicer meni, da Freuda vsaj delno pri tem sesuva genska determiniranost spolne osebnosti, a ne popolnoma, zato pa sam nima nobenega razumevanja za »nevrotične izpade feminizma, ki radikalno negirajo koncept zavidanja penisa« in podobno. »Pri polni zavesti (in ‘z jajci na kladi’) trdim, da je tole posvajanje otrok s strani istospolnih partnerjev ‘norost na kvadrat’. Moje srce bije zelo na levi (pišem pa z desno), toda bolj norega zakona si levica ni mogla privoščiti. Geji in lezbijke posvajajo otroke? Freud, priskoči nam na pomoč!« je zapisal v neki spletni razpravi. In še: »Spola nista enaka in otrok potrebuje očeta in mamo, da lahko normalno, spodobno reši Ojdipov kompleks. Ne morem verjeti, da je tudi levica sposobna tega kretenizma. Bog, pomagaj levici, da se strezne!« Če se na Boga sklicuje teoretik, ki urad za verske zadeve imenuje »urad za božje psihotike«, potem je vsaj zanj stvar resna.  …”

vir Sobotna priloga Dela

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Slovenija, Vzgoja, Zdravstvo, dobro vzgojen otrok, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zdravje, zlorabljen otrok | 1 komentar »

Moški v Sloveniji brez jajc, ženske pa falične… ( R. Vodeb)

Objavil pavel dne 28.09.2009

Tole sem našel na zanimivem blogu freudovca in teoretika psihoanalaize Romana Vodeba:

“V teh dneh, ko se bomo spomnili 70-letnico Freudove smrti ne bo narobe, če tole zagatno razmišljanje zabelimo ravno s psihoanalizo. Namreč: v Sloveniji, ki je znana, da ima kar kronične, če že ne kar arhetipske težave z Očetom (in posledično s pravimi moškimi) – seveda pa tudi cankarjansko, falično (emancipirano) Mamo – se bo treba enkrat za vselej vprašati, kje so prodorni moški, ki se bodo »z jajci (na kladi ali pa na pladnu)« in v objemu etike lotevali sanacije teh invalidnih in propadajočih podjetij. Do kdaj bo Slovenija trpela in krvavela, na račun povzpetniških tajkunov, ki brez najmanjšega obžalovanja počnejo stvari, zaradi katerih bi jih moral peči vest – pa jih očitno ne? Ali se ne bi spodobilo, da se tudi v Sloveniji najde vsaj peščica alfa-samcev, ki bodo morda celo z lastnim kapitalom in prodorno, torej falično pametjo in »z jajci« (pa ne »gnilimi«), strli gopodarsko-ekonomske in recesijske orehe? V psihoanalitičnem diskurzu je treba v tem kontekstu govoriti (tudi) o problemih analnega, torej skopuškega karakterja, o čustveno hladni materi in kolapsiranem očetu, ki družno proizvaja narcistično »motene« sinove, pa tudi odsotnost zdrave testosteronske agresivnosti, ki jo bi krotila etika.

Povprečni slovenski moški znajo bit

  1. potuhnjeno agresivni,
  2. celo avtodestruktivni,
  3. sposobni so celo goljufanja,
  4. samo da bi na koncu zmagali oz. prišli do neke lastne (egoistične) koristi. Videti je, da znajo slovenski »lažno-pravi« moški za »lastno pizdo« dobro poskrbeti – sočutja do revežev, torej do obubožanega delavstva, pa ne premorejo.
Na tej točko bo treba vpeljati ravno tisto (neoliberalno) kapitalistično ideologijo, ki jo še kako poganjajo primesi feminizma. Ravno enačenje spolov in dominantnost povprečne emancipirane ženske, slovenske sinove dela zmedene – hčere sicer tudi, vendar na drug način. Ob kolapsiranem očetu in ukazovalni, torej dominanti falični materi, slovenski sinovi ne vedo, v kateri lik naj odrastejo, kaj naj postanejo, katere osebnostne lastnosti naj jih krasijo. Občutek imajo, da jim oče ni ideal (saj jim niti ne sme biti) – njihova mati ga namreč očitno ne spoštuje, pri sami mater pa »nesrečni« sinovi tudi niso dojeli, kaj hudiča terja od njih, da bi jih končno vzljubila takšni kot so, in ne da jim morajo iz dneva v dan (celo otroštvo in mladost) nositi neke titule. Moralnost, etika in krepost (kot vrlina sama po sebi) je slovenskim moškim prava neznanka. In tako tudi tisti, ki bi lahko, torej, ki nekako tudi vedo, da bi bilo Muro (in podobna podjetja) mogoče sanirati, se v take projekte ne spuščajo. Po eni strani »nimajo jajc«, po drugi strani pa se niti ne čutijo (moralno) odgovorne, ko gledajo propadajoča slovenska podjetja, saj ne znajo sočustvovati, ne znajo se sočutno vživljati v trpeče in brezposelne delavce, niti se ne čutijo (falično) močne. Skrbi jih le lastno (brezskrbno) uživanje. Spotika pa jih tudi nezavedna fantazma Vélike Matere: »Bodi ‘copata’, le kot takega te ljubim!«

Ravno na tej točki bi morali v cel kontekst slovenske nacionalne zagate vpeljati znameniti (Freudov) Ojdipov kompleks. Slovenski sinovi v resnici nikoli niso bili v (»stari, dobri«) klasični ojdipski situaciji, da bi jo sploh skušali razreševali. Milo rečeno: (pre)mnogi slovenski sinovi se v svojem otroštvu (na žalost) niso znašli v situaciji, ko bi (»travmatično«) doživljali, da jim mogočni Oče (libidinalno) »krade« mater. Namesto tega mnogi sinovi spijo v materini postelji, obupani »copatasti« oče, pa (od žalosti zapit) spi v otroškem kabinetu. (Da o materini kronični (nezavedni) seksualni nepotešenosti niti ne govorimo.) Zagata je popolna. Slovenija pa še naprej razvija svoj nacionalni karakter v objemu te emancipirane (seksualno nepotešene) ženske in copatastega ter pomehkuženega očeta. Slovenske hčerke so po drugi strani prav tako vsaj tako zbegane, kot njihovi bratje, slovenski sinovi. Noben slovenski poslovnež danes ne zna in ne (z)more zdravo (torej etično neoporečno) in testosteronsko agresivno »(po)riniti«, takrat, ko bi bilo to treba. Slovensko gospodarstvo pa neizmerno rabi (prave) moralno odgovorne in hkrati agresivne (falične) moške, ki bi znali zdravo (po)rinit podjetje v boljše čase, oz. v mirne vode ekonomske oz. recesijske krize. Pa da ne bo (feminističnih) utvar: tisti, ki zna in (z)more (poslovno, gospodarsko) (po)riniti, je, in mora biti, moški. Na tej točki se spodobi biti bolj freudovski od Freuda samega – namreč: anatomija genitalij med moškimi in ženskami je različna, posledično je koitus natančno takšen kot je – je pa zelo »ujemajoč« za oba spola. Toda (le) pravi moški je tisti, ki (dobro) (po)rine – (po)rinjenje pa ni samo manifestno seksualno, pač pa je tudi simbolno seksualno, in to v situacijah, ki se nam na prvi pogled ne zdijo seksualne, ker so čisto vsakdanje. Vendar je človek – torej moški in ženska – seksualen tudi na latentno-simbolni (nezavedni) ravni. To pa je – teoretsko gledano – bistveno. Končno moramo spoznati, da mora Slovenija računati, da jo bodo v teh hudih gospodarskih časih reševali predvsem moralno odgovorni pravi (»alfa«) moški (»z jajci«, vendar ne »gnilimi«). Vprašanje je, če jih sploh imamo. OK – nekaj jih zagotovo imamo, samo v ekonomiji in gospodarstvu jih (očitno) ni (dovolj). Če na koncu »(neo)liberalno« rečemo, da lahko Slovenijo iz (ekonomske, gospodarske, recesijske) zagate popelje tudi kakšna »alfa«-ženska, samo da bi bolje živeli, bo slovenska nacionalna zagata z leti samo še večja. Slovenski »jajčkosti« bi v tem primeru še bolj rasli kot gobe po dežju.”

Vir BLOG (Roman Vodeb)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Vzgoja, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »