Kakorkoli že gledamo na politiko - naj bi bili trije močno poli:

1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske - ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE - pa ne vedo kako jih uresničiti - ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) - OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” - magično - vraževersko razmišljanje - kako bo neka sila vse rešila - pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev - zato so tam davki ekstremno visoki - tam kjer vladajo socialisti) - ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo - a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja - če pa že - je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji - razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA - če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase - to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja - kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi - temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito - kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.

Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe - neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer - nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje - ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih - začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način - zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge - če ne mislijo enako - če ne delajo enako - celo z mirno dušo morijo ljudi - bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti - ( ker ne prenašajo avtoritete - ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša - ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” - torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo - dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Osemnajstega maja, v nedeljo, smo se v rahlem dežju vsi štirje odpravili z avtom proti Postojni. 2. Festival družin se je že nakj ur dogajal. Prva daljša pot z dojenčkom. Zadaj avtosedež na eni strani in na drugi strani lupinca. V kovčku prtljažnika pa še voziček in dežniki. Okoli 11h so po radiju sporočili, da je vedro. Se pravi: ni padavin. Z enomesečnim dojenčkom in skoraj dve leti starim trmastim malčkom se je težko prerivati po lužah in z dežnikom v roki.

Dobro, da sem od lani imel izkušnjo, da je večino prireditev pod šotori in v hotelskih dvoranah Postojne.

Parkirišče ni bilo tako šokantno nabito kot lani, tudi po cestah se niso valile množice družin kot pred 12 leti mladina iz vlaka na letališče, kjer smo pričakali papeža. Ravno med parkiranjem se je močno vlilo, tako da bi kdorkoli pod dežnikom težko suh prišel do prizorišča srečanja družin.

Parkirali smo točno v bližini avtomobila s SG registracijo. Iz katerega je stopil Adi, ko sem iz avta jemal voziček.. Strinjala sva se, da je škoda, da je tako vreme. Med tem, ko sem sestavljal voziček, iskali dežnike in palerine - je Adi že švignil s kitaro po parku mimo parkirišč.

Pred Adijevim nastopom smo iskali prireditev za otroke, neke lutkovne igrice v hotelih. Ni bilo težko. Vprašal sem prvega organizatorja z majico iskreni.net - katerih je bilo okrog 80 - samih prostovoljcev. Eno dekle od njih se je prijazno ponudila sama in nama pomagala nositi voziček z dojenčkom po 20ih stopnicah. Sta se kar matrali z ženo, ker je voziček kar težek. Jaz sem nosil malega za vratom in še velik dežnik, čeprav sem hotel malega zamenjati za voziček z eno od žensk, a je organizatorska vztrajala, da lahko nese voziček. Prišli smo v nabito dvorano, odložili dežnike in palerino in se otresli vlage.

Dva klovna ( ble ženska in črnopolti moški) sta se pred otroki igrala s klobuki, po dvorani je bilo polno balonov. Ta večjega sem imel ves čas za vratom, mali je spal. Kmalu po tem pa je z jokom najavil čas dojenja in žena je šla s štručko v notranjost hotela, kjer so ji za recepcijo ponudili prostor za previjanje in prostor za dojenje v loži hotela. Tam sem srečal Damjano za šankom, ki mi je po svoje zoprna pevka.

Meni je Adi zvezda. Originalen v besedilih in v melodiji. Daleč pred vsemi slovenskimi glasbeniki. V zadnjih letih me navdošujejo še razpadujoča Olivija, Katalena in Boštjan Gombač. S ta večjim sva Adija šla za pol ure poslušati. Zapel je par pesmic in jih šegavo in nevsiljivo vzgojno pokomentiral na svoj šegavo -humorni način. Potem sva Adija žrtvovala za predavanje, ki sem ga namenoma pol ure zamudil. Kot bi vedel, da se bo Darja v uvodu zaplezala.

Tako sva šla z zaspanim otrokom poslušati še psihiatrinjo Darjo Krmelj v zgornji predjamski hotel. Darja je imela super vsebinsko predavanje - le škoda, da je toliko časa porabila za opravičevanja in razne stranpoti. Upam, da ste kaj posneli ali napisali. Ker res je težko za male otroke skrbeti in še zraven poslušati. Nalslov predavanja, ki sta ga s ppt pripravila z možem Tomažem iz podjetja JESEJ, se je imenoval SEMENA prvIH SEDMIH LET ŽIVLJENJA. Govorila je predvsem o zakonitostih otroške razvojno analitične psihoterapije in razvoja otroka. O tem kako se otrok nauči kopiranja raznih vzorcev od staršev. Nekritično kopira, da z lahkoto preživi. Problem pa so napačni originali, ki jih otrok ponavlja nekritično tudi v odrasli dobi. In mu to zelo škodi v odnosih. Ker se odziva kot otrok: črno/belo.

Vmes je še navrgla par opažanj o patologiji slovenskih družin s katerimi se je srečala v svoji 29-letni profesionalni - psihiatrični in psihoterpavetski karieri. Predvsem je poudarila kje je slovenski človek in slovenska družina bolj motena kot so običajno moteni evropejci.

Bistvo predavanja mi je bil stavek: da je za odnose potrebno delati. Da je ta napor težja pot. Da se je težje odločiti in delati na odnosu. Lažje je pobegniti iz odnosa v sanjanje. Lažje je poiskati bližnjice, ki so v osnovi odvisnot, zasvojenost in vodijo v propad človeka, osebnosti, odnosa.

Po predavanju se je še bolj ulilo. Čuki niso bili dovolj velika motivacija. Viroze, neprespana otroka in mokri čevlji pa so nas usmerili do avta in domov. Letos sem imel namen iti poslušati še angleško mediatorko - pa se potem ni izšlo zaradi moje viroze, ki mi je počutje čisto razbila v oslabelost. Fino je, da so organizatorji letos predavnja razbili na več različnih terminov, da niso bili vsi na isti termin, tako kot lani, ko sem pač izbral zgolj Bogdana Žorža.

Res škoda, da je vreme zdesetkalo obiskovalce. Bil sem še presenečen koliko jih je kljub temu bilo. Koliko jih je že bilo lani - če nas je bilo letos okrog 3.000?

Srečal sem par prijateljev in par znancev. Najbolj vesel sem bil duhovnika Lojzeta, ki je duhovni asistent skupnosti iskreni.net. Zdel se mi je kar malce žalosten in odsoten. Nekaj se dogaja z njim. Nekaj žalostnega. Nisem ga vprašal kaj, je bilo premalo časa za tako hitro preveč osebno in iskreno vprašanje. Pozdravila sva se.

Srečal sem tudi prijatelja Sandija s številno družino, ter Aleša in Marijo iz priprave na zakon. Srečali smo tudi družino iz DV patra Vitala Vidra. Neverjetno, kako lahko z določenimi ljudmi po daljšem času tako hitro spet vzpostavimo tako zapljiv in pristen odnos, kot da bi se poslovili včeraj zzvečer.

Ta teden sem uspel prebrati sledeče kvalitetne prispevke:

v Družini intervju z zakoncem Krmelj o psihoterapiji

1. v Družini avosrki članek Cirila Sorča Krščansko veselje
2. v Oni ( prejšnji torek) intervju z jezuitom in vzgojiteljem p. Silvom Šinkovcem na temo o slabi samopodobi in samospoštovanju Slovencev (selfesteem)
3. v Oni ( prejšnji torek) prispevek slovenske psihoterapevtke o poželenju
4. v Oni ( ta torek) intervju z danskim družniskim psihoterapevtom Jesperjem Juul-om, ustanoviteljem Familylab ( ki ga lahko preberemo tudi na http://www.familylab.si/)
5. v Oni ( ta torek) intervju z Adijem Smolarjem ( avtorica Nika Vistoropski)
6. v Sobotni prilogi pa avtorski prispevek Aleša Beblerja: Kosovo

“Slaba vest” je tipična lastnost “klerikalnih” katolikov. Non stop se mrcvarijo s slabo vestjo. Vedno bolj sem mnenja, da pod “slabo vestjo” v resnici mislijo sram, ki pa je izrazito škodljivo čustvo, ker je usmerjeno v destrukcijo osebnosti. Zraven paše še patološka vera v Boga - ki je preganjajoči, kazujoči in  grozeči bog. Vse kar naredim je narobe in zato nisem vreden, da živim.

Vest ali občutek krivde je usmerjeno čustvo na mojo obnašanje.

Zdrav je občutek krivde, saj spodubja, aktivira osebo, da spremeni svoj način obnašanja.

Za razliko od sramu - ki je na ravni izničenja samega sebe, je proti osebi “Tako me je bilo sram, da bi se kar v zemljo vdrl” “Da bi kar rad umrl!”.

Le, če imamo vest ( oz. ZAČUTIMO občutek krivde), le tako se lahko osebnostno učimo in napredujemo, da določena slaba dejanja obžalujemo. V globokem obžalovanju lahko najdemo boljše rešitve in se jih potem trudimo udejaniti.

Bolj kot ciklanje v svoji psihi ali psihološko samozadovljevanje ali samomrcvarjenje je pomembno, da se z nekom drugim pogovarjamo o teh bolečih stvareh - ali da nas vsaj posluša. Obžalovanje pred Bogom in spovednikom spodbuja, da kreativno aktiviramo energijo čustva v spremembo obnašanja, dejanj - ki smo jih boleče začutili kot slaba.

Drug ekstrem pa so sodobni psihopati ( ki jih je vedno več), ki se res nikoli ne počutijo za nobeno stvar krivi, nimajo slabe vesti, z lahkoto pa s tujo vestjo manipulirajo. Njihova slaba dejanja ( ki jih zreducurajo na “lapsus” “napakice”) se “slučajno zgodijo” oz. so drugi krivi, da “so se sprožila”. Nek psihoterapevt mi je pred leti dejal, da na smeri NLP študirajo v glavnem psihopati. Zanima jih zgolj moč nad drugimi.

» Kdor je živel le zase je zapravil celo življenje.«

filozof Alberto Andreoli

oz.

” Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svoje življenje pa izgubiš?!”

Jezus Kristus

“Človek zares ne odraste šele ko začne skrbeti zase, temveč ko skrbi še za koga drugega.”

Pavel

“Večina sodobnih ljudje noče odrasti. Vedno več je infantilnih ljudi. Naša družba postaja vse bolj infantilna.”

dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt TA

Kratki film z intervjujem dr. Zorana Milivojevića (učitelj in terapevt TA modalitete) o tem kakšni smo Slovenci in kakšni so Srbi. Predvsem kaj delamo v vzgoji, da se to odraža v našem obnašanju, vrednotenju, mišljenju in kulturi. Zoran govori srbsko, čeprav mu gre čisto dobro slovensko - a vseeno mu je lažje predavati v materinem jeziku, ker je lahko bolj precizen v besedah. Poslušal sem ga že v angleščini - a je še slabše kot v slovenščini.

Torej potrudi se in ne bo ti žal.

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Dr. Peter Praper je predavatelj na Psihologiji FF. Hkrati je tudi terapevt PA smeri.

Pred leti je že napisal knjigo o vzgoji otrok, ki jo na kratko oriše Tisa, študentka psihologije.

Bil sem na Praperjevih predavanjih.

Praper je izjemno inteligenten, provokativen in duhovit človek. Pa tudi na žalost velik kolerik in narcisoid po moji oceni. A če rabite psihoterapijo, potem je prava oseba za vas.

Velikokrat je poudaril, da otrok NE POTREBUJE IDEALNIH staršev, saj je dovolj če smo samo dovolj dobri starši. 20. stl. je bilo namreč zelo bolno od idealov na vseh področjih življenja.

Presenetil me je tudi s tem, da je govoril, da je otroka potrebno FRUSTRIRATI. Oz. bolj lepo rečeno: dopustiti, da se začne ob trpljenju sam pomagati. Da bo podjeten. Sploh zaljubljenci, naj dajo za sabo dobo, ko se srečujejo na mrazu, pod strehami v dežju itd. Ne pa da jim starši že pri 16ih letih priskrbijo stanovanje, da živijo prvo zaljubljenost skupaj.

Šokiral me je s tem, da je Ericha Fromma označil za komunista. Kajti Frommove knjige so mi pri 18ih letih pomenile ogromno:

1. Umetnost ljubezni

2. Biti ali imeti

Sicer pa je Praper predvsem psihoanalitik in zato zna zelo logično ( inženirsko) razložiti vse faze in pomene razvojne psihologije. Vzrok - posledica.

1. Praper je glede obvladanja psihoanalize in vzgoje vsekakor pozitivec.
2. Glede borbe za monopol psihotov pa je negativec.

Knjige še nisem prebral, ker sem poslušal večurna predavanja s to temo.

Sem pa preštudiral njegovo knjigo, ki se imenuje tako nekako:

Razvojno -dinamična psihoanaliza.

Pa še to:

bloger http://wall.blog.hr/ piše:

Peter Praper, slovenski psihoanalitičar i klinički psiholog kaže: „… Strahovit rascjep kod Slovenaca i danas je vidljiv između lijeve i desne opcije. Tu su i traume koje možemo smatrati svježima a počele su od fronte na Soči u Prvom svjetskom ratu. Tamo se formalno borila austrijska vojska, ali objektivno tamo je Austrija poslala mahom Slovence, bilo je i Hrvata, ljudi iz Bosne… Srbi su to kasnije smatrali velikim grijehom. Dobili su status osloboditelja cijelog teritorija južnoslavenskih zemalja i jasno da su nakon rata Hrvatsku i Sloveniju smatrali svojim kolonijama. To nije prestalo do kraja trajanja Jugoslavije, iako nikad nije imenovano… Traume… se nakupljaju stotinama godina unazad. Transgeneracijsku traumu sam mogao vidjeti u svojoj obitelji. Moj je djed… šutljiv, ljutit i nezadovoljan cijeli svoj život… moj otac… Drugi svjetski rat, jedva preživio godinu dana logora… njegovo pretvaranje u šutljiva i pomalo ljutita oca.

Šutljivi, ljutiti, nezadovoljni djedovi i očevi. Kakva li će njihova djeca biti?“

Dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja

Delo, Ned 30.12.2007

 

Predolgi ženin jezik. Otrokov jok. V hladilniku je zmanjkalo piva. Preslabo prišit gumb na srajci. V službi je vse narobe. Žena je iskala prepir, zato si je zaslužila klofuto … Moški ponavadi za nasilje poiščejo zunanji vzrok, vzroke za svoje neuspehe pa pripišejo ljudem okrog sebe. Zato so za vse krive partnerke in vsaka tretja ali četrta »pada po stopnicah« in se »zaletava v vrata«, sem pa moramo prišteti tudi psihično, spolno, ekonomsko nasilje. Po nekaterih podatkih žrtve trpijo v povprečju pet let, preden zberejo toliko poguma, da spregovorijo.

Kdo so torej moški, ki se doma psihično ali fizično znašajo nad družino? Robert Miklavčič, ki na Društvu za nenasilno komunikacijo dobra tri leta vodi trening socialnih veščin za moške, povzročitelje nasilja, pravi, da nimajo skupnih značilnosti. Nasilni so tako mladeniči kot osiveli možje, z različno izobrazbo, prihajajo iz vseh družbenih slojev in ne samo iz nasilnih družin, kjer je bil oče glava družine z neomejeno avtoriteto in močjo, da je odločal o vsem. Skupno jim je samo eno: moč poskušajo dobiti tako, da jo z nasiljem vzamejo nekomu drugemu. Moški, ki se ne počutijo uspešni, si hočejo z nasiljem utrditi položaj doma. Nasilje si torej privoščijo tam, kjer si ga lahko, s tem pa nemalokrat pravzaprav skrivajo svojo nemoč ali slabo samopodobo.

 

Miklavčič, ki se je sam uspešno spopadel s svojim nasilnim vedenjem, ve, kako težko je moškim, ki povzročajo nasilje, poiskati pomoč, saj valijo odgovornost na partnerko. »To je tudi prvi korak: samemu sebi moraš priznati, da si delal narobe, in prevzeti odgovornost,« razlaga Miklavčič, »dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja.« Nekaj moških poišče pomoč samih, nekaj jih na društvo napotijo centri za socialno delo, tožilstvo in sodišča. Po uvodnem pogovoru se dvanajst skupinskih srečanj seveda ne začne z znamenitim stavkom, ki ga poznamo iz ameriških filmov: Sem Janez Novak in pretepam ženo. Na srečanjih, na katerih moški ostanejo anonimni, zvedo, kakšna je dinamika nasilnega vedenja, spoznavajo svoje potrebe, učijo se, kako ravnati drugače, kot so njihovi starši, kako izražati čustva na sprejemljiv način, skupaj z Miklavčičem razmišljajo o nasilju nad ženskami, o mitu o romantični ljubezni, razumevanju čustev, enakopravnem partnerstvu, reševanju konfliktov …

 

Kot vedno znova poudarja Miklavčič, za nasilje ni opravičila in izgovorov. »Nasilje je kaznivo, zanj je odgovoren tisti, ki ga povzroča. Nasilnež dvigne roko sam, nihče drug mu je ne premakne. Zato se mora naučiti samokontrole. Če se lahko kontroliramo v neprijetnih situacijah v službi ali ko nas ustavi policist in nas kaznuje zaradi prehitre vožnje, se lahko kontroliramo tudi doma oziroma v partnerskem odnosu. Ko začutiš, da v tebi kipi jeza, odidi iz prostora in se ohladi, ne pa da sprostiš napetost z udarcem. Udarec ne reši nič, za sabo pa potegne hude posledice,« iz tedna v teden na srečanjih ponavlja Miklavčič. V zadnjih treh letih in pol je skupinska srečanja obiskovalo okrog 80 moških. Na leto organizirajo tri sklope predavanj, v katere se lahko moški vključijo kadar koli. Seveda je trening socialnih veščin šele prvi korak, da nasilnež odpre oči, zato jim društvo za nenasilno komunikacijo ponuja tudi individualna srečanja.

Včasih se nasilneži izgovarjajo, da je bilo nasilje v njihovi družini nekaj normalnega in da so bili nasilneži v otroštvu tudi sami žrtve nasilje. »Zdaj ste sami odgovorni za to, kar počnete, ne vaši starši,« jim odgovarja Miklavčič. »Nasilje ni bolezen, ampak naučeno vedenje, zato ga lahko spremenimo. Nenasilne komunikacije se namreč da naučiti.«

Olga Cvetek

 

op. Pavel: kaj pa nasilne ženske, kam se pa te lahko obrnejo. Tudi teh je namreč vedno več!