Kakorkoli že gledamo na politiko - naj bi bili trije močno poli:

1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske - ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE - pa ne vedo kako jih uresničiti - ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) - OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” - magično - vraževersko razmišljanje - kako bo neka sila vse rešila - pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev - zato so tam davki ekstremno visoki - tam kjer vladajo socialisti) - ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo - a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja - če pa že - je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji - razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA - če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase - to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja - kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi - temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito - kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.

Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe - neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer - nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje - ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih - začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način - zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge - če ne mislijo enako - če ne delajo enako - celo z mirno dušo morijo ljudi - bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti - ( ker ne prenašajo avtoritete - ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša - ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” - torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo - dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Dejstvo je, da smo moški 20. stl. in 21. stl. izgubljeni. Kakšna je naša vloga? Vloga v družbi, vloga v partnerskem odnosu? Vloga pri vzgoji otroka?

Mačekmuri je spisal članek s katerim se popolnoma strinjam. Knjigo pa moram obvezno še prebrati.

Mislim, da imam na blogu že neko kopijo o Nefunkcionalnem moškemu, ki ga je napisala Lea Jelen, nekaj podobnega kot “.razvajen mamin sinko”.  ” Moški”, ki ponavlja samo vlogo svoje mamice.

Menda imam tudi članek ali link do članka Branka Cestnika, ki govori o tem zakaj so slovenski filmi neuspešni: ker jim je glavni lik razvajeni in prezaščiteni luzer, ker v filmih manjka lik očeta.

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

Vinci je napisal(a): Mene nič ne motijo spomeniki Tita, Kardelja, Kidriča, itn. Navsezadnje so pomembno zaznamovali našo preteklost.

Mogoče se ti nasmehne sreča in boš po občinskem odloku dobil palčka v podobi Fritzla pred bajto, kajti tudi on bo vsaj del preteklosti pomembno zaznamoval. Pač ne tako zelo kot omenjeni velikani zgodovine, ma odtod tudi velikost palčka, da bodo razmerja pravilno urejena. Tekavec na forumu Financ

Fritzl je psihopat, ki je zaprl del svoje družine v klet in jih je popolnoma obvadoval tam doli v temi - jih USPEŠNO manipuliral nekaj desetletij in vsesplošno zlorabljal.

Pred leti sem gledal film Kusturice: Podzemlje. V osnovi dolgočasen, bolan, težaški in zblojen film, ki govori, da so se neki partizani v podzemlju Beograda še 30 let po vojni skirvali tam spodaj v kanalizaciji, ker niso vedeli, da so Nemci že šli domov in da je vojne konec. Film je bil poln zelo bolanih, absurdnih odnosov med temi undergrounderji, alternativci, partizani - ki so se v času vojne skrivali v kanalizaciji, v kleteh. Skratka, težko je gledati ta dolgčas, ta nesmisel, absurd, to psihopatologijo.

Šele čez čas sem zaštekal, da je to brihtna simbolika Miloševičeve nacional -socialistične Srbije, ki jo nacional -socialistična fevdalna oblastna klika s svojim medijskim aparatom še vedno drži v socialističnih, nacionalističnih, nekih zgodovinskih mitih. Drži 99% raje v v podzemlju. V temi, v revščini, v suženjstvu. V absurdu, v brezizhodnosti in norosti - pa ljudje še kar furajo ta brezsmisel in verjamejo ( naivno VERUJEJO) tem socialističnim mitom in tej nacionalistični retoriki. Verjamejo tej eliti Fritzlov, fevdalcev, manipulatorjev, psihopatov.

In kako je v Sloveniji? Mar niso isti psihopatski Frizli na oblasti in s pomočjo socialističnih lutk v političnih strankah in s pomočjo lutk v medijih šše vedno narod držijo v ljubezni do socializma, še vedno ga držijo napopanega na bližnjo zgodovino. Ljudje še kar živijo v kleti za časa leta 1980. Kot da nismo v tržnem gospodarstvi in v EU.

Psihopati Fritzli kot gobe po dežju rastejo v takih deželah, ki niso razčistile z bližnjo zločinsko polpreteklo zgodovino. To so Avstrija, Slovenija, Italija, Srbija, Rusija, Kitajska. To so dežele, kjer še vedno vladajo psihopati - kako bo drugače v negativni selekciji, ki jo je gojil socializem že po defaultu.

V Družini in na RTV Slo sem spremljal poročanje o srečanju družin pod popolnim vodenje cerkvene institucije v Celju. Prebral sem tudi dva dobra, kritična članka o tem. P. Branko Cestnik je pisal o množičnih štadionskih manifestacijah, kjer je važno, kakšno je število ovc, kdo zbere več svojih vojakov. To je rodetovski način mišljenja. Seveda je pohvalil veliko prostovoljno zagnanost laikov in bogoslovcev, ki so pucali štadion ali pa organizirali prevoze družin na štadion. Mislim, da je to edina pohvala festivala družin v Celju. V Financah pa je prav tako jezuit Peter Lah pisal o tej manipulaciji s številkami, ki je v Sloveniji tako popularna.

Kaj se mi zdi slabo pri Celju?

1. 1. to da zberejo ljudi na štadionu in jih naredijo za pasivne objekte, ovce, objekte manipuliranja z javnostjo
2. 2. to da jih ne briga, kaj si družine resnično želijo početi v prostem času - briga jih samo kaj bodo oni njim vsiljeno sporočili
3. 3. ker je narejeno neodnosno
4. 4. ker selekcionirajo (izločijo! iz družbe in iz občestva!!!) par sto duhovnikov in škofe - ki tam v belem sedijo ob odru - in s tem preigravajo vzorec obiska papeža JP2 in preigravajo hierarhijo klerikov nad laiki ( kar mene osebno ne mot, moti pa večino sodobnih ljudi, ki ne marajo avtoritetin hierarhije).
5. 5. ker družine nimajo možnosti se srečevati, govoriti in se na istem niboju srečevati s škofi in duhovniki
6. 6. ker je podobno kot dan mladosti oz. t.i. socialistični mitingi, ki so posnemali nekdanja katoliška množična razkazovanj mišic na štadionih in trgih. Skratka arhaično in vase zaprto.
7. 7. institucija ukaže ( PAMET) kaj mora biti in potem prostovljni delavci ( LAIKI) delajo

Skratka- meni je vseeno -če to imajo - se mi pa zdi osebno preveč dolgočasno, da bi tja šel špilati kuliso s svojo familijo.

Kaj se mi zdi dobro pri Postojni? Na 2. Festivalu družin z zelo posrečenim naslovom »Naložba v odnose za največje donose« kar se posvoje lahko sliši tudi materialistično, kajti največja past sodobnega človeka je, da si odnos olastnini, zmaterializira, da si človeka polasti in s tem v trenutku izgubi duhovno dimenzijo odnosa in svoje osebe- kot tudi da podleže zahodnjaškemu marketingu o romantični ljubezni - sanjarjenju in o tem kako si sanjskega partnerja lahko kupiš ( se ti zaljubljenost zgodi) v marketu in ga po uporabi ( ko ni več kemije) odvržeš. Čeprav slogan kvalitetno poudarja, da je za dober odnos potrebno delati in vlagati vanj najboljše kar zmoreš!

1. 1. shod družin, praznik ( Fest-ival) ni izključujoč, ” katoliški”, samo za katoliške, verne družine, temveč je odprt za VSE družine ( ki jim je družinsko življenje vrednota!!!!), kar je veliko bolj evangelijsko, odprto, apostolsko. Imajo večji občutek za realnost, kajti v Sloveniji večina že zdavnaj ni več katoliška, katoliki smo manjšina in ta trend se še nadaljuje- najbolj pa mu škodujejo pokroviteljski “mitingi resnice” oz. “mitingi razkazovanja mišic”.
2. 2. družinam ponuja izbiro in svobodo - ne pa poslušanje monologov samo enih avtorjev - ki se bojijo dialoga ( avtokrati)
3. 3. družinam ponuja medsebojni dialog - srečevanje nekdanjih kolegov, prijateljev, izmenjava izkušenj, navezava novih kontaktov, prijateljstev
4. 4. družinam ponuja mašo - ni pa to osnovni ali nujni del za vse
5. 5. družinam ( staršem) ponuja izobraževanje
6. 6. družinam ( predvsem otrokom!, pa tudi staršem) ponuja igro in zabavo - ne pa dirigirano zabavo
7. 7. družinam in osebam ponuja krščanstvo ravno s pomočjo odnosov, predvanj raznih kvalitetnih strokovnjakov, ki so intimno kristjani. S pomočjo sodobne inkulturacije, ne pa na arhaičen način ideologije katolicizma, kjer je važno, da je Cerkve močna, množična in pod popolnim vodstvom škofov.
8. 8. tukaj bi lahko škofi, redovniki in duhovniki preko določenih delavnic in omizij šli v enakopraven odnos z družinami
9. 9. za razliko od Celja imajo tu glavno besedo laiki, ki vpeljujejo vsebino, organizirajo, vodijo delavnice in celoten Festival. Tako da bi lahko rekel, da je Postojna sodobna Cerkev, medtem, ko je Celje arhaična, z ideologija katolicizma obremenjena cekrev iz 19.stl.
10. 10. upam, da bodo voditelji in organizatorji Festivala družin bolj dajali prednost kvaliteti vsebin kot pa množicam.

Osemnajstega maja, v nedeljo, smo se v rahlem dežju vsi štirje odpravili z avtom proti Postojni. 2. Festival družin se je že nakj ur dogajal. Prva daljša pot z dojenčkom. Zadaj avtosedež na eni strani in na drugi strani lupinca. V kovčku prtljažnika pa še voziček in dežniki. Okoli 11h so po radiju sporočili, da je vedro. Se pravi: ni padavin. Z enomesečnim dojenčkom in skoraj dve leti starim trmastim malčkom se je težko prerivati po lužah in z dežnikom v roki.

Dobro, da sem od lani imel izkušnjo, da je večino prireditev pod šotori in v hotelskih dvoranah Postojne.

Parkirišče ni bilo tako šokantno nabito kot lani, tudi po cestah se niso valile množice družin kot pred 12 leti mladina iz vlaka na letališče, kjer smo pričakali papeža. Ravno med parkiranjem se je močno vlilo, tako da bi kdorkoli pod dežnikom težko suh prišel do prizorišča srečanja družin.

Parkirali smo točno v bližini avtomobila s SG registracijo. Iz katerega je stopil Adi, ko sem iz avta jemal voziček.. Strinjala sva se, da je škoda, da je tako vreme. Med tem, ko sem sestavljal voziček, iskali dežnike in palerine - je Adi že švignil s kitaro po parku mimo parkirišč.

Pred Adijevim nastopom smo iskali prireditev za otroke, neke lutkovne igrice v hotelih. Ni bilo težko. Vprašal sem prvega organizatorja z majico iskreni.net - katerih je bilo okrog 80 - samih prostovoljcev. Eno dekle od njih se je prijazno ponudila sama in nama pomagala nositi voziček z dojenčkom po 20ih stopnicah. Sta se kar matrali z ženo, ker je voziček kar težek. Jaz sem nosil malega za vratom in še velik dežnik, čeprav sem hotel malega zamenjati za voziček z eno od žensk, a je organizatorska vztrajala, da lahko nese voziček. Prišli smo v nabito dvorano, odložili dežnike in palerino in se otresli vlage.

Dva klovna ( ble ženska in črnopolti moški) sta se pred otroki igrala s klobuki, po dvorani je bilo polno balonov. Ta večjega sem imel ves čas za vratom, mali je spal. Kmalu po tem pa je z jokom najavil čas dojenja in žena je šla s štručko v notranjost hotela, kjer so ji za recepcijo ponudili prostor za previjanje in prostor za dojenje v loži hotela. Tam sem srečal Damjano za šankom, ki mi je po svoje zoprna pevka.

Meni je Adi zvezda. Originalen v besedilih in v melodiji. Daleč pred vsemi slovenskimi glasbeniki. V zadnjih letih me navdošujejo še razpadujoča Olivija, Katalena in Boštjan Gombač. S ta večjim sva Adija šla za pol ure poslušati. Zapel je par pesmic in jih šegavo in nevsiljivo vzgojno pokomentiral na svoj šegavo -humorni način. Potem sva Adija žrtvovala za predavanje, ki sem ga namenoma pol ure zamudil. Kot bi vedel, da se bo Darja v uvodu zaplezala.

Tako sva šla z zaspanim otrokom poslušati še psihiatrinjo Darjo Krmelj v zgornji predjamski hotel. Darja je imela super vsebinsko predavanje - le škoda, da je toliko časa porabila za opravičevanja in razne stranpoti. Upam, da ste kaj posneli ali napisali. Ker res je težko za male otroke skrbeti in še zraven poslušati. Nalslov predavanja, ki sta ga s ppt pripravila z možem Tomažem iz podjetja JESEJ, se je imenoval SEMENA prvIH SEDMIH LET ŽIVLJENJA. Govorila je predvsem o zakonitostih otroške razvojno analitične psihoterapije in razvoja otroka. O tem kako se otrok nauči kopiranja raznih vzorcev od staršev. Nekritično kopira, da z lahkoto preživi. Problem pa so napačni originali, ki jih otrok ponavlja nekritično tudi v odrasli dobi. In mu to zelo škodi v odnosih. Ker se odziva kot otrok: črno/belo.

Vmes je še navrgla par opažanj o patologiji slovenskih družin s katerimi se je srečala v svoji 29-letni profesionalni - psihiatrični in psihoterpavetski karieri. Predvsem je poudarila kje je slovenski človek in slovenska družina bolj motena kot so običajno moteni evropejci.

Bistvo predavanja mi je bil stavek: da je za odnose potrebno delati. Da je ta napor težja pot. Da se je težje odločiti in delati na odnosu. Lažje je pobegniti iz odnosa v sanjanje. Lažje je poiskati bližnjice, ki so v osnovi odvisnot, zasvojenost in vodijo v propad človeka, osebnosti, odnosa.

Po predavanju se je še bolj ulilo. Čuki niso bili dovolj velika motivacija. Viroze, neprespana otroka in mokri čevlji pa so nas usmerili do avta in domov. Letos sem imel namen iti poslušati še angleško mediatorko - pa se potem ni izšlo zaradi moje viroze, ki mi je počutje čisto razbila v oslabelost. Fino je, da so organizatorji letos predavnja razbili na več različnih terminov, da niso bili vsi na isti termin, tako kot lani, ko sem pač izbral zgolj Bogdana Žorža.

Res škoda, da je vreme zdesetkalo obiskovalce. Bil sem še presenečen koliko jih je kljub temu bilo. Koliko jih je že bilo lani - če nas je bilo letos okrog 3.000?

Srečal sem par prijateljev in par znancev. Najbolj vesel sem bil duhovnika Lojzeta, ki je duhovni asistent skupnosti iskreni.net. Zdel se mi je kar malce žalosten in odsoten. Nekaj se dogaja z njim. Nekaj žalostnega. Nisem ga vprašal kaj, je bilo premalo časa za tako hitro preveč osebno in iskreno vprašanje. Pozdravila sva se.

Srečal sem tudi prijatelja Sandija s številno družino, ter Aleša in Marijo iz priprave na zakon. Srečali smo tudi družino iz DV patra Vitala Vidra. Neverjetno, kako lahko z določenimi ljudmi po daljšem času tako hitro spet vzpostavimo tako zapljiv in pristen odnos, kot da bi se poslovili včeraj zzvečer.

Ta teden sem uspel prebrati sledeče kvalitetne prispevke:

v Družini intervju z zakoncem Krmelj o psihoterapiji

1. v Družini avosrki članek Cirila Sorča Krščansko veselje
2. v Oni ( prejšnji torek) intervju z jezuitom in vzgojiteljem p. Silvom Šinkovcem na temo o slabi samopodobi in samospoštovanju Slovencev (selfesteem)
3. v Oni ( prejšnji torek) prispevek slovenske psihoterapevtke o poželenju
4. v Oni ( ta torek) intervju z danskim družniskim psihoterapevtom Jesperjem Juul-om, ustanoviteljem Familylab ( ki ga lahko preberemo tudi na http://www.familylab.si/)
5. v Oni ( ta torek) intervju z Adijem Smolarjem ( avtorica Nika Vistoropski)
6. v Sobotni prilogi pa avtorski prispevek Aleša Beblerja: Kosovo

Sploh ne opažam, da so moji znanci ali kolegi depesivni. Meni se zdijo vsi dobre volje.

Morda se v sami taki družbi gibljem, kjer imamo vsi veliko gibanja v naravi. Hkrati pa tudi veliko delamo in imamo veliko ciljev, tako da se ni časa smiliti samemu sebi ( kot sem to delal v srednji šoli in na faksu, kjer mi je ostajalo ogromno časa). Po drugi strani pa sem srečen v zakonu in v svoji družini - tako, da je to še ena opora. Največja opora pa mi je že nekaj časa vera v Boga. Tu se vse začne in vse konča. Po mojih izkušnjah.

Če mi bo Bog poslal tako preizkušnjo kot svetopisemskemu Jobu, upam, da mu bom ostal zvest.

 

XY Napisal/-a:morda je “krivo” le zimsko vreme, kot je že kokica omenila. ve se namreč, da je zima res bolj depresivna kot poletje in da so ljudje boljše volje, ko posije sonce. letos se mi zdi to še bolj izrazito kot ponavadi, saj sem lani že ob takšnem času sama kar skakala okoli evforična, letos pa ni tako. me veseli, če živiš med ljudmi, ki so dobre volje pavel. moji prijatelji in družina imajo dobra in tudi slabša obdobja, tako kot pač vsi ljudje, le da se mi zdi, da je ta “zimski” val letos še posebno močan oz. sinhroniziran.

Sploh nisem odgovarjal na kak post, zgolj sem povedal kako jaz doživljam in premagujem depresijo.

Sonce ( vitamin D in nekateri hormoni) + svež zrak in gibanje so najbolj učinkovit kratkotrajni obliž. Dolgoročni in koreniti zdravilci pa so antidpresivi in kvalitetna psihoterapija.

Seveda so dobri in slabši trenutki in bebasto je govoriti, da je “nekdo ves čas dobre volje”. Tudi depresija ni stvar enega dneva ali tedna. je stvar daljšega obdobja. Ponavadi rečejo psihologi, da so vzrok črne, nekonstuktivne, ali kot ti praviš: NEGATIVNE misli, ki so vzrok za neprijetna ( ti jim rečeš NEGATIVNA) čustva. Vse to pa potem vpliva na (NEGATIVNO) obnašanje osebe. (Negativno) Obnašanje pa spet doda impulz mislim in krog spirale v destrukcijo je zaključen in pospešeno vodi v točko absolutne NEGATIVNOSTI. To je dobro kdaj izkustiti - da je potem želja po presekanju teh vzorcev večja, prav tako volja da do tega nikoli več ne pride.

Preberi si knjigo MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA ( Norman Vincent Peale).Švicarji so rekli, da pomaga, da se preseliš v gorsko kočo in cel dan sekaš drva.

Pa še to: evforija je samo (na zunaj) antipol dolgotrajne žalosti in je tudi znak DEPRESIJE, ki se uradno imenuje: MANIČNO ( evforije) - DEPRESIVNA motnja (oz. BOLEZEN če je hujša in dolgotrajnejša in celovitejša).

Po drugi strani pa ni nujno, da imaš to. Danes je zelo moderno že samo čustvo neprijetnosti ( žalost) označiti kot DEPRA. Samo pač zelo preobčutljiva in prezaščitena družba.