PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'ustanovni očetje ZDA' Kategorija

Spontani red ( Svetilnik)

Objavil pavel dne 20.04.2014

Avtor: Dr. Nigel Ashford, Institute for Humane Studies, ZDA
Dne: 18. april 2014
Že od nekdaj je red bil osrednje zanimanje političnih filozofov in mislecev. Danes se ga splošno razume kot stanje harmonije med ljudmi oziroma kot družbeni mir. V pred-modernem času so koncept reda razumeli kot ohranjanje stabilne oziroma hierarhične ureditve, ki je bila postavljena od boga, narave ali kar obojega. Na red je tudi možno gledati z zornega kota obstoja zakonitosti in predvidljivosti v človeških odnosih oziroma kot odsotnost kaosa. Čeprav ideja reda danes ni več povezana s togo družbeno ureditvijo, ki je postavljeno na temelju privilegijev in moči, se ta še vedno visoko ceni. To je posledica tega, ker red omogoča ljudem z različnimi interesi in vrednotami, da živijo v skupni družbi, ne da bi se bilo treba zatekati k prepirom, konfliktom oziroma državljanskim vojnam. To je moderna ideja spontanega reda.
Bernard de Mandeville je bil prvi mislec, ki je oblikoval moderen koncept spontanega reda. V svoji knjigi The Fable of Bees opisuje paradoks, da lahko »zasebne pregrehe«, kot je posameznikov zasebni interes, vodijo do »družbenih koristi«, kar koristi celotni družbi. Mandeville opazi, da lahko skupek dejanj posameznikov, ki delujejo vsak z ločenimi motivi, privede do družbe, ki trguje, kar pa ni bil prvotni namen nobenega od posameznikov. Ta ideja, da razvoj človeških institucij omogoča posameznikom, da zadovoljujejo potrebe ostalih, čeprav imajo lahko ti povsem zaseben interes, je bil v središču škotskega razsvetljenstva, ki se je nastalo okoli Adama Smitha, Davida Huma in Adama Fergusona. Ti so poskusili uporabiti to idejo na spektru družbenih institucij, vključno s trgovino, pravom, jezikom, človeško moralo, celo na šegah in običajih. Smith je v svojem delu A Theory of Moral Sentiments, ki je odmik od ozke teorije ekonomije, trdil, da se morala razvija počasi. Principi, ki človeštvu omogočajo, da uspeva in napreduje, so bili sčasoma sprejeti v družbi in so tako prestali preskus časa.
Smith, Hume in Ferguson so bili navdušeni nad tem, kako so te vrednote in institucije dorasle do nivoja, da so prinesle celotnemu človeštvu ogromne koristi, čeprav to ni bila ideja nobenega posameznika. Opažanja Adama Fergusona, da so človeška dejanja privedla do superiornega reda v družbi, v primerjavi s tistimi, ki jih je ustvaril človekov plan, so odmevale dve stoletji kasneje v mislih avstrijskega misleca Friedricha Hayeka. Hayek je privzel starodavno idejo, da se institucije deli na tiste, ki so »naravne«, in tiste »umetne«. Hayek pravi, da obstaja tudi tretja skupina, in sicer so to družbene institucije. Ker so te zakonite in urejene, jih ljudje jemljejo tako, kot da so ustvarjene od človeštva, in jih je zatorej možno po volji spreminjati oziroma prenavljati. Hayek poudarja, da je takšno pojmovanje napačno, saj sta se človekov duh in družba razvijali skupaj. Porušenje institucij, ki družbo držijo skupaj, in izgradnja novih institucij, kar so zagovarjali socialisti, vodi do uničenja reda, ki je privedlo celotno družbo do tega, da deluje.

RED BREZ UKAZOVANJA

Spontani red skrbi, da se kolesje družbe še naprej vrti brez potrebe po ukazovanju iz centra. Svobodna družba ni urejena za to, ker bi se ljudem govorilo, kaj naj delajo, pač pa zato, ker razvijajoča tradicija in institucije, ki jih je človeštvo podedovalo, dopuščajo posameznikom, da zasledujejo lastne cilje, pri čemer se srečujejo tudi s cilji drugih. Človeško vedenje sledi določenim vzorcem, ki jih je človeštvo sprejelo in to primarno zato, ker so le-ti omogočili skupinam, ki so jih sprejele, da uspevajo. Ni naključje, pravi Hayek, da se največje razlike v materialnem bogastvu opazijo v državah tretjega sveta. Tam, kjer mesta sovpadajo s podeželjem in kjer se kompleksna pravila srečujejo z bolj intimnimi skupnostmi z zelo različnimi pravili.
Pravila, ki omogočajo kompleksen družbeni red, kot je na primer delovanje mesta ali globalne ekonomije, niso ukazi v smislu kot se ta pojem običajno razume. Pravila, ki posameznikom preprečijo poškodovanje drugih, bili vključeni v krajo, prevare ali kršenje obljub, ljudem dejansko dajejo pri njihovem obnašanju veliko svobode. Ljudem kažejo, kako stvari narediti, ne pravijo pa tega, kako morajo to narediti.
Moralno ogrodje delovanja človeške družbe ni zapisano v kamnu, ampak se nenehno spreminja. Odkrivajo se nova pravila, ki omogočajo družbenemu redu, da bolje deluje. Težava nastane, ker ni znano v naprej, katera pravila bodo delovala in katera ne bodo delovala. Obstoječi zakoni in navade nam kažejo, kaj je delovalo, da nas je pripeljalo do stopnje razvoja družbe, ki jo trenutno imamo. Toda njihova prenovitev kot tudi poizkusi in napake so potrebni, če želimo nadaljevati z iskanjem novih pravil, ki smo jih v preteklosti nemara zanemarjali in ki bodo omogočila delovanje družbe. Družbene institucije, ki vzdržujejo družbo urejeno, kot so institucije, običaji, tradicija in vrednote, so kot orodja. Vsebujejo védenja predhodnih generacij o tem, kako se vesti in obnašati, te pa bodo dopolnjene s spoznanji vzhajajočih generacij in se bodo ponovno prenesle naprej na prihodnje generacije. Takšno ravnanje koristi skupinam, ki privzemajo ta pravila, nam pa niti ni treba vedeti zakaj. Institucije, ki prenašajo informacije o njih, so proizvod človeških dejanj, ki pa ni nujno rezultat človeških namer.
Hayek razlikuje med tremi skupinami družbenih pravil. V prvi skupini so tista, ki jih ustvarimo sami, kot je na primer zakonodaja sprejeta v parlamentu. Drugo skupino imenuje »tiho znanje«. To so pravila, ki jih vsi privzemamo in jih tudi vsi razumemo, ampak jih ne gre ubesediti, na primer občutek za pošteno igro in nepravičnost. Na koncu obstaja še tretja skupina pravil dobrodelnega vedenja védenja, ki ga je možno opaziti in tudi zapisati, toda naši poskusi uzakonitve se lahko samo približajo principu, ki ga opazujemo. Anglosaksonski sistem običajnega prava je primer tega tretjega tipa pravil. Ta se razvija preko različnih sodnih zadev in sodb, ki se nato dodajajo jedru zakonodaje. Anglosaksonski sistem nastaja skozi stoletja, se postopoma izboljšuje in je odprt za prihodnje spremembe. Od teh pravil se učimo, k njim pa tudi prispevamo, čeprav jih mnogokrat ne moremo v popolnosti obrazložiti. Od vseh skupin pravil sta druga in tretja tisti, ki imata moč oblikovati kompleksen red, ki se nanaša na količino znanja, ki je večja, kot ga lahko kdajkoli poseduje katerikoli posamezen človeški um.

ZAKAJ POTREBUJEMO SVOBODO

Zelo zapleten družbeni red za svoje delovanje potrebuje svobodo, saj informacije in védenje, ki omogočajo, da tak sistem lahko deluje, ne morejo biti nikoli nakopičene pri centralni oblasti. Vsak poskus, da bi z uporabo pravil prve kategorije, to je z zakonodajo, spremenili drugo in tretjo kategorijo spontanega reda, bo spodletel, saj je skupna vsota vsega človeškega znanja tista, ki je omogočila ljudem v družbi, da živijo drug z drugim, in je tudi pripeljala do tiste ravni blaginje in populacije, ki jo danes uživamo. To je bilo moč opaziti pri starih socialističnih državah sovjetskega imperija, v katerih je država napadala in spodjedala tradicionalno moralo, pravičnost in pošteno igro, ter se obenem zanašala na zahodna gospodarstva, da bi tako preprečila padec življenjskega standarda ljudi pod eksistenčni minimum. Za doseganje spontanega reda v družbi je svoboda nujnega pomena, saj ne vemo vnaprej, katera pravila bodo delovala. Svoboda je namreč nujna za delovanje procesa poskusov in napak, ki pokaže, kaj deluje in kaj ne. Kreativnost ljudi se lahko izrazi le v družbi, kjer sta moč in znanje izredno razpršena. Tako bodo poskusi vsiljevanja vnaprej določenih vzorcev obnašanja privedli takšno družbo do prenehanja njenega obstoja kot kreativnosti. Napredka se ne more ukazati.
Bistvo za napredek urejene družbe je delitev moči med njene državljane, kot nasprotje koncentracije moči v rokah države. To omogoča družbi, da eksperimentira s pravili in običaji, ki potem vplivajo na njihovo vedenje. Medtem delovanje procesa poskusov in napak omeji vpliv zmot le na majhen segment družbe, obenem pa omogoči, da se tista pravila, ki delujejo, opazi in posnema, če pa se izkažejo za uspešne, pa se jih prevzame v družbeno ogrodje svobodne družbe. Prevzemanje tveganja in kršenje pravil sta dejansko nemogoči v majhnih in bolj domačih ruralnih okoljih, a vseeno so te nujne za ohranjanje tistih, ki živijo v velikih in neosebnih skupnostih sodobnega življenja. Te aktivnosti so bistvene za ohranjanje populacij, ki živijo v močno neosebnih družbah modernega sveta.

VLOGA SPODBUD

V svobodni družbi je življenje ljudi stvar minimalne državne prisile, pa vendar to ni anarhija. Življenje v svobodni družbi je lahko težko, saj posameznike prisili, da se prilagajajo potrebam ostalih ljudi. Svobodna družba deluje, ker navzkrižne interese ljudi med sabo uskljajuje na način, da pri ljudeh ustvarja spodbude, s katerimi le-ti zadovoljujejo svoje želje preko zadovoljevanja želja ostalih. To je v nasprotju z anarhično državo, v kateri lahko nekdo doseže svoje cilje le na račun ostalih. Kot pravi Adam Smith, v svobodni družbi smo spodbujeni, da zadovoljujemo potrebe ostalih, medtem ko zasledujemo svoj lastni interes. Kot če bi delovala nevidna roka.
Ta kompleksen red, ki navzkrižne interese ljudi, ki so si med seboj zelo različni, med seboj harmonizira in časovno usklajuje, je lahko na prvi pogled nejasen. Vendar je nujno pogledati preko te začetne nejasnosti, v kolikor želimo videti, kako deluje svobodna družba. Ko se je Alexis de Tocqueville leta 1831 prvič izkrcal v New Yorku, je slišal, kar je sam opisal kot »zapleteno momljanje«. Ta velik letopisec ameriške družbe je zapisal: »Še preden posadite svojo nogo na ameriška tla, že postanete osupli od neke razburjenosti. Na vseh straneh se sliši zapleten trušč in tisoče glasov sočasno zahteva zadoščenje svojih družbenih potreb.« Preprost poskus, da bi kar preko njenega opazovanja in poslušanja ugotovili, kako deluje družba, nam pove bolj malo. To bi bilo podobno, kot če skušali razumeti mehanizem delovanja ure kar preko govorjenja, koliko je ura. Dejansko gre za to, kako morajo ljudje med sabo vzajemno delovati, kar omogoča, da bo družbena ura še naprej tiktakala.
Pot pri družbenem sodelovanju je v svobodni družbi olajšana z vključenostjo v trgovino. Delno zaradi tega, ker ta ponuja ljudem priložnost, da zadovoljujejo potrebe ostalih, kar sicer preprosto ni možno pri samostojnem delovanju oziroma v stanju vojne vseh proti vsem. Te spodbude ljudem omogočajo, da sodelujejo drug z drugim, čeprav se lahko njihovi politični pogledi ali verska prepričanja bistveno razlikujejo. Ko ljudje ponujajo proizvode in storitve ali pa jih kupujejo drug od drugega, ne vedo, s kom trgujejo. Od trgovinske aktivnosti imajo v svobodni družbi koristi vsi, tako protestanti, katoliki, Židje, muslimani, ne da bi s tem spreminjali njihova temeljna prepričanja. Njihova varnost in blaginja sta v svobodni družbi odvisni od varnosti in blaginje ostalih, s tem pa bistveno presega varnost in blaginjo pri tistih narodih, kjer različni verski pogledi vodijo do sporov. Te razlike se v svobodni družbi razrešujejo po miroljubni poti in na dobičkonosen način, saj so se koristi, ki iz tega izhajajo, prelile po celotni družbi, s tem pa tudi postale del njihovega vrednostnega ogrodja. Odsotnost delovanja tega mehanizma, ki bi omogočal prenašanje moralnih vrednot, v nesvobodnih družbah je eden izmed razlogov, zakaj so družbe, ki niso nikoli poznale svobode, poznane kot tiste z verskimi boji in družbenimi razprtijami.

PRAVO

Ena poglavitnih institucij, ki ustvarja pogoje, da svobodna družba lahko deluje, je pravo. Tukaj se pravo razlikuje od prava v arbitrarnih držav totalitarnih in avtokratskih družb, niti ni enako zakonodaji zahodnih parlamentarnih demokracij. Kot smo videli, gre za sistem, ki se ni razvijal v rokah politike, ampak v odločitvah sodnikov. V delu Democracy in America je Tocqueville razložil, kako zakoni ohranjajo red v svobodni družbi. Sam pravi, da »duh zakona, ki se ustvarja v šolah in sodiščih, se postopoma prebija preko njihovih sten v srce družbe, kjer se potem pretaka do najnižjih razredov, zaradi česar se na koncu vsi ljudje navadijo na pravnega razsodnika.« Zakonodaja se v svobodni družbi ne spoštuje zaradi uporabe sile (čeprav si države pridržujejo pravico do uporabe sile za zaščito svobode), ampak zato, ker temelji na pravilih, ki so se dograjevala in so bila preverjena v resničnem življenju. Te vrednote oziroma duh zakona pa so zelo povezane z moralnim sistemom civilizacije. Preobsežna država, ki družbi vsiljuje različne oblike omejitev, ki se ne prekrivajo s podedovanim ljudskim čutom, kaj je prav in kaj narobe, spodjeda to spoštovanje. Svoboda ustvarja red v družbi in institucije svobodne družbe dajejo ljudem interes za ohranjanje miru bolj učinkovito kot katera koli policija ali koncentracijsko taborišče.
Prispevek je bil prvotno objavljen v The Freeman, julija 1999. Prevod: Free Society Institute.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Adam Smith, Alexis de Tocqueville, Ludwig von Mises, Svetilnik.org, avstrijska šola, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), očetje ZDA, ustanovni očetje ZDA | Brez komentarjev »

Zasvojeni revolucionarji, sanjači, utopisti ( gnosticizem)

Objavil pavel dne 9.04.2014

Danes se že govori o kemični in ne-kemični odvisnosti. Ve se, da si lahko odvisen od iger na srečo, seksa, PCigric, gledanja filmov, več ur sedenja pred FB, PCjem.

Zgornja dva izraza sta čudna. Saj tudi ideologije in sekte človeka Zasvojijo. V možganih zato nastajajo ali se zmanjšujejo določeni nevrotransmiterji ( serotonin, dopamin, nor-adrenalin,..), ki so glavni kemični pokazatelji ( prevelika ali premala količina) duševnega zdravja ali duševnih bolezni.

Danes znanost s slikanjem možganov zelo napreduje, saj dokazuje kako delujejo in se uničujejo možgani z zasvojenostmi. Že pred leti so obstajale računalniške slike mm plasti možganov, ki so pokazale, katere centre možganov imajo požgane  heroinski zasvojenci, katere kokainski, katere amfitaminski, alkoholni, marihuanski, LSD, Ecstasy in nikotinski zasvojenci.

Socializmi (politična religija) so del gnosticizma, ki človeka in družbo skuša revolucionarno reševati in mu nasilno in utopično gradi nebesa na ZEMLJI takoj. Tudi tukaj imamo duhovno prazne ( komunizem je dialektični materializem + prav tako liberalizem), ekonomsko nesvobodne = nesamostojne ljudi, ki veliko sanjarijo in z nasiljem uveljavljajo svoj prav. So močno zasvojeni.

.

DEFINICIJA GNOZE

.

Tehnično gnoza pomeni IZKUSITI SKRIVNO, NAJPOMEMBNEJŠO ZNANJE, “resnico”. Kar je ponavadi omogočeno samo izbrancem, ki so zaradi te milosti PRVORAZREDNI, večji kot Bog – ki ga zato več ne rabijo.

.

Gnosticizem je bil že pred krščanstvom. V 2.stl. so se začeli cerkveni očetje boriti z gnostiki vseh vrst. Tako je tudi rastla institucija Cerkve kot odgovor na gnostične herezije.  Krščanstvo je dovoljevalo svobodna razmišljanja o Bogu in Cerkvi in družbi, kritične presoje teologij, a zavračalo je herezije. Gnosticizem pa ni dovoljeval kritične refleksije svojega jedrnega =”skrivnega” znanja. V 9. stl. so se pojavljale že pojavljale sodobnejše  gnostične herezije ( Arijanizem), ki so se pretvarjale, da so del krščanstva, a jih je Cerkev uspela zatirati. V 12. stl. je postal gnosticizem po mestih zaradi eksplozije trgovine in kapitalizma ( obrt, mali podjetniki, banke, rast samostanov po Evropi) že dokaj aktiven, odmaknjen od Cerkve, a podtalen. Predstavljal se je kot nadgradnja ali moderno krščanstvo. Potem pa je v reformaciji ( protestantske sekte) in razsvetljenstvu šel močno v znanost ( scientizem), tehnologijo, liberalizem, socializme ( komunizem, fašizem, nacional-socializem, keynesijanizem, socialna držav, hiperzadolževanje držav za dvig standarda obilni birokraciji, ObamaCare..), vegetarijanstvo, veganstvo, vzhodnjaške sekte, new age, gender ideologija o enakosti spolov, feminizem, permisivna vzgoja, homoseksulni zakoni in družine, enakost, državno šolstvo, državno zdravstvo, državne penzije. UTOPIČNI POPRAVLJALCI DRUŽBE IN ČLOVEKA ( PRAVICE, PRAVICE, PRAVICE). Na zunaj jih spoznate po sanjarjenju in razlaganju utopij. (npr. danes bodo mediji poročali, da morajo imeti ženske pravico, da se lahko na državne stroške umetno osemenijo). Gnostike zanima predvsem prihodnost – sadanjost jim je zaradi tesnobe težko živeti, namesto preteklosti pa imajo svoje režimske mite. Glavna skrb jim je kako bodo zabetonirali človeku 100% varnost in VEČNO ŽIVLJENJE, kako bodo uredili NEBESA na Zemlji.

To so sami poskusi, kako premagati bivanjsko tesnobo. Krščanstvo jo dopušča to tesnobo, krhkost človeka in krhkost družbe, razvoj zgodovine. Krščanstvo je naravi vzelo božanstvenost ( dedivinizacija narave). Gnosticizem v večini v vsem nasprotuje krščanstvu v novih preoblekah MODERNOSTI, NAPREDNOSTI. Gnosticizem je konec zgodovine, konec filozofije. Politične religije kot fašizem in komunizem sta UBILI in prepovedali zgodovino in filozofijo, ETIKO ( vrednote) in Boga. Vsaka nova gnostična pojava gibanja je bolj kruta, bolj ekskluzivna in generira nove neumne revolucije in vojne.  Zgodovina se vedno na novo začne, z novimi miti, namesto objektivnih dejstev. Tako kot v islamu. Prav tako je bilo vsako razmišljanje, kaj šele kritika o komunističnem Koranu ali o fašističnem Koranu prekršek za smrt ali koncentracijsko taborišče.

.

Gnosticizem je na Zahodu mainstream religija že zadnjih 600 let. Oponaša krščansko religijo, a je brez Boga. Njegovi voditelji so Božji, Božanstveni, Firerji. Naj bi bil gnosticizem zelo podoben koranu, islamu. Glede fanatičnost, brisanja in barbarskega uničevanja civilizacije ( gnostiki pravijo kako je novi vek popoln – pa je zelo enoumen, monopolen – in kako je bil srednji vek temačen – pa ravno takrat je bil dialog in razcvet najmogočnejši – razen v tehniki in znanosti, ki je v času gnosticizma eksplodirala), znanj, dosežkov prednikov v zgodovini. Gnosticizem uničuje filozofijo, zgodovino, teologijo, vrednote. Najbolj so nanj odporne anglo-ameriške države (angleški in ameriški konzervativizem), ker je tam gnostična revolucija ( PURITANCI v 16. stl.) nastala zelo zgodaj in jo je krščanstvo lahko še predelalo in večino izbljuvalo. Vsak naslednja gnostična sekta, ideologija, utopija, revolucija je pustila večje pustošenje: ameriška revolucija, francoska revolucija, socialistična revolucija, fašistična revolucija, nacistična revolucija, komunistična revolucija v Sloveniji.

. Veliko primerjav vidim z APARTHAIDOM v Južni Afriki z Ruando ( Tutsiji in Hutujci) ter komunistično revolucijo v Sloveniji, Ustaškim genocidom  v Jasenovcu, Srbskimi genocidi po Bosni, Kosovu  pred 20 leti. Nova, modernejša Utopija brutalno uniči predhodnico. Gnosticizem je samomorilen, samodestruktiven in nakazuje konec civilizacije. Izvotljenost in dekadentnost zahodne civilizacije. Najbolj tipični gnostiki v 20.stl. so bili nacifašisti s Hitlerjem in Mussolinijem ter komunisti z Leninom, Stalinom, Titom, Maom, …

V Evropi je danes GNOSTICIZEM večinsko  prisoten kot socialistični liberalizem ( verniki v SOCIALNO DRŽAVO, ki odrešuje človeka ZDAJ) in kot scientizem ( verniki v znanost, ki odrešuje človeka ZDAJ)., tehnicizem ( verniki v tehnologijo, ki odrešuje človeka ZDAJ), alternativne medicine, New age sekte, “Vzgoja brez kazni” in pedocentričnost ( ki odrešujejo otroka vseh frustracij in trpljenj), UŽIVAŠTVO, uživanje drog ( ki delujejo na otroka isto kot permisivni starši, ki otroka zalagajo z ugodjem in srečo).

Hkrati pa se gnosticizem z zahodnjaštvom izvaža po celem svetu. In Azija, Afrika se mu tudi ne znata upreti. Islam naj bi bil na nivoju gnosticizma in tu bo tudi počilo. Zaradi gnosticizma svet postaja edno bolj krut in krvav, revolucionaren, psihopatski, nečloveški, nenormalen, brez milosten, brez zdravega razuma, brez modrosti.

Je pa nekaj upanja na Zahodu, ker krščanstvo še tli in lahko zagori v majhen plamen, ki bo premagalo Nič gnoze, ki se venomer oblači v nova privlačna oblačila, slepila.

VIR

Refleksija ob branju knjige dr. Erica Voegelina, dr. političnih znanosti, ki je prvi dan Anschlussa pobegnil iz rodne Avstrije in predaval po univerzah v ZDA v prvi polovici 20.stl.

Njegova knjiga Nova politična znanost iz leta 1951 je tako aktualna, da se bere kot kriminalka, je prevedena v slovenščino in polihistorsko obvladuje zgodovino, filozofijo, antropologijo. V njej pa je veliko grških in latinskih izrazov.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Afrika, Amerika, Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Kitajska, Knjiga, Religija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, ZDA, Zgodovina, gnosticizem_mainstream_religija, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, motnje osebnosti PSIHOPATI, muslimani, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, protestanti, tehnologija in znanost, umetnost in kultura, ustanovni očetje ZDA, učenje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Arnold Schwarzenegger: FREE TO CHOOSE

Objavil pavel dne 8.03.2014

4 minutni filmček z Arnoldovimi življenjskimi izkušnjami, ki se pokrivajo s predlogi ustanovnih očetov ZDA: “Stran od socializma!”

YouTube slika preogleda

youtube]https://www.youtube.com/watch?v=KKbHA76-Hi0[/youtube

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Adam Smith, Dialog, Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, ZDA, Zgodovina, borza, trg, dr. Milton Friedman, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, ustanovni očetje ZDA | Brez komentarjev »