PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'Matej Kovač' Kategorija

Razlikovanje med kapitalistično ekonomijo in socialistično ekonomijo

Objavil pavel dne 30.12.2008

Na dobri poti sem glede razmišljanja. Vesel sem. Po čem to vidim, da sem na dobri poti glede učenja? Počasi se učim o liberalni kapitalistični ekonomiji in jo primerjam s sodobno slovensko ekonomijo, ki je zelo podobna fašistični, nacional-socialistični in komunistični ekonomiji, ki se ji uradno reče PLANSKA ekonomija. Ali kot pravi forumaš Financ shaman: sedaj v letu 2008 oz. 2009 imamo v Sloveniji verzijo “SOCIALIZEM 2.0″ .

članku Financ NAČRTOVANJE v hudih časih liberalni ekonomist dr. Matej Kovač citira meni neznanega avtorja,  dr. Wilhelm Röpke (1899-1966), ki je definiral različnosti med kapitalizmom in socializmom, o katerih sem tudi sam pisal na tem blogu pred meseci:

1. NAJVEČJA RAZLIKA : Tržno načrtovanje proti birokratskemu načrtovanju

Ekonomist, nemški ordoliberalec Wilhelm Röpke (1899-1966),  je v tridesetih letih prejšnjega stoletja  iskal poimenovanje za komunistična in nacionalsocialistična gospodarstva. Röpke nasprotoval temu, da bi za ta gospodarstva uporabljali termin planska gospodarstva (planned economy). Načrtovanje (planiranje) je pomembno v vsakem gospodarstvu,

2. BISTVENA RAZLIKA : podjetnik proti birokratu (politik ali uradnik)

temeljna razlika je kdo odloča v glavnih in tudi v najmanjših stvareh: v tržnem gospodarstvu načrtujejo predvsem podjetniki (oz. odgovorni delavci na svojih položajih) in posamezniki, v totalitarnih režimih pa ekonomske aktivnosti pretežno usmerja in načrtuje država s svojimi uradniki ( mogočna država vse ve in vse zna in jo je potrebno za vsako najmanjšo spremembo vprašati in čakati na njeno dovoljenje oz. odobritev).

Zato je “Röpke je predlagal termin birokratska ekonomija (office economy), ki pa se ni prijel. Obveljala sta termina centralno plansko gospodarstvo, po angleško pa tudi “command economy”, ki sta poudarjala totalitarni državni ustroj, manj pa sta opisovala razliko med različnimi načini načrtovanja gospodarskih aktivnosti. A prav sposobnost razlikovanja med različnimi načini načrtovanja bo postalo vse bolj pomembno v časih, ko se od vsepovsod kliče na pomoč državo.”

3. “Birokratsko načrtovanje se za tveganja in negotovosti ne meni kaj dosti. Zanaša se na oblastno avtoriteto, ki, če že ni sposobna spremeniti toka dogodkov, lahko vedno vsili družbi svojo interpretacijo stvarnosti.

Kdor načrtuje tržno, ima vedno v mislih posledice, ki nastanejo, kadar se načrti ne uresničijo, birokratski “planer” pa lahko računa na podružbljanje posledic.”

4. Seveda danes birokrati ( od politike nastavljeni managerji in lastniki ter tudi dobesedni birokrati) morajo upoštevati trg, zato planirajo tržno. “Na birokratsko planiranje niso abonirani le državni uradniki in politiki. Birokratsko načrtujejo tudi v podjetjih, če načrti temeljijo na nerealnih predpostavkah, in ko se sfižijo, nihče ne odgovarja. V šali lahko govorimo o metodi planiranja GI-GO (Garbage In – Garbage Out).”

5. ODGOVORNOST vs: NEODGOVORNOST

6. UČINKOVITOST vs. NEUČINKOVITOST

7. HIERARHIJA IN PREGLEDNOST vs. NEPREGLEDNA uradniška hierarhija

8. FLEKSIBILNOST IN VEČJA HITROST PRILAGAJANJA vs. POČASNOST, TOGOST

“Kako ločiti, ali gre za birokratsko in neodgovorno načrtovanje ali ne?

Najlažje je, da se vprašamo, kako bi načrtovali mi sami, če bi se mi, naše podjetje ali naša družina znašli v podobnih okoliščinah.

Kakšne ukrepe bi predvideli, če bi šlo za naš denar in če bi morali osebno nositi posledice za neizpolnjene načrte?

Če predvidevamo, da bi zasebnik, v podobnem položaju, soočen s polno odgovornostjo, ravnal drugače, kot ravna ali načrtuje uradnik, potem smo naleteli na birokratsko ravnanje ali načrtovanje.”

“Logika, sorazmernost in populizem

Ko gre za bolj zapletene načrte, pa analogij iz zasebnega življenja ni tako lahko najti. V tem primeru lahko posumimo na birokratsko načrtovanje, ko opazimo očitne nelogičnosti v ukrepih. Če se na primer kot odziv na kratkoročne težave pripravlja ukrepe, ki bodo učinkovali dolgoročno. Drug povod za sum na birokratsko ravnanje je, če se načrtovalec ukrepov izogiba primerjavi stroškov in koristi v primeru, da se določen načrt izvede, in v primeru, ko se sploh ne ukrepa.”

Kaj pa Kovač pravi za sedanje ukrepe vlade:

“Vladni ukrep, ki podjetjem, ki bodo morala zaradi zmanjšanja naročil skrajšati delovni čas, dodeljuje subvencijo na vsakega zaposlenega delavca, se mi zdi glede na gornje kriterije kar dobro načrtovan. Ukrep bo učinkoval razmeroma hitro, osredotočen je na najbolj prizadete panoge in bo predvsem podjetjem, za katera je zmanjšanje naročil res le začasen pojav, ublažil pritisk krize. Zmotila pa sta me pogoja za dodelitev subvencij, ki navajata, da prejemniki subvencije ne smejo nagrajevati uprav in nadzornih svetov ter da v obdobju prejemanja subvencij ne smejo odpuščati, in ki kažeta, da želi predlagatelj ukrepa prikriti tveganja v zvezi z učinkovitostjo ukrepa s poceni populizmom.

To je tako, kot če bi vlada rekla, da bomo zaradi revščine uvedli živilske karte, ampak za karte ne bo mogoče kupovati šampanjca in kaviarja (prepoved nagrad) in do živilskih kart niso upravičeni tisti, ki so že tako ali tako predebeli (prepoved odpuščanja).”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Matej Kovač, Zgodovina, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | 4 komentarjev »

Moralizem in vrednote

Objavil pavel dne 23.09.2008

Matej Kovač se v članku sprašuje kakšen mora biti sodoben politik, glede na to, da smo na zadnjih volitvah gledali zelo medle politike, ki so zganjali demagogijo in moralizem ( tipičen primer je Rop, ki je rekel, da JJ ni izkoristil dvig gospodarstva za popravek socialnih razlik).

Današnji politik mora biti isti kot grški politiki. Biti mora dober govornik za animiranje množic in dober vojskovodja, strateg, ki določa poti do ciljev.

V preteklosti so predvsem “desni” politiki skušali svoje volilce animirati s poštenostjo in kdo je nemoralen.

V zadnjih letih je ta način moraliziranja prevzela tudi levica ( primer Spomenke Hribar v Delu in Marte Kos v Dnevniku).

Danes ne smemo politiko več prepuščati amaterjem. Imeli smo veliko profesorjev ( “Drei professsoren, die Staat verloren!” je rekel lucidni Jelinčič). Sam bi dejal, da smo imeli veliko FDV -kumrovških strokovnjakov, ki so mojstri laganja in sprenevadanja in da ti “družboslovci” še kar vodijo našo državo in jo bodo očitno še vodili.

Politiki morajo biti profesionalci. Odlični govorniki, ki znajo jasno predstaviti ideje in cilje svoje stranke. Znati morajo odlično zagovarjati svoje vrednote, svoj sistem idej, svojo ideologijo. Znati morajo zanjo navduševati. Hkrati pa morajo znati hitro in lucidno razkrinkavati demagogijo, ideologijo in slabost programov svojih nasprotnikov. Kajti meglenost le teh politikov ( JJ, SLS, Bajuk, Golobič – ki je izgubil 30% Pahorjevih glasov, LDS) – ki je pristal na robu) je nekaj strank ( SLS, LDS) privedla do roba, eno pa čez rob.

Morajo biti tudi odlični strategi. Generali, šahisti, igralci monopolija. Znati morajo iskati zaveznike, interesne sfere, ki jih bodo podpirale oz. ki se zavzemajo za iste cilje. Znati mora navduševati, imeti mora vizijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Matej Kovač, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, politika | Brez komentarjev »

Vojna za talente

Objavil pavel dne 1.07.2008

Matej Kovač v članku v Financah piše o tem, kako je s pridobivanjem in z vzgojo talentov. Danes je sploh v Sloveniji to le PR. Ko pa je treba talentu posvetiti pozornost, mu omogočiti razvoj in ga dobro plačati – pa nič.

Primerja razvojnike z diplomami tehničnih ved s trenutno popularnimi vrhunskimi športniki, ki so res izvrstno plačani za izvrstne rezultate. Pri nas v Sloveniji pa je še vedno prisotna socialistična parola o uravnilovki, da moramo imeti vsi enake dohodke, da ne smemo imeti bogatih in revnih – ki je ne samo blazno neumna in nerealna, temveč vodi tudi v propad in revščino celotno družbo.

Kapitalizem že 400 let vlaga v razvoj, dobro plačuje – bogovsko plačuje najboljše kadre, vlaga ogromno denarja v razvoj kadrov od vrtca naprej – saj so najboljše šole in univerze na svetu v kapitalističnih državah. Ne samo v nogometaše, sploh v tehnične kadre. Pri nas pa še vedno iščemo neko novo pot, neko svojo ureditev.

“Za marsikoga je govorjenje o denarju, ko gre za motivacijo talentov, nespodobno. Narobe. Talent je redka dobrina in vrednost redke dobrine najbolje opredelimo z denarjem.”

Moto članka je, da je potrebno TALENTE plačati in meriti predvsem z DENARJEM, z veliko denarja. Ne samo s pozornostjo. Ne samo z nakladanjem in parolami. Dobre kadre je potrebno plačati nekajkrat več kot povprečne kadre. V Sloveniji pa je povprečnost zapovedana in negovana, celo z zavistjo, če že uravnilovka ne prime. Razen v primeru tajkunov, ki pa so tako ali tako samo ime- nalepka za socialistično mrežo “našega denarja”, ” našega kapitala”.

Kovač navaja konkretne podatke kako nemška tehnološka podjetja ( Siemens, Bosch) vzgajajo svoje tehnične kadre že od vrtca naprej, saj odpirajo svoje vrtce, svoje šole in svoje tehnične fakultete, da bi ja razvijali tehnični talent pri svojih kadrih.

Znanje je najboljši kapital 21. stl. in morda tudi naprej.

Zelo všeč mi je izjava, da slovenski vrtci in šole dresirajo proletarce z diplomami, proletarce z magisteriji in proletarce z doktorati. Kako bi drugače razumeli, da je v Sloveniji toliko izobraženih ljudi, ki pa na kapitalizem in socializem gledajo isto kot kak neizobražen in zatiran proletarec iz 19. stl. Tako arhaično, tako konzervativno, tako nekompetentno in tako nepodjetno. Nimajo razvitegaOdraslega, še kar naprej so nebogljeni Otrok, ki rabi pomoč, zaščito, vodenje Države.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Matej Kovač, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, denar oz. kapital, liberalne reforme ( PRO FREE Market), stranka LIBERALCI, šolstvo | Brez komentarjev »

Roparski baroni

Objavil pavel dne 4.06.2008

Ogromno razliko med roparskimi baroni in sodobnimi kapitalisti pojasni v Financah Matej Kovač.

V Sloveniji nismo dobili sodobnih kapitalistov – temveč roparske barone. Roparski baroni pa bolj kot sodobnemu kapitalizmu pripadajo starinskemu FEVDALIZMU. Ker ni svobodne tekme. Predvsem med bogataši, med oblastniki je ni! Samo med plebejci je. Med dvorjani pa tako tako.

To frustrira vse davkoplačevalce in večino politikov, ki bodo sedaj še bolj na vrvici teh baronov.

Najbolj pa sta nastradala slovenski kapitalizem in zaupanje ljudi v kapitalizem – kajti to kar smo dobili – ni niti približno kapitalizem. In to je ustvarila prav tista socialistična elita s pomočjo zaviranja razvoja pravne države. In prav zato, je prav ta socialistična elita danes v najbolj priviligiranem položajo, ki gre na škodo vseh davkoplačevalcev in državljanov. Kjer pa so monopoli, rente in privilegiji LEGALNI – tam smo daleč od sodobne kapitalistične države in tam smo še vedno zelo blizu dogovorni socialistični državi. Pravzaprav sta si tajkunska Slovenija in socialistična Slovenija zelo podobni in samo v eni stvari različni: prej je bila elita neznana in se je skrivala za imenom Partija. Danes pa so imena tajkunov znana.

Tajkunom so najbolj pomagali pri tajkunstvu prav socialistični politiki, pa socialistični mediji, pa socialistični pravni sistem. Še danes prav isti problematiko tajkunstva najbolj relativizirajo in smešijo. Kako kriminalno obnašanje. Podobno kot tisti, ki se norčujejo iz kosti žrtev množičnih pobojev. Kako zločinsko in psihopatsko početje!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Matej Kovač, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), stranka LIBERALCI | 3 komentarjev »

Nevidna roka med požrešnostjo in regulacijo

Objavil pavel dne 24.04.2008

Avtor članka v Financah Matej Kovač piše o sedanji recesiji, ki se s pokom nepremičninskega balona širi v Evropo in drugod po svetu.

Sprašuje se kdo naredi v recesijah inborznih zlomih več škode. Nevidna roka svobodnega trga, ki jo žene pohlep in požrešnost oz. sebičnost. In na drugi strani vidna roke države ali centralnih bank, ki socialistično posegajo na trg z regulacijo.

Cikli recesije in rasti so v gospodarstvu kot tudi v življenju civilizacije, družbe in posameznika čisto normalne stvari. Prečiščevanje. Preobrazba. Nov začetek.

Danes imamo veliko več mehanizmov, da bi ne prišlo do podobnega zloma kot leta 1929.

“Velika depresija v 20. stoletju je marsikje spodbudila avtoritarne rešitve in v splošnem nezaupanju do tržnega gospodarstva so si države ponekod poleg regulacije trgov uzurpirale še določanje ponudbe in povpraševanja.

Kolektivizmi 20. stoletja so bankrotirali moralno in ekonomsko, a vsaka kriza še vedno sproži vprašanje, koliko je sistem, ki temelji na racionalni skrbi za lastni interes posameznika, v skrajni konsekvenci na požrešnosti posameznika, res najboljši možni sistem za rast splošne blaginje.”

Zanimiva je trditev, da požrešnost posameznikov v bistvu trg regulira.

Adam Smith je z omembo “nevidne roke” želel poudariti dejstvo, da kadar posameznik skrbi za svoj ekonomski interes in si prizadeva zgolj za lastne koristi, nehote prispeva k skupni blaginji, in to pogosto celo bolj, kot če bi zavestno hotel služiti skupnemu interesu.

Na tej ugotovitvi, ki ji Smith ni dal nobenega moralnega predznaka, temelji prepričanje, da svoboden trg najbolj učinkovito določa cene dobrin ter spodbuja posameznike in podjetja, da zagotavljajo na trgu tisto blago in storitve, ki jih drugi posamezniki in podjetja najbolj potrebujejo.

To prepričanje ne zanika potrebe po nadzoru in regulaciji in po pravni varnosti udeležencev v menjavi. Prav tako ni mogoče zanikati, da, kot bi rekel Joseph Stiglitz, “nevidna roka” ne poskrbi za negativne ali pozitivne stranske posledice (eksternalije) ekonomskega delovanja in da je nebogljena, ko gre za veliko asimetrijo informacij.

Če opazujemo posledice gospodarskih kriz skozi zgodovino, vidimo, da so te čedalje bolj obvladljive in da družbe ne potisnejo več do roba prepada, kot se je to dogajalo v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Statisti bi dejali, da je to zasluga boljše državne regulacije, občudovalci Adama Smitha pa, da so se posamezniki v skrbi za svoj interes tako izmojstrili, da se bolje odzivajo na krizne razmere.”

Veliko levičarskih politikov želi populistično izkoristiti trenutke recesije in se ponujajo tako kot Hitler, Mussolini in Chavez kot zaupanja vredni REŠITELJI. Ponujajo roko države, ki bo regulirala trg. Pravično regulirala trg. Toda v bistvu je roka države v bistvu NOGA države, ki naredi še več škode na trgu in v gospodarstvo kot pa sama recesija po sebi – če bi jo pustili, da se samoregulira na trgu s pomočjo igralcev na trgu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Matej Kovač, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, ZDA, borza, trg | Brez komentarjev »