PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'dr. Ljubo Sirc' Kategorija

Srečanje piscev Časnika in Socialne akademije

Objavil pavel dne 19.12.2013

Zadnjič mi je uspelo priti na praznovanje vseh, ki pišemo za Časnik v Ljubljano, na praznovanje in klepet. 3 ure sem porabil, da sem se pogovarjal s starimi prijatelji iz SKŽ, pa s provincialom, pa s klasičnim liberalcem v NSI in nenazadnje z zelo mlado klasično liberalko (pravnico), ki sem jo srečal na liberalnem RoadShowu, ki ga je organizirala s Svetilnikom poleti Tanja Štumberger. A takrat nisem vedel, da je katoličanka. Kajti večino liberalnih ekonomistov in klasičnih liberalcev v Sloveniji na žalost nima krščanskih ali judovskih vrednot, zato morda dosedaj ni bilo uspeha pri postavljanju tega bloka. Ljudje s komunističnim vrednostnim sistemom nikoli ne morejo postati pravi, klasični liberalci.

Na žalost sem premalo časa govoril s sošolcem, ki je močan v Civilni družbi in se zadnje leto ogromno pojavlja v medijih. Spoznal pa sem tudi nekaj zelo mladih ljudi, ki delajo v Socialni akademiji.

Med drugim mi je v glavi ostala misel, ki jo je nek liberalec rekel: “Vi katoliki imate že vrednosti sistem zgrajen, zato potrebujete čisto malo informacij, pa lahko že v polnosti dojamete model klasičnega liberalizma! V ostalih strankah, tudi v SDS, pa je toliko ljudi, ki imajo šibek vrednostni sistem in jim lahko informacije dokončno na pladnju prineseš, pa bodo še vedno ti ljudje zaradi deviacij v osebnostni vrednostni strukturi zaključili napačno!”

Od pikantnih zgodbic iz sveta politike raznih strank, sem si zapomnil zgodbice o MM, RP in BB. Posebej pikantna je bila zgodba kako so pošteni kadri iz Demosove koalicje opozarjali Vizjaka, Janšo in vrh SDS na rabote ASK, ki je delala štalo po državni upravi. A so jih dobili po glavi. Par mesecev kasneje je JJ od ASK dobil nož v hrbet.

Druga zgodbice so bile o iznajdljivosti nekaterih politikov,duševno motenih v politik, o pokvarjenih, o maščevalnih,  o nesposobnosti nekaterih in o manipulativnosti, ki je za nekoga tretjega bila v nekem trenutku celo pozitivna.

Dialog z ljudmi, ki imajo podobne vrednote je nujno potreben za rast novega. Tako so delali ustanovni očetje ZDA. Vsak prinaša neke svoje načine mišljenja, poudarke na vrednotah, ideje. V dialogu se drug od drugega učimo, se brusimo, si prožimo ideje, si dajemo vzgon. Tako, da na koncu ni rezultat navadno seštevanje, temveč je še neka dodana vrednost skupnosti.

Jaz ostro ločim kolektiv ( drhal istomislečih, ekonomsko in v vseh ozirih nesvobodnih klonov) in skupnost ( svobodno zbrane samostojne osebe, ki se družijo zaradi podobnih vrednot).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Frederich Hayek, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Matej Kovač, Praktični del življenja, RKC, Rado Pezdir, Robert Sirico_klasični_liberalec&katoliški_duhovnik, SJ, Slovenija, Tanja Štumberger, Urban Vehovar sociolog, Uroš Urbas, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zabava, dr. Igor Masten, dr. Janez Šušteršič, dr. Ljubo Sirc, dr. Mićo Mrkaić, dr. Peter Lah, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mag. Bernard Brščič, mediji, novinarji, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, psihologija; duševnost, učenje, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Vloga nikoli kaznovanega zločinca Ribičiča v Nagodetovem procesu

Objavil pavel dne 29.11.2013

Ljubo Sirc ( eden redkih slovenskih pravih, klasičnih liberalcev, tako danes kot kadarkoli v zgodovini – ker jih ni bilo veliko) je pripadal prvim slovenskim upornikom proti naci-SOCIALISTIČNIM okupatorju –  skupini STARA PRAVDA ( komunisti so v tem času še kolaborirali z nacisti in fašisti, po 3 mesecih, ob napadu Hitlerja na SZ, pa so se po ukazu Moskve aktivirali v izvajanje krvave revolucije pod krinko “uporništva proti okupatorju”).
Ime STARA PRAVDA ima dolgo tradicijo. Izvira iz kmečkih uporov, ko so se preprosti, neizobraženi kmetje, a srčni, pošteni in z zadostno mero zdrave pameti,  uprli POGOLTNIM fevdalcem, ki so ponovno zvišali davke.
Tudi danes bi se morali upreti komunističnemu okupatorju (FEVDALCI =mafija+ birokracija), ki nam delavcem višajo vsakodnevno davke.

The murderers have disappeared without a trace.

Translation of an article published in the Frankfurter Allgemeine Zeitung, 30 July 2007

By Karl-Peter Schwarz

The crimes of Slovene communists in the year after 1945 remain unpunished.

Kranj, July 2007: “Yugoslav communism,” says Ljubo Sirc, “was no less communist than Soviet communism or any other communism for that matter.” In 1947, Sirc, now 87, was sentenced to death at a show trial in Ljubljana. According to Left-wing myths Tito’s partisans “liberated” Yugoslavia from the German occupation, but in reality one dictatorship was replaced with another. Today, Tito’s socialism is still considered as being benign and moderate although the reign of terror in Yugoslavia, relative to its population, hardly differs from Stalin’s Great Terror: according to various assessments, between 200,000 and 300,000 Yugoslavs were murdered in 1945/46. Ljubo Sirc calculated that at least one million people were caught up in the wheels of the communist judiciary and the secret police between 1945 and 1950, every tenth inhabitant of Yugoslavia. The West rewarded Tito’s break with Stalin at the beginning of the Cold War by overlooking his crimes.While Ljubo Sirc was in prison in Slovenia in the 1950s, Eleanor Roosevelt, in her regular newspaper column ‘My Day’, praised “the dictatorship of the proletariat interwoven with humanism”, saying communism was Yugoslavia’s only hope and explained Tito’s successes by him “telling the people the truth from the beginning”. When the Yugoslav “workers self-management” ended in economic chaos, the Western governments knew no way out but continued supporting Tito regardless, and pumped enormous sums of money into Yugoslavia. Ljubo Sirc managed to escape and became established as lecturer in economics at Glasgow University. It was there, at the end of the 1960s, he was told after an exchange with leftist intellectuals that he deserved the death sentence as he clearly did not believe in communism. Today, Sirc’s native Slovenia is considered a fledgling democracy in post-communist Europe. In that small country in the European Union, little more than 20,000 square kilometres with some 2 million inhabitants, 512 mass graves have been discovered with the remains of thousands of victims of communist terror.

Time and again skeletons are unearthed during construction work, or simply when the land is ploughed. Not a single person has ever been held accountable for these murders.

The Slovene communists, renamed Liberal Democrats and Social Democrats, have remained in power since the separation from the Yugoslav Federation in 1991 and until the electoral victory of the conservative parties, in 2004. Accordingly, the communists are still particularly strong in economic and financial affairs, in the media, universities and, above all, in the judiciary. All nine judges in Slovenia’s Constitutional Court were appointed by the former President, Milan Kucan, who had also been leader of the Communist Party of Slovenia. Of the nine, eight are known communists, including Ciril Ribicic whose first name is his father’s partisan name. In 2006 a court in Ljubljana blocked the State prosecutor’s request for criminal proceedings against Mitja Ribicic that had been requested. After the war, Ribicic was acting chief of Section 2 of the communist secret service OZNA, responsible for persecution of the “internal enemy” and which directed summary executions of actual and potential enemies of the regime. Part of the public prosecutor’s evidence shows that a “Colonel Mitja” issued written orders for the execution of 270 alleged “Nazi collaborators”. The Court did not consider this sufficient justification to open a criminal investigation against a prominent Slovene politician. Ribicic, who loves dogs and writes poetry, had, under Tito at the end of the 1960s, become Yugoslav Prime Minister and later President of the Central Committee of the League of Yugoslav Communists. Ljubo Sirc and Mitja Ribicic have known each other for sixty years. Shortly before midnight on the eve of Tito’s birthday on 24 May 1947, Sirc was arrested on his way home by OZNA. In the former psychiatric department of Ljubljana’s hospital – also used by the Gestapo as a prison – he was interrogated by Ribicic and his men into the early hours of the morning. For four weeks, he was dragged from his cell each night for interrogation and was not allowed to sleep during the day. The secret service officer and his victim are approximately the same age – Ribicic was born in Trieste in 1919, Sirc in Kranj in 1920. Both enrolled in the Law Faculty at the University of Ljubljana in 1938. When Germany invaded Yugoslavia on 6 April 1941, Sirc joined the left-wing national resistance group Stara Pravda (Ancient Right). The Yugoslav communists discovered their patriotism only two months later, when Hitler’s attack on the Soviet Union on 22 June rendered the Hitler-Stalin pact obsolete.

Ribicic, a political commissar with the rank of Colonel, supervised the party reliability of the partisan detachments in German occupied Northern Slovenia. Sirc says “his most important task was ensuring that no non-communists would join the armed resistance”.

The commissars subjected the volunteers to a strenuous interrogation, including torture. Forestry workers found the corpses of partisans clubbed to death by the commissars. The so-called Protective Order of the Slovene People’s Liberation Front of September 1941 provided for the liquidation of those resistance fighters who did not submit to the communist-controlled Liberation Front (OF). The anti-fascists of Stara Pravda were expelled from the OF. Sirc escaped to Switzerland in the futile hope that he would be able to warn the allies of the communist plans. As Tito, under pressure from the Allies, appeared to reach an agreement with the Royal Yugoslav Government, Sirc returned and joined the liberation army in the expectation that the British and Americans would support Subasic, obliging Tito to fulfil his obligations. He was to be bitterly disappointed. Contacts with foreigners which Sirc maintained as translator for the Yugoslav government decided his fate in the Show Trials of 1947. Of fourteen defendants three were sentenced to death. Ljubo Sirc’s father Franjo, who had no connection with the democratic opposition, was also sentenced to ten years imprisonment with hard labour. Franjo Sirc died after four years in prison. He was sentenced because his son was an “enemy of the people” and he himself a “Class enemy”. Franjo Sirc was a successful entrepreneur until the Nazis confiscated his property, dismantled his textile factory machines and destroyed the buildings. What was left by the Nazis was confiscated by the communists.

Ljubo Sirc remained in prison for seven and a half years. In 1955 he succeeded in escaping over the snow-capped mountains to Italy. He taught economics in Dacca, in Dundee and in Glasgow and founded the renowned Centre for Research into Post-Communist Economies in London (CRCE). He has written several books on the failure of central planning and a biography Between Hitler and Tito, which is amongst the best and most vivid descriptions of life in Yugoslavia in those times. Sirc has been endeavouring to recover his property for over twenty years. This, he says, he owes to his father. The Show Trial sentence was rescinded in 1991. He immediately applied for restitution of his property and compensation for unjust imprisonment. He did recover a few scattered pieces of his family’s property, consisting of a house in Kranj, except the business premises on the ground floor, part of the garden and 600 out of 15,000 square metres of land belonging to his father’s textile factory. In 1990, the Slovene Parliament decided to return all confiscated properties, and if this were not possible compensation based on present valuation instead. The property restitution was dragged out and came to a complete halt. Sirc had to appeal adverse decisions three times. Eventually, Slovenia was fined a mere 18,000 Euros by the European Court of Human Rights (ECHR) for dilatory handling of the claim where the value of property involved amounts to almost ten million Euros.

In 1998, the Slovenian leftist parties, that regained power after a brief interlude, retroactively modified the property restitution law of 1991 to the detriment of the claimants. The rationale given was that fiscal exigencies of the social state were more important than the right to property. In rejecting the complaint made by Sirc of discrimination as a result of the new law, the Constitutional Court of Slovenia argued that public interest justified the retrospective application of the law. Over forty percent of property in Slovenia is still owned by the government. Sirc’s case was supposed to be a test case, but the ECHR took eight years to reach a judgement. Bostjan Zupancic, the Slovene judge in Strasbourg, in the Ljubljana left-wing daily Delo, criticised “the chasm between Western and Eastern thinking by which the ECHR is characterised where bourgeois mentality still prevails and ranted against “yuppi legislation”. Instead of feeling themselves bound by “legal formalism”, the judges should, according to Zupancic, exercise their legal power. Ljubo Sirc reports that he had drawn the attention of Luzius Wildhaber, ECHR President until 2007, to the peculiar understanding of law by the Slovene judge. Yet Wildhaber could not detect in the Slovene judge’s views any infringement of the unité de doctrine at the Strasbourg court. Sirc accuses the Slovene Constitutional Court and the Section of ECHR, chaired by Zupancic, of bias. What is involved, says Sirc, is the disregard of his rights to a fair and public hearing by an impartial and independent court and, therefore, of the disregard of his human rights, in particular of his right to own property. The Slovene communists are now organised in to two successor parties which have joined the Liberal International and the Socialist International. Neither the Liberals nor the Social Democrats have asked questions about their past, their understanding of law and concept of property. In the West, says Sirc, there are still many people who are willing to serve the communists as “useful idiots”.

VIR

http://www.crce.org.uk/lessons/Slovenia/karlpeterschwarz.shtml

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Slovenija, Zgodovina, dr. Ljubo Sirc, inženirji družbe, modne družbene smernice | Brez komentarjev »

Dr. Ljubo Sirc za RTV Slo: ” V Titu ne vidim nobene pozitivnosti!”

Objavil pavel dne 9.05.2010

Zanimiv intervju disidenta, partizana in ekonomista dr. Ljuba Sirca, kjer že v naslovu pove bistvo, ki ga nočejo videti zaslepljenci v mite, ki tako množično v Sloveniji in tudi tako pogosto RELATIVIZIRAJO DEJSTVA, da večina ljudi, ki že tako težko razmišljajo in malo razmišljajo, na koncu ne zna več povezati osnovnih dejstev.

Sirc mi je zelo pozitivna osebnost, resnični  intelektualec, klasični liberalec. Danes sem na blogu Libertarec prebral, da je vstopil v stranko SDS, se pravi k Janši. Kaj ga je k temu potiskalo, ne vem. Morda ima boljše informacije kot jaz. Ko zadnje čase razmišljam o Sircu, se mi zdi, da je vsaj 5x v življenju naredil ključne odločitve življenja z izredno veliko naivnostjo:

  1. vključil se je leta 1941 v Proti – imperialistično fronto (PIF) s svojo skupino Stara Pravda. Takrat so vsi intelektualci vedeli za zlo komunizma, za njihove 24- letne rezultate pobijanja po svetu (množični zločini). Prav tako za njihovo dominantno vlogo v PIF in kasneje v OF. Konec koncev je bil njihov glavni način dela: ubijaj, kradi in laži. Kako se torrej zanesti na njih in se z njimi iti partnerski odnos?
  2. Kljub temu, da so jih komunisti izrinili iz OF in jih kasneje izdali Gestapu ( kar piše v svoji knjigi Aleksander Bajt: Bermanov dosje), ki je večino članov poslal v koncentracijska taborišča) se je Sirc po begu v Švico vseeno na koncu priključil prekomorskim brigadam v Dalmaciji.
  3. Po koncu vojne je Sirc v monopolni vladavini komunizma delal za demokratične volitve oz. za Liberalce.
  4. Po osamosvojitvi je pri ZSMS kandidiral za predsednika Slovenije. Mladokomunisti v ZSMS so ga samo izkoristili, da so javnosti prikazali svojo kvaziliberalno podobo, popleskanost.
  5. Ko pravi, da rablje prepušča njihovi slabi vesti, občutkom krivde, ki grizejo in ne pustijo spati. Tukaj predvsem omenja njegovega mučitelja Mitja Ribičiča, majorja. V teh primerih se mi zdi Sirc spet zelo naiven, ker ne pozna psihologije oz. ima premalo izkušenj s psihopatskimi morilci. Ti ljudje, ki so že pred začetkom vojne vstopili v komunistično partijo so že takrat vedeli, da bodo zelo kmalu za vzpon na oblast morali lastnoročno pobijati ogromno svojih sodržavljanov, sonarodnjakov. Komunsiti so zaničevali narod kot tak, tudi slovenski narod in so ga želeli izničiti. Še danes je to vidno v mainstream medijih, ki zaničujejo slovenski narod in slovenskega človeka, kjerkoli ga lahko. No, ti komunisti so bili psihopati oz. sociopati. Za njih je po definiciji znano, da nimajo občutka krivde, nimajo vesti, nimajo duše. Za njih je ubijanje lahek posel, v njem celo uživajo. Niti trznejo ne. Kako se bodo taki potem kesali oz. težko spali. To se je dogajalo tistim vojakom, ki so bili v množična pobijanja PRISILJENI, njim se je kasneje trgalo, kljub litrom alkohola na dan, je na koncu ostal samo samomor. Prehudo je pobijanje za normalnega človeka. Za psihopata pač ne. Stavim, da Ribičič mirno živi vso svojo starost in bo še dolgo živel.
  6. Bo Janša sedaj kaj boljši? Ker je Janša najbolj izvežban politik na demokratskem oz. antikomunistčnem polu? ker ga komunistčna stran najbolj mrzi, sovraži med tako imenovanimi “desničarji” oz. ker je najdalj stran od t.i. ŽLAHTNE DESNICE, kakršno si želijo imeti komunisti ob sebi. A to z ŽLAHTNA DESNICA mislijo puckote, hribarje, bavčarje,bučarje, podobnike, peterlete itd.? Večina Slovencev ima tako zelo sprane možgane, da globoko mrzijo, sovražijo in besnijo že nad vsakim Slovencem, ki je sredinec, kaj šele desničar po zahodno evropskih standardih.
Kaj zanimivega pravi Sirc v intervjuju za MMC RTV SLO?
  • Za poimenovanje ulice v Ljubljani po Titu so se odločili zato, ker del Slovencev še vedno žene naprej njihova nekdanja pripadnost komunistični partiji
  • Pred kratkim je izšla vaša knjiga Brezpotja socializma
  • V Sloveniji vlada prepričanje, da je bilo v socializmu dobro, da je bil to gospodarsko uspešen in pravičen sistem in da smo šli s prehodom v kapitalizem na slabše.
  • Naj se vprašajo ljudje, zakaj so zdaj slovenske plače polovico avstrijskih oz. še manj. V stari Jugoslaviji smo z velikim uspehom dohitevali Avstrijo in bi lahko imeli avstrijske plače, če ne bi šli v sistem, ki ni funkcioniral. Glede tega, zakaj je bilo v določenih trenutkih v Sloveniji kar dobro, vam lahko rečem le to, da je bilo to v času, ko so Američani dajali Jugoslaviji na leto podporo v višini štirih milijard današnjih dolarjev pa tudi več, pozneje pa so Titovi Jugoslaviji dajali velika posojila, ki so ob razpadu Jugoslavije leta 1990 znašala okoli 30 milijard dolarjev.
  • ta sistem pač ni funkcioniral. … niso delovale investicije, …produkcija ni naraščala toliko, kot bi lahko, ravno zaradi slabih investicij. Ni bilo tudi tistega drobnega dela, ki ga prinaša podjetništo.
  • da ima Grčija večji dohodek na osebo, kot ga ima Slovenija. Pri tem je treba poudariti, da je bila Grčija pred drugo svetovno vojno na ravni Srbije, ki je bila na polovici ravni razvitosti Slovenije. O kakršnem posebnem uspehu gospodarstva v Titovi oz. socialistični Jugoslaviji torej ni mogoče govoriti, ker je v tem času prišlo do zaostanka. To so bili vzroki, ki jih v svojih knjigah skušam razložiti.
  • Jaz ne vidim v Titu nobene pozitivne strani. Prvič, bil je zagrizen komunist. Drugič, že v Moskvi je sodeloval v komunističnih zvijačah proti nasprotnikom. O gospodarstvu ni imel pojma, kar je sam napisal. Napisal je namreč, da se je bilo veliko lažje med vojno bojevati, kot voditi gospodarstvo po vojni. Tito o gospodarstvu ni nikoli razmišljal.
  • Šlo je samo za oblast. Bil je veliki voditelj in spreten taktik, da se mu je vse odlično izteklo in na koncu je še doživel pogreb, kot le malo ljudi. S sodelovanjem vseh tistih, ki bi jih Tito dal pobiti, če bi mu prišli v roke.
  • del Slovencev žene še naprej njihova nekdanja pripadnost komunistični partiji, ki je uvedla ta sistem. Želijo nazaj na iste položaje, tudi ohranjajo jih. Na to, kako deluje gospodarstvo, pa se ne ozirajo prav veliko, kar jih zdaj – zaradi neuspeha v gospodarstvu – precej močno tolče po glavi.
  • Protiimperialistična fronta je bila naperjena proti Franciji in Veliki Britaniji, ne pa proti Hitlerjevi Nemčiji. Ko je Hitler napadel SZ, pa so se stvari seveda obrnile. Komunistična partija oz. tisti komunisti, s katerimi smo imeli stike (Boris Kidrič, Aleš Bebler), niso želeli, da bi mi, Stara pravda, imeli kakršno koli besedo, kar so pozneje izrecno uveljavili proti drugim članom OF-a. Mi smo se temu uprli.
  • … Stalin pa je uporabljal, kar je Lenin imenoval strategija in taktika. Taktika je bila, da z nekom sodelujete nekaj časa, potem pa ga napadete. Sodelujeta pa zato, da bi nekoga tretjega iztirili. …Prvi je to Lenin uporabil za kmete, ko jim je obljubil zemljo. Čez nekaj let pa jih je začel preganjati.
  • Komunisti pa so želeli, da ne bi nihče sodeloval v političnem življenju, ker so ga hoteli monopolizirati. Zato so se nas znebili tako, kot so se znebili drugih na vseh koncih in krajih, kjer so to mogli storiti.
  • Obsojen sem bil na smrt.
  • Kakšno je vaše mnenje o povojnih pobojih? Groza.Šlo je za pobijanje nasprotnikov. To pobijanje se je začelo že prej. Ne smete pozabiti, da je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) razglasila ob koncu leta 1941, da se osvobodilni boj vsaj delno spreminja v razredno vojno in so začeli predvsem napadati in pobijati kmete po vaseh. Kmetom ni preostalo drugega, kot da se branijo. In nastala je ta notranja vojna, ki je Slovencem in ne samo njim strahotno škodila, čeprav zaradi popolnega nerazumevanja na Zahodu ni imela tako strahotnih posledic, kot bi jih lahko imela.
  • Komunisti so sprožili državljansko vojno? Saj so to čisto jasno povedali. Komunisti so izdali pravilo, da se nihče ne sme bojevati proti okupatorjem, razen pod njihovo komando.
  • Mitjo Ribičiča osebno poznam, ker me je zasliševal. Bil je namreč organizator Nagodetovega procesa. …da bi ga pustil živeti, ker mu želim, da čim dlje živi s svojo hudo vestjo.
  • Glavni vzrok za zdajšnjo krizo je bilo pretirano zaupanje v neprestano rast, zlasti rast stanovanjskih hiš.
  • Za Grčijo je hudo to, da Grki mislijo, da morajo slediti po plačah Evropi, čemur tudi sledijo, nimajo pa dovolj produkcije, da bi te plače pokrili. Nastala je zmeda, ker so si izposojali denar. Ljudje ne razumejo, da morajo najprej producirati, če hočejo imeti višje plače. Zdaj se pobijajo v Atenah. Zaradi tega ne bo nikomur nič boljše. Rajši bi se potrudili, da imajo ljudi, ki se spoznajo na gospodarstvo, in da delajo ravno zato, da boljše zaslužijo.
  • Za višje plače je treba imeti gospodarstvo, ki dobro deluje in veliko producira. Nobene ulične demonstracije vam ne bodo prinesle višje plače. Demonstracije so mišljene kot obsodbe vodstva, češ da bi ti morali dajati višje plače. Kje naj jih pa dobijo, če dežela ne producira? Posamezni bogataši jasno padejo v oči. Ampak s tistim, kar oni več zaslužijo, ni mogoče vsem drugim povišati plače za 10 odstotkov.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Zgodovina, borza, trg, davki, denar oz. kapital, dr. Ljubo Sirc, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »

90-letnica klasičnega liberalca dr. Ljuba Sirca

Objavil pavel dne 26.04.2010

19. aprila 2010 je 90-letnico praznoval gospod dr. Ljubo Sirc.

ZGODOVINA

Izhaja iz znane kranjske liberalne družine, ki je v začetku 20. stl. zaradi svoje podjetnosti skupaj s še par družinami postavila mesto Kranj na vrh lestvice razvistosti in blagostanja. Kranj se je takrat razvijal v najmočnejše mesto v Sloveniji kot tudi v kraljevini Jugoslaviji. V Kranj so prihajali češki podjetniki s svojimi novci in odpirali, gradili nove tovarne, kjer je dobivalo delo na stotine revnih ljudi iz okolice Kranja.

Ljubo Sirc se je na začetku vojne priključil OF, ker je verjel, da se Slovenci fašizmu in nacizmu upiramo iskreno. Priključil se je v okviru skupine liberalcev z imenom Stara pravda, kjer je bil najbolj markantna osebnost dr. Črtomir Nagode.

Kmalu so bili liberalci izdani Gestapu, večino raziskovanj pa kaže na to, da so jih Gestapu izdali slovenski komunisti. Tiste liberalce, ki so se v gozdu borili proti fašistom in nacistom pa so po zlomu fašizma komunisti pobili v Grčaricah kot “plavo gardo”.

Ljubo Sirc je pobegnil v Švico, kasneje pa se je v Dalmaciji pridružil partizanom.

Po vojni so ga komunisti aretirali in obsodili na smrt, številne Liberalce pa so tudi usmrtili ( Črtomir Nagode, Boris Furlan).

ZA PODJETNIŠTVO IN PROSTI TRG in PROTI SOCIALIZMU

Ljubo Sirc je večino življenja posvetil ekonomiji in je predvsem raziskoval komunistična gospodarstva. Bil je KLASIČNI LIBERALEC in velik kritik SOCIALIZMA. Dokazoval je uspešnost liberalnega kapitalizma nasproti socialistični ekonomiji. Podobno kot je v avstrijski šoli liberalec Hayek bil teoretično bitko s socialistom Keynesom, ko mu je dokazoval, da socialistična ekonomija nima možnosti preživetja zaradi notranjih nesmislov in nerazvojnosti.

Le da je Sirc to dokazoval s praktičnimi primeri. Lep primer je bila titoistična Jugoslavija, ki je imela neizmerno boljši standard ravno zaradi tega, ker je Tito v svoj socializem vepljal več tržne ekonomije kot pa sovjetski blok, ki jo je grobo zatiral. Dokazoval je, da je v primeru blagostanja delavcev socializem nasproti kapitalizmu MANJVREDEN SISTEM, neuspešen sistem ravno zaradi tega, ker je socializem odpravil podjetništvo in podjetnike.

Ljubo Sirc je vzgojil številne liberalne ekonomiste od Čubajsa, Gajdarja v Rusiji do Bernarda Brščiča. Mateja Kovača in Rada Pezdirja v Sloveniji.

DISIDENT

Ljubo Sirc je svojo zvestobo klasičnemu liberalizmu in predvsem logiki dejstev in smisla plačal z izgnanstvom. Ljubo Sirc ni bil upornik brez razloga kar je moderno pri pubertetnikih. Niti upornik proti avtoriteti kar je normalno za odraščajočo mladino in za neodrasle hipuzeljne. Ljubo Sirc tudi ni bil upornik zaradi svojih utopičnih idealov zaradi česar so v zaporih na koncu 19. stl. sedeli socialisti, ter na začetku 20. stl. marsikateri komunist. Na strani Ljuba Sirca so bila dejstva, je bil delujoč sistem, sistem rezultatov in blagostanja, sistem logike.

KLASIČNI LIBERALEC

“Klasični liberalizem skuša upravičiti obstoj države na podlagi negativne svobode oziroma varovanja na njej temelječih negativnih pravic. Glavna naloga države je

  1. zagotavljanje varnosti lastninskih pravic,
  2. svobode sklepanja pogodb in
  3. neodvisnega sodstva.
Vprašanje, ali naj država deluje oziroma se vmešava ali naj tega ne počne, je napačno. Termin laissez-faire je zavajajoč opis načel, na katerih temelji klasični liberalizem, primernejša bi bila sintagma svoboda pod zakonom. Tržno gospodarstvo ne deluje v institucionalni praznini, zato razumevanje institucionalnih pogojev za dobro delovanje tržnega mehanizma ustvarja prostor za specifično vlogo države.” piše Brščič v Financah.

PRAVNA DRŽAVA je TEMELJ KAPITALIZMA in KLASIČNEGA LIBERALIZMA

“Za Sirca je najpomembnejša pravna država, pri čemer nasprotuje pozitivističnemu razumevanju, ki je značilno za slovensko pravoznanstvo. To pravno državo namesto kot vladavino zakonov tolmači kot vladavino pravnikov. Miselni domet razumevanja pravne države pri nas je namreč omejen le na njeno proceduralno pojavnost, substantivna raven, za Sirca odločilna, pa je pahnjena na področje metafizičnega, zunajpravnega, onstran analize resnega pravoznanstva. Pravni pozitivizem, utemeljen na nekognitivistični etiki, umeščanju pravičnosti na področje subjektivnega in metafizičnega ter ostri ločitvi med pravom in prav oziroma legalnostjo in legitimnostjo, je v zadnjih dveh desetletjih pripomogel k institucionalnemu razkroju slovenske države.” , razlaga Brščič v Financah pogled Sirca na pravno državo.

MORALNI RELATIVIZEM NIMA NIČ SKUPNEGA S KLASIČNIM LIBERALIZMOM, ima pa mnogo skupnega z lažnimi liberalci

“Sirčeva filozofija se ogne pastem moralnega relativizma, ki mu je izpostavljen lažni liberalizem, izhajajoč iz protagorejske opredelitve, da je človek merilo. Zaveda se pomena morale, tradicije, kulture, ki so utelešeni v družinah, lokalnih skupnostih in religiji. Družba ne more delovati kot nepopisan list, le na podlagi tržnih odnosov. Nujne so institucije civilne družbe, ki so onstran ponudbe in povpraševanja. Svoboda, prikrajšana za urejenosti civilne družbe, se namreč hitro sprevrže v anarhijo.” piše Brščič o moralnem relativizmu, ki je našo slovensko družbo danes pripeljal do točke, ko se strinjamo, da ni nobenih vrednot več.

V SLOVENIJI NIMAMO LIBERALCEV, je pa polno moralno sprevrženih prebarvancev, ki so v resnici socialisti

“Žal opisane Sirčeve klasično liberalne družbene filozofije na slovenskem ni posvojila nobena politična skupina. Namesto pravega liberalizma smo dobili vulgoliberalizem, pojavno obliko lažnega liberalizma. Ta je zaznamovan z metodo vladanja KK, klientelizmom in korupcijo, nedelovanjem pravne države ter moralnim relativizmom, ozaljšanim s fasado politične korektnosti do obrobnih družbenih skupin. Vulgoliberalizem je na Slovenskem zagrešil svobodomor. Prvi korak k normalizaciji slovenskega političnega prostora je povezan s pojmovnim očiščenjem in poimenovanjem stvari, kar so. In pravi liberalizem, če beremo Ljuba Sirca, ni socializem. Misel Ljuba Sirca je svobodoljubom zgled in vodilo za nastanek pravega slovenskega liberalizma.”, dokonča Brščič z izvrstno potezo šah-mat predstavitev dr. Ljuba Sirca slovenskim državljanom, ki so v večini še vedno socialisti raznih barv.

vir1: Čestitka Sircu za 90. rojstni dan s strani Bernarda Brščiča v Financah

vir2: Radijski intervju

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Družina, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Matej Kovač, Religija, Rusija, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, dr. Ljubo Sirc, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mag. Bernard Brščič, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, pretirano prilagojen otrok, stranka LIBERALCI | 1 komentar »

Radijski intervju z liberalnim ekonomistom dr. Ljubom Sircem na Radiu Slovenija 1 danes, v sredo, ob 10:10

Objavil pavel dne 29.09.2009

Tole pišem v torek zvečer. Na poti iz dela sem v avtu poslušal marketinško špico za poslušanje jutrišnje radijske oddaje z klasičnim liberalcem dr. Ljubom Sircem. Sirc je zrastel v podjetniški familiji v Kranju, ki je bil okrog leta 1930 cvet liberalcev, ki so od kralja Aleksandra dobili posebne ugodnosti in so množično vlagali denar v Kranj, v industrijo, v trgovino. Dosegli so, da je bil Kranj gospodarsko najbolj cvetoče in bogato mesto v Kraljevini Jugoslaviji. V Kranj je prišlo tudi veliko tujih podjetnikov, ki so tu postavili fabrike in se naselili. Največ je bilo Čehov.

Seveda so po revoluciji v WW2 komunisti vso to lastnino poropali in živeli na lovorikah, Kranj pa je gospodarsko propadal. Sirc je bil na Nagodetovem procesu nekaj let po koncu vojne obsojen na smrt kot angleški agent, njegov prijatelj Nagode pa ustreljen. Profesorja Furlana, ki je bil tudi eden od liberalcev obsojenih na Nagodetovem zrežiranem rdečefašističnem sodnem procesu, ki so ga speljali sodniki in tožilci, ki še danes živijo in se v demokraciji kitijo s svojim pravnim ugledom, pa je bil od raznih rdečih “SS” zasliševalcev tipa Ribičič ( ta je bil po Sirčevih pripovedih najbolj krut zasliševalec) tako izmučen, da je komaj leto dni kasneje po izpustitvi iz samice umrl doma v Radovljici, par dni po tem, ko ga je rdeča fašistična drhal vrgla v ledeno reko Savo in se iz starčka izmučenega in bolnega zaradi rdečega koncentracijskega lagerja še norčevala: “Spik ingliš…he he he…spik ingliš …hi hi hi…!”

To kar sem zgoraj napisal sem odnesel iz dosedanjih branj in poslušanj Sirca in njegovih prijateljev. Na radiju pa sem slišal danes zelo udarno napoved intervjuja:

” Veliko ekonomistov se danes strinja, da je ta velika gospodarska kriza rezultat velikega pohlepa …”

Sirc na to odgovori trezno, zdravorazumsko: ” Pohlep ni samo pri vlagateljih in lastnikih kapitala, pohlep je tudi povsod drugje v družbi. Tudi delavci in uslužbenci bi radi vsako leto večje plače…”

Skratka kriviti samo pohlep nekoga (“zlobni kapitalisti”), hkrati pa zamižati pri pohlepu množic – je demagogija. V kapitalizmu se pohlep transformira v delo in ustvarjalnost, hkrati pa se samoregulira s tem, da je mnogo tekmovalcev.

Medtem, ko je pohlep v socializmu nevaren, saj teži v samodestruktivnost, v velike kraje, pobijanja in v vojne. Drhal hoče vedno več, sama ni sposobna ustvarjati in delati. Torej lahko nekaj dobi le tako, da nasilno ukrade, izropa drugega. Ko to požre ( ker ukradenega ne znamo ceniti kot tistega kar smo s svojim delom in trpljenjem ustvarjali) pa gre spet na svoj plenilski pohod, ki ga psihopatsko opraviči kot nekaj dobrega in pravičnega. In spet in spet. Zmanjkuje ustvarjenega, toda lačna in stekla raja se številčno množi.

Sirc je v uvodni špici tudi navedel: ” Da je trg tisti, ki najboljše regulira vse stranpoti kapitalizma.”

INTERVJU http://www.rtvslo.si/play/dr-ljubo-sirc/ava2.45967473/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, borza, trg, dr. Ljubo Sirc, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »