Danes sem v Sobotni prilogi Dela prebral intervju POMOČ PADLIM PRI IZPITU IZ UMETNOSTI ŽIVLJENJA, intervju z dr. Perkom, ki ga je dr. Rugelj (2 leti pokojni) pooblastil, da pelje naprej socialno-andragoško metodo s katero popravljajo ljudem, ki so izgubili sposobnost učinkovitega spoprijemanja z življenjem, z umetnostjo življenja, njihovo zavoženo življenje.

Perko ugotavlja, da je v Sloveniji 200.000 alkoholikov, ogromno narkomanov, več kot 200.000 zasvojencev z drugimi keničnimi in nekemičnimi zasvojenosti. Skoraj vsak od nas ima vsaj milo nevrozo, če ne hujšo. Tu so še fobije, anskioznosti, osebni porazi v študiju, na delovnem mestu , v partnerskem odnosu in na mestu vzgojitelja svojih otrok. Raste pa % BORDERLINE osebnosti ( mejne motnje osebnosti). Osebnostna motnja je težko ( če sploh je!!!) ozdravljiva. Ti ljudje vidijo vzrok svojih težav VEDNO SAMO V DRUGIH. Na določenih področjih lahko zadovoljivo funkcionirajo oz. so celo zelo uspešni, na določenih  področjih ( večina področij povezanih z ljudmi, intimnostjo, prijateljstvom) pa so totalne nule oz. celostno ne zmorejo dobro živeti zaradi stalnih konfliktov, čustvene nestabilnosti in težav na področju učenja iz lastnih napak.

Izreden intervju, najbolj vreden prispevek nasploh v Delu.

Fino se mi zdi, da Perko dodaja stvari Rugljevi metodi. Dodal je “Kasarno”, kjer nekdanji oficirji vodijo zgubljeno mladino, ki bi drugače še kar bluzila pri starših in na faksu. Ampak zgolj tiste osebe, ki sami sebi priznajo, da so FALIRANCI. Da so v oblasti nesmisla in nepotrebnega trpljenja. Da blefirajo, čeprav so že dolgo konji s plašnicami strahov, neuspehov, anskioznosti in vidijo, da so ti fiksni tiri “road to nowhere”, v nesmiselno umiranje na obroke, v vedno globjo bedo.

Zdrav človek se zna spopadati z vsak dan novimi problemi.

V tej terpavetski skupnosti pa je najbolj pomembna disciplina, zato je nujno avtoritarno vodenje terapevta. Disciplina dneva. Rutina opravljanja dela. Ukaželjnost in učenje. Biblioterapija (branje knjig po spisku terapevta). Tek, vsakdanji. Pohodi. Pisanje refleksij. Samoanaliza. Skupinska psihoterapija in osebna psihoterapija.

Rugelj je napisal par debelih knjig z rdečo nitjo njegove smeri PREVZGOJE zafuranega človeka, socialne andragogike, kjer ne manjka primerov dela in pa popisa oviranja s strani “uradne stroke”, “elite” in večine javnosti. Rugelj se je vse življenje upiral BLEFERJEM. Zato je bil bleferski eliti in bleferski večini tlačanov ves čas trn v peti, ker je znal enostavno razkrinkavati njihovo mimikrijo. Rugljeva metoda vsebuje psihoterapijo, a hkrati je veliko več, ker zahteva od varovanca, klienta, pacienta MOČNO ANGAŽIRANOST v smeri LASTNEGA SPREMINJANJA NA BOLJE. Je način življenja, kajti tukaj tepravet nima samo enourne seanse, ampak ima isti način življenja kot klienti, njim MORA BITI VZOR vsak dan. Vzor kako se spoprijema z vsakodnevnimi problemi in z vsakodnevnimi vajami VOLJE.

Rugljevi učenci so poleg dr. Perka tudi dr. Jože Dežman (zgodovinar), Branko Gradišnik (pisatelj), dr. Sanja Rozman ( zdravnica in psihoterapevtka) in deloma tudi Roman Vodeb. Novinarka Urša Krišelj je pred parimi leti izdala popis svojega dela na sebi pri dr. Ruglju. Vredno branja. Rugelj je, čeprav vojak socializma, kmalu spoznal, da le ta vodi v prezaščitniško, LUZERSKO kulturo bleferjem, falirancev, revčkev. Poudarja, da so očetje izgubili svoje očetovstvo, moški svojo zdravo možatost. Mame iščejo partnerja v svojih otrokih, sinovih. Hkrati pa ženske postajajo v socializmu MOŽAČE, neženstvene, feministične managerke.

Šolstvo in zdravstvo je poženščeno. Sistem je zafuran. Zapiti in zadebeljeni šolniki, neodgovorni zdravniki itd.

No, pa se je Roman Vodeb spravil komentirati primer Bulmastifov na psiho-analitičen način. Od kar se je pred dvema dnevoma prebila 10 dnevna “severno-korejska medijska blokada in cenzura” si dejansko vsi vse upajo, ker je DOVOLJENO, ker so fevdalci raji PERMISIVNO dovolili. Prej pa jajčkoti niso imeli jajc. Danes kar dežujejo blogi in časopisni blogi pisunov po naročilu, pisunov na ukaz fevdalnega gospoda.

Roman v svojem blogu zelo dobro analizira, zakaj se nekati ljudje spravijo imeti hišnega ljubljenčka. Temu reče zoofilija. V osnovi zato, ker “rabijo prijatelja”, “prijatelja, ki ne zapusti”, “prijatelja, ki me posluša”, ” prijatelja, ki mi vrača čustva”, ” prijatelja, ki me ne izda”. Skratka, ker niso socialno dobro opremljeni, ker nimajo v človeški družbi prijateljev, partnerjev – se zatekajo v supermarket potrošniško po žival, ki jim bo partnerja nadomestila.

Roman ne ločuje zaljubljenosti v psa, ne ljubezni do psa, ne prijateljstva do psa, niti seksa s psom ( sodomijo). Ne strinjam se s tem, da kazensko odgovornost za sodomijo Roman obsodi kot moraliziranje in politično pristranost.

Ko pojasnjuje, da elite niso bolj izpostavljene k seksualnim deviacijam sem skeptičen. Res je, elitnik si lahko plača kakršnikoli seks, tudi deviantnega, takega, ki je sodno preganjan v civiliziranih državah. Po drugi strani pa Roman pozablja, da so v elite prišli dostikrat ljudje, ki so izgubili oz. zapravili svoje življenje za to, da so na vrh prišli. Zatorej so samega sebe in svojo normalnost dostikrat žrtvovali ali pritajili, zatajili. Sedaj, ko pa imajo moč in denar pa si dajo duška. Kako naj bi torej pojasnil večjo perverznost pri Japoncih ali Nemcih kot to, da so z pretiranim grebenjem, delom, zatajevanjem zadušili svojo normalnost, tudi normalnost uživanja.

Roman pojmuje pod Bestialiste ljudi, ki nimajo čustvene veze z živaljo, ki živali ne spoštujejo, ampak jo vzamejo samo za objekt spolne naslade oz. ki jo ubijajo ali mučijo za to, da dosežejo užitek.

Zanimivo je, da Roman, gospo Baričevič predstavi zgolj kot žrtev. V startu kot otrok je ga. Baričević definitivno bila žrtev. Ni bila sama kriva, da se je rodila moški v telesu ženske. Prav tako za proces vzgojiteljev, ki so jo vzgajali ni bila kriva.

Težko danes trdno trdimo kaj se je dogajalo za garažnimi vrati s 3 psmi in gospo Baričevič – a danes so dejstva javno objavljena v časopisih: psi so imeli hude poškodbe anusov, debelega in celo tenkega črevesa. Nove poškodbe in veliko brazgotin starih poškodb. Torej je v tem primeru kazniva Zoofilija preskočila v kaznivo mučenje živali ( Bestializem).

Kakor je Roman dobronameren, pošten in iskren sleditelj psihoanalize vseh družbenih pojavov s pomočjo Freuda, pa so njegovi stiki z politiko, oz mnenja o politiki -precej osnovnošolska oz. na ravni pionirčka, morda redkobradega ZSMSjevca.

Meni osebno te perverzije Beričevića sploh niso zanimive, za te perverzije prvič slišim in zato sem jih zaradi aktualnosti tudi prebral z razumom na Romanovemu blogu. Mene predvsem zanimajo vplivi Beričeviča na elito in obratno. Mene zanima kako deluje ta mafijska država v državi. To mora biti glavno vodilo. Kako lahko nekdo spremeni “sodbo, ki ne zadrži pritožbe” v “popolnoma obratno dejanje” ( kajti protisodbe sploh bilo ni) oz. je bila na začetku neka sodba, kjer je sodeloval brat ministra Zalarja (LDS), ki je omogčil, da je kinolog Rotner ( stric ministrice Kresal (LDS)) lahko spisal pozitivno mnenje za vrnitev psov?

Pa še moje izkustvo:

Imel sem psa, ko sem bil okrog 20 let star. S svojim denarjem sem šel v nakup čistokrvnega psa. Dobil sem samo še psičko, s popustom. Malo mi je bilo nerodno, da je psička, ker sem želel imeti psa. Takrat sem si želel imeti psa zaradi prijateljstva. Določen čas mladosti sem imel s prijateljstvi oz. z iskanjem prijateljstev in krepitvijo prijateljstev kar velike težave. V psu sem takrat videl odrešitev. Hkrati pa sem si želel dokazati, da sem sposoben še za koga drugega odgovornost skrbeti, ne samo zase. Kajti zavedal sem se že, da sem razvajen otrok iz razvajene generacije otrok, na kateri je permisivna vzgoja sistema že puščala prve trajne poškodbe. Psa sem dojemal tudi kot samodokazovanje, da bom nekoč sposoben skrbeti, odgovarjati za in vzgajati otroka. Naj bo pes prvo bitje na kateri se bom učil, ne otrok.

Psički sem naredil sam pesjak in kočo, kuhal sem ji obroke s polento in mesom, bral knjige o vzgoji psov, skrbel za zdravila in cepljenje. Vsako popoldne po službi (in če sem bil kdaj na randiju ali s prijatelji) pa tudi pozno zvečer, tudi opolnoči ali ob enih zjutraj) sem jo vodil na dolge sprehode v gozd. Hodil z njo celo na dopust. Domači niso želeli za psa skrbeti.

Ko sem šel službeno za daljši čas v tujino, sem svojo psičko oddal skrbnemu lastniku zastonj v dar. Lastnika sem poiskal z radijskim oglasom. Še parkrat sem se kasneje nenapovedano tam oglasil, da sem se prepričal, kako skrbijo zanjo. Najin odnos je bila dobra in terapevtsko kvalitetna odločitev, ki mi ji zagotovo pomagal prebroditi določeno težko življenjsko obdobje, tako kot operirancu na kolenu pomaga bergla.

Imeti psa je bila velika odgovornost in skrb. Velik napor. Danes imam raje prijatelje, ljudi, družino, otroke. Odgovornosti je več, skrbi prav tako, še več napora. Pa še povratni odzivi niso samo prijetni in osrečujoči kot pri psu, ampak so tudi neprijetni in nesrečo prinašujoči. A v človeškem odnosu je tisto gonilo, ki ga drugi odnosi nimajo in so zato zelo impotentni. Ravno iz človeškega odnosa se lahko naučimo največ, smo najbolj srečni in najbolj nesrečni. Iz človeškega odnosa se rojeva transcedenca in ljubezen. V človeškem odnosu se marsikatera iluzija (zaljubljenost) razblini. Kako zdravilno, čeprav boleče! Samo v človeškem odnosu lahko imamo celosten dialog ( ne samo pasje vdano kimanje ali mačje stiskanje). Samo v človeškem dialogu lahko kot osebnost rastemo: telesno, spihično, duhovno. Odnosi z ideologijami, živalmi, -hej bloger: z monitorjem in tipkivnico – , predmeti so v smislu bega ali nezmožnosti človeškega odnosa zgolj velika regresija. Znak strahu pred spoprijemanjem z življenjem je beg v bolnico ( v bolezen), beg v drug svet, beg k živalici, beg v infantilnost.

Psa si danes ne želim več, niti kakršnekoli druge živali, čeprav živali spoštujem oz. imam pozitiven odnos do njih.

Čeprav je dolgo veljalo, da je v Sloveniji predvsem pomembna izobrazba oz. papir – ne pa to kaj kdo zna – za razliko od npr. ZDA – pa se je zadnjih 20 let razpasel v Sloveniji trend, da šole vpišejo vsakega in tudi vsak naredi.

Ne samo Fakulteta za Organizacijske vede – ki  je nastala (kot se je že pred 30 leti polglasno javno govorilo) predvsem zato – da so otroci komunističnih funkcionarjev, ki so bili tako butasti in leni, da so komaj srednjo šolo naredili, hkrati pa so imeli že v srednji šoli vnaprej določena direktorska mesta -  da tem lolekom omogočijo univerzitetni papir kot potrebni in zadostni pogoj za direktorsko funkcijo za prvi dan šihta do penzije.

Tole pa sem pravkar dobil od prijateljice, ki je srednješolska učiteljica in je ta email dobila po verižni pošti med učitelji, ki se še kar trudijo, da šolstvo pod Štrukljem in zaradi Gabra, Zvera in sedaj Lukšiča ter seveda zaradi šolskega sindikata NE BI PROPADLO, čeprav je že močno razvodeneto.

Tale prispevek je napisala učiteljica Mojca Belak v Šolskih razgledih:

IZOBRAZBA OB VSO VELJAVO¹

Šolski razgledi 22.januar 2010

Kaj bi rekla Marija Terezija

Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umnim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo

Po letu 1774, ko je Marija Terezija s Splošno šolsko naredbo vpeljala obvezno osnovno šolo za vse otroke, stare od šest do dvanajst let, se je začel pomemben družbeni premik selitev otrok s polj v šole. Znanje je bilo takrat spoštovano, prav tako pa so bili spoštovani redko posejani učitelji. Šola na Slovenskem se je krepila v 19. stoletju, ves čas pa so imeli mladi dve možnosti lahko so se učili in nekaj dosegli ter si s tem omogočili boljše delo in življenje ali pa so ostali neuki, neizobraženi in nekvalificirani. Pomembno pri tem je, da so se tako učenci kot starši zavedali prednosti dobre izobrazbe, predvsem v srednjih šolah in na fakultetah ta je bila redka, draga in večini težko dosegljiva. Ali je bilo (samo) zato izobraževanje tudi spoštovano?

Danes se slovenska družba na vse pretege trudi, da bi mlade po končani osnovni šoli spravila še prek srednje, čeprav ta ni obvezna. V te šole se vpisujejo mladostniki, ki ne kažejo nobene želje po znanju, ki s svojim vedenjem motijo delo v razredu in trpinčijo učitelje. Srednješolsko izobraževanje ni obvezno, torej takih posameznikov ne bi bilo treba gledati v šolskih klopeh. Šole bi se morale odločiti, ali je njihov namen res predvsem posredovati znanje mlajšim rodovom. Pogosto se mi namreč zdi, da se spreminjajo v ustanove, ki ob delovnikih mladim razgrajačem z vedenjskimi motnjami ponujajo toplo zavetje in malico, medtem ko si mulci zabavo priskrbijo sami – večkrat na račun učiteljev.

Lenuhi

»Včasih so vsaj izostali od pouka,« je zadnjič potožil kolega, ki poučuje v eni od takih srednjih šol, »zdaj pa se prihajajo v šolo predvsem izživljat nad učitelji.« Njegov kolega, ki poučuje v podobni srednji šoli, si je delo poenostavil tako, da dijake, ki so pripravljeni sodelovati, posede v prvih nekaj klopi, medtem ko od preostalih pričakuje samo to, da se bodo tiho ukvarjali s čim drugim in ga ne bodo motili pri poučevanju. V še eni ljubljanski srednji šoli, v kateri sem pred leti hospitirala s skupino svojih študentov, mi je kolegica, profesorica angleščine, po uri povedala, da delo v razredu redno skrajša za 10 minut, ker fantom pozneje tako pade zbranost, da pouk nima nobenega smisla več.

Pravzaprav se jim je pozornost približala ničli že po petnajstih minutah pouka, ko se je ura prelevila v neumorno zafrkavanje mlade profesorice. In kaj daje podobnim biserom slovenske mladine na neki drugi srednji šoli pravico, da grozijo učitelju samo zato, ker jih njegov predmet ne zanima? Prav ta profesor je s svojim raziskovanjem Slovencem dal več, kot bodo njegovi učenci sposobni kdaj koli dojeti, ker verjetno razen pod prisilo ne odprejo nobene knjige. Tako je tudi malo verjetno, da bi vedeli za tiste, ki jih je spisal njihov profesor.

Kaj bi na to rekla Marija Terezija? Kaj lahko na to rečemo Slovenci danes? V dobrih dvesto letih se je zgodil premik, ki je izobrazbi pobral skoraj vso veljavo. Verjetno je postala preveč dostopna in sama po sebi umevna. Včasih je bilo teže priti do dobre izobrazbe, zato so se mladi v šolah bolj trudili, medtem ko zdaj marsikateri učitelj dobiva občutek, da je njegova glavna naloga v tem, da učence prosi, naj se nečesa vendarle naučijo. Zakaj le? Po kakšni logiki bi morali vsi mladi v (srednje) šole in v boljše, bolje plačane poklice? Ali nimamo za nekvalificirane delavce kar nekaj prostih delovnih mest v gradbeništvu, kmetijstvu in komunali? Če bi zafrkljive lenobe z vedenjskimi motnjami hladno poslali delat, bi se njihov odnos do življenja in dela verjetno nekoliko spremenil, vsekakor pa bi to .dobro vplivalo na naslednje rodove, ki bi se kmalu zavedli, da jih ne bo nihče več prosil, naj se učijo, ampak bodo morali krepko sodelovati, če bodo hoteli kaj doseči.

Manj šol in manj učiteljev

Srednje šole učence obravnavajo s skrajnim razumevanjem predvsem zato, ker se bojijo, da sicer v novem šolskem letu ne bodo nabrale dovolj vpisanih za nemoteno delo kolektiva. Prav tu bi morali poseči po korenitih reformah, da bi učiteljem vrnili ugled, ki si ga zaslužijo. V učiteljskih vrstah najdemo veliko takih, ki niso s srcem pri poučevanju, ki ne dajo vsega od sebe in bolj ali manj leno prebredejo čas od septembra do julija. Če bi srednje šole sprejemale manj. učencev, bi potrebovale tudi manj učiteljev. To bi bila odlična priložnost, da bi šole obdržale učitelje in razrešili tiste, ki to niso. Vrste bi se sicer zredčile, ostala pa bi kakovost.

Kako bi odkrili neučinkovite učitelje? Zelo preprosto. V dobri gimnaziji v enem od večjih slovenskih mest je moja mlada znanka, dijakinja prvega letnika, septembra lani doživela pravi šok, kajti pri urah angleščine profesorica govori samo angleško in polovica fazančkov je ne razume. Lahko bi se vprašali, kaj so pri urah angleščine počele osnovnošolske učiteljice teh otrok, da jim jih v petih letih ni uspelo naučiti praktično nič. Kaj so sploh dale otrokom v zameno za redno plačo? Raziskava o poučevanju: angleščine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, v kateri je bilo leta 2008 zajeto malo manj kot 300 študentov angleščine, je pokazala, da kar 50,4 odstotka osnovnošolskih učiteljev angleščine v razredu govori od 80 do 98 odstotkov ure (torej preostane učencem za vajo samo od 2 do 20 odstotkov ure). Od tega kar 40,5 odstotka učiteljev angleščine v razredu vedno uporablja slovenščino. Mislim, da takih učiteljev ne potrebujemo. Odkar so učiteljska mesta (vsaj kar se angleščine tiče) v Sloveniji zapolnjena, bi bilo morda koristno, če bi šole nesposobne učitelje, ki jih je očitno kar precej, zamenjale z novimi, ustrezno izobraženimi močmi.

Pridni, a ne prav umni

Manj srednjih šol bi dobro vplivalo na še drugo kritično skupino srednješolcev, ki sem jo omenila na začetku – na tiste, ki niso prav zelo sposobni, pa kljub vsemu vztrajno rinejo dalje. Dejstvo, da je v Sloveniji zdaj bistveno več gimnazij kot pred, denimo, dvajsetimi ali tridesetimi leti, si lahko razlagamo pozitivno ali pa bolj pesimistično:

• V preteklosti veliko nadarjenih mladih ni prišlo na gimnazije; zadovoljiti so se morali z drugimi poklici ali pa trdo delati, da so prišli do univerzitetne ravni. Zdaj je vse drugače in boljše, izobrazba je dostopna vsem, zato smo vsi srečni in zadovoljni, narod raje načitan in prosvetljen.
• V preteklosti je bilo toliko gimnazij, kolikor smo jih potrebovali; v zadnjih desetletjih Slovenci nismo postali bistrejši, kar pomeni, da so gimnazije preplavili mladi, ki po starih merilih tja ne spadajo. Če so gimnazije želele svoje delo prikazati kot uspešno, so morale nižati merila. S tem so zadovoljni samo tisti, ki prejšnjih visokih meril ne bi dosegli.

Po čem sklepam, da se raven znanja niža? Prvo opozorilo je bil vprašalnik, ki ga v eni od ljubljanskih gimnazij razdelijo staršem ob koncu šolskega leta. V njem se vsako leto pojavi tudi vprašanje: Ocenite, koliko vaše pomoči potrebuje vaš otrok pri šolskem delu. Kaj pomeni »vaše pomoči«? Prav gotovo ne inštrukcij, ki so zajete v naslednjem vprašanju. Torej z »vašo pomočjo« verjetno mislijo pomoč staršev pri učenju doma. Že na osnovnošolski stopnji se mi zdi nenavadno, da se starši učijo z otroki, če pa se dijak ni sposoben sam pregristi čez šolsko snov, si je očitno izbral pretežko šolo. Toda nenadarjenim dijakom  se začenjajo gimnazije prijazno prilagajati. Prepričana sem, da mora intelektualec veliko brati in poznati vsaj pomembnejša dela svetovne literature, zato je na seznamu obveznega branja tudi, denimo, roman Zločin in kazen. Toda knjiga je debela, stavki pa dolgi, zato so slovenisti literarno delo poenostavili in namesto pravega romana lahko manj umni dijaki zdaj sežejo po okrnjenem, 120 strani dolgem povzetku, prilagojenem njihovim zmožnostim. Tako me tudi ne bi smelo presenetiti, da študenti v prvem letniku študija angleškega jezika in literature niso navajeni brati. Po krajšem pogovoru v skupini, ki jo poučujem, je postalo jasno, da ena  tretjina mojih brucev od poletja še ni prebrala nobene knjige, čeprav smo med pogovorom že vstopali v december. Ob drugi priložnosti je beseda nanesla na Camusovega Tujca, ki je v gimnazijah obvezno branje. V moji skupini v prvem letniku se je vsebine »spomnila« ena sama študentka. Drugi romana verjetno sploh niso prebrali. Če dijaki niso sposobni prebirati takšnih romanov ali pa jih ne zanimajo, verjetno niso zreli za gimnazijo. Zdajšnji znižani gimnazijski standardi jim kljub temu omogočajo, da pridejo ne le do mature, ampak tudi do visokošolske ravni, čeprav s tako omejenimi zmožnostmi tja ne spadajo. Velikokrat se mladi sami ne  zavedajo, koliko so sposobni in kam njihova nadarjenost ne seže. Osnovne šole in srednje je preplavil učencem prijazen način poučevanja; mnogi učitelji spodbujajo in hvalijo vse in vsakogar. Rezultat takega odnosa so dijaki in pozneje študenti, ki so prepričani v svoje vsemogočne sposobnosti, zato se tudi ne znajo spoprijeti z neuspehi. Ob izkušnjah s slabimi ocenami krivijo druge, namesto da bi sami prevzeli odgovornost za učenje. Spodbujanje nadarjenih dijakov je eno. Metanje peska v oči tistim, ki to niso, pa nekaj drugega. Verjetno je ima vsak dar za nekaj, kot rad: poudarjajo v gimnazijah, vsaj v tistih dveh, ki ju bolje poznam Toda res je tudi, da imajo nekateri dijaki veliko darov. drugi pa precej manj in da so nekateri darovi za gimnazijo in poznejši študij pomembnejši od drugih. Vsega ne gre metati v isti koš. Odlična prostorska predstava, sposobnost množiti dvomestna števila na pamet ali pa hitro učenje tujih jezikov so darovi, ki bodo prav prišli tudi pri študiju, medtem ko je smisel za izdelavo gobelinov prav tako dar, cenjen dar, a človeka kljub temu ne bo privedel do diplome.

Šole bistrim

Povečano število slovenskih gimnazij je omogočilo pot do študija mladim, ki za to niso zares sposobni. To se jim pozna pozneje, ko je treba na visokošolski stopnji informacije iz različnih virov povezati v celoto, analitično misliti in sploh razmišljati s svojo glavo. In prav tako kot zdaj obiskuje gimnazije veliko najstnikov, ki po dometu tja ne spadajo, sedi v klopeh drugih srednjih šol vse preveč takih, ki tam nimajo kaj iskati. Zakaj? Saj srednješolsko izobraževanje ni obvezno. Naš srednješolski sistem stremi k temu, da bi čim več ljudi mahalo s potrdili o nekakšni izobrazbi, v resnici pa bo za spričevalom stala možganska praznina, ki je nič ne bo moglo napolniti. Kako je mogoče, da tisti, ki odločajo o šolstvu, pozabljajo, da sta temeljni sestavini šole inteligenca in nadarjenost? V svetu športa, ki ni niti približno tako pomemben za prihodnost države kot izobraževanje, je povsem naravno, da tekmujejo le sposobni. Maraton pretečejo le tisti, ki so fizično dobro pripravljeni in vztrajni, drugi se lahko lotijo krajših, lažjih prog. Tekači, ki precenijo svoje zmožnosti sami odstopijo. Če bi se že kje našel kakšen slab, nezainteresiran tekač, ki bi motil druge ali celo nadlegoval organizatorje, bi bil diskvalificiran. Pri maratonu bi bilo absurdno misliti da bi organizatorji progo skrajšali. da bi s tem povečali udeležbo na tekaški prireditvi. Maraton, ki ni dolg 42 kilometrov, ni več maraton, prav tako kot gimnazija, ki tolerira nenadarjene dijake, ni več prava gimnazija. Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo.

MOJCA BELAK

Zadnjič sem bil na predavanju za starše v osnovni šoli, ki ga je imel predavatelj s psihoterapevtsko izobrazbo in z večdesetletnimi izkušnjami dela v poboljševalnici ( danes se temu reče tako socialistično-malomeščansko učeno in nevtralno, da sem že pozabil: skratka nek vzgojni zavod). Zakaj mi je pomemben ta poudarek v POBOLJŠEVALNICI.? Ker tam je potrebno biti vzgojno UČINKOVIT. Danes vlada v pedagoški in psihoterapevtski srenji prava zmeda. Na tisoče PERMISIVNIH smeri. Mainstream sodobne “vzgoje” gre danes v obratni smeri. Veliko bluzenja in pogovarjanja – a nobenega učinka vzgoje. Sicer pa: kako se lahko o vzgoji pogovarjaš z 1 -letnim ali 2- letnim otrokom?

Na koncu predavanja je bil prostor odprt za vprašanja staršev. V večini vprašanj se je na koncu izkazalo to, da starši ne razumejo kaj pomeni beseda VZGOJA. Ves čas so govorili: KAKO SI ŽELIM, DA BI BIL MOJ OTROK (ves čas) SREČEN! Ali pa: KAKO SI ŽELIM, DA BI BILI MOJI OTROCI BOLJ SREČNI KOT MI!

Vzgoja pomeni, da svojega otroka pripravimo UČINKOVITO na spopad z ŽIVLJENJEM, z življenjskimi problemi, napori in tegobami. To pa je stvar VAJE, PONAVLJANJA, RUTINE. Prej ko človek osvoji določene aktivnosti, več časa mu ostane za druge aktivnosti: šport, kulturo, medsebojne vrstniške odnose, za počitek in za užitek. Prej ko se OTROK ZVERZIRA ( V- VADI namesto raz-VADI) v vsakodnevnih akcijah: umivanje, oblačenje, delanje domače naloge, kuhanje, pospravljanje, pranje, učenje, osebna higiena, delovne naloge – lažje mu bo vse v življenju, kot nekomu, ki rabi 2 uri, da se spravi k neki naporni aktivnosti, vmes pa še “filozofira” in “sanjari” o smislu življenja in o spremembi sveta. Vmes pa mrcvari sadomazohistično sebe in druge.

Pri večini mamic sem opazil, da jih bolj kot osnovna naloga starševstva skrbi zgolj ena stvar: KAJ NAREDITI, da bo otrok SREČEN. Zaradi take naravnanosti starši padejo v notranji konflikt, ko morajo včasih otroku postaviti meje in na teh mejah DOSLEDNO vztrajati. To pa je izredno težko, kajti vsaka meja človeka ( otroka) frustrira, začasno onesreči in ga pripravi, da začne UKREPATI.

To ukrepanje je lahko pozitivno ( sprememba vedanja, delo, učenje) ali pa najpogosteje in najenostavneje negativno: manipulirati, izsiljevati, noreti in se celo fizično upreti postavljalcu meje.

Tukaj pa se pokaže trdnost starša, ali si res zasluži ime STARŠ, ali pa le ime kolega. Kolega otroka seveda. Seveda noben normalen starš ne uživa, ko vidi svojega otroka trpeti, nesrečnega. A ravno zaradi tega, ker imajo sodobni starši na prvem mestu vrednot vzgoje besedo SREČA OTROKA, ravno zato so spužvasto mehki, nedosledni, cagavi, cincavi, megleni, sluzasti in svojega otroka ne morejo VZGOJITI. Njihov pristop imenujemo RAZVAJANJE. Podobno je s populistično socialistično vlado, ki skuša ljudem ugajati, zato ne zna sprejeti učinkovitih reform, ki bi zahtevale trud, znoj in kri. Osebno odgovornost in podjetnost vsakega. Skratka taki starši in taki voditelji so nekompetentni, nesposobni. Naj raje pometajo ceste ali delajo tisto delo, ki ga res znajo. Ali pa naj se starševstva in vodenja naučijo v procesu dela. Delo pa ni igra in zabava, temveč velik NAPOR usmerjen za DOSEG CILJA.

Samomor vojakinje me je zelo pretresel, sploh glede na namige, da je bila noseča, kot sem danes prebral v Žurnalu povzetke Vodebovega razmišljanja s pomočjo forenzične psihoanalize.

Na blogu je povedano veliko bolj taktno za njene svojce, prijatelje, v tem stilu: “V vojsko gredo ali možače ali pa resnično socialno OGROŽENE ( dejmo raje napisati revne, kajti socialnost je talent zmožnosti bivanja osebe v družbi) ženske.”

Pravi, da je ta ženska kar tri ure s puško čakala na neko osebo in se je ustrelila, da bi to osebo kaznovala. Pravi, da je bila morda noseča s kakšnim od nadrejenih.

Sklepanja, ki jih Vodeb piše na svojem Blogu so mi zelo blizu, poučna, logična.

Zanimive, celo interesantne so mi njegove logične izpeljave o različnih ljudeh v različnih situacijah. Večino lahko sprejmem, vsega pa tudi ne. Definitivno je tudi Vodeb velik narcis, tako kot npr. tudi dr.Praper ali  dr. Mravlje. Sem pa gledal par videov, kjer Vodeb nastopi zmedeno, nevrotično, prostaško, navijaško in skrajno levičarsko.

Čudno, da mu psihoanaliza ni pomagala pri ozdravitvi v politični ujetosti. To je zagotovo najtrši oreh, da verjame oz. VERUJE, da LEVIČARJI delavcem omogočajo boljše življenje.  V resnici ga zgolj svojim, lenuhom, birokratom. Delavce pa zajedajo, da lahko sami tako dobro živijo.

vir: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/nesrecna-vojakinja/34542

9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, kar je simbolično pokopalo takratno verzijo komunizma oz. demokratičnega socializma. Le ta se je gospodarsko pokopaval ves čas, saj je bila revščina in beda delovnega ljudstva iz dneva v dan večja. Prav tako pa dolgovi.

Zadnjič sem prebral izredno misel, pozabil pa avtorja (prosim, če mi ga sporočite, da ga napišem), a menda je bil nek tuj disident:

“NA MILJONE LJUDI JE PRESKOČILO BERLINSKI ZID.

LE NEKAJ DESET PA JE PORUŠILO BERLINSKI ZID V SVOJI GLAVI.”

Zid je gradil totalitarističen socialističen sistem, da ljudje iz njega ne bi zbežali zaradi vedno večje bede. Še vedno je tisoče ljudi zbežalo, kar je na stotine ljudi plačalo s smrtjo, ko so jih ustrelili na begu.

Bi še razumel, da bi zid naredili zato, da ne bi obupani delavci iz kapitalističnega sveta zbežali na socialističen del, ker so bili tam delavci veliko bolj cenjeni, manj zatirani in z mnogo višjimi plačani. Jap, je bilo ravno obratno ves čas. Razen v zmanipuliranih idejah.

Skratka: miljone ljudi je fizično prečkalo zid koncentracijskega taborišča, ki je “varoval” socializem pred kapitalizmom zgolj zato, ker so pričakoval, da bo nek drug red družbe več zanje naredil, da jim bo sam po sebi prinesel večjo blaginjo.

Takrat je bilo v zraku toliko hrepenenja, toliko svobode, toliko različnosti. Čez čas pa se je izkazalo, da je bilo samo veliko nerealnih in pasivnih sanjarjen, ki so sčasoma razbila fanatazije in privatne OČARANOSTI v ODČARANOSTI – ki ji je ostala sama izguba: poražensko vračanje v stari bedni sistem.

Hodili so v tujino nakupovati in občudovati večbarvnosti in blišč kapitalizma, a v glavi so še vedno obdržali idealiziranje države in družbe, ter osebno pasivnost. Ti ljudje še danes “verjamejo, da je ideja komunizma nekaj veličastnega, le dosedanje izvedbe so bile zgrešene”.

Še vedno verjamejo v RAJ NA ZEMLJI, ki naj bi ga prinesla družbo oz. revolucinonarji oz. Država.

Jaz pa jim pravim:

Človek, ki dela in ustvarja (se bori na trgu za preživetje) je v osnovi DESNIČAR.

Človek, ki pa jemlje, zajeda oz. životari na račun drugih ( čeprav ni invalid ali bolnik) pa je LEVIČAR.

Če človek zagovarja VELIKO…SKUPNO…SKLEDO oz. velike davke in PRERAZDELJEVANJE denarja, številne subvencije, je tipičen LEVIČAR.

Pogovor z dr. Karlom Gržanom.

Zakaj v duhovnem življenju radi poudarjamo, da je hvaležnost ena temeljnih drž, ki jih dolgujemo Stvarniku? Preprosto zato, ker je pravičnost tista osnova, na katero lahko postavimo medsebojni odnos – tudi z Bogom. In pravično je prepoznati, za kaj vse smo mu lahko hvaležni. Pravijo, da se nam zgodi v življenju 80 % dobrih stvari, mi pa govorimo predvsem o tem, kar je slabo. V ozadju je problem negativne pedagogike (kar naprej nam govorijo predvsem o tem, kar še ni), ki izkrivi našo pozornost v negativizem. Za primer: Otrok dobi v šoli oceno 3. Običajno je naš prvi odziv: »Ja česa pa nisi znal?« Zakaj ne bi raje vprašali: »Kaj si pa znal?« Najprej je potrebno prepoznati in ovrednotiti to, kar je že vredno. Tudi če je ocena negativna, je potrebno poiskati tleče stenje in ga s toplimi sapicami vzpodbud (te dajejo moč za sprejetje napora) prebujati v plamenček in nazadnje v plamen. Jezus nas uči, naj se v sobivanju ne dušimo, pač pa poživljamo. Zahvalna nedelja ima zato tudi izjemno pedagoško poslanstvo: učiti se, potruditi se videti, kar je vredno, in to potrditi s hvaležnostjo – v odnosu do Boga, sočloveka, vsega, kar nas obdaja.

Ali to, da smo »hvaležni«, pomeni, da smo vedno z vsem zadovoljni in na neki način pasivni pri izražanju svojih potreb, želja, pričakovanj? Veste, življenje je potrebno sprejeti najprej takšno, kot je. Nekateri ljudje so kar naprej nesrečni, ker so ujeti v past idealiziranja. Dokler smo v koordinatah zemeljskega časa in prostora, je idealiziranje kogarkoli ali česarkoli uvod v življenjsko nezadovoljstvo. Samo Bog je Resnica (pisano z veliko!), mi se srečujemo le z resničnostmi, samo Bog je Ljubezen – mi v svoji ljubeči povezanosti šele doživljamo številne metamorfoze k Ljubezni sami. In te se dogajajo, kot bi rekel sv. Janez od Križa, po temnih nočeh – obdobjih kriz. Stopili smo namreč v svet spoznavanja dobrega in zla (berimo prve strani Svetega pisma – v tistih tekstih se skrivajo osnovna spoznanja o našem zemeljskem bivanju). Če ne sprejmemo te realne osnove, bomo kar naprej nesrečni. Odpovedati se idealizaciji, pomeni izhodiščno možnost, da bomo sposobni prepoznati in ovrednotiti dobro, ki vendarle je! Pomeni pa tudi, da bomo izhajali iz zdrave osnove glede svojih potreb, želja, pričakovanj.

Toda kako lahko držo hvaležnosti ohranjamo v težkih okoliščinah, na primer v času preizkušenj, bolezni, ko se nas lotevata jeza in obup? Bog je oseba, ki se je v Jezusu Kristusu po človeško sklonila k naši človeški resničnosti. In to se nenehno ponavlja v evharistiji. Ko so težke ure, se ne smemo zapreti. Svojo resničnost je potrebno izpostaviti v odnos. Ne izpostavimo le Najsvetejšega (evharistije – konkretizacije Boga samega v času in prostoru zemeljske stvarnosti) pred ljudi, pač pa je najbolj naravna potreba, da se tudi vsak izmed nas vedno znova v tem, kar doživlja, postavi v svojem najsvetejšem (najbolj osebnem) pred Boga samega. V teh najbolj občutljivih trenutkih se dogaja v odnosu med Bogom in človekom odrešenje. To ni teorija, to je izkustvo. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, doživljam tudi sam »čas preizkušnje« – pred nekaj dnevi sem doživel rahlo možgansko kap. Lahko bi se zaprl vase in zamoril (in prej ko slej začel moriti druge, ker »sem ubogi«, ker se mi »godi krivica«). Tudi bolezen je, dokler smo v zemeljski stvarnosti, dejstvo našega bivanja. Svoje doživljanje te realnosti odpiram najprej Bogu in nato bližnjim – ta vrstni red nam je namreč svetoval Jezus v svoji največji zapovedi. In moram vam povedati, da sem zato tudi iz tega dogodka nekaj pridobil. Če Bog zapre ena vrata, jih samo zato, ker bo odprl druga. Vmesno stanje je lahko za kratek čas nelagodno. Bog očitno ne mara »prepiha«, zato je med zapiranjem enih in odpiranjem drugih »vrat« potrebno malce potrpeti. Življenja ne moremo »reševati« samo z razumom, ki se giblje na ravni vidnega – površinskega in zato površnega; k vsemu je potrebno pristopati celostno: duhovno, srčno, telesno; racionalno in intuitivno … Racionalizem je preživel. Stvari se ne rešujejo samo s pametjo, pač pa se prav tako odrešujejo v d/Duhu in Resnici.

Ali sta si hvaležnost in kritičnost v nasprotju? Nikakor. Hvaležnost daje kritičnosti pravo mero (upošteva postopnost v sposobnosti preraščanja), ki je potrebna za konstruktivni dialog. Najprej je hvaležnost, da mi je nekdo podarjen kot priložnost, a ta nekdo je vedno drug in drugačen in tako kot jaz nedovršen. S tem me notranje vznemirja, kar ni lagodno, obenem pa vznemirjenost spodbuja razvoj, preraščanje, nenehno rast v odnosu. Lagodna prijetnost v medsebojnem odnosu so le počitnice – nabiranje moči za nadaljnje preraščanje. Veste, kar naprej nas žene proti takšnim in drugačnim vrhovom ž/Življenja.

Ali je res, da so hvaležni ljudje srečnejši? To drži kot pribito! Življenje so prepoznali kot priložnost v dani realnosti, ki odpira kar naprej nove možnosti in priložnosti. Življenje je prav zato tako fantastično. Tisti, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive; kar naprej doživlja metamorfoze – preraščanja glede spoznanj, medsebojnih odnosov …

Žal se je nekaterim ljudem zaradi neprepoznane možnosti za hvaležnost sklonil pogled in se jim je zatemnila misel. Tolikim bi bilo potrebno pomagati k radosti bivanja: sprejeti sebe in bližnje v realnosti in v njej prepoznati življenje kot zanimivo priložnost. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi orisal bolj odrešujoč pristop do posameznika. Prepričan sem, da je blizu čas, ko bodo imele v procesu izobraževanja pomenljivo vlogo ne le vsebine, ki jih je potrebno osvojiti za poklicno uporabnost; kajti prav tako bodo ovrednotene vsebine, ki so pomembne za radost bivanja. In med temi so tudi »delavnice – vaje« za pravo pozornost, ki jo ohranja prav hvaležnost.

Zakaj se znajo nekateri ljudje od srca zahvaliti, zahvale drugih pa so bolj skope in gredo težko z jezika? Zahvalna nedelja nas vzgaja k zahvaljevanju, nas spodbuja k pozornosti za vse, kar je dar našemu življenju. Učiti se moramo videti in zahvaljevati za vse vredno, kar prejemamo ne le od Boga in bližnjih (nikar ne spreglejmo najbližjih!), pač pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune, od drevja, živali, pisanega cvetja, kot bi rekel sv. Frančišek. Zame je zelo pomenljiva tudi molitev zahvaljevanja, ki odpira pozornost za to, kar mi je podarjeno. Zvečer se predvsem zahvaljujem in v molitvi obudim, za kaj vse sem hvaležen: toliko tega je, da ponavadi v zahvaljevanju zaspim in morda tudi zato tako dobro spim.

Ste kdaj srečali človeka, ob katerem ste se kar čudili, kako globoko je prežet s hvaležnostjo? Vedno znova srečujem ljudi, ki sproščeno, preprosto izražajo hvaležnost. Spominjam se neke veroučne ure. Bilo je proti koncu napornega tedna. Ves utrujen, izžet sem končal uro in k meni je pristopila mala deklica. Pogledala me je v oči in rekla preprosto: »Pater, želim vam lep vikend.« Nič posebnega, pa vendarle v pozornosti nekaj tako zelo odrešujoče velikega.

Veste, zakaj danes toliko ljudi pregori? Ker nas nihče ne opazi in ne potrdi v naših naporih – premalo je tistih (če je sploh kdo), ki nam izrazijo hvaležnost, za to, da smo, in za vse, za kar si prizadevamo. Niso pomembni samo rezultati. Pomemben je trud in to, da nas nekdo v njem potrdi in opogumi. Človek je sposoben izjemnih naporov, če je le v njih prepoznan kot vreden. Poznam odličnega direktorja, ki si je zadal za eno od svojih osnovnih nalog, da vsak delovni dan obišče posamezne zaposlene in jih na številne možnosti potrdi kot vredne v njihovih naporih. In ta kolektiv cveti. Ni prihodnosti v tistih skupnostih, v katerih si pripovedujejo le to, kar (še) ni dobro. Na tak način se posameznik (ali skupnost) duši, lahko se tudi zaduši. Hvaležnost – pozitivni pristop pa je nekaj povsem drugega, je nekaj božanskega: sam po sebi prebuja življenje. Kdor si želi prihodnost, se bo moral naučiti božanske pedagogike (razberemo jo iz Jezusovega pristopa k posamezniku), ki poudarja: Vreden si! To, kar zmoreš, moraš. In nikar se ne boj, saj sem tvoja opora!

Kaj pa vam osebno, vam je blizu drža hvaležnosti in zakaj? Ker mi je toliko podarjeno, kot priložnost. In čim bolj se zahvaljujem, bolj prepoznavam in zaznavam lepoto bivanja v njeni stvarnosti, kot izjemen dar, ki ga želim v povezanosti z Bogom in vsem, kar me obdaja, vredno izkoristiti.

V Ljubljani so se v ponedeljek, 19. novembra 2007 ob 19.30 začeli 41. Nikodemovi večeri, pod skupnim naslovom Dialog. Prvo predavanje, z naslovom »Preseganje bremen zgodovine«, je imel Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Jože Dežman je diplomirani zgodovinar in filozof, muzejski svetnik, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, poročen in oče treh sinov. Rojen je bil v Lescah, leta 1956. Ukvarja se z zgodovino, antropologijo, muzeologijo, muzejsko kritiko in raznovrstno publicistiko. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove teme, raziskoval tabuizirane teme (npr. slovenski prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, lokalna zgodovina 2. svetovne vojne in boljševistične revolucije z izsiljeno državljansko vojno v Šentvidu, žrtve vojne in revolucije v občini Kamnik). Najbolj odmevno je bilo delo študijskega krožka Moč preživetja. Člani krožka so nastopili v pretresljivem dokumentarcu Jožeta Možine »Zamolčani – moč preživetja«. Dežman je bil pri tem delu strokovni sodelavec; oblikovali so uspešno ustavno pobudo za spremembo zakonov o popravi krivic in žrtvah vojnega nasilja. Po vložitvi te pobude se je v delovanje krožka vključilo več kot sto oseb. Svoje usode so mnogi predstavili v dveh knjigah (Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši, 2004, in S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, 2005) in od leta 2005 v tedenskih oddajah na Radiu Ognjišče (serija več kot 80 oddaj Moč preživetja in Moja zgodba). Projekt se z drugimi pobudami oblikuje v slovenski projekt Moja zgodba – zbiranje življenjskih zgodb. Njegovo delo je sprožilo številne pohvalne, pa seveda tudi polemične odzive. Svoja stališča je pojasnjeval v številnih intervjujih, ter televizijskih in radijskih omizjih. Od leta 1995 vodi Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč.

Svoje predavanje je začel s sliko, kako iz enostavnega vzorca, če ga večkrat ponoviš, nastanejo kompleksni vzorci. Izbire v življenju nas vodijo k mirni zadnji uri ali pa ne.

Slovenija je narod z izkušnjo treh totalitarnih režimov, vprašanje pa je ali smo se kot njihove žrtve in ustvarjalci že uspeli opredeliti do njih.

Z letom 1945 se začne temeljni spopad Komunistične partije proti lastnemu ljudstvu. Načrt je bil uničenje realnih in potencialnih nasprotnikov in v desetih letih so napeli vse sile, da bi jim uspelo. Vendar če potegnemo temeljno bilanco, vidimo, da nobena teh ofenziv ni uspela.

Današnje stanje kaže na spremembe. Ko so v Muzeju novejše zgodovine pripravili pogovor ob 70. obletnici ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije v Čebinah z naslovom »Od Čebin do črepinj« (16.4.2007), se ga ni udeležil noben od povabljenih predstavnikov levice. Zavili so se v molk in ne želijo sodelovati v tej razpravi.

Morilci so izginili in nihče ničesar več ne ve, čeprav je jasno, da človek, ki je ubijal, tega ne more kar tako pozabiti.

Morilce so vzgajali, kajti ubijanje iz bližine je tabu človeške vrste. Gospod Boris Grabnar, publicist, doktor znanosti in predavatelj na AGRFT, je v literarni zgodbi, ki jo je predavatelj predstavil, opisal primer šolanja morilcev.

Študentje, stari okrog 20 let, vpleteni v ilegalo, so bili postavljeni pred dejstvo, da bodo ubili gestapovca. Najprej je vse obšla zadrega, saj nihče ni pomislil, da ga bo prav on moral ubiti. Že vnaprej so jim ga opisali kot sovražnika, s strašno grdim obrazom, kot da ni človek. Toda do umora vseeno ni prišlo. Potem so dobili delavca, on naj bi to lažje opravil kot študentje, bolj odločno. Toda tudi tu se je zataknilo, saj se jebranil, da ni mesar. Tako se je žrtev preselila v Nemčijo. Toda že čez pol leta je ta morilski sloj dozorel in so si govorili: »Kaj nam je bilo takrat, da ga nismo ubili, če bi bilo to danes, bi ga takoj!«

Morilci danes molčijo, so poniknili in lažejo, zato ima arheologija pravico, da govori v imenu žrtev. V začetku odkrivanja prikritih grobišč, leta 2003, so menili, da je okrog 40 prikritih grobišč. Nikjer ni nobenih znamenj, prikrivanje zgodb pa je na obeh straneh, na strani žrtev in strani ubijalcev. Toda do danes je bilo odkritih že 600 grobišč in še prihajajo poročila o novih.

Laž je, da o tem nihče nič ne ve in dokler ne bo znamenj na grobiščih, je to znamenje, da zmagujejo tisti, ki trdijo, da se lahko človeka kar tako zagrebe, da nekateri niso vredni niti tega, da bi bili dostojno pokopani.

Gre za versko vojno. Najbolj nazorna demonstracija tega je prikazana v starih osnovnošolskih učbenikih, kjer je slika otrok, ki prinašajo venec na križ, ki je postavljen na grobu. Leta 1950 na grobu ni več križa, le še zvezda, saj partija pokopava žrtve v neposvečeno zemljo. Temeljno vprašanje verske vojne je ali se sme človeka ubiti in oropati in ali se ga sme ubiti in kar tako zagrebsti, brez dostojnega pokopa.

Žrtve zakopane v množičnih grobiščih kažejo na to, da so jih pobili zvezane, nekatere gole in da so nato nekaterim, že mrtvim, zabadali krampe ali sekire v lobanje. Državljanska vojna je potekala po vzorcu kako pozročiti čim več notranjih izgub. V dveh mesecih po vojni pa je bilo ubitih več ljudi, kot med vojno. To je bila družba, kjer je bilo kršenje človekovih pravic standard in družba iz katere se beži. Bila je ledena doba naše zgodovine, saj so bili revolucionarji mrtvo hladni celo ob izgubah svojih domačih, zato ni čudno, da so bili ob izgubah »nasprotnikov« še bolj neusmiljeni. To je bila družba, ki se je posmehovala smrti. Egipčani so svojim umrlim gradili piramide, ta kultura pa desetim herojem zgradi Grobnico narodnih herojev, v parku pred Narodnim muzejem, veliko 10×10 metrov.

Potrebno bo urediti simbolno krajino, kajti šele, ko bo Slovenija urejena kot spominska krajina, bomo lahko normalno dihali. Človek potrebuje čas in možnost, da lahko odžaluje. Žalovanje je proces in tisti, ki mu okolje ne dovoli žalovati, zboli. Bolezen ni vezana na vero in se s starostjo slabša. Vsaj malo jo ublaži to, da se na grob postavi vsaj simbolno znamenje.

Slovenci smo dobro skrit predmet zgodovine. Naša naloga je odpreti se svetu in povedati brez olepševanja, kaj se je dogajalo. Potrebno se je odpreti resnici in biti sočuten. Dr. Jože Ramovš v svojem antropohigienskem učbeniku piše, da so se predniki pregrešili proti temeljnim vrednotam in na nas kot potomcih je, da smo sočutni, da odpustimo in razvijemo bolj smiselno življenje.

John Corsellis, ki opisuje begunce na Koroškem pravi, da so jim pomagali štirje preživetveni dejavniki; vera, naravni voditelji, otroci, za katere so skrbeli in občutek domoljubja in narodne istovetnosti, ki tudi nam lahko pomagajo bolje živeti. Pomaga nam lahko tudi bonton, ki smo ga skozi vsa ta leta izgubili, saj partijski bonton ni obstajal, in malo več ljubeznivosti drug do drugega. Počasi se lahko znebimo zavor in strahov in smo bolj prijazni drug do drugega, da se bomo odprli bolj veselemu življenju.

Mogoče se bomo v prihodnosti ne samo zgražali, temveč kakšni stvari tudi smejali.

V drugem delu večera je potekal pogovor. Poslušalci so predavatelju zastavili številna vprašanja.

Prvo vprašanje je postavil voditelj večera in organizator Nikodemovih večerov, p. Tomaž Mikuš. Dejal je, da ima vsak, kdor se ukvarja s temi vprašanji, nek osebni motiv. Tudi sam ga je imel, saj stric njegove mame leži v enem takih grobišč, zato se mu je ta tema zdela pomembna za uvrstitev na Nikodemove večere. Zanimalo pa ga je, kakšen motiv je imel predavatelj, da se je začel ukvarjati s to tematiko.

Gospod Dežman je odgovoril, da je on otrok pratizana in da se sprašuje, kje so otroci poražencev, saj pri odkrivanju teh krutih resnic danes najbolj vneto sodelujejo otroci partizanov. Sam vidi razlog v tem, da je bila partijska kronika klavrna, da je bila zgodovina pisana na ravni falzifikata, hkrati pa je videl koliko napora se vlaga v kontroliranje, da ne bi kdo prišel do resnice. Sam je te stvari videl od znotraj in ker je bil njegov stric narodni heroj, je lahko vprašal marsikaj, kar drugače ne bi smel.

Neka gospa, ki so ji partizani ubili starše in jo je poznal prek njenega sina, ki ga je učil košarko, mu je povedala svojo zgodbo in počasi so ljudje začutili, da se o tem da govorit in so začeli prihajati k njemu. V javnih dogajanjih, pa je zbudil toliko pozornosti, da so mu zaupali to vlogo. Dejal je, da naj nihče ne pričakuje, da bo namesto njega kdo kaj naredil. Zločine je treba obsoditi in o tem govoriti. Odločitve o smrti so prišle iz lokalnega okolja, vsi so bili vpleteni in interes je bil zaščititi storilce, ne pa žrtve. Zato je temeljna sprememba moči, da se o tem govori. 15 let je proces, kjer se stvari izjemno spreminjajo. Vsak dan prihajajo poročila, ljudje pripovedujejo, medtem, ko se je včasih o vsem govorilo naskrivaj.

Predavatelju so postavili tudi vprašanje, če so sanje o spravi uresničljive. Na to je gospod Dežman odgovoril, da so, vendar sprava ni limonada. Sprava tudi ni to, da postavimo spomenik. Sprava je precej neprijetna in boleča zadeva, saj vsebuje proces očiščevanja. Treba je ugotoviti, kaj si narobe naredil, to priznati, se kesati in ugotoviti, kako boš popravil storjeno škodo. Potem pa si je potrebno prizadevati, da boš v prihodnje delal tako, da se boš izognil grehu.

Treba je priznati, da je bila to državljanska vojna, ki bi jo sicer radi prikrili tako partizani, kot domobranci. S spravo se ne da doseči, da bi iz poražencev naredili zmagovalce. Druga stvar pa je , kaj so zmagovalci s svojo zmago naredili?

• Uničenje zasebne lastnine in podjetij, kmetov, fevdalcev;
• odhod inteligence, saj je ta dežela talente ubijala, namesto, da bi jih spodbujala;
• zaradi poniževanja in ustrahovanja se je razvil o veliko kompleksov, ki jih je potrebno zdraviti…

Predavatelj je izpostavil, da vidi problem v tem, da se še preveč bojimo drugače mislečih in da ne pridemo skupaj, da bi slišali vse plati zgodbe. Ko bomo sposobni sedeti drug ob drugem in poslušati zgodbe ene in druge strani, da je enako težko na obeh straneh, bomo lahko živeli drug z drugim. (BP)

Ekipa Vrnet

kaj je klasični liberalec ( klasični liberalci vodijo že dolgo vlade Češke in Poljske)  in predsednik Češke Vaclav  Klaus rekel o AGW :

“ Nevertheless, there is another threat on the horizon. I see this threat in environmentalism which is becoming a new dominant ideology, if not a religion. Its main weapon is raising the alarm and predicting the human life endangering climate change based on man-made global warming. “

O teh argumentih na Forumu Financ največ piše forumaš Purinoli. Veliko poznavanja pa izkazuje tudi forumaš Omig. Sicer pa je znanstvene dvome in protiargumente politično -kvaziznanstveni histeriji o Antropogenem Globalnem segrevanju ( AGW) Zemlje izjemno dobro opisal bloger Financ in dr. kemije Purinoli na blogu Financ:

Globalno segrevanje – nateg stoletja ali uvod v ledeno dobo?

(Antropogen Global Warming (AGW): Thermogeddon, nateg stoletja ali uvod v novo ledeno dobo).

toliko o prevari z globalnim segrevanjem zaradi CO2 v svojem blogu Purinoli.

---

Finance pa so še dodale, da je prišel Klaus v Slovenijo in da bo izdal novo knjigo v Mladinski knjigi.

1. Namesto za okolje se bojujmo za svobodo.
2. Kakršnihkoli podnebnih sprememb ne postavljajmo pred pomembna vprašanja svobode in demokracije.
3. Ne vdajajmo se modnim smernicam.
4. Ne dopustimo politiziranja znanosti in ne popuščajmo prevari znanstvenega konsenza, ki je vedno dosežen z glasno manjšino in nikoli z molčečo večino.
5. Namesto organiziranja ljudi od zgoraj omogočimo vsakemu živeti po svoje.
6. Ne bojmo se katastrofičnih napovedi in ne izkoriščajmo jih za branjenje in doseganje nerazumnih posegov v človeška življenja.

vir Finance

Nekak tako kot so rekli ata Churchill, eden najbolj izkušenih in modrih politikov na svetu:

Kdor do tridesete ni niti enkrat levičar, je človek brez srca,

kdor je pa to po tridesetem, je pač človek brez pameti.

(“Ali pa oportunistično parazitersko zmene”, velja za Slovenijo)