PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'iskanje partnerja' Kategorija

Sv. Valentin in popačenje ljubezni in erotike z “zaljubljenostjo”

Objavil pavel dne 10.02.2014

Ne more vsak osel voditi intervjuja. Ker ne zna pametno vprašati, nima za sabo kilometrov izkušenj, si ne postavlja vprašanj, razmišljanje mu je tuje, ker je NAPOR. Ali pa dela neumne povzetke ali pa izhaja iz predsodkov družbe, ki je butasta in potem vsakega messengerja pobijejo.

Zoran Milivojević, PT TA o zaljubljenosti in ljubezni na SIOLU:

ki bi ga moral vsak samski prebrati ali pa tisti, ki so nesrečni v vezah, ločenci. Skratka vsi, ki smo napsihirani na besedo mainstreama in Holly Wooda, ki nam pere možgane z napačnimi pojmovanji besed kot so LJUBEZEN, zaljubljenost, romantika,…

Danes ljubezen častimo kot božanstvo, vraževerno. O njej nočemo razmišljati, dovoljeno je le brezmejno sanjarjenje.

Tudi Cerkev je bila tu sokriva za izkrivljanje ljubezni. Še vedno ima večino katolikov popačene ideje o ljubezni. Tudi na marsikateri zakonski skupini.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Humor, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Religija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, ZDA, Zakonska skupina DiŽ, Zgodovina, dr. Zoran Milivojević, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, čustva | Brez komentarjev »

Ženske 40+

Objavil pavel dne 7.02.2014

Tole sporočilo je krožilo v verižnih emailih in na FB:

»V zadnjem času nas je vedno več moških, ki cenimo ženske, ki so stare več kot štirideset let. Za to je veliko razlogov. Na primer, 40 + let stara ženska te nikoli ne zbudi sredi noči in vpraša: “Kaj pa ti misliš ?”.

Če je 40 + let stara ženska soočena s tem, da boš ta večer gledal šport na TV, ne bo sedela zraven tebe in jamrala o tem. Šla bo in naredil tisto, kar hoče – navadno nekaj veliko bolj zanimivega. 40 + let stara ženska je samozavestna in dovolj dobro ve kdo je, kaj hoče in koga pozna. Zelo malo žensk te starosti še zanima tvoje mnenje o tem ali naj nekaj počne ali ne. 40 + let stare ženske zaupajo vase. Do sončnega zahoda so lahko povsem fit v operi ali v spodobni restavraciji. Seveda, če presodijo da si to zaslužijo, da se počutijo varno in da so v pravi, nje vredni družbi. So velikodušne s pohvalo, pogosto tudi čeprav si tega drugi ne zaslužijo, saj vedo kako se počutijo nehvaležni. 40 + let stare ženske so dovolj polne sebe, da ti predstavijo svoje prijateljice. Mlajše ženske lahko povsem zatajijo svoje prijateljice, še posebno če so te čedne, kar ne zaupajo svojemu partnerju. Starejša ženska tega ne bo storila, četudi je njena prijateljica privlačna. Ona ve, da je njen partner ne bi nikoli izdal. Sicer bi ga že zamenjala. 40 + let stare ženske imajo strašno intuicijo. Ničesar ni, kar bi jim bilo treba priznati – ker vedo vse o tebi. Svetlo rdeča šminka zgleda na 40 + let starih ženskah super, kar pa ni mogoče reči za mlajše. Če jim zmoreš prezreti nekaj gubic tu in tam, se pokaže, da so pogosto celo veliko lepše kot mlajše. 40 + ženske so iskrene in poštene. V obraz ti povedo če si zver ali ko se obnašaš kot žival. Nikoli ni potrebno ugibati kaj si mislijo o tebi, ker ti to naravnost povedo.

Torej, ja, obstaja veliko razlogov, da občudujem ženske, ki so stare več kot štirideset let.

Na žalost, ne morem reči isto za moške. Prav pogosto je videti poleg pametne, dobro urejene ženske nad štirideset let, opite, plešaste, trebušaste fosile v ponošenih, izrabljenih oblačilih, ki se spremenijo v popolne idiote, ko se pokaže dvajset let stara kolikor toliko joškasta natakarica.

Dame, se opravičujem. Za vse moške, ki radi rekli “zakaj kupiti celo kravo, če lahko dobiš mleko zastonj”, imam novico. Danes 80 odstotkov žensk ne zanima poroka. Zakaj? Ker so doumele, da nima smisla kupiti celotnega prašiča če si zaželiš le klobase.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Humor, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Zabava, iskanje partnerja | Brez komentarjev »

Načela zakonskih in partnerskih odnosov

Objavil pavel dne 27.01.2014

Z ženo sva šla na delavnico za zakonce, ki jo vodi protestantski (binkoštniki) zakonski par na podlagi knjige

Ljubezen in spoštovanje, avtorja dr. Emersona Eggerichsa. Lansko leto sva šla na njegovo predavanje, kjer je sodelovala tudi njegova žena Sarah. Povzema kot Američan zelo učinkovita spoznanja raznih ameriških univerz o navadah in delovanju uspešnih zakoncev, ki delajo poskuse cca 20 let na velikem številu zakonskih parov in objavljajo spoznanja o zakoncih in družinah.

Temelj pa je Sveto pismo . Predvsem stavek, modrost sv. Pavla v Efežanih 5,33, ko naroča  možem, da MORAJO LJUBITI žene, ženam pa naroča, da MORAJO SPOŠTOVATI može.

  1. Rožnata in modra: ne napačna, temveč samo drugačna ( poudari temeljno različnost moškega in ženskega principa)
  2. Beseda sveta (Hollywood, romantika, moda, nečimrnost, posvetnost, mainstream) ali Sveta Božja Beseda ( Holly Word)
  3. Razmerje 80:20
  4. Ne komunikacija, temveč obojestransko razumevanje
  5. Moj odziv je moja odgovornost ( My Response is my Responsibility)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Humor, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Religija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, ZDA, Zabava, Zakonska skupina DiŽ, Zgodovina, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, mediji, novinarji, najljubša Božja Beseda, politika, protestanti, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje, vzgoja samega sebe, čustva | Brez komentarjev »

Papež Frančišek razglasi jezuita Petra Fabra za svetnika

Objavil pavel dne 19.01.2014

Na tem spletu je zahvalna sveta maša v rimski baziliki Jezus ( Santa Gesu), ki jo vodi papež Frančišek pred polno cerkvijo jezuitov iz celega sveta, kjer sta vidna tudi p. Marko Ivan Rupnik ( ki živi in dela trenutno v Rimu) in p. Milan Bizant, ki je že 8 let provincial slovenskih jezuitov.

Sv. maša je zanimiva, ker jo vodi papež Frančišek. Hkrati je vrhunsko petje.

Peter Faber je bil prijatelj sv. Ingnacija Loyolskega in skupaj s Frančiškom Xavierjem ( vsi Španci oz. Katalonci, Baski) eden od ustanoviteljev reda jezuitov okrog leta 1530. Takrat je bila cerkev najbolj izprijena, posvetna, imela je veliko oblasti in denarja, v notranjosti pa je bila gnila, grešna.

Jezuiti so najbolj izobraženi redovniki. Njihov moto je “VSE V VEČJO BOŽJO ČAST”. Sv. Ignacij je videl, da je Cerkev ( občestvo) potrebna temeljite NOTRANJE obnove. Jezuiti so prinesli drugačen odgovor na pokvarjeno Cerkev kot protestanti. Šli so v osebni stik z vsakim vernikom, uvedli duhovne vaje v tišine, ki vsakemu človeku pomagajo vzpostaviti OSEBNI ODNOS Z BOGOM, duhovna rast, osebnostna rast.  Duhovni spremljevalec naj bi spremljal vsakega vernika kot 400 let kasneje psihoterapevt spremlja laične osebe. Bistvo je, da človeku pomaga skozi osebno molitev zgraditi vedno bolj svobodno in odgovorno osebnost. Stalno osebno spreobračanje h Kristusu. Ljudi so šolali, hkrati pa povezovali v velika laična gibanja kot so Marijine kongregacije iz katerih se je razvil SKŽ ali CLC. Bili so papežu vedno na razpolago, zvesti, ponižni ( svetovalci) in so se izogibali svetne časti ( celo jezuitski interni red prepoveduje, da bi bili škofje, kardinali, papeži), zato jih ni bilo nikoli na papeškem mestu ( Frančišek je prvi jezuit na papeškem mestu), in zelo malo na kardinalskih ( pokojna C. M. Martini in Špidlik) ali škofovskih mestih. Sv. Ignacij Loyolski je bil eden prvih psihologov, saj je zelo natančno popisoval svoja čustva in vzroke zanje. Zelo analitično, zelo racionalno.

Drug jezuitski pojem je misijonska INKULTURACIJA. Eden lepših filmov kako jezuiti ustanavljajo misijone pri amazonskih indijancih ogroženih od španskih ( in drugih imperialnih, kolonizatorskih) fevdalcev in roparjev in ljudi učijo duhovno živeti z zgledom je znameniti film The Mission v težkokategorni igralski zasedbi in znano filmsko glasbo Enrica Moriconeja, ki jo pozna vsak.

YouTube slika preogleda

Jezuiti pa imajo danes problem s sinkretizmom ( da v krščansko teologijo vnašajo druga verstva in ideologije; npr. zdravljenje s homeopatijo ali pa da papež oznanja socializem). V Južni Ameriki so nekateri jezuiti pred 40 leti začeli s “teologijo osvoboditve”, kjer so se naslanjali na marksizem. Papež je JP2 to pravilno obsodil. Eden svetovno znanih jezuitov je indijski jezuit p. Anthony De Melo ( vključeval je hinduizem in budizem), ki je napisal ogromno duhovnih knjižic za iščoče ateiste, kjer je povezoval duhovne zgodbice iz različnih verstev. Meni osebno so bile te knjigice zelo spodbudne in so mi pomagale pri spreobrnitvi, zato jih priporočam vsakemu, ki išče smisel življenja in več “začetne” duhovnosti.

Zaradi vrhunske izobrazbe in ekonomske svobode so bili jezuiti vedno zelo nevarni oblastnikom, zato so jih na vrhuncu razsvetljenstva evropski vladarji s posvetnim in oblastnim vplivom na takratnega papeža RAZPUSTILI kot red v 18.stl. Zatekli so se v Rusijo k cesarici Katarini Veliki in ji pomagali pri velikih reformah Rusije. Eden od njih je bil tudi Slovenec Gruber, ki je znan po ljubljanskem Grubarjevem kanalu, ki je pomagal urediti mesto Ljubljana pred poplavami in močvirjem z melioracijo. Drugače pa so jezuiti postavili šolstvo v Sloveniji. Eden od SLO jezuitov je delal kot diplomat za habsburški dvor in odkrival Kitajsko kot diplomat AO. Drugače pa brat slikarja Boža Kosa v Cicibanu dela kot misijonar na Japonskem, Vladimir Kos je univerzitetni profesor na japonski univerzi in znan tudi kot slovenski pesnik. Večina univerz na svetu so jezuitske univerze: recimo na Irskem je znana univerza Trinitiy ( Sveta Trojica), v Washingtonu pa Georgetown, v Rimu pa Gregoriana, kamor gredo vsi jezuitje študirati, tam je študiral tudi klaretinec Branko Cestnik.

Jezuiti imajo vsi poleg večih let pastoralnega in socialnega dela v družbi tudi teološko fakulteto in filozofsko fakulteto, kasneje pa različne doktorate: eden od ameriških jezuitov je doktor jedrske fizike in dela v raziskovalnem inštitutu. Pri nas pa ima dr. M.I. Rupnik doktorat iz slikarstva in je predavatelj na slavni jezuitski rimski univerzi Gregoriani, Peter Lah doktorsko izobrazbo iz komunikologijo, p. Vili Lovše ima doktorat iz duhovnih vaj Loyole na univerzi Toledo, pater Silvo Šinkovec je doktoriral iz psihologije in pater Milan Žust je doktoriral iz pravoslavnih očetov 19. in 20.stl.  stoletja kot so Evdokimov, Berdjajev in Solovjov, pater p. Peter Rožič pa dela doktorat iz politologije v Washingtonu. Pater Vital Vider je na noge postavil delo za zakonce, saj že 60 let vodi zakonske skupine NAJINA POT in zakonske duhovne vaje s čimer pomaga zakoncem, da se več pogovarjajo med seboj o bistvenih stvareh, ter da več molijo oz. se več z Bogom pogovarjajo o zakonskem odnosu in vzgajanju otrok. S tem je postavil močan temelj najmanj tisočim slovenskim družinam. Lani sva bila z ženo pri njem na DV v Stični, pred 6 leti pa na Mirenskem gradu, da ne rečem, da sem jo po 6 mesecih poznavanja odpeljal na pripravo za zakon pred 10 leti.

Doživel sem te starejše jezuite kot viteze, kot osebnostno močno izdelane in sproščene misijonarje in borce: Žužek, Vider, Kokalj, Cerar, ki so si prigarali veliko dostojanstvo. Take avtoritete mora človek srečati v življenju, se z njimi pogovarjati in živeti z njimi. Edini problem je bil, da sem večino doživljal kot hladne, razumske, težje dostopne, malce odtujene. Redko kateri je bolj preprost, sproščen, topel in iskren.

Pred pol leta sem na dolgi bolniški bral čudovito knjigo “Frančiškan v SS”, ki je avtobiografija semeniščnika, ki so ga šolali v retoriki jezuiti, kasneje pa je bil frančiškan. V Hitlerjevi Nemčiji so mlade fante rekrutirali, najboljše pa v SS. A tam je potekala tudi silovita prisila socialističnega ateizma, ki se ji je ta nemški semeniščnik fantastično upiral in jo osmešil na vsakem koraku, čeprav so številni njegovi sobratje duhovniki izginjali v koncentracijskih taboriščih.

Pred enim mesecem pa sem imel spoved in bil na maši za ozdravljenje po težki bolezni v Dravljah pri patru jezuitu Miu Kekiću, ki duhovno spremlja Prenovo v Duhu. Maša je vsak 3. ponedeljek ob 19h.

Z jezuiti sem dobival sledeče kontakte:

najprej s p. Vitalom Vidrom v bližini domačega kraja ko sem kot 22-letnik opravil še birmo, potem z jezuitom  p. Lojzetom Markljem, nato v Dravljah p. Janeza Poljanška, ki je govoril o svetopisemskem Jobu, p.Rupnika sem poslušal dosti kasneje. Kmalu pa sem imel prvega duhovnega spremljevalca v p. Viliju Lovšetu, naslednji pa so zaradi odhoda na študij bili: p. Roblek, p. Bizant, p. Janez Poljanšek ( o politiki nisem z njimi nikoli govoril, ampak o težavah z molitvijo, o težavah v življenju, v odnosih, o sprejemanju sebe). 10 let sem se gradil (oz. me je Bog gradil kot vedno bolj svobodno in razpoložljivo osebnost) v SKŽ ( Skupnost krščanskega življenja), najprej pri Sv. Jakobu v Ljubljani ( tam je p. Kokalj, izjemen humorist), nato pri sv. Roku v Dravljah, nato pri Sv. Jožefu na Poljanah v Lj. Parkrat sem bil tudi na seminarjih za retoriko pri pokojnem p. Mihu Žužku, in na počitnicah v Bohinju. Pri p. Petru Lahu in Socialni akademiji pa na novinarskih delavnicah, kjer nas je tudi odličen snemalec Jože Jagrič učil kako se dela s kamero, znani novinarji pa so nas učili o tehnikah novinarstva.

SLOVENSKI JEZUITI

Sv. maša iz cerkve St. Gesu v Rimu, zahvalna maša jezuitov

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, SJ, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Peter Lah, iskanje partnerja, kardinal C. Martini SJ, p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

100-letnica rojstva svobodnjaka Vitomila Zupana

Objavil pavel dne 19.01.2014

Vitomila Zupana sem odkril v gimnaziji. Morda tako kot večino avtorjev, z obveznim domačim branjem. Prva njegova knjiga je bila zame Menuet za kitaro. Takrat mi je bila odlična knjiga. Možata, lovska, pustolovska, individualistična, nihilistična in humorna. Zaradi nje sem po knjižnicah pobiral vse njegove knjige in jih prebiral. A sem bil razočaran, presežka nisem našel.

Takrat sem bil najstnik. V gimnaziji sem bil zelo zakompleksan, znašel sem se med sošolci, ki so bili uspešnejši od mene, za punce pa sem si postavil PREVISOKE ideale. Bil sem v stalnih hudih prepirih z očetom in slabe ocene in puberteta so dotolkle mojo samozavest. Vitomil me je zbudil iz tega oklepa in me osvobodil. Všeč mi je bil njegov pustolovski, iskren in humoren odnos. Življenje in ljudi je natančno opazoval in ob tem vedno hitro ukrepal po svoje, podjetno, neperfekcionistično, sproščujoče. Tu in zdaj. Uživaj življenje,  igraj se. Po svoje se je imel za nadčloveka, čeprav tega ni jasno zapisal. Spominjal me je na plezalca Klementa Juga v takratni drami Klementov padec. Le da je eden premagoval stene, drugi pa ženske in pustolovščine kot kak James Bond in o tem nadrobno pisal kot lovec o svojih trofejah.

Pred tem sem imel slovenščino rad, predvsem v osnovni šoli. Rad sem prebiral Seliškarja, vso partizansko ( “pravljično”) literaturo, Kersnika, Tavčarja. Nisem pa maral Voranca in Kranjca, ker sta me pogreznila v totalno depresijo. V brezup hlapčevstva. Do soc-realizma sem imel nek nejasen odpor. Vlekel me je v tesnobnost, pasivnost, depresijo. Pri Kosmaču sem celo odkril lepoto jezika. Drugače pa sem v prvih letnikih gimnazije požiral predvsem kriminalne romane Agathe Christie, in ko je slo knjig zmanjkalo, sem bral njene hrvaške prevode.

V OŠ se me je še posebej dotaknila knjiga o indijancih: Sinovi velike medvedke ali nekaj takega.

Pri Vitomilu Zupanu mi je bil všeč njegov iskren odnos do življenja, s polno žlico. V socializmu sem odkril pri njem moško varianto osebnost, ko se je začelo tudi spole ENAČITI v uniseks, enakost spolov, kar sem s svojo občutljivostjo zaznaval, da so moški ratali revčki in ženske možače. Zdaj vem, da je to eden od družbenih eksperimentov in programov v svetu, ki jo dirigira socializem. Sprostili so me njegovi opisi osvajanja žensk. S kakšno naravnostjo, spontanostjo, preprostostjo, humorjem. Nič kompliciranja, idelaiziranja in poveličevanja ženske. Brez cenene romantike. Imel pa je težave s stalnim partnerskim odnosom, dokaj odtujeno je svoje partnerske odnose popisal.

Treniral je boks, ki ga je dojemal po moško, borbeno in častno kot odkrit spopad dveh tekmecev. Rad je igral poker, znal je dobro blefirati. Hotel je zmagovati, kot podjetnik brez podjetja. Imel je veliko nočnega življenja. Sam se je preživljal. Šel celo na ladjo kot mornar. V času WW2 je med prvimi pristopil k OF , a nikoli ni bil fanatik, temveč skeptik. In moral zaradi izdaje že kmalu pobegniti v gozd k partizanom. Tam je ugotavljal strahovite anomalije, slabo vojaško vodenje, slabo organizacijo in vedno večje dušenje osebne svobode s strani komunistov.  Preziral je komuniste in na koncu videl tudi nesmisel partizanstva. Imel je predolg jezik, bil je zelo ciničen do vsake oblasti, zato so se ga komunisti skušali odkrižati, ga ubiti. Po vojni so ga strpali v zapore kot vodilno komunistko Angelo Vode. POLITIČNI ZAPORNIK. Nevaren komunistom. Več let je preživel v samici. Ob tem se spomnim še čudovite knjige METULJ o francoskem kaznenjcu, kriminalcu, ki je celo življenje bežal iz zaporov. Vitomil ni fizično bežal, bežal pa je s pisanjem na male, običajno WC papirčke. Kasneje je izdal knjige.

Vitomil ni iskal presežnega. Bil je cinični nihilist. Zanj je bilo presežnost v potovanjih, v branju, v znanju, v izkušnjah. Kasneje sem se soočil z avtorji kot sta Tolstoj in Dostojevski, ki sta me vpeljala v krščansko duhovnost, skrivnost, smisel življenja. Zato ne vem, če bi ga šel še enkrat brati.

Zagotovo pa avtorji, ki danes pišejo spomine nanj, v velikem loku pozabljajo temeljno rdečo nit pisanja Zupana: iskanje svobode, osebno svobodo, ironičnost in kritičnost do skupin, kolektiva, socializma in komunizma. Zupan je bil INDIVIDUALIST. Do desnice je bil kritičen, ker ni maral meja. Motil ga je Dekalog, 10 pravil. Kasneje, dosti prepozno,  je videl kako strahotno ga je zadušil šele skrajno levičarski komunizem z milijoni pravil, oficirjev ( ki znajo reči samo “pali”) in birokratov.

Imel je nešteto službic in poklicev, tu ni bil stabilen. Se je pa skoraj vsega lotil.

Do Cerkve, vsake vere,  je imel negativen odnos, a to mene takrat pri 20-ih ni motilo, ker sem bil vzgojen v ateistični, komunistični družini in družbi. Dokler sem bil del mainstreama nisem Slovenije dojemal kot totalitarizem, s prvimi upori sistemu pa sem videl psihotičnost  ali psihopatskost večine ljudi v družbi, ki je danes v najhujši točki mojega življenja. Danes bi ga verjetno težje bral. Zdel bi se mi kot tepec, ki ne zna videti realnosti družbe. Za najstnika ( fanta) pa priporočam branje Menueta.

Če danes gledam na njegov odnos do žensk je bil to predvsem vidik lovca uživača, ki je ženske ravno toliko podcenjeval, da jih je lažje lovil za naslado. Kot je svoje odnose z ženo in partnericami ( ne za en seks) popisal, je imel do njih težaven, mučen in odtujen odnos. Všeč mi je bila ta logika, da žensk ni idealiziral, kar je stanje današnje družbe in to tudi v sedanji cerkvi učijo z romantično ljubeznijo. Ko moški ne idealizira žensk, šele takrat lahko igrivo in v polnosti vzpostavlja odnos z žensko in jo po moško osvaja.

Svoboda Zupana pa je na nivoju pubertetnika, razvajenega upornika, stalnega upornika, ki se izogiba vsem družbenim oviram, pravilom. No, Zupan, to zna vsaj utemeljiti. Njegova svoboda ni svoboda za večjo odgovornost. Ni postal nek velik ustvarjalec, velik podjetnik, velik umetnik. Ostal je ujetnik najstniškega upornika. Velik je le po tem, da je bil eden redkih intelektualcev v Sloveniji, ki se je v 20. stl. boril proti neciviliziranosti, proti komunizmu, fašizmu in nacizmu, se pravi proti vsem totalitarnim socializmom. Boril se je častno, kot pravi boksar, a komunističen sistem ga je venomer dotolkel z udarci pod pas ali v hrbet, nečastno, zločinsko. Ne vem, če je Vitomil kdaj dojel, da se je boril doma s psihopati ( komunistični funkcionarji in VOS), ki so se večino vojne skrivali v podzemnih bunkerjih z relativno varnostjo in udobjem in od tam dajali ukaze za smrt cca 16.000 ubitih Slovencev med WW2 ( Drang nach Borgen, mega-zločinski skok komunistov, RDEČIH KHMEROV, na oblast).

Po Menuetu so naredili film Nasvidenje v naslednji vojni, kjer so mu režimski komunisti zelo spremenili scenarij in brisali KLJUČNE kritike režima v scenariju zaradi česar je šel seveda s socialisti v ponovni konflikt.

Zaključek: Vitomil ni bil ne “cerkven”, ne “zahodni”, je bil pa proti komunističen pisatelj. Od cca 3.000 umetnikov in kulturnikov v 20. stl. je bil eden redkih svobodnih gospodov ( Freiherr), saj ni bil na plačilni listi ne komunistov in ne države. Tudi prostituiral se nikoli ni temu socialističnemu režimu, kar dela 99% umetnikov in kulturnikov danes in vseh 70 let.

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/vitomil-zupan-lovec-na-izkusnje.html

http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/stoletnica-vitomila-zupana-skusnjavec-svobode.html

http://www.siol.net/kultura/knjige/2014/01/razstavanacinbitiobstoletnicirojstvavitomila_zupana.aspx

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družba, Film, Humor, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, liberalne reforme ( PRO FREE Market), psihologija; duševnost, umetnost in kultura, vraževerje ali praznoverje, čustva | Brez komentarjev »

Predavanje “Permisivna vzgoja” dr. Zorana Milivojevića za katoliške pedagoge

Objavil pavel dne 11.01.2014

Enourno predavanje za Društvo slovenskih katoliških pedagogov sem našel na strani 24kul.si:

http://24kul.si/video-dr-zoran-milivojevic-o-permisivni-vzgoji

YouTube slika preogleda

Video je izdelala Socialna akademija, ki deluje oz. IZOBRAŽUJE pri sv. Jožefu, jezuitih.

KAR JE PRIJETNO NI NUJNO KORISTNO ali DOBRO. to ve starš, ne ve pa razvajen oz. permisivno “vzgajan” otrok.

KAKO otroku privzgojiti , da dela neprijetne stvari, ki so KORISTNE in DOBRE za otroka.

Vzgoja je stalno gojenje. Če kot vrtnar zanemarim vrt za en teden, ga brutalno preraste plevel. Če zanemarjam otroka ali mu popuščam pri ugodju, bo otrok razvajen ali zanemarjen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, RKC, Slovenija, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zabava, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Zoran Milivojević, duhovna misel, iskanje partnerja, komunikacije, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, pretirano prilagojen otrok, prezaščiten otrok, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, vzgoja samega sebe, zanemarjen otrok, zdravje, zlorabljen otrok, čustva | Brez komentarjev »

Možače so v Sloveniji prevladujoče

Objavil pavel dne 28.06.2011

Fino in nujno je, da se ženske zavzemajo in borijo za spoštovanje žensk in enakopravnost žensk. Prav tako je prav, da se ženska zna izboriti tudi porazdelitev dela in dobro ( enako ali celo boljše plačilo kot moški) plačilo. Hudo pa je, če ženska non stop živi v borbi, s stisnjenimi, tenkimi ustnicami, kamnitim obrazom in postavo dedca z napetimi mišičami, non stop prpipravljenimi na boj za življenje in smrt.

Drugo pa je enakost in borbenost sama po sebi oz. komandantnost.

Po WW2 so ženske postajale vedno bolj možače in feministka je zame možača. Meni veliko pove, da feministka (podmnožica možač), AFŽjevka ( podmnožica) ali možača zelo težko naveže zdrav odnos z zdravim moškim. Velikokrat ostanejo te “ženske” same ali pa z podrejenimi poženščenimi “moškimi”.

Ves čas je v igri pri teh možačah, da one ne bodo tlačan in suženj, ampak gopspodar. Takorej jim med moškimi ostanejo samo še slabiči, poženščeni, brezhrbtenični “moški”.

Iz zgodovine imamo primere: možača Jovanka in hlapček Tito. Pa Pepca Kardelj in revček Edvard. Pa šefica VOSa, množična ubijalka, ki je dala ukaze poboja na tisoče civilov, Zdenka Kidrič in njen revček Boris, ki je le občasno pahoriral na sceni oz. glumil dedca ( še spomenik so naredili po eni takih glumaž). Po intuiciji me Boris Kidrič spominja na Tineta Hribarja. Katerokoli političarko na tranzicijski levici = KGB ( ki je slovenska Die Linke: torej “nekdanji” komunisti, terorirsti in mafija), bi težko uvrstil med ženske z ženstvenostjo, ženske, ki so za moškega dopolnilo in sočnost kot OSEBA. Prav tako bi na levici težko našli moškega, ki ni poženščen. Morda kolerični Tone Rop, a tu bi bilo potrebno pogledati v njegov osebni odnos z bližjimi ženskami, kakšen je v tem odnosu? Ga ni navigirala v senci neka Marjana? Poglejmo samo metroseksualce tipa Borut Pahor in Gregor Golobič, ki več zapravita denarja za videz in kozmetiko kot povprečna ženska, in se trudita ugajati bolj histerično kot kakšna Nina Osenar? Mi lahko med FDVjevci, tovarno možač in poženščenih moških ( kaj tovarno, kolhoz) pomagate poiskati ženstveno žensko in možatega moškega. Tam so glede iskanja svojega spola ljudje pri 30ih do 60ih osebno bolj zmedeni in zgubljeni kot pa povprečen najstnik pri 12-ih letih, ko išče lastnosti svojega spola.

Nikjer nisem zasledil, da je bila Pavla Hočevar ( ta zapis je nastal kot razžirjen komentar na ta članek)  poročena, in če je že bila ali je bil njen mož pomemben človek.

Zdrav odnos med moškim in žensko pa je, da si na različnih področjih poiščeta in pustita voditi drug drugemu in da v odnosu nikoli ne prevladuje borba oz. gospodovanje. Normalno je, da eden vodi, ker dva ne moreta voditi. Normalno je tudi, da je konflikt, da se skregata. Normalno je tudi, da se zmenita, dogovorita. Na vsakem področju življenja je boljši eden od njiju, idealne enakosti ni, razen v sanjarjenjih.

Ni vsaka možača feministka ali AFŽjevka. Možača je tista baba, ki mora ves čas gospodovati, se boriti za nadvlado. AFŽjevke in feminstke hočejo iz tega narediti sistem. Med socialistkami še nisem spoznal ženstvene ženske, lahko je sicer seksi, a je odbijajoča kot oseba. Primer je Nina Osenar, Vesna Godina, Kombinatke, Spomenka Hribar itd. Seveda je žensko treba poznati, čeprev ji že poteze obraza, body language in prvi pristop ( intuicija) pove. So pa določene ženske naučene igrati seksualne vloge podrejenih, revic. Tipičen primer je Spomenka Hribar, ki na prvi pogled zgleda revica, uboga ženička. Ko pa odpre usta pa težko skrije bruhajoče sovraštvo in gospodovalnost.

Ženska z gospodovalnostjo zgublja svojo ženstvenost, moški s hlapčevanjem svojo možatost.

V Sloveniji je težko dobiti ženstveno žensko. Ženske v mlajših letih poskušajo vse živo: od oblek, make-upa, igranja lutkic, nabijanja seksualnosti. A v odnosih so možače. To je bila tudi želja prejšnjega in sedanjega sistema, cilj, ki so ga uspešno uresničili.

In ne, ne zavzemam se, da je ženska lutkica, niti infantilna Lolita, niti podrejena, niti gospodinja možu. Ker vem, da bodo prvi komentarji podtikanja te skrajnosti.

Na to temo so izšle številne knjige, ki so se uprle socialistični ideologiji ENAKOSTI spolov, uniseksu. Ena je bila Moški so z Marsa, ženske z Venere.

Meni sta dve kvalitetni: Boj in ljubezen ( Anselm Gruenn) in Ženska : kraljica in divja ženska ( isti avtor in njegova sestra).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja | Brez komentarjev »

Prava ljubezen je iluzija

Objavil pavel dne 21.07.2010

V Formulah ljubezni obračuna Zoran Milivojević s številnimi predsodki, iluzijami in utopijami, ki si jih ljudje naredimo o LJUBEZNI na podlagi družinskih ali kulturnih vzorcev. Večina teh je skrajno škodljivih.  Zaradi iluzij in utopij je na svetu ogromno nepotrebnega trpljenja, bolečine in duševnih motenj ter psihoz.

Ljubezen predstavljajo kot romantiko, kot zaljubljenost, kot ugodje, kot trpljenje, kot feeling itd. Kdo ima danes korist od Valentinovega, od zaljubljencev, ki najprej žarijo kot muhe enodnevnice in nato še mesece trpijo v podzemlju bolečine?

V osnovi pa je ljubezen konstruktiven odnos do drugega. Ki jo občasno lahko spremljajo čustva in občutki ugodja. Ni pa nujno.

Nekaj podobnega uči tudi krščanstvo o ljubezni. Čeprav zadnja stoletja večino kristjanov podlega profani razlagi ljubezni in erotike, ki je zreducirana na romantiko in zaljubljenost. Na ugodje, na infantilnost in je v nasprotju kar o ljubezni uči Kristus. Problem pojmovanja ljubezni pri katolikih vidim v tem, da ljubezen preveč idealizirajo.  Tako kot zaljubljenci idealizirajo zaljubljenost. Da jo preveč vežejo na občutke in čustva.

Mogoče so malenkost bolj prizemljeni krščanski zakonci in verniki, ki vsako leto na DV v tišini okušajo osebno ljubezen Boga.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Družina, Knjiga, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Slovenija, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Zakonska skupina DiŽ, dr. Zoran Milivojević, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, vraževerje ali praznoverje, čustva | Brez komentarjev »

Razvoj homoseksualnosti

Objavil pavel dne 12.05.2010

Razvoj homoseksualnosti

  • Razvoj homoseksualnosti
Homoseksualnost je star pojav, zdi pa se, da je danes mnogo bolj razširjen kot včasih. Kako nastane? Kako osebe z istospolno usmerjenostjo živijo? Katere so pogoste težave istospolnih parov? Zakaj ni primerno, da bi istospolni pari posvojili otroke? Kdo so homoseksualne osebe, ki niso geji? Prispevek skuša odgovoriti na nekaj osnovnih antropoloških vprašanj.
  • Izvor moške homoseksualnosti
Najprej se ustavimo pri vprašanju izvora homoseksualnosti (Kiely, 1987). Ni še pojasnjeno, da bi homoseksualnost imela biološki (genski) izvor. Pa tudi, če bi to dokazali, ne bi smeli zaključiti, da je homoseksualnost naravni pojav. Kajti, tudi druge psihične težave imajo genske osnove, pa jih zato ne obravnavamo kot ‘normalne’ (npr. določene oblike shizofrenije, depresije, Downov sindrom itd.). Raziskave kažejo, da je psihološki razvoj osebnosti, v katerem se oblikujejo simbolni procesi, ključnega pomena za nastanek istospolne usmerjenosti.

Bieber I. in Bieber T. B. (1979) sta opravila intervju z več kot tisoč homoseksualci in s sto starši, ki imajo homoseksualnega sina. V večini primerov – ne v vseh, je imel sin preveč tesen odnos s svojo materjo, v katerem je bilo tudi nekaj skrite erotične vsebine. Ponavadi so imele matere raje sina kot moža. Hkrati je bil odnos oče – sin težaven in je običajno vseboval prikrit agresiven in tekmovalen značaj. Homoseksualno usmerjeni sinovi, pravi Nicolosi (1991), takole opisujejo svoje očete: oddaljeni, zgubljeni, namrščeni, nezainteresirani, bežeči, zelo kritični, hladni in narcistični, tekmovalni s sinom; notranje ranjeni in imajo vedenjske motnje. Zato je dečku v zgodnjem razvoju pretežko izstopiti iz tesne povezanosti z materjo in ustvariti poistovetenje s svojim očetom. Deček, ki postaja istospolno usmerjen, zapusti otroštvo z globokim strahom in sovraštvom do očeta. Hkrati pa ima močno željo po očetovi sprejetosti in naklonjenosti. Raziskovalca trdita, da deček, ki ga je oče obdajal s toplino in spodbudo, ne bo postal istospolno usmerjen. Dodasta pa še, da otrok, ki je imel agresivnega očeta, ne bo vedno postal istospolno usmerjen. Opozarjata tudi, da dober oče lahko nevtralizira pretesen odnos mati – sin na poti oblikovanja zdrave moškosti. Slab odnos oče – sin pa še okrepi patogenični odnos mati – sin.

Torej, na simbolnem nivoju spolnost predstavlja večplastno resničnost. Po eni strani lahko izraža željo po očetovski naklonjenosti, po drugi pa jezo do iste osebe. Spolna želja ne izraža samo spolne potrebe, ampak na obrambnem (simbolnem) nivoju izraža druge potrebe.

  • Izvor ženske homoseksualnosti
Izvor ženske homoseksualnosti ni bil tako natančno proučevan. Ruth Barnhouse (1977) trdi, da deklice sicer ostajajo poistovetene z materjo, toda kljub temu se morajo v razvoju ločiti od matere v tolikšni meri, da lahko razvijejo svojo lastno identiteto. Deklica mora od matere pridobiti v zadostni meri občutek, da je lepo biti ženska. Istočasno pa mora pridobiti ob očetu dovolj občutka, da je ‘biti ob moškem’ varno. Vsi ti trije razvojni elementi se lahko napačno odvijajo. Lahko se zgodi, da mati ne ‘dovoli’ (nezavedno), da bi hči razvila svojo identiteto. Mati lahko na mnoge načine sporoča, da je biti ženska nesreča in da odnos z moškim prinaša le trpljenje. Če je ob tem oče tudi krut ali trd do deklice, hčerka lahko posploši, da se je moških treba bati. Hči razvije podzavestni strah do moških. Tako hči prevzame nezavedno istospolno usmerjenost, v kateri se izraža želja po varnosti, ki naj bi jo sicer doživljala ob moškem (ker se ga boji, varnost išče pri ženski).
  • Obrambni značaj istospolnih zvez
Istospolna usmerjenost je obrambnega značaja. Tako so trdili Freud, Jung, Adler in drugi. Moberley trdi, da sta deček ali deklica v razvoju trpela neki primanjkljaj v odnosu s strani starša istega spola. Ta primanjkljaj iščeta v istospolnem odnosu v odrasli dobi. Istospolni odnos ne predstavlja samo spolne želje, ampak zadovoljuje skrite potrebe (varnost, naklonjenost, samospoštovanje, obvladovanje, agresivnost ipd.). Ker sta se srečali dve osebi, ki imata isti problem, so takšne zveze zelo drugačne od heteroseksualnih odnosov. V odnosih moški – ženska se srečata dve osebi, ki sta biološko in psihološko različni, zato se dopolnjujeta kot moški in ženska. Ker sta naravno različna, sta si lahko dopolnjujoča (komplementarna), kar je pravi vir veselja in zadovoljstva (občutek harmonije). Pri istospolnih odnosih pa manjka ravno ta resnična komplementarna drugačnost. Istospolni partner postane del podzavestnega obrambnega sistema osebnosti. Zato takšne zveze niso lahke, ker se v duševnosti enega in drugega partnerja ustvarjajo napetosti. Ni redko, da so takšne zveze pogosto odvijajo v ciklih poniževanj in sprave. Odnos se odvija na obrambnem nivoju osebnosti (nevrotično področje), zato ne prinaša stalnosti, trdnosti in gotovosti.

vir Silvo Š. e-UVID

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena, RKC, SJ, Slovenija, Vzgoja, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, psihologija; duševnost, slabo vzgojen otrok | 17 komentarjev »

Zakaj je dr. Slavko Ziherl šel iz psihiatrije v politiko?

Objavil pavel dne 5.05.2010

ZIHERL, zdravnik za seksualne motnje ( impotentnost in frigidnost)

Eden od stavkov, ki je včeraj najmočneje zvenel, je stavek kitajskega psihiatra, h kateremu danes prihajajo 50 in več – letni pacientni, ki so impotentni. Ko jih je vprašal od kdaj so impotentni, so mu odgovorili, da od začetkov kulturne revolucije naprej. Hkrati je povedal, da marsikateri zakonski par tudi 50 let ni imel seksa. Ženske so se zaradi frigidnosti množično ločevale. Komunistični sistemi so imeli tendenco, da izenečijo izgled moškega in ženske, ter da seks namenijo samo za reprodukcijo. Tako kot na drugih področjih so komunistični sistemi USPEŠNO do potankosti ponavljali vse zablode katoliške Cerkve. Danes se  Kitajke bolj ženstveno izražajo z videzom, ter skupaj z moškimi kipijo od seksualnega nagona.

Včeraj zvečer sem na RTV SLO gledal IZVRSTNO!!! kanadsko dokumentarno serijo o sodobni Kitajski. In to o njeni glavni revoluciji, ki se danes sponatano dogaja, ker jo poganja najmočnejša človeška sila: seksualni nagon, poželenje, strast, sla po ugodju in užitku.

.

Socialist MAO in KULTURNA REVOLUCIJA s 70 mio nedolžnih žrtev  ( Tito “le” 1 mio žrtev)

Po Maovi smrti sredi 70-ih let, so šli njegovi nasledniki po poti Friedmana oz. čikaške šole. To je tržne ekonomije. Začeli so plansko gospodarstvo odpirati podjetništvu in svobodnemu trgu. Od takrat jim gospodarstvo zelo hitro in stalno raste. Postali so 2. največja gospodarska sila. Definitivno pa bodo kmalu prva gospodarska sila v 21. stl., saj že danes svet vlečejo iz gospodarske krize. No, edina napake je še ta, da nimajo pravne države, ki je osnovni pogoj klasičnega liberalizma.  Seveda tudi nimajo demokracije, ki je politični liberalizem oz.  svobodni trg političnih idej.

.

POLITIKA ENEGA OTROKA

Kulturna revolucija in prevelika nataliteta ( premalo hrane, preveč lakote) so sprovocirale KP Kitajske, da je uvedla politiko enega otroka. To je pomenilo uvajanje kontracepcije in splavov, s tem pa je ženskam prinesla nehote tudi bolj sproščeno spolnost. Kitajska mentaliteta je kot indijska mentaliteta imela veliko šibkost v tem, da so pari splavljali deklice in na svet dopustili samo fantkom, tako, da je tam nesorazmerno več moških kot žensk.

.

SEKSUALNA REVOLUCIJA UNIČUJE MAO-vo KULTURNO REVOLUCIJO

Ker kar traja in traja ta vodilna vloga komunistične partije, oz. komunistov ki danes dobivajo še % lastniških deležev novo odprtih podjetij, me je res osrečila ta oddaja, ki kaže na razkroj komunistične partije od znotraj.

“Tanki ne morejo prodreti v miljardo kitajskih spalnic”. Šanghai ali Peking imata danes več bordelov in sex shopov kot pa NYC. To kar se je v ZDA in v Zahodni Evropi dogajalo konec 60 in v začetku 70-ih let, se dogaja na Kitajskem v 10-ih letih 21. stl. Najstnice imajo vsak dan novega fanta. Iščejo naj-ljubezen svojega življenja, največjo možno zaljubljenost. Moški množično zahajo v bordele. Večina seksualnih pripomočkov je danes narejena na Kitajskem in tudi večina je tam prodanih. Partnerske veze zelo hitro nastajajo in zelo hitro razpadajo. Množijo se internetni iskalniki partnerjev, po internetnih blogih se oznanja lastno seksualno življenje vključno z ozvočenjem in sliko. Mladi pod 30 let iščejo predvsem zabavo. Množično. Mao SUX. Internet in mladinska subkultura sta dejansko onemogočila komunistično partijo, ki ne more imeti več nadzora nad mlajšimi od 30 let.

.

PURITANCI iz KP Kitajske

Kitajci so bili skrajno puritansko vzgojeni za čas komunizma. Obleke so imeli enake, tako moški kot  ženske. Ženske so morale biti možače, na kratko ustrižene. Bile so enakopravne. Brez ličila, brez poudarjanja ženskosti. Mao, ki je kaznoval poljubljanje na cesti in predzakonski seks s smrtno kaznijo, je sam živel zelo licemerno, hinavsko, dvolično. Tako kot Tito je imel razvratno življenje, na stotine žensk. Baje na noč nekaj 14 -letnih devic skupaj. Medtem, ko miljarde njegovih delavcev ni vedelo o spolnosti nič. Po mesecu poroke ( ko je pare skupaj spravila komunistična partija) so se pari obračali na zdravnike kako naj zanosijo. Ali je dovolj poljub ali je dovolj da zakonca samo naga ležita v postelji drug ob drugemu? Kaj pa če skupaj plavata? Seksualno nepismena družba.

.

KITAJSKI SEKSUALNI ZID

Danes nastaja velik zid med konzervativnimi socialističnimi starci, ki so spolno totalno zafrustrirani in njihovimi otroci, ki so se popolnoma prepustili seksualni revoluciji. Starci se bojijo izgube otrok v smislu preživljanja ostarelih staršev. Narašča AIDS. Zaradi javnih objemov in javnih poljubov se danes  socialistični konzervativni starci množično zgražajo. Zaradi tega od časa do časa oblasti javno kaznujejo prostitutke na cestah. Čeprav redno redkeje, kajti komunističnim uradnikom po svoje ustreza ta seksualna kot ekonomska svoboda, ker dobivajo provizije tako od prostitutk kot od javnih ( uradno masažnih) hiš.  No, od prostituk seveda dobivajo bujne darove tudi v naturalijah. Seveda je po kitajskih komunističnih zakonih  prostitucija še vedno preganjana s smrtno kaznijo.

.

ROMANTIČNA LJUBEZEN ( vraževerje ali praznoverje) , KIČ in ISKANJE NESKONČNEGA UŽITKA

Seveda danes kitajski najstnik išče romantično ljubezen. To je pa druga skrajnost, druga utopija in ideologija. Danes mladi na vsakem koraku praznujejo kič praznike zaljubljenosti in Valentinovega. Užitek  in iskanje užitka je postal edini imperativ ljubezni. Tukaj pa mladi izgubljajo smisel ljubezni, spolnosti in smisel življenja. To je odvisniška in nerodovitna družba. Nerodovitna v smislu kreativnosti, dialoga, družine, skupnosti, razvoja družbe in gospodarstva. Kultura smrti. Izginjajo tisočletne vrednote, ki se umikajo nori želji po užitku, ki je poleg denarja in seksa postal edina vrednota.

EPILOG

Seveda se ne strinjam s skrajnostmi seksualne revolucije, kot se ne strinjam s skrajnostjo puritanske socialistične družbe. Strinajm se, da je več individualizacije, več osrečujoče spolnosti, več ženskosti pri ženskah v nasprotju s socialističnimi tankovskimi možačami. Več moškosti v nasprotju pri  šibkih socialističnih moških. Frigidnih socialističnih žensk in impotentnih socialističnih moških je vedno manj, ker je starcev vedno manj. Za psihiatre spolnosti v avtoritarnem socializmu ni več pravega dela, ker prihaja s tranzicijo permisivni socializem. A očitno bo šla Kitajska v osebni “svobodi” po poti destrukcije, po poti iskanja neskončne užitka in ugodja, po poti Zahoda. Iz zgodovine vemo, da gre množica iz ene skrajnosti  v drugo. Kajti v množici ni najpametnejših, najboljših, najmodrejših. V množici je raja, je trop, je neumnost, so najnižji goni. Mladi se tam izobražujejo množično o seksualnih užitkih, a hkrati postajajo impotentni za partnerski, ljubeči odnos. Kajti seks ni enako ljubezen. In zaljubljenost ni enako ljubezen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Film, Indija, Kitajska, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Milton Friedman, Partnerski odnos, mož & žena, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, gospodarstvo oz. ekonomija, internet, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, komunikacije, liberalne reforme ( PRO FREE Market), motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, razvajen otrok, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »