PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'Mlajši sin' Kategorija

Mulčki na Bledu za čas Velike noči

Objavil pavel dne 21.04.2014

lakota pred izletom, še en sendvič doma

lakota

glavni fotograf in njegov selfie na sprehodu okrog jezera na Bledu

pomlad in sončne trobentice

V Zaki smo spuščali prazne plastične flaške na potočku

na vrtečem se stožcu

3 metre visoko

na igralih: “Oči, daj še bolj močno vrti!”

Ministrant v soboto zvečer pred domačo cerkvijo ( Vigilija, sveče, ogenj, prazen grob: “Kristus je vstal!”)

Kamniške planine spomladi

veličastni oblaki in svetlomodro nebo v spomladanskem vetru

Triglav v sončnem zahodu

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin, najmlajše dete | Brez komentarjev »

Nesočutnost v državno-kolhozniškem vrtcu

Objavil pavel dne 15.03.2014

Danes, ko je pozornost večinskih, socialističnih medijev bolj deležno piskanje opozorila, da je kartica za malico prazna kot pa to, da socialistični birokrati trdokožno psihopatsko odvzamejo 7 malih otrok staršem brez relavantnih strokovnih odločitev in brez osebne odgovornosti, niti kaznovan ni bil nihče, bom povedal svoj primer, kako je bil moj 5 letni sin ZATOLČEN s strani  vzgojiteljice brez sočutja do otroka.

Pred dobrega pol leta sem zbolel za rakom. V tej socialistični državi sem za 5 cm velik tumor moral iskati bolnico, kjer bi bil prej na vrsti, ker je UKC LJ imel za tak primer 3 do 4 mesece čakalnih vrst, kar je kriminal, sploh glede na to, da meni trgajo za zdravstvo 300€ mesečno, kar pomeni, da sem med 10% v vrhu plačnikov ( velikanski del prebivalstva pobere več iz zdravstva kot vanj vplača!, še več pa pokradeta mafija in birokracija). Kasneje pa so objavili, da se kar 70% ljudi skozi te vrste vrine. Kar je tipično socialistično. Skratka te mesece pred operacijo sem imel polno skrbi z organizacijo. Vmes sem obveščal o svoji bolezni najbližje in jih prosil za molitev. Vmes sem padal v depresije, se pobiral, veliko molil, z ženo sva molila, ko so prišli prijatelji, smo molili, družinsko z otroci smo molili. So pač tudi trpljenja in dogodki, ki si jih vernik ne zna razložiti in ko Bog nikoli ali zelo pozno odgovori na ta vprašanja ZAKAJ?  in ALI BOM PREŽIVEL?

Tudi otroci so bili zelo v šoku, najstarejši se je v tem obdobju ponoči celo pokakal v hlače, ostale dva sta lulal v posteljico, bil je to čas izrednih razmer, kot je vojna. Tik pred operacijo mi je sin, star 5 let, ki je najbolj nežen, najbolj občutljiv, najbolj sočuten, najbolj pozoren do staršev in na splošno za sočloveka, rekel: ” Oči, a veš kaj mi je vzgojiteljica rekla: Da ne bo zate molila!” Bil je globoko prizadet. Ženski ni mar za otrokovega očeta. Skušal sem širše videti pa sem otroka vprašal za sosledje dogodkov. Rekel je, da je pravil otrokom, da doma molijo, da bi očka ozdravel. Potem jih je vprašal, če bodo tudi oni molili. Pa so večinoma rekli, da bodo ali so bili tiho. Ker moliti pomeni prositi Boga oz. se z Bogom pogovarjati. Ko pa je vprašal vzgojiteljico, če bo tudi ona molila za njegovega očija, ki ima raka in bo operiran, pa mu je ta zabrusila: ” Ne, jaz pa ne bom molila!” S čimer je otročje, ateistično brutalno spodsekala otroka. To bi lahko rekla odraslemu človeku, ne pa otroku. Tudi če je ateistka, bi lahko rekla drugače: “Veš, jaz ne molim, ker ne verujem v Boga. Bom pa držala pesti ( vraževerje) , da tvoj oči ozdravi.” Ali pa: ” Jaz želim tvojemu očiju, da se pozdravi, da preživi!” Ne pa tista ogroženost, zaradi katere mora odrasel človek kot otrok agresivno zabrusiti NE BOM MOLIL! Kot da to kdo zahteva od kogarkoli v Sloveniji. Kot da smo v srednjem veku. Brez sočutja do otroka, ki mu je molitev za očija pomenila nič več in nič manj kot “dobre želje za očijevo preživetje”. Otrok mi je upravičeno s šokiranostjo v očeh to pravil, kot bi rekel ” VZGOJITELJICA NE ŽELI, DA ŽIVIŠ, HOČE DA UMREŠ!” Zaradi nesubtilnosti in nezmožnosti sočutja, se sprašujem koliko je takih oseb v vrtcu in šolah, ki nimajo niti najmanjše opremeljenosti za delo z ljudmi. So kot macole v vrtcu. Prave “vzgojiteljice”. Koliko je v šolstvu debelokožnih birokratov ( kruti socialistični roboti) in agresivnih politkomisarjev, ki niti pod razno niso primerni za sočutno in vzgojno delo s človekom, otrokom. Jaz jih še za stroj ne bi dal delati, kjer bi cel dan pritiskali samo gumbe START in STOP.

Vzporedno ob tem pa berem, da bo neki Vlado Began, ki na svojih blogih in internetu ves čas preganja in pljuva Cerkev, tožil urednika Družine, ker je njegova pisanja, ki jih je res težko brati v 21.stl. označil, da nimajo stika z realnostjo. V bistvu bi morali verniki tožiti Begana, ali pa bi ga morala kaka psihiatrična komisija pregledati. Danes nihče nima sankcij, če ni prave vere. Noben zaradi tega ni preganjan, tudi službe ne zgubi. Vrtci in šolstvo so množično državni, ene državne religije: socialističnega vraževerja v odrešenje s strani Države.

Kriminalizirati lokalno Cerkev, kjer je 400 duhovnikov, večinoma blizu penzije, kjer 10% ljudi redno obiskuje nedeljske maše in kjer je večina ljudi do Cerkve nestrpno in sovražno nastrojena – je mirno rečeno nesmisel. Prej bi rekel, da mafijske in birokratske strukture plačujejo raznim mainstream medijem in sovražnim pisunom, da Cerkev še bolj močno zatolčejo v kot – kot edinega sovražnika socialističnega mafijsko-birokratskega aparata, ker je ekonomsko svobodnejša od večine ljudi, ki so v službi v državnih kolhozih in morajo paziti kaj govorijo čez oblast.

Nezavedujoč se, da večino duhovnikov (klera) in tudi večino vernikov še kako močno razmišlja socialistično in sovražno do kapitalizma ( v vprašanju gospodarstva) : “Cerkev mora biti revna!”, ” Kapitalizem je enako ali še večje zlo kot komunizem!”, “Cerkvi je treba vzeti zgradbe in zemljo!” ” Cerkev je treba močno obdavčiti!”, Cerkev je največji kapitalist in multinacionalka!”)  in ne vidi alternative, kot jo tudi naša družba ne vidi, ker je socializem mainstream tudi v družbi.

Še to bi dodal: v privatnem zdravstvu v Avstriji in Nemčiji je zdravstveno osebje zelo profesionalno in sočutno, daleč bolj kot v Sloveniji. To sem na svoji koži doživel, prav tako šolstvo in vrtci. Veliko bolj se zavzamejo. Mimogrede: danes prav noben državljan več ne hodi k frizerju v državni kolhoz, ampak k privatniku. Tudi ne v državno-kolhozniško gostilno, ampak v privatno gostilno, kjer so bolj osebni, prijazni, pridni, profesionalni. Prav tako za beljenje ali popravilo stanovanj ne kličemo državnega kolhozniškega podjetja, ampak privatnega obrtnika. Tu v storitvah so slaba podjetja že zdavnaj izmurla, razen v šolstvu in zdravstvu, ki jim politika diktira socialistični monopol.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, RKC, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, Zdravstvo, davki, denar oz. kapital, dobro vzgojen otrok, gospodarstvo oz. ekonomija, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, mediji, novinarji, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, psihološko svetovanje, služba, vraževerje ali praznoverje, zdravje, čustva, šolstvo | 56 komentarjev »

Ti si moj ljubljeni sin! Zelo sem te vesel.

Objavil pavel dne 13.01.2014

http://www.casnik.si/index.php/2014/01/12/ime-mi-je-ljubljeni/

Ena največjih ran osebe kar jih kot otrok lahko dobi, je to, da od mame ali očeta ni sprejet.

Da ga ne želi. Da ga ne mara. Da bi raje videl-a, da ga ni. V TA govori o tem najbolj strupena PREPOVED: NISI VREDEN, DA ŽIVIŠ. Ta je poleg ubijanja otroka tudi najbolj strupena psihološka stvar, ki jo starš otroku naredi. V družbah blagostanja je takih ljudi vedno več, ki častijo lagodje in svoj egoizem močneje kot pa darovanje oz. žrtvovanje za otroka. Ki imajo v sebi prevladujočega otroka. Ki so razvajeni, neodgovorni, “umetniški”, frajerski, bleferski, zabavni, lahkoživi, “čustveni”, “čutni”, kreativni, …. In je njihova želja vedno ali običajno bolj pomembna kot otrokova POTREBA. Tako, da tega je bilo nekoč veliko in danes je zaradi kapitalizma in posledično njegovega velikega blagostanja tega še veliko več. Infantilnih staršev, ki ne znajo in ne zmorejo imeti svojega otroka radi.

Marsikdo se s tako rano zato celo življenje zaganja, da sebi, očetu, mami, drugim, celemu svetu dokazuje DA JE VREDEN, da je dober, da je pameten, da je priden, da je odličen, da je uspešen – nato pa obupa pri nekem porazu, ki je za druge banalen poraz in naredi samomor.

Meni je ta stavek najbolj globoko spreobrnil življenje. Že prej sem poznal vero in dobre stvari Sv. Pisma. Toda ta stavek me je zadel.

Kljub temu poraze še vedno težko prenašam. A počasi ta globoka vera vztraja v meni in blaži velika čustvena nihanja.

Eden najlepših odlomkov zame v Evangeliju.

Marko Rijavec je odlično homilijo pripravil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Mlajši sin, Najini otroci, RKC, Religija, SJ, Slovenija, Starejši sin, TA, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zgodovina, citati, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, najljubša Božja Beseda, najmlajše dete, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, spomin, učenje, zdravje | Brez komentarjev »

Otroci

Objavil pavel dne 30.06.2011

Najstarejši je danes pomeril 20 colsko kolo, a se ni znal peljati z njim kljub mojemu trudu. Problem je, ker ne zmore doseči tal z nogami, pa ravnotežje ima slabo. S poganjalcem se noče voziti. Težaven karakter je, vsako uro ena histerija in jokanje, trmoglavost. Težko ga je karkoli učiti, ker s težavo uboga. Joka riči 5x več kotajmanjši, dojenček. Zaradi pretirane ljubosumnosti in pretepanja srednjega bratca, zaradi histerije in zaradi iskanja pozornosti na negativen način, gremo k otroškemu psihologu reševati situacijo.

Srednji otrok je po parih vožnjah obvladal 20 colsko kolo in to s tremi leti. Ravnotežje ima odlično, saj se že nekaj časa vozi s poganjalcem. Pri drugi vožnji cca 30m, sem ga že spustil za par sekund in ga zgolj občasno za roko prijel, za vsak slučaj, ne da bi m u dajal ravnotežje ali oporo. Včasih čez dan ga damo spat brez plenice, parkrat je bil že ponoči suh. Iz vrtca prinaša dolge pesmice, ki jih venomer s posluhom poje doma. ” Oči, a ne da sva midva prijatelja?!”

Najmlajši že 3 mesece hodi. Sedaj cele noči spi. Veliko pa govori besede: ptiček, ata, mama, oči, ringa raja, muca, kuža.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin, Vzgoja, najmlajše dete, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje | 2 komentarjev »

Cepljenje

Objavil pavel dne 5.01.2010

Malo pred prazniki sem se v skoraj prazni ambulanti cepil pred novo gripo H1N1. Pet dni me je bolela roka in pa ledvice (ali pa nadledvične žleze).

Ta teden pa sem malega fanta cepil, ker je čakal na revakcinacijo, ki sledi obveznemu pregledu pri 1 letu in pol, pa smo se cel december izogibali revakcinaciji zaradi stalnih prehladov, vročin in tudi 10 dnevom Hiconcila. Ni niti zajokal. Res je trpežno bitje.

Taveliki fant je prav tako kot tamali in kot jaz bolehal cel december zaradi raznih prehladov, viroz in končno tudi bakterij. Moram si že zapomniti, da mu Hiconcil za vneto žrelo ne prime, temveč šele močnejši antibiotik. Z obema sem moral dati kri, oba sta dobila antibiotike in oba sta imela vročino okrog 39,5 stopinj, ki sva jo morala z ženo zbijati par dni s pomočjo Calpola.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Najini otroci, najmlajše dete, zdravje | Brez komentarjev »

Učenje govorjenja

Objavil pavel dne 26.11.2009

Mali sine bo vsak čas začel več govoriti. Ker vedno bolj čeblja.Ne spomnim se, a vseeno mislim, da je starejši pri teh mesecih že zelo govoril.

Zadnje pol leta zna komaj deset besed. Najpogostejši sta ATA in MAMA ter pa AMA AMA in AJA AJA. Pozneje je začel imenovati svoje 4 sestrične, predvsem ZALA in HANA. Ter JAN in NEJC.

Zadnje čase poimenuje svojega bratca in mene.

Dolgo časa oponaša že traktor DRRRR, kuža OV OV, kravico MU. Zadnje čase pa že žabo KVA KVA. Od živali poimenuje zgolj leva ( EV). Drugače pa je vsaka poimenovana stvar in vsak stavek samo polglasnik, ki ga tukaj na tipkovnici ne najdem (agh).

Razume pa zelo dobro. Lahko mu rečem osnovne stavke in stori kot mu rečem.

Zadnje dva meseca obožuje, da mu prebiramo slikanice in lažje knjižice. Hkrati pa vsak večer posluša pravljico o volku in sedmih kozličkih, ki  jima moram povedati na vztrajno zahtevanje starejšega otroka.

Še vedno pa imava težave s spanjem, saj ga moram dolgo uspavati, da ga lahko rahlo položim v svojo posteljico v kateri se čez 3 ali 4 ure zbudi in ga potem vzameva v anjino posteljo do jutra. Komaj kakšno noč je že zdržal celo v svoji posteljici.

Pred 14 dnevi sta oba imela 40 stopinj vročine, dala sta kri in dobila tudi antibiotike.

Tamali ima drug teden revakcinacijo.

V vrtec hodita rada. Vsak dan jih pobiram zelo zadovoljna iz vrtca, a kljub vsemu se mi zelo prikleneta, ko mi planeta v objem in se nekaj sekund stiskamo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin | Brez komentarjev »

6cm in 13 tednov

Objavil pavel dne 30.09.2009

Ta teden sva bila z ženo na UZ. Bitje je veliko že 6 cm (glava -trtica). Dobila sva fotko. Ginekologinja je bila izredno komunikativna, prijazna, ustrežljiva – skratka po dolgem eden dobrih zdravnikov. Nekaj časa smo potrebovali, da smo otroka spravili, da se je obrnil in da mu je lahko z UZ pomerila “debelino” nuhalne svetline, ki je bila 1,3 (menda mm), kar pomeni, da je verjetnost Downovega sindroma zelo majhna, a še zmeraj je. Žena je dala še kri, da ji preverijo še verjetnost tega sindroma pri otroku iz hormonov v krvi.

Dete je zelo živahno. Dalo se je lepo videti glavo, obraz, nogice in rokice. Ginekologinja je glede na velikost sklepala, da je bila ovulacija nekaj dni prej. Vpisala je datum zadnje menstruacije, ki je bil 10.7. 2009. Ginekologinja je tudi pogledala možnost spola, ki se pri tej starosti (3 mesece) otroka še ne da zagotoviti, da pa se oceniti. Ker ima dete kar veliko gubo na spodnjem delu trebuha, sklepa ginekologinja, da se bodo razvili spolni organi dečka.

S tavelkim otrokom sem bil nedavno na sistematskem pregledu za triletnike. Velikost je 98 cm, teža 15,6 kg, dal je urin in kri. Poskusil je iz 5m gledati na predmete (ocena vida), zdravnica pediatrinja mu je potegnila kožica iz lulčka, ki gre dostikrat zelo težavno dol. Debatirala sva tudi o kašljanju, ki poteka že 8 mesecev in se za krajši čas pomiri. Naj bi bil vzrok v povečani žrelnici, zato mi je dala napotnico k ORL, ki bo odločal o operativnem posegu. Mali je dostikrat zjutraj hripav, ponoči pa težko diha zaradi povečane žrelnice, ki hkrati vnaša tudi klice v zgornja dihala. Naslednji teden imava spet sistematski pregled, tokrat pri psihologu, ki bo očitno spraševal o samostojnosti otroka, ki gre zvečer še spati s pleničko, čeprav je bil ponoči tudi že suh.

Manjši sin je prebolel prvi teden vrtca, kjer je vsako jutro zajokal, ko sva ga z ženo pustila tam v vrtcu. Baje je parkrat jokal tudi dobro uro ali dve. Kasneje sva uvedla tudi zgodnji zajtrk zgolj zanj. To mu pomaga prebroditi tisto uro do zajtrka v vrtcu. Majhni otroci jokajo zaradi:

  1. lakote
  2. žeje (najpogosteje)
  3. utrujenosti, zaspanosti ( drugi najpogostejši vzrok)
  4. preveč vroče mu je, zebe ga
  5. želje po toplini starša, crkljanju
  6. zobki
  7. prihajajoča bolezen
Sedaj je 5. teden obiskovanja vrtca in je že 4 tedne vse v redu. Ker ga jaz običajno pobiram v vrtcu, sem presenečen te želje po bližini in pogrešanju mene. Otroka sta zelo navezana na mamo. A ko gre mamica na službeno pot, čisto dobro funkcioniramo. Ko ju pridem iskati v vrtec oba pritečeta k meni v objem za par sekund, zelo zelo vesela.

Ima pa starejši sedaj popadke, ko ga mora oblačiti mamica, slačiti mamica, iz avta ga mora dajati mamica, vse mora mamica. A ko sva sama ali nekdo tretji, potem mora vse oči narediti.

Se mi zdi, da mlajši dosti počasneje napreduje pri govorjenju. Medtem, ko s starejšim prepevava pred spanjem pesmice, mlajši zna govoriti samo tri besede pri letu in pol: ” ATA…MAMA …ANA”. Zato pa se dostikrat dere, je bolj agresiven, bolj odločen, manj plašen. Morda sva prvega otroka pri letu in pol preveč trdo prijela na začetku, ko so se pojavljala obdobja trme.

Danes je starejši videti prevečkrat plašen, vase zaprt, malce odmaknjen, umaknjen, manj komunikativen (čeprav je bil prvo leto in pol zelo komunikativen, ekstremno za fanta) in preveč občutljiv, preveč senzibilen, včasih kar malo žalosten, kot kak koker španjel. Mlajši pa je presentljivo v zadnjih 3 tednih postal pri igri bolj samostojen, kar je bila doslej značilnost starejšega sina.

Teh 14 dni je pri nas veliko virusov, prehlad. Najprej starejši otrok in jaz. Ta teden pa še mlajši otrok: kašljanje, prehlad, hripavost, glavobol. Je pa zaenkrat vreme fino, da dopušča, da sta otroka veliko zunaj po vrtcu. Malega otroka še zelo čuvajo v vrtcu in imajo prepoved hoje ven iz sobe, da se baje “navadijo bližine in prostora”, kar mi je bilo zelo težko na začetku sprejeti, saj je v prejšnjem privatnem vrtcu bil cele dneve zunaj od začetka.

Zadnjič smo šli po trgovinah in smo nakupovali čevlje. Tavelik je dobil kvalitetne jesenske čevlje (okrog 45€), ta mali pa športne copate Merell ( okrog 39€), jaz pa sem v Massu vzel tretji par ( neki Mustang jesensko-zimski čevlji, okrog 50€) in tako smo imeli najcenejši par zastonj. Tavelik je dobil v Intersportu se športne copate, saj v vrtcu veliko telovadijo v telovadnici. Te pa so bile kar 40% znižane in so bile pod 17€. Oba z ženo sva prav iskala Merellke, ker je imel tavelik zelo dobre izkušnje s copati za 3 letne čase na dva traka z muckami, hkrati pa imava tudi sama dobre izkušnje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Starejši sin, najmlajše dete | Brez komentarjev »

Tamali je shodil pri enem letu starosti

Objavil pavel dne 5.05.2009

Z njim smo se manj ukvarjali kot s prvim. Vseeno nam je bilo kdaj bo shodil. V bistvu se je varuška več ukvarjala z njim ta zadnji mesec, ko je začel pri njej. Več sta hodila. Tamali je bil bolj buckast kot ta prvi. Dolgo časa je bil že na nogah, toda preveč štorast je bil, da bi shodil. Rad si je pomagal z rokami, se preprijemal za kvač, omare, mize, stole, padal in se pobiral. Očitno rabi otrok najprej poskrbeti za bazo.

Tole je posnetek, ko je bil star 1 leto in en teden.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Najini otroci | Brez komentarjev »

Načini reševanja nespečnosti in zbujanja otroka

Objavil pavel dne 5.05.2009

Večina ljudi pravi, da je dovolj, če otroka vzame mamica in ga podoji. Ali pa, da ga starša vzameta v svojo posteljo.

Glede dojenja seveda funkcionira na začetku, vsaj nama je prvih nekaj mesecev.

Po mojih izkušnjah, smo se naspali samo takrat, ko smo imeli t.i. skupna ležišča.

Glede jemanja otroka v skupno posteljo pa imava ravno obratne izkušnje. Najino izmučenost z nočnimi vstajanji in nošenji sva večkrat končevala na “easy”, da sva otroka vzela k sebi v zakonsko posteljo. Prej ali slej nihče več ni spal.

Z mlajšim imava dosti več težav tako glede spanja, kot oblačenja in tudi glede nemirnosti pri hranjenju. Prav sedaj namreč poje dosti več kot tavelik in se mu je v kilogramih zelo približal. Pri enem letu tehta 12kg, medtem ko starejši tehta 14,7kg. To vem, ker smo se ravno stehtali pred tednom, ker sta dobila oba Hiconcil 250/5 zaradi vnetja ušes in žrela. Skratka mali sedaj samostojno hodi že dva ali tri tedne. Naredi samostojno 3 koreke, 5 korakov in zadnja dva dneva po 10 korakov.

Morda preventiva: otroka čimprej vsak dan vozi z vozičkom vsaj eno uro po kakšnem gozdu. Ali vsaj vikende. To deluje na nekaj mesečnika meditativno. Svež zrak in opazovanje narave. Vsakič, ko sem naredil večjo turo, je zvečer spal kakšno uro dalj v noč.

Druga stvar je dovolj gibanja čez dan in reduciranje daljšega spanja čez dan: manj kot 2 uri. Sedaj, ko že nekaj mesecev hodi ob pomoči rok in oprijemanja, spi 2x po 5 ur ( razen parih dni, ko so mu 3 in 4 poganjale ven in ko je bil virozen). Vmes se še zbudi, zajoka in mu dam piti vodo, naredi par požirkov in se mi mrtvo zaspan vrže na roke v ležečo pozicijo. V 5 minutah je v tako globokem spanju, da ga že lahko položim v posteljico, ne da bi zaznal in zajokal (to je glavni problem uspavanja).

Tretja stvar: 4, 5- in več mesečnega dojenčka naj čimvečkrat ponoči nosi oče. Otrok naj se na mehek način odvadi dojenja ponoči. Le zakaj bi naj ga vedno in povsod TOLAŽILI S HRANO? Ponoči je bila moja žena neučinkovita. mali je vohal njeno mleko in se hotel dojiti. Pri meni se je hitro umiril, čeprav imam tudi jaz joške, le mleka ne. )

Četrta stvar: tisti, ki otroka nosi, se mora znati umiriti, pa čeprav je otrok zahteven. Če je nosilec otroka v sebi jezen, nemiren, prestrašen – bo otrok še nekajkrat bolj. In jasno, da ne bo zaspal.

Zadnje tri tedne pa veliko samostojno hodi, kar mu je izvrsten izziv in užitek. Po 3 korake, po 5 korakov, po 10 korakov. Veliko je na svežem zraku, tako da imamo že 3 tedne celo noč mirno spanje.

Skratka eksperimentiraj in upoštevaj zdravo pamet, ki velja za uspavanje odraslega človeka: red, gibanje, svež zrak, narava, mir, varnost.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin, Vzgoja, vzgoja samega sebe | 3 komentarjev »

Nedeljski družinski sprehod na sv. Katarino in sv. Jakoba nad Medvodami

Objavil pavel dne 6.03.2009

Začelo se je nekako takole. M. in T., ki sta botra najinemu mlajšemu sinu sta okrog 10. febrauarja na zakonski skupini med družabno debato na koncu omenila, da ima 24. naš mali god. Uf, sploh nisem vedel. Si moram zapisati. Pa sem ju še hkrati povabil v četrtek na pozno kosilo, da ne bo samo pijača in prigrizek. Povabil celo družino seveda. Sedaj jih je še 5.

Potem pa sem v četrtek zjutraj dobil SMS, da imajo roditeljski sestanek in da tega še v nedeljo niso vedeli. In je odpadlo. Pa smo se zmenili za nedeljo. Najprej, da gremo na en hribček nad njihovo vasjo. Potem pa je prišla sprememba plana in smo se vozili proti Medvodam, Sori in na Katarino. Tisti dan okrog 12h je bilo zelo vetrovno, to je bil edini problem. Morda drugi problem za njih je bil še ta, da sem bil jaz zelo zaspan, saj sem tri večere zapored študiral preko interneta in lovil roke izpitov. Vsakič do 3 ali 4 zjutraj, plus tega je še mali kmalu parkrat zajokal, tako da sem ga še ene dvakrat po 15 minut uspaval in nosil.

T. in M. sta imela kar dva nahrbtnika, kljub temu pa sem vzel voziček, saj nam je mali zaspal med daljšo vožnjo. Starejši pa se je polulal v avtosedež. Tako, da je bila prva stvar po prispetju preoblačenje. Nasploh je to problem starejšega zadnjih 14 dni, da se vsak dan malce polula, mu uide. Med spanjem pa kaka. In v avtu se tudi hitro polula, hitro pozabi – pa čeprav ne zaspi. Ne vem, morda je bilo hitro, da je pri 22 mesecih sedel na kahlico na morju in začel tako lulati in kakti v kahlico in par tednov kasneje s pomočjo nastavka tudi v stranišče.

Mali (10m)se je hitro zbudil in začel jokati v vozičku, tako da sem ga dal v nahrbtnik, T. pa je prav tako v nahrbtniku nosil najmlajšo hčero Meto, staro okoli 2 leti. Najstarejši sin ( 2 in pol)  je v družbi mamice in starejših punc ( okoli 5 in 7 let) pogumno in pridno hodil. Ne tako kot če gremo sami, ko ga zamoti vsaka stvar in raziskuje in čepi in gleda in ga mi potrpežljivo čakamo.

Po grebenu smo se v blatu in ob pogonejih travnikih premikali proti cerkvi sv. Jakoba. M. je ponižno potiskala Quinny voziček navkreber.

S kom sem se pogovarjal, malo z M. in malo s T. Na koncu vem samo to, da sva se z M. pogovarjala o Jamniku, pa še o okolnih temah, in da sem tako notri padel ,da se nisem spomnil zadnjih 100m poti po kateri sem se kasneje spuščal z vozičkom. Bilo je namreč severno in ledeno, zato je bilo nevarno, da mi spodrsne, da padem in da mi tamal zleti z vozičkom po bregu dol.

Na vrhu smo se malce heceli, predvsem pa jedli. Bilo je kar veliko ljudi. Iz nahrbtnikov smo dali vse kar smo imeli in si delili. Vse smo pjedli in popili. Ker pa je bilo zelo vetrovno, smo v 15 minutah spokali in kljub soncu hitro zapstili vrh hribčka.

Na dnu, pri parkiranih avtomobilih, smo se zmenili da gremo k njim na že skuhano kosilo. V avtu na poti k njim, me je že pošteno zdelovala zaspanost.

V misli so mi prišli Š. iz zakonske skupine, ki junija pričakujejo 6. otroka. Štel sem potem pare: naslednja zakonca imata 5 otrok. Potem imajo 3 pari po 3. otroke, midva imava 2, en par enega in en par nobenega. Za slednje dva je potrebno omeniti, da sta vsaj 10 let mlajša od naju. Isti večer me je tudi naš župnik, ki nas odlično spremlja na  zakonski in daje res dobre povzetke in komentarje, dal na FB, kar je zelo čudilo M. in T.

Po zelo dobrem in obilnem kosilu sem na kavču sede zaspal, kljub pogovarjanju. Otroka sta bila v dobri družbi otrok in nista potrebovala take supporta kot doma. Le starejši se je pokakal v hlače in parkrat polulal, tako, da nam je zmanjkalo rezerve. M. je posodila par punčkastih žab in hlačk, pa še tuširat sta se šla z mamico.

Skratka jaz sem spal in se nisem mogel zbuditi, žena pa je prišla na svoj račun – ker sem jaz dosti bolj zgovoren od nje. Morda je zgledalo čudaško, toda s tem si ne delam problemov, sploh pa ne pred prijatelji. Če sta zamerila, pa tudi prav.

Ja, to je bila zadnja nedelja. To nedeljo pa gremo po 3 mesecih spet k ženini žlahti na drugi konec Slovenije.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin | Brez komentarjev »