PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'Izleti, turistične destinacije' Kategorija

S čolni po zelo dolgočasni vodi reke Save

Objavil pavel dne 8.08.2008

Ko se je pred dopusti zgodila tista strašna nesreča na HE Blanci – kjer je umrlo 13 vaških politikov in raznih funkcionarjev na direktorski poziciji ” komunalno podjetje”- sem bral psihopatske komentarje na raznih forumih, kjer so se rumenkasto zgražali ” a takile nas vodijo”. Seveda so kasneje ti komentarji izginili, saj so bili med žrtvami strankarski voditelji in dobro plačani krajevni funkcionarji iz vsega spektra političnih strank ( SLS, SD, LDS) – medtem ko so forumaši navijači za eno od strank oz. za enega od polov – tukaj pa je župan Kristjan Janc naredil veliko koalicijo in tako so bili v potopljenem čolnu skoraj iz vseh strank- čeprav jaz trdim, da so pri nas vse parlamentarne stranke en in isti socialistični šmorn.

Mene pa je grozilo predvsem to – kako je tanka meja med življenjem in smrtjo. Tista nedolžna guba vode v prelivnem polju za katero ob vseh adrenalinskih užitkih na vodi in ob splošnem nepoznavanju elektraren – sploh pomisliti ne moreš – da je nevarna. Kajti za spuste rek se kar spoznam, saj sem s kajakom prevozil kar desetine km po slovenskih rekah in tudi po Bohinjskem jezeru sem se učil vseh osnovnih veščin – sploh pa eskimotiranja. Bil sem po Savi Bohinjki, po Krki, pa na Savi v Tacnu in navsezadnje tudi po drugod po Savi in seveda na Soči sem se že spustil.

S kajakom smo skakali čez jezove na reki Krki, ki je drugače zelo turistična reka, toda nekatere ovire so med 4 in 2 metri visoke in enkrat me je pri padcu obrnilo in sem se znašel pod slapom. Odpel sem trak in splaval iz čolna, toda tone vode so me držale pod vodo kar dobro minuto ( 5 poizkusov izplavanja), dokler mi ni ostala zadnja taktika, da sem se prepustil. In res me je potem tisti “šibek” tok reke Krke čez par sekund izpljunil iz globine. Takrat me je krepko prestrašilo in popil sem ogromno vode. Pa imam se za dobrega plavalca.

Dosti hujše je na površju zgledalo v Tacnu, kjer sem se pa večkrat hote ali nehote preobrnil v srednjem toku. Da ne rečem v Soči. Da ne rečem koliko raftanja imam za sabo. Tako, da razumem, da so ljudje v tistih čolnih želeli na ekstremno dolgočasni Savi doživeti vsaj drobček adrenalina.

Popolnoma brezpredmetna so pametovanja tistih, ki pravijo: “ja kaj pa so hodili na reko brez čelad in reševalnih jopičev”. Kajti kdorkoli se poglobi v fiziko vode na prelivnem polju – bo vedel – da človeka izpod nekaj ton vode ne reši noben rešilni jopič. Le kaj pa so več dni delali potapljači – kot vlekli trupla točno izpod “slapu” – torej skoraj iz mesta, kjer so se prevrnili in kjer jih je teža vode pritisnila ob dno reke. In jih je pritiskala nekaj dni, nekaj 10 ur.

Sem se pa spominjal kako nas je mulce z gumenjakom nekoč opozarjal ob obrežju reke Mure domačin – da je Mura izredno močna reka in da varljivo na vrhu gladine deluje dolgočasna in počasna. Takrat smo njegova svarila pametno upoštevali.

Ko sem gledal tisti posnetek – je bila tista guba vode v prelivnih poljih res videti “šala mala”. Tudi znanje o HE mi ne bi pomagalo, kajti adrenalinskih izkušenj sem bil iz vode že navajen veliko večjih kot pa tale guba pri HE Blanca ob Sevnici.

V resnici bi lahko kaj več vedel edino Barbarič ( šef gradnje elektraren na Spodnji Savi ( pa ne vem ali je strojnik ali gradbenik – ali sploh ve – kaj se tam dela- ali je zgolj politična lutka)), ki se je eden redkih izognil nesreči – ker so sigurno računali koliko ton vode tam pritisne in ker so iz raznih skic vedeli, da se tam mora moč vode “ubiti” na ta način, da se dva toka med sabo meljeta. Njegova odgovornost je največja. On bi moral s svojim znanjem in strogostjo odvrniti te FDVjevce in DIFovce od nepremišljenosti ob potrojenem pogumu zaradi kolektiva. Drugo pa je – koliko so ga ti družboslovci – ki se imajo za superpametne – čeprav že v 5. razredu osnovne šole niso obvladali matematike – poslušali. To bodo več vedeli kriminalisti – če bodo poslušali GSM pogovore iz posnetkov.

Baje je en gumenjak z ljudmi šel brez problema čez, da pa so se vsi kanuji oz. trši čolni zlomili oz. prevrnili. Še sedaj mi ni jasno – kako se je en ženska iz tistega mlina rešila.

In kaj je potem še grozno: da novinarji pišejo ekstremno neumne naslove ” Sava je vzela 13 življenj”. To je tako neumno in infantilno. Kot da moraš biti za novinarja infantilen bebec, ki vedno išče krivdo za nesrečo nekje drugje. ” Cesta je vzela …”  ” Lastnik lokala XY je kriv za smrt 3 deklet pred lokalom”.

Kdaj bodo ljudje že začeli odgovornost za svoja dejanja prevzemati na svoje rame?

Je tako nepietetno in robato, če bi napisali ” Zaradi nepremišljene kolektivne odločitve je umrlo 13 ljudi”? Pa smo že na drugem polju, ki se mu reče gospodarstvo in družba – kjer se tudi dogajajo veliko bolj nepremišljene, robate, neumne in nore KOLEKTIVNE odločitve.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije, Slovenija | Brez komentarjev »

Hrvaško morje 2008

Objavil pavel dne 8.08.2008

Tokrat smo šli v Dalmacijo in za krajši čas: 3 tedni.

Za studio APT smo plačali nekaj čez 700€

Za AC smo plačali 2x 130 kun. € je bil letos 7,2 kuni, v Sloveniji pa še slabše, 7,15 in na bankah 7,05 kune.

Za trajekt na otok smo plačali okrog 60€ , seveda krat 2.

Naredili smo preko 570km. Tjagrede sta otroka spala celo noč do trajekta. Vozili smo 5 ur in štartali smo od sorodnikov. Ponoči voziti mi je poezija – tak mir, hlad, taka zbranost in spokojnost ob brnenju dizla, zelo malo avtomobilov – povprečno me je eden prehitel na 10 minut. Opazovanje delanja jutra in zoprnost jutranjega sonca, ki je že ob 6h žgalo vročino.

Nazajgrede pa smo šli celo do Zagreba in smo se efektivno vozili 6 ur, + dve uri zaradi dojenja in jokanja malega – postanki.

Prvi večer smo šli jest ven v restavracijo, na ribe. Imeli so salpe, 180 kun.

Drugi dan sem šel z avtom zgodaj v supermarket kakšnih 6 km ven iz naselja. Plačal sem z Eurocardom. Na izpisku mi je kazalo okrog 800 kun. Predvsem sadje, zelenjava, mlečni izdelki in osnovne sestavine za kuho. Potem se dva vozička tovoril 200m ven iz mesta na parkirišče za katerega so hoteli kar 10 kun za uro. Še 2x sem kasneje šel po nakupih. Večinoma sem kupoval sadje, ribe in zelenjavo, kajti kruh smo dobivali v vasici.

Na tržnici sem kasneje kupoval sadje in zelenjavo, pa vsakič še ribe ali školjke za taisti dan in naslednji dan. Ribe in školje sem čistil sam, dostikrat sem tudi sam kuhal, letos smo manj pekli na žaru. Pa tudi ribje juhe iz ugorja nisem kuhal. Velikokrat sem delal rižote in palačinke ( za zajtrk) poleg obveznih rib na olju v koruzni moki.

Dva otroka teh let sta naju letos res utrudila. Bila sva zgolj služabnika. Ko je eden nehal jokati je drugi začel. Sploh večji – ki do rojstva malega sploh ni kaj dosti jokal – je dobil od malega zgled, da se z jokom veliko doseže: zato se je dostikrat cmeril za brezvezna izsiljevanja. Lani je bilo z enim 75% bolj enostavno. Tu pa je bilo od 6h do 24h stalno dirkanje. Dobro, da sta vsaj ponoči dala mir.

Starejšega sva začela na morju navajati na kahlico in šlo mu je zelo dobro. Tu je bil že od jutra pa do večera na terasi – česar si doma v bloku ne moreva privoščiti – saj je cel projekt pešačenje in nošnja otrok iz nekajnadstropnega bloka.  Velikokrat je delal lužice in klobase v kahlico. Zjutraj smo odropotali z dvema vozičkoma okrog pol 10 na plažo, kjer smo bili debelo uro. Doma je sledilo umivanje in kuhanje in nato dolgo uspavanje – imela sva zgolj eno sobo. Ponavadi smo se zbudili okrog pol 5 in po kakšnem kozarcu pijače mahnili brez sončnika in sončnih kap na plažo za debele tri ure. Tam je posebej žena lovila senco, da je lahko malega dojila. Letos je bilo gozda na plaži zelo za vzorec- malo.

Imela sva kar nekaj argumentov zakaj na dolge počitnice na morje:

  1. žena ima spet porodniško
  2. za otroka je morska klima zdrava in minimum za aklimatizacijo ( o tem vem bolj malo ali skoraj nič) je baje najmanj 3 tedne
  3. boljši imunski sistem otrok
  4. več smo lahko skupaj kot doma v bloku
  5. otroka sta več v naravi – kajti za nas je cel projekt iti iz nekaj nadstropnega bloka ven na svež zrak – tukaj pa je otroka ločila zgolj zavesa – saj smo spali ob odprtih oknih in klime nismo vklapljali, ker je bila nepotrebna – čeprav so bili tudi tu komarji nemarno sitni
  6. sprememba okolja in odklop od časopisov, interneta, TV in “Stammt “družbe
  7. želja po počitku, ki pa se za naju razen za ponoči niuresničila
  8. več seksa
Slovenci so tam izvohali PP, ki je veljal 30 ali 35€ na osebo, s tem, da so izvrstno večerjali vsak dan.

Zadnji dan smo vzeli v sosednji gostilni menije po 75 kun. Res se je dobro jedlo.

Predvsem je bilo važno to, da je bila voda ves čas čista. Da smo imeli veliko miru in malo turistov okoli sebe. Vreme je bilo dobro. Parkrat je bila burja. Le enkrat je burja povzročila, da je bila temperatura morja nižja od 17 stopinj. Takrat sem šel 2x za 3 minute v vodo, “da mi je gorela koža”. Drugače pa jebilo morje ves čas prijetno toplo, vsaj 24 stopinj ali pol ure namakanja in ležernega plavanja v vseh položajih. Bilo je sicer nekaj oblačnih in malce bolj vetrovnih dni, ki pa nas niso motili. Tiste dva hladnejša dneve burje smo izkoristili in na otroku obisali 3 mesteca in eno vasico. Sploh ta vasica nama je bila tako pri srcu, da se bomo verjetno drugo leto v njej nastanili za nekaj tednov.

Ta velki se je veliko kopal v morju. 8 dni je jemal antibiotike zaradi angine. Drugače pa je užival v mivkastem delu plaže. Le tako je šel eden od naju lahko za 10 do 15 minut plavati, drugi pa je nosil tamalega in spremljal tavelkega ob vodi.

Čakam še vse bančne izpiske, toda računam da nas je nastanitev, vožnja in hrana ( ki je bila kar 30% držaja kot pri nas: lubenica 5 kun, breskve 20 kun, paradižnik 10 kun, zobatec 140kun, orada in brancin po 80 do 95 kun, klapavice po 20 kun, teletina 90 kun, svinjina in perutnina okrog 45 kun, mleko 6 kun, liter jogurta 11 kun, kruh bavarec po 8 kun/ pol kg, jajca 20 kun itd)  stala vse skupaj do 1400€ kar pomeni, da sva za to porabila oba regresa.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Udeležba na 2. festivalu družin v Postojni

Objavil pavel dne 27.05.2008

Osemnajstega maja, v nedeljo, smo se v rahlem dežju vsi štirje odpravili z avtom proti Postojni. 2. Festival družin se je že nakj ur dogajal. Prva daljša pot z dojenčkom. Zadaj avtosedež na eni strani in na drugi strani lupinca. V kovčku prtljažnika pa še voziček in dežniki. Okoli 11h so po radiju sporočili, da je vedro. Se pravi: ni padavin. Z enomesečnim dojenčkom in skoraj dve leti starim trmastim malčkom se je težko prerivati po lužah in z dežnikom v roki.

Dobro, da sem od lani imel izkušnjo, da je večino prireditev pod šotori in v hotelskih dvoranah Postojne.

Parkirišče ni bilo tako šokantno nabito kot lani, tudi po cestah se niso valile množice družin kot pred 12 leti mladina iz vlaka na letališče, kjer smo pričakali papeža. Ravno med parkiranjem se je močno vlilo, tako da bi kdorkoli pod dežnikom težko suh prišel do prizorišča srečanja družin.

Parkirali smo točno v bližini avtomobila s SG registracijo. Iz katerega je stopil Adi, ko sem iz avta jemal voziček.. Strinjala sva se, da je škoda, da je tako vreme. Med tem, ko sem sestavljal voziček, iskali dežnike in palerine – je Adi že švignil s kitaro po parku mimo parkirišč.

Pred Adijevim nastopom smo iskali prireditev za otroke, neke lutkovne igrice v hotelih. Ni bilo težko. Vprašal sem prvega organizatorja z majico iskreni.net – katerih je bilo okrog 80 – samih prostovoljcev. Eno dekle od njih se je prijazno ponudila sama in nama pomagala nositi voziček z dojenčkom po 20ih stopnicah. Sta se kar matrali z ženo, ker je voziček kar težek. Jaz sem nosil malega za vratom in še velik dežnik, čeprav sem hotel malega zamenjati za voziček z eno od žensk, a je organizatorska vztrajala, da lahko nese voziček. Prišli smo v nabito dvorano, odložili dežnike in palerino in se otresli vlage.

Dva klovna ( ble ženska in črnopolti moški) sta se pred otroki igrala s klobuki, po dvorani je bilo polno balonov. Ta večjega sem imel ves čas za vratom, mali je spal. Kmalu po tem pa je z jokom najavil čas dojenja in žena je šla s štručko v notranjost hotela, kjer so ji za recepcijo ponudili prostor za previjanje in prostor za dojenje v loži hotela. Tam sem srečal Damjano za šankom, ki mi je po svoje zoprna pevka.

Meni je Adi zvezda. Originalen v besedilih in v melodiji. Daleč pred vsemi slovenskimi glasbeniki. V zadnjih letih me navdošujejo še razpadujoča Olivija, Katalena in Boštjan Gombač. S ta večjim sva Adija šla za pol ure poslušati. Zapel je par pesmic in jih šegavo in nevsiljivo vzgojno pokomentiral na svoj šegavo -humorni način. Potem sva Adija žrtvovala za predavanje, ki sem ga namenoma pol ure zamudil. Kot bi vedel, da se bo Darja v uvodu zaplezala.

Tako sva šla z zaspanim otrokom poslušati še psihiatrinjo Darjo Krmelj v zgornji predjamski hotel. Darja je imela super vsebinsko predavanje – le škoda, da je toliko časa porabila za opravičevanja in razne stranpoti. Upam, da ste kaj posneli ali napisali. Ker res je težko za male otroke skrbeti in še zraven poslušati. Nalslov predavanja, ki sta ga s ppt pripravila z možem Tomažem iz podjetja JESEJ, se je imenoval SEMENA prvIH SEDMIH LET ŽIVLJENJA. Govorila je predvsem o zakonitostih otroške razvojno analitične psihoterapije in razvoja otroka. O tem kako se otrok nauči kopiranja raznih vzorcev od staršev. Nekritično kopira, da z lahkoto preživi. Problem pa so napačni originali, ki jih otrok ponavlja nekritično tudi v odrasli dobi. In mu to zelo škodi v odnosih. Ker se odziva kot otrok: črno/belo.

Vmes je še navrgla par opažanj o patologiji slovenskih družin s katerimi se je srečala v svoji 29-letni profesionalni – psihiatrični in psihoterpavetski karieri. Predvsem je poudarila kje je slovenski človek in slovenska družina bolj motena kot so običajno moteni evropejci.

Bistvo predavanja mi je bil stavek: da je za odnose potrebno delati. Da je ta napor težja pot. Da se je težje odločiti in delati na odnosu. Lažje je pobegniti iz odnosa v sanjanje. Lažje je poiskati bližnjice, ki so v osnovi odvisnot, zasvojenost in vodijo v propad človeka, osebnosti, odnosa.

Po predavanju se je še bolj ulilo. Čuki niso bili dovolj velika motivacija. Viroze, neprespana otroka in mokri čevlji pa so nas usmerili do avta in domov. Letos sem imel namen iti poslušati še angleško mediatorko – pa se potem ni izšlo zaradi moje viroze, ki mi je počutje čisto razbila v oslabelost. Fino je, da so organizatorji letos predavnja razbili na več različnih terminov, da niso bili vsi na isti termin, tako kot lani, ko sem pač izbral zgolj Bogdana Žorža.

Res škoda, da je vreme zdesetkalo obiskovalce. Bil sem še presenečen koliko jih je kljub temu bilo. Koliko jih je že bilo lani – če nas je bilo letos okrog 3.000?

Srečal sem par prijateljev in par znancev. Najbolj vesel sem bil duhovnika Lojzeta, ki je duhovni asistent skupnosti iskreni.net. Zdel se mi je kar malce žalosten in odsoten. Nekaj se dogaja z njim. Nekaj žalostnega. Nisem ga vprašal kaj, je bilo premalo časa za tako hitro preveč osebno in iskreno vprašanje. Pozdravila sva se.

Srečal sem tudi prijatelja Sandija s številno družino, ter Aleša in Marijo iz priprave na zakon. Srečali smo tudi družino iz DV patra Vitala Vidra. Neverjetno, kako lahko z določenimi ljudmi po daljšem času tako hitro spet vzpostavimo tako zapljiv in pristen odnos, kot da bi se poslovili včeraj zzvečer.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, Zabava, psihološko svetovanje | Brez komentarjev »

Planica – Tamar – Sleme ( 1820m) – Vršič

Objavil pavel dne 11.10.2007

Včeraj smo imeli s sodelavci frej dan. Šli smo skupaj v hribe. Vodil nas je izkušeni hribolazec I. Kar nekaj časa sem se obotavljal ali grem, kajti zadnje tedne se ne počutim odlično, velikokrat moram zaradi slabega počutja vzeti aspirin, ker me bolita nosna sluznica, žrelo in glava, včasih pa imam bolečine tudi po vseh mišicah, pa še utrujen sem občutno bolj kot ponavadi. Tako sem par dni prej začel piti Ca tablete, pa lizal sem Angal tablete.

Z avtomobilom smo prispeli pod planiške skakalnice ob 9h ( nad. v. okrog 900m). Pot se je začela po lepi dolini v Tamar. Vreme smo imeli megleno, vlažno. Slaba izbira.Grozna se mi je zdela ravna, široka makadam cesta, ki so jo zgradili za velike tovornjake, ki v Planico spomladivozijo sneg, da tekmovanje sploh lahko izpeljejo. Še ne nekaj let nazaj, je bilo potka do Tamarja fantastična.

Področje je poplavno. Kar nakazuje oskubljeno grmovje, drevesa, hkrati pa blatna voda v kotanjah. Nekoč sva tukaj gor lezla v 1m visok sneg s sošolcem. Hotela sva priti na vrh koluarja Jalovca.

Na poti smo še srečali kapelo z mozaiki p. dr. M.I. Rupnika, umetnika in jezuita, ki je dobil Prešernovo nagrado skupaj z odlično pravljičarko S. Makarović, ki pa jo je zaradi izbire Rupnika malenkostno kot tipičen današnji Slovencelj, odklonila. Morda tudi zaradi velikega sovraštva in prezira do katoliške cerkve oz. vernikov, kar pa spet ponazarja njeno pritlikavost in utopljenost v vulgarni mainstream današnje Slovenije. Sovraštvo do religije, rase ali naroda pa je protiustavno, proti človekovim pravicam, predvsem pa je značilnost socialističnega 20.stl.

Potem pa se je že prikazal dom v Tamarju ( dobrih 1000m), kjer smo se kratko ustavili. Dobrih 15 min hoje za ljubljanskega nedeljskega izletnika.

Pot se je kmalu začela počasi dvigovati, glede na prejšnjo skoraj ravno pot. Na desni smo imeli Ponce, pred sabo koluar Jalovca, levo pa se je dvigovalo vznožje Slemena. Na levi strani je bil mogočen vsaj 10 metrski slap.

Pot je počasi zavijala levo, hodili smo po braniku hudournika, na desni so se v velikih skalah bleščali kristalno čisti tolmunčki. Najmanj 15 minut smo se dvigovali ob tem potočku, vedno bolj strmo je bilo, levo nad sabo pa smo imeli mogočno steno iz katere je polzela voda. Nekaj časa smo grizli kolena.

Pot je kmalu urezala strme serpentine. Kmalu smo bili nad skalo, v katero smo se pred kratkim drgnili z levo ramo. Naredili smo velik ovinek v levo. Peščena pot je bila vrezana v travnato pobočje. Potrebno je bilo paziti, saj je bil to najnevarnejši del poti. Na levi strani tako strmo travnato pobočje, da bi bila vsaka napaka usodna. Tako je zgledalo naslednjih 15 minut zelo strme, tokrat v travo vrezane poti. Tu sem naredil katastrofalno napako, da nisem pil. V bistvu bi moral enkrat poskusiti metodo, kjer med takimi hudimi obremenitvami pijem vsake 5 do 10 min po par požirkov. Zakuhal sem.

Naslednje pol ure je bila pot varna, še kar strma in še vedno po travi. Malo je bilo zoprno to, da je bila kar vlažna. Na desni se je odpiralo ogromno melišče. Videli smo nekaj plašnih gamsov. Nad meliščem pa visoke stene in grebeni. Mi smo ob poti srečevali osamela drevesa in večje skale. Pot je čudovito jesenska zaradi raznobarvnih živih barv macesnov. Kako lepo bi bilo, če bi bil jasen dan. Sodelavec je rekel, da naj si ne želim tukaj sonca, ker zelo švasa. Tu sem imel hud boj z vročino. Bil sem čisto premočen od pasu navzgor. Lasje so bili mokri, znoj mi je tekel po obrazu in vratu. Noge težke kot bi spil 2 dc šnopsa. Zunaj pa okrog 5 stopinj. Izčrpan do konca.

Zadnjih 15 minut hoje je potekalo po valovitih pašnikih?, jasah. Sanjsko. Menda je tukaj znana panorama in je bila ena od reklam z deklico z uhajajočim balonom narejena.

Na vrhu smo si vzeli skoraj poluren postanek. Zamenjali smo si premočena oblačila. Odprli vrečke s hrano. Občasno je goste oblake pregrizel žarek sonca in sem pa tja je bila vidna kakšna luknja svetlomodrega neba. Malo je vseeno pihljajo. Mraz je bilo, predvsem zaradi hude vlage. Dobro, da sem imel tako bundo kot kapo.

Ura je bila skoraj 12, ko smo se odpravili dol proti Vršiču (1600m). Hoje okrog 45 minut. V glavnem ravninska hoja z enim blažjim vzpončkom, potem pa zadnjih 15 minut dokaj normalen spust po peščeni in kamniti poti. Okrog čudovito ruševje. Zelo družinski tip sprehoda. Srečali smo v glavnem starejše nemške in avstrijske pare, vmes pa odcepno pot, baje do Jalovca.

Na Vršiču smo bili ob 13h. Tam nas je čakal prevoz. Ne spomnim se koliko seprentin v jesenskih zlato-rjavih in oranžno -rdečih barvah nas je spremljalo dol tistih 11km do Kranjske gore. Mislim da okrog 20. Vmes sem iskal v stenah gore x Ajdovsko deklico, pa sem opazil neke druge obraze, samo tega ne. Če bi šli družinsko, bi segotovo ustavili pri novi, čudoviti, ruski kapelici, ki je na sredini poti na Vršič. Vršič mi je bil zmeraj tako lep. Enkrat sem kot srednješolec v enem dnevu prevozil Kranjska Gora -Vršič in soško dolino, ter se čez Kladje vrnil domov. Pred leti pa sem si za pripravo na pol-maraton izbral tek iz Kranjske Gore na Vršič. Tek navzgor mi je bil za razliko od ravninskega bolj muka kot užitek.

Bolela me je glava. Zelo! Bolela me je tudi sluznica žrela in nosu. Vse sem popil, kar sem imel v nahrbtniku. En liter. Kolega mi je rekel, da očitno premalo pijem in imam zato pregosto kri. Polno svinjarije v njej. Pri postanku na poti, mi je kolegica dala lekadol, ki pa ni pomagal. Kasneje sem doma vzel še aspirin, ki mi vedno prime. Ob 15h sem šel k varuški po tamalga. Vedno je tako vesel, ko pridemo.

Proti večeru smo šli z družino v kitajsko restavracijo, ki si jo je žena zelo zaželela. Mali je užival v hranjenju s kalčki ( solata). Vmes sem skočil še vvideoteko, kjer sem 2 x Hi8 videokaseti o rojstvu malega dal za 13€ presneti na DVD.

Nato sem doma vzel še močnejše zdravilo proti glavobolu: Analgan. Za urico sem šel pogledat predstavitev Peterleta. Tam sem pojedel golaž ( piva si nisem upal) in se srečal s prijatelji in kolegi. Na račun so prišli klošarji. Atomik Harmonik, Kingstoni z meni zoprnim pevcem, nato pa prihod ( dober MKT) Peterleta skozi množico in zelo dobra izvedba govora. V živo je daleč boljši, izvrsten, kot pa po TV, kjer je medel. Vsebinsko je bil govor je standarden, on bi rekel “sredinski”, ja bi rekel “zelo levičarski”. Zakaj mora biti danes toliko levičarskega populizma? Med Kučanom in Haiderjem ni večje vsebinske razlike v nagovarjanju socialističnih volilcev. Sprašujem se kolik % desnih volilcev bo izgubil, ker mora tako socialistično nagovarjati večino volilcev.

Skratka, čudovita družinska pot ( razen nevarnega odseka, ki traja 15 min). Sploh, če izberemo lepo vreme v jeseni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Izlet na Krvavec

Objavil pavel dne 28.08.2007

Zadnjo nedeljo smo se bolj pozno spravili ven. Žena je zadnje čase utrujena, pa tudi mali je dobro spal popoldan. Po kosilu sem ju spravil v avto in smo že drveli proti Cerkljam na Gorenjskem in potem proti Ambrožu.

Od Ambroža naprej smo po gorski cesti šli do rampe in še mimo nje na veliko parkirišče. Tamalega sva dala v nahrbtnik, vzela pohodne palice in s pomočjo trekking obutve zagazila v makadamsko cesto do gostilne Rozika ob zgornji postaji gondole. Ambient in pot sta fantastična, če ne bi vsake deset sekund prismrdel kak avto. Hodili smo 30 minut in se vmes celo umikali avtobusu, motokrosistu in 4-kolesniku, ki so zadnje čase moderni. Bedno.

Pri Roziki sem jo vrezal direktno preko pobočja na Tiho dolino, kajti po cestah po Krvavcu so ves čas vozili avtomobili do hotela na vrhu. V Tihi dolini je malo pihljalo. Šema, nisem imel majice za preobleči, hrbet pa moker. Tam smo malo počakali. Popili, pojedli. Razgled je bil super. Mali je malo hodil naokoli in se igral s kamenčki. Bili smo dovolj umaknjeni od ceste, da nas avtomobili ” ljubljančanov” niso jezili. Sranje je, da se umakneš v naravo kamor pridejo smetiti na vse načine tudi malomeščani.Pol ure smo počili, se naužili pogledov na Zvoh, Krvavec, Kočno, Grintavec, Velika planina in Storžič. Od Tihe doline smo zagrizli naravnost gor proti hotelu. Upal sem na kislo mleko in žgance, ki ga je zmanjkalo. Tam smo potem jedli. Še prej smo bili malo na tesnem, ker bankomat kartic ne jemljejo. Zbirala sva drobiž, vsak evro v kakšnem žepu je prišel prav. Spomnil sem se na otroška leta, ko je mama po očetovih žepih v hlačah iskala dinarje, da sva z bratom lahko šla v trgovino po kruh.

Kislega mleka niso imela, jedli pa smo joto in žgance in se sončili v ležalnikih. Super. Gledali smo jadralne avione, številne padalce. Mali je tacal po terasi, skozi ograje je gledal in poslušal kravice. Le občasno sva morala teči za njim, ko jo je brisal naravnost proti zanj preveč dvignjenem robu terase.

Le zakaj v neskončost ponavlja le tisto kar je zanj nevarno in kar mu rečeva NE! ?

Kako bova uspela to rešiti? Ne vem še. Me pa malo muči.

Ob pol osmih smo jo mahnili direktno dol proti hotelom, kjer se začneta “krožnička” žičnici. Mali je bil simpatičen. Ves čas sva se igrala “I” in “A”. Enkrat je on govoril zaporedja, drugič sva govorila izmenično. Malo so mi klecale noge.

Od tam ( hoteli, koče) pa proti Planini jezera, kjer je blizu avto parkirišče.

Krvavec je znan po vetru, močnem vetru. Ki začne pihati okrog poldneva. Močno pa piha ob vsaki spremembi vremena, ko v dolini še ničesar ni čutiti. Seveda smo bil ” čehi” saj smo bili nepopolno oblčene, brez vetrovk, le mali je bil dobro napravljen. Smo pa neke ” čehe” videli, ki so šli na Krvavec v sandalah in natikačih. Pred sabo so imeli vozičke z dojenčki. Malec tvegano.

Veter na Krvavcu pozno popoldne pojenja ( ob lepem vremenu). Naslednjič bomo zavili desno in se povpeli mimo ostalih planšarij na vrh “krožničkov”. Res je, da tam ni veliko sence in na vrhu koče, toda je vsaj bolj čist zrak in manj avtomobilov in motoristov. To nedeljo sem imel občutek, da se je v naravo odpeljalo z avtomobilom “pol ljubljane”. Potem stopijo iz avtomobila, fotografirajo, spijejo pir in se pripeljejo nazaj v Ljubljano.

Ves čas na Krvavec vozi gondola. Vprašanje, če ni ceneje, sigurno pa je bolj ekološko, vzeti raje gondolo kot avto. Nekaj podobnega je tudi Velika planina in pa Vogel.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Izlet v Cerkljanske hribe

Objavil pavel dne 25.08.2007

Rojstni dan znancev smo praznovali v okolici Cerknega, kjer imajo znanci vikend. Približno eno leto starejši otrok je praznoval drugi rojstni dan. Okrog 2h popoldan smo se odpravili skozi Škofjo Loko, v Poljansko dolino, mimo Poljan, Gorenje vasi, Trebije proti prelazu Kladje. Brinje. Proti Cerknu.

Poleg žara, pijače, torte, igrač in fotoaparatov, smo si starejši šli ogledati italijansko vojašnico iz leta 35, ki je vkopana v zemlji, potem pa po cesti proti Ermanovcu, kjer so čudovite makadamske ceste z lepimi razgledi proti Blegošu, proti Idriji in Cerknu. Le Porezna nisem videl. Eden od prisotnih je razlagal, kako tu vsako jutro teče, pozimi pa bo pripeljal motorne sani s katerimi bo drvel po teh praznih zasneženih cestah.

Med vožnjo na Kladje je pred mano počasi vozil avtomobil s prikolico na kateri je imel kros motor. Kasneje smo motokrosista večkrat slišali drveti po teh zapuščenih cestah ob katerih na vsake toliko časa najdeš kakšen zanemarjen vikend.

Področje z gorskimi cestami na višini okrog 900m je zelo zanimivo za sprehode z vozičkom, z nahrbtnikom ali celo z trekking kolesi. Ob poti so gozdovi, jase, senožeti. Od tu se odpirajo poti na Ermanovec, v Hotavlje, v Cerkno, na Kaldje, na smučišče Črni vrh, proti Poreznu in Blegošu. Mimo gre Via Alpina, ki je zabeležena na italijanskem web page-u. Zelo blizu je šla meja med prvo Jugoslavijo in fašistično Italijo. Na eni strani italijanske ceste in kasarne, na drugi strani utrdbena linija generala Rupnika.

Domov smo se odpeljali ob 8:15 in prišl okrog 9h zvečer.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Izleti po Lošinju in Cresu

Objavil pavel dne 29.07.2007

Letos smo bili na morju cel mesec. Te čudovite, čarobne fotke iz Lošinja tukaj dodajam. Naaredila jih je umetnica Darja.

Prvič zaradi zdravja ( dobra klima za dihala), drugič zaradi boljše imunske odpornosti. Obakrat je dobro biti vsaj 3 do 4. tedne v drugem klimatskem okolišu. Slišal sem, da astmatiki iz Lošinja hodijo na Pokljuko. Hkrati sem slišal od določenih staršev, da njihovi otroci, ki so po 2 meseca na morju čez leto niso nikoli bolni.

Lošinj je večinoma italijanski in slovenski. Nekoč je bil dunajski oz. avstroogrski. Tukaj je aristokracija postavljala veličastne vile ob morju. Hkrati pa so urejali po otoku 10 km poti ob morju. Otok je poraščen z bori. To mu daje bolj blago, vlažno klimo v pripekajoči klimi. Najhujši mesec je julij. Najprimernejši za bolnike pa so jesenski in pomladanski meseci. Morje je ponavadi poleti dokaj hladno, okrog 22 do 24 stopinj, čeprav je zadnja leta tudi 5 stopnj toplejše.

Danes je na Lošinju okrog 10 km zabetonirane, 1 m široke poti okrog otoka, ob plaži na eni strani in na drugi borov gozd. Pozimi okrog božiča smo z vozičkom vsak dan naredili 10 km. Takrat sva iskala primerne plaže in APT. Drugače pa so ponekje tako dobre nove betonske poti, da je mogoče rolanje. A v večini ne, omogoča kolo, voziček in brezskrbno hojo. Vreme se nam je samo 2x pokavarilo. Po dolgem vročinskem udaru je prišel ciklon in enourne padavine, ter tridnevna oblačnost. Prvi teden v avgustu pa se je morje v Čikatu ohladilo na 21 stopinj.

Lošinj je otok na katerega pride počitnikovat ogromno družin z majhnimi otroci. Mi smo v tem času navezovali stike s številnimi družinami, predvsem slovenskimi, hrvaškimi in italijanskimi.

Imeli smo tudi izlete. Večkrat smo šli v Veli Lošinj z vozičkom pa potem na Rovensko. Pa na drugo stran v Čikat. Zvečr smo šli za kakšno uro na riviero v Mali Lošinj. V sredi termina pa smo šli za dva dni v Zaglav pred Martinšico, kjer je voda bolj hladna, plaža bolj odprta, pretočna, peščena. Šli smo tudi v Nerezine, kjer nam ni bilo všeč zaradi kalne vode in številnega motornega prometa komaj nekaj metrov od plaže.

Bili smo v zalivu Sv. Martina, APT oz. studio za dve osebi pa smo imeli v Zagazinjinah ( to je del Lošinja na popolnoma nasprotni strani Čikata; če gremo od Čikata proti Malem Lošinju in nato naprej, pridemo v Zagazinjine). Tam je delček skalnatega zaliva tudi peščen zalivček, kjer so se običajno igrali in plavali malčki in dojenčki. Ob zalivu je gozd, tako da smo lahko cel dan počivali v senci. Midva sva lahko iz skale skočila v vodo. Za plavanje sva se morala menjavati. Eden je pazil na tamalega, drugi je šel v vod za pol ure ali 45 min. Do plaže smo imeli iz APT 5 minut oz. 200m. Ponavadi sem preplaval km ali dva, predvsem hrbtno v teh 40 minutah. Povprečno mi je uspelo iti v vodo 4x na dan. Enkrat ob oblačnem vremenu smo obhodili cel malilošinjski zaliv, ki zgleda kot koralni otok, ki ima v sredi jezerce, okrog pa kopno. Šli mimo podrte vojašnice in nato pri Boka Falsi proti kampu v Čikatu do hotelov Vespera in Aurora.

Nek večer sem zvedel, da na jazz festivalu, ki je trajal tri dni zvečer igrajo tudi salso, skupina Cubismo. Žena in mali sta šla spat ( ženo ta muzika ne zanima toliko kot mene), jaz pa na festival, kjer se je plesalo do 3h zjutraj.

Na Lošinju je fino, ker je poleg malih trgovinic in ponudnikov sadja tudi zelo konkurenčen hipermarket z imenom Konzum, kjer se da dobiti hrano ( predvsem zelenjavo, sadje) z dokaj normalnimi cenami. Kajti na Hrvaškem je trgovina zelo zmonopolizirana, zato so dvojne ali trojne cene.

Večinoma smo kuhali ribe ( orade, brancini, plavice, tune, veliki lignji, školjke, ribja juha iz ugorja in škarpene, sardelice), parkrat pa smo jedli na žaru in 4x smo jedli creskega jagenčka, ki je bil odličen, tako v pečici pečen kot v juhi. Zunaj ( v restavraciji) nismo niti enkrat jedli, parkrat pa smo večerje napravili skupaj z drugimi družinami, s katerimi smo se spoznali tukaj. Na Cresu moram priporočiti še obisk kraja Lubenice. Tam se je potrebno spustiti ene 700m do plaže, približno uro hoje. Je pa bolje take izlete po vonjav polnem Cresu opravljati na prvomajskih počitnicah kot sredi poletja. Isto na goro Osojščico.

Zvečer smo lahko videli Pag z Novaljo, Rab, Ilovik, Susak, Silbo in Punta Križo, ki pa je nismo obiskali.

Edina razlika je, da smo se mmorali prilagoditi plaži za tamalega, drugače bi poiskala bolj obljudeno lažo, kjer je manj hrupa, posvetnosti in materialističnega razkazovanja malomeščanov, kar me moti podobno kot MačkaMurija, ki je o tem pisal na blogu.

Vse je bilo optimalno dobro, ene stvari celo presenetljivo odlične. Edina napaka, ki sem jo zelo obžaloval je bila, da sem prinesel samo 20% potrebne gotovine, tako, da sem moral potem še 8x na bankomat zaradi limite na TRR . Vedno mi je zoprno nositi s seboj veliko gotovine, a to me je tukaj stalo vsaj 30€ provizije za dvige.

Pa še to: pametno je iti preko Krka na Cres. Od tam je po delu Cresa in po Lošinju več ali manj čisto nova cesta. Iz Slovenije potrebujemo kakšne 4 ure vožnje s trajektom, čeprav je razdalja 240 km do LJ ( Postojna – Ilirska Bistrica – Jelšane -AC Rijeka – obvoznica Rijeke – Krk ( most) – Valibska ( trajekt do Marega) – Osor – Lošinj).

Kampov je veliko, APT in hotelov tudi. Nekateri so odprti tudi pozimi. Le da je veliko hotelov socialistično zelo zanemarjenih.

Pred leti so okrog teh otokov biologi našli posebno vrsto delfinov. Na tem tudi temelji enodnevni barkarski turizem, da ljudem prikažejo jato delfinov. S prostovoljnim delom so postavili muzej delfinom na Velem Lošinju, kjer je tudi bolnica za astmatične, psoriazne in druge alergijske bolezni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Morje – roba za en mesec ( APT)

Objavil pavel dne 6.07.2007

Morje – roba za en mesec ( APT)


glavna stvar je denar, cash, 1500€ ( drugače so izgube pri menjavi, dvig preko bankomata pa te stane skoraj 3€

  1. blazine za posteljo rjuhe, odeje,
  2. napihljivi blazini za plažo
  3. senčni šotorček za otroka
  4. senčna marela in podstavek
  5. čoln= bazenček, voziček
  6. kolo + sedež za kolo
  7. autan + mreža za komarje
  8. kreme za sončenje
  9. klobuk, kapa, sončne očala
  10. kopalke + brisače
  11. zdravila: astmanex, ventolin, aspirin, nalgen, mazilo Finestil za pike insektov, mreže in risalne žebljičke za okna proti komarjem
  12. prenosni računalnik + fotoaparat
  13. knjige
  14. ležalni stol?
  15. makaroni, špageti
  16. voda, mleko, sokovi
  17. paradižnik, paprika, buče, kumare
  18. jabolka, nektarine, banane, lešniki
  19. začimbe: bazilika, rožmarin
  20. čaji, kava
  21. 1x dolge hlače, trenirke, vetrovka, pulover,
  22. T-shirti, kratke hlače
  23. nogavice, gate, teniske, sandale, natikači, neopren čevlji za v morje
  24. pumpa za blazine
  25. montiraj prtljažnik, nosilec za kolo in kovček
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije, zdravje | Brez komentarjev »