PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'Izleti, turistične destinacije' Kategorija

Vstajenje; pesnik Milan Debeljak

Objavil pavel dne 20.04.2014

VSTAJANJE

.

Kar so učenci pripovedovali

.

in Cerkev že dva tisoč let uči,

. kar smo v teh dneh že nekajkrat prebrali

. iz Božjih knjig, nam zdaj povej še Ti:

.

.

kaj storil si, da so se razmajáli

. okovi groba, kamor bil si ujet,

. kako so se vojaki razbežali,

. ko Tvoja moč je spet objela svet,

.

.

kako si v luči svoje slave gledal

. na sveto mesto, križe in ljudi,

. kako in kje si Mamici povedal,

. da njen ubogi Sin že spet živi.

.

Velika noč! S Teboj se veselimo.

. Pripoveduj! V izpraznjen grob strmimo …

.

.

pesnik in kmet Milan Debeljak, prijatelj iz SSKŽ, ki je z ženo Veroniko ( ob njunih 4 otrocih in težkem delu na kmetiji požrtvovalno)  posvojil novorojenčka ( ki sta ga zavrgla starša, ker je bil invalid) – danes slavnega plavalca Darka Đurića, predvsem simpatičnega mladeniča, ki je bil že nekoč zelo preprost in simpatičen deček. Ta zgodba me je takrat šokirala, še bolj vedrina dečka starega okrog 4 let, ko sem ga prvič spoznal. Pri Milanu po romanju SSKŽ na Brezje vsako leto igramo nogomet na travniku ob njegovi kmetiji, imamo piknik, se pogovarjamo s prijatelji iz SSKŽ in preživimo lepo popoldne.

Pa še ena:

M 28

Ko ljubim vse, kar si položil vanjo,

ko sem hvaležen ji za lepe dni,

ko srečen sem, če sem prijeten zanjo,

ko strah me je, če ona strah trpi,

ko vleče k njej me, kadar sva narazen,

ko mi je lepa, kot bila je prej,

ko všeč mi je vsak, kdor je z njo prijazen,

ko mir je v meni, če lepo je v njej,

ko se mi z vsem, kar dela, prav obrača,

ko ljubim jo srčnó in rad sem z njo,

ko v vsem, kar je, mi je tako domača,

da v tem, kar ni, sprejemam jo lahko,

je to že skoraj to, kar čutiš Ti

do nje, do mene in do vseh ljudi.

vir Plameni SSKŽ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Izleti, turistične destinacije, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, RKC, SJ, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, podjetništvo oz. mikroekonomija, sposoben odgovorno in stanovitno DELATI in LJUBITI, umetnost in kultura, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Teize, Nada te turbe solo Dios basta

Objavil pavel dne 18.12.2013

Če pogledam v življenju nazaj, je bilo veliko lepih trenutkov. Veliko Lepote, ki me je ganila v dno srca.

Med drugim sem bil na novoletnem srečanju v Muenchnu in Wroclawu, kasneje pa še poleti v bližini Lyona, v burgundski vasici, kjer je pokojni pater Roger ustanovil teizejsko skupnost.

Sveta  Tereza Avilska ( mistikinja)  je napisala

” Nič me ne moti,

nič ne vznemirja,

saj dovolj mi je Bog!”

Nada te turbe,

nada te espante ( nič mi ne jemlje upanja)

solo Dios Basta!

Ko je cela dvorana pela tak stavek 20x ali 40x v 10 minutah, je lepota glasbe in duhovna globina stavka zapekla CD v srcu.

Obisk Teizeja priporočam vsem iskalcem in tistim, ki verjamejo v presežnost, pa so starejši recimo od 16 let. Tudi družinam. Posebej pa najstnikom.

Pater Roger je izhajal iz grozot WW2, zato se je zavedal, da bo samo duhovno bogat evropski človek zmožen presegati novo-stare ideologije, ki izhajajo iz idealizmov vraževerja. Želel je več svobode in več vere v Evropi.

YouTube slika preogleda

http://www.youtube.com/watch?v=HMiyHknj3Rg

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Družba, Glasba, Izleti, turistične destinacije, Jaz sem... ali biti ali imeti?, RKC, Religija, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, duhovna misel, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, pravoslavni kristjani, protestanti, psihologija; duševnost, turizem, umetnost in kultura, učenje, vraževerje ali praznoverje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Čistilna akcija: OČISITIMO Slovenijo!

Objavil pavel dne 18.04.2010

MEŠČANI BREZ ŠKORNJEV

Včeraj sem šel tri ure v prostovoljno akcijo pobirati smeti. Prišel sem na zbirno mesto, dobil sem rokavici in dve vreči: svetlo modro in črno. V modro sem dajal plastiko in konzerve – a ker je bil pogoj, da so ti odpadki dokaj čisti (neblatni), je bila ta vreča na koncu precej prazna. Medtem pa sem v treh urah in 5km prečesavanja travnikov in gozda v strelcih napolnil črno vrečo (vsa ostala umazanija) z okrog 10 kg. Številni ljudje so bili oblečeni kot za jogging ali za tenis, redko kdo je imel škornje. Tudi jaz nisem imel škornjev, zato sem bil ves čas do kolen moker zaradi visoke rosne trave. Sem bil pa vpadljiv v svojih 20 let starih trenirkah, ki so bile od malanja popacane z različnimi barvami.

Še v četrtek smo se na zakonski skupini proti koncu začeli energično pogovarjati o Cerkvi in ekologiji. Ena mlajših je trdila, da “Cerkev ne naredi nič na tem področju”. Župnik, ki nas v glavnem zelo obzirno spremlja pri pogovorih pa jo je matiral s humorjem: ” To za to praviš, ker ne hodiš na ure verouka, ki ga imam.” Kasneje je to utemeljil s tem, da je današnjim ljudem najlažje s pomočjo ekologije pokazati kako en človek s svojimi neodgovornimi ravnanji prizadane drugega, naravo, skupnost. Najbolj slikovito. Kajti o duhovnih izkušnjah je zelo težko govoriti nekomu, ki ima teh izkušenj malo. V bistvu hitro izpadeš kot bedak, ki ga množica izsmeje, v najboljšem primeru pa mečeš svinjam bisere.

Vedno sem bil na strani ekologije. Osebno, ne politično, kajti AGW je čisti nateg. Pri starših sem vpeljeval kompostnik, začel z ločevanjem odpadkov, zbiral odpadna zdravila in baterije – ki pa jih potem začuda nikjer ni bilo možno odložiti: ne v lekarni, ne na nekoč objavljenih mestih. Zbiral sem star papir in ga vozil na odpad, da sem z 1€ za 50kg komaj pokril prevozne stroške. Kupil sem avto z majhno porabo, varčujem z elektriko, kurjavo, vodo. Vsako novo spoznanje vključim s svoj sistem delovanja tekom dneva.

A kdo ve, kam lahko prinesem stara zdravila?

Danes, pred 6 urami, mi je crknila tipkovnica. Ven sem vzel dve AA bateriji za enkratno uporabo. Takoj sem vstavil polnljive baterije ( RECHARGEABLE), ki jih običajno uporabljam v vseh napravah. Kje lahko stare baterije odvržem, a kdo ve?

OZAVEŠČANJE in ” OZAVEŠČANJE”

Včeraj zvečer je bilo objavljeno, da nas je bilo 300.000 prostovoljcev oz. 12,5% vseh državljanov. Ko sem o tem med pobiranjem smeti govoril s kolegi, so mi rekli, da “smo danes prišli čisiti zgolj tisti, ki že tako ne svinjamo okolja in pazimo na naravo”. S čimer se strinjam. Prav gotovo je bilo ogromno ljudi tudi zaradi sodelovanja vrtcev in šol, pa vojske – kjer so morali “člani” sodelovati prisilno. A ravno to je vzgoja. Na začetku je treba prisiliti, motivirati, pokazati z zgledom lastne požrtvovalnosti in odnosa. Sčasoma pa vsak človek to OZAVESTI. Ozavešanje oz. VZGOJA vedno poteka preko močnega odnosa. Odnosa ljubezni in spoštovanja. Preko tega, da jaz nekoga, ki ga cenim kot mojo avtoriteto, tudi oponašam zato ker je EKOFRAJER ( kot je včeraj posrečeno otrokom v samopropagandni marketinški akciji povedal premier Pahor). Sčasoma se to v meni ponotranji. Sčasoma ne rabim več ne avtoritete, ne pravil, ne kazni, ne prisile – naredim, ker vem kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je pravilno in kaj je narobe. Seveda uporniki ne morejo ponotranjiti vsebine. Je ne morejo ozavestiti. Kot tudi mehkohrbtenični ( pretirano prilagodljivi), ki hitro vse ubogajo, ne zmorejo kvalitetno ponotranjiti. Najhujše spoznanje za večnega upornika je to, da v bistvu spada med nevzgojene, NESAMOSTOJNE in nesvobodne otroke. Je zgolj podmnožica pretirano prilagodljivih, le s to razliko, da vse negirajo. Se pravi: imamo dve skupini pretirano prilagodljivih: eni na vsak ukaz avtoritete rečejo DA in naredijo, drugi pa na vsak ukaz avtoritete rečejo NE, nič ne storijo oz. v največjem besu zanalašč delajo nasportno.

Za razliko od številnih socialističnih nevladnih organizacij in raznih aktivistov, ki “OZAVEŠČAJO” ( beri lapajo po medijih in šolah) za plačilo, ki jim ga mora na koncu dati država iz davkoplačevalske skupne sklede. To pa je v bistvu metanje denarja stran na veliko. V bistvu samo napolnimo žepe in želodce raznim prevarantom v NVO, medtem ko kvalitetne spremembe človekovega obnašanja zagotovo ni.

Morda bo kdo od vojakov, gasilcev, policistov, študentov, učiteljev, dijakov in malčkov zaradi mukotrpnosti pobiranja malih smetk v vreče, 10.000 priklonov, vlačenjem 10 kg vreče s seboj nekoč blokiral impulzivno akcijo metanja smeti, ker se bo spomnil, da je nekoč to pobiral. Morda bo kakšnemu bližnjemu prašiču med metanjem smeti to tudi jezno zabrusil.

KAZNOVANJE in PRISILA sta NUJNA

Morda bo naša vlada končno sprejela pametnejšo zakonodajo, ki bo hkrati spodbujala odvoz smeti, hkrati pa kaznovala onesnaževalce. Tako kot Singapur, kjer odvržen cigaret ali smet redar zaračuna s 100€ kazni. Singapur je najbolj razvita država z liberalnim kapitalizmom. Večina ljudi tam je zelo dobro izobraženih, zelo pridnih, zelo odgovornih do sebe, družbe in okolja.

V Sloveniji ogormno ljudi nima občutka za okolje ali skupnost. Vidijo samo sebe in svoj užitek. Vse ostalo je napor, ki se mu je potrebno na hitro in čim bolj izogniti.

LAŽNA SOLIDARNOST in KVAZI PROSTOVOLJSTVO socialistov

Tudi socializem v resnici ni želja po več solidarnosti (kar se samopropagirajo), temveč je želja po jemanju drugim. To kar danes vidimo po Sloveniji, ni posledica kapitalizma, temveč posledica socializma. Že na koncu 80ih in 90ih let sem videl kako se ljudje neodgovorno obnašajo do skupne, javne lastnine. Kako svinjajo, kako kradejo. Kako se grebejo v vrstah, kako se vrivajo, kako so agresivni, kako koristijo veze, da prevarajo celo vrsto itd.  Tega ne vidiš ne v Londonu, ne v Singapurju in ne v New Yorku: to vidiš samo v socialistični Sloveniji. Že to, da so “managerji” v 20 letih pokradli (“olastninili”) firme, je bilo čisto logično, saj so bili to rdeči direktorji, ki niso nikoli znali ustvarjati, tržno rasti, se razvijati -temveč samo jemati. Pogosto niso imeli blage veze o tehnologiji ali o ekonomiji, imeli so neke srednje šole in kumrovške tečaje. Kaj lahko od takega človeka pričakuješ: če ne bo podjetja okradel, ga bo pa zavozil.

Akterji socializma so najbolj svinjali okolje (težka industrija, TE na premog, talilnica aluminja) in družbo ( korupcija, sistemske laži, negativna selekcija kadrov) in jo še svinjajo.

Niti socializem nima veze s prostovljnim delom.

Kdo pa danes v Sloveniji dela zastonj? Res je, da ima večina mizerne plače, ker so nanje tako astronomske plače (tipično za socializem, da lahko preživimo toliko birokratov in interesnih skupin). Na Zahodu, v kapitalizmu državljani opravijo več ur prostovoljnega dela kot katerikoli državljan socialistične države. Res je, da so nekoč hodil graditi udarniško ceste, toda za to, ker je bila država razsuta, ker je bilo veliko brezposelnih in ker je to za oblast pomenilo zastonj delovno silo. Ko sem bil v ZDA sem spoznal, kako imajo v šolah in na univerzah razvito prostovoljno delo. Vsak je moral obvezno opraviti določeno kvoto prostovoljnega – (družbeno koristno in brezplačno) delo. Poleg tega pa so prve kazni za državljane vedno alternativne in v obliki 200 ali 500 ur prostovoljnega dela, šele na to so velike denarne kazni in zaporne kazni.

Kadar prebiram socialistične novinarje in ostale akterje, vidim, da jokajo za starimi časi, ko so ljudje še bili solidarni: ponavadi dajo primer iz šole, kako so nekoč lahko od pridnih, delavnih dijakov plonkali – danes pa jim ti to odklonijo. Seveda: v Sloveniji imamo pretežno negativno ali kriminalno solidarnost: ljudje večinoma podpirajo kolege pri moralno sprevrženih, prevarantskih, goljufivih dejanjih. To je mafijska ali kriminalna solidarnost. To je posledica fevdalizma oz. socializma. Tega v kapitalističnih državah ne najdemo, razen v ekscesih, ki jih takoj preganjajo in iztrebijo. Pri nas  v Sloveniji je mafijska solidarnost že 70 let normalna – za razliko od npr. Poljske.

AKCIJE SKAVTOV

No, na koncu smo se na zakonski skupini menili še o skavtih. Meni je bilo hitro znano, da je dekle, ki je to akcijo organizirala in vodila, skavtka. Poznam veliko skavtov, čeprav sam nisem bil skavt, kajti katolik sem postal takrat, ko so skavti že odhajali iz mladinskih skupin. Vzgojo skavtov vidim kot nekaj zelo kvalitetnega in bom svoje otroke prav gotovo vklučil v to gibanje, čeprav ima ta vzgoja morda zaradi določenih oseb eno veliko pomanjkljivost: ŠOPANJE IDEALIZMA. Pri večini vidim samo ta problem, da jih preveč nafilajo z ideali. Ko se pojavi nek problem, je treba TAKOJ v fizično akcijo, na ulice, z glavo v bazen…prazen. Dovolj je samo notranji ogenj, ideal in pa tistih nekaj skavtskih pravil. Ne pa prej premisliti, predebatirati ali se celo umakniti v osamo, v meditacijo, kajti veliko problemov ima vzrok tudi v meni osebno. In s samo akcijo samo nevrotično bežim pred edino možno rešitvijo problema – to je rešitev v meni osebno. Zato sem zelo malo skavtov kasneje videval v bolj kontemplativnih laičnih skupinah. Dosti skavtov je po parih letih udarniških akcij in idealiziranja izstrelilo nazaj v mainstream družbe (VSI GLIH). A vsekakor, je bila ta akcija dobro izpeljana in pedagoška.

.

AKCIJA BREZ UČINKOVITIH SISTEMSKIH DRŽAVNIH UKREPOV BO SAMO BOJ (neumnih) idealistov z MLINI NA VETER

Na parlamentu oz. vladi pa je, kako spodbuditi, da tudi tistih 88% državljanov pride čistiti oz. jih ostro sankcionirati kadar svinjajo. Kajti drugače so te akcije samo boj z mlini na veter. Meni je že dolgo jasno, da v Sloveniji ustvarjalno in pridno dela samo 12% državljanov, večina pa jih parazitira, in od tod množična podpora socializmu.

Nek znanec mi je večer prej poslal SMS: “Pridite vsi na čistilno akcijo. Imeli bomo tri kontejnerje: LDS, ZARES in SD!” Bilo mi je smešno, kajti zamišljal sem si zgolj figurativno. Kasneje pa mi je zvenelo grozno, saj bi si to lahko kdo predstavljal kot likvidacije ( kar je značilnost socialističnih akcij), torej bi to lahko bilo ponavljanje revolucije na komunistično-zločinski način ( lahko namesto komunizma vstavimo tudi nacizem ali fašizem). Hkrati pa ta SMS naznanja stopnjevanje besa v množicah. Ljudem je vedno bolj jasno kdo je tisti, ki v Sloveniji že desetletja povzroča bedo in podkupuje občasno z bonbončki, predvsem s tistimi idejnimi, utopičnimi, ki se jih ne da jesti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Izleti, turistične destinacije, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, ekologija, inženirji družbe, modne družbene smernice, pretirano prilagojen otrok, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe | 3 komentarjev »

Družinski izlet na planino Lipanco in na Debelo peč

Objavil pavel dne 17.10.2009

Bled – Pokljuka – Mrzli studenec – spomenik (parkiramo avto) – planina Lipanca ( 30 minut hoje) – Debela peč (2 uri hoje).

Pokljuško planoto na njenem severozahodnem robu ločuje od ledeniške doline Krme strm greben z vrsto lahko dostopnih razglednih vrhov. Prvi dvatisočak v tem grebenu je Debela peč, travnat vrh, s katerega boste lahko uživali v razgledu na Triglavsko pogorje, Pokljuko, Bohinjske gore, na vzhodu pa boste v lepem vremenu onkraj doline Save opazili Karavanke in za njimi Kamniške Alpe. Fantastično se je videl Triglav, mali Triglav in obe koči: Kredarica in Planika z melišči spodaj. Del poti poteka malo pod robom tega grebena, ki se odpira proti prepadom doline Krma na severuzahodu.

Pot je enostavna. Do Lipance je gozdnata pot, v glavnem smreka, ki s težavo spusti na pot sončne žarrke. Pot je primerna za otroke starosti 3 do 4 leta.  Zgornja polovica poti pa je široka potka, skoraj cesta mimo borovcev, ruševja in macesnov ter pašnikov. Z dobrim otroškim vozičkom se da enostavno priti do Lipance, kjer je planšarija.

Naprej do Debele peči pa teče vsaj 1m široka in utrjena pot ves čas o ruševju, zadnjih 100m višinske razlike pa po travniku (dvomim, da so to pašniki, kajti višina je preko 2.000m). Do Debele peči naj bi enostavno prišli 5- in 6- letniki s kondicijo. Mlajši otroci pa v očetovem nahrbtniku.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, Slovenija, Vzgoja, Zabava, turizem, vzgoja samega sebe, zdravje, Šport | 1 komentar »

DELFIN, izvrstna ribja restavracija v Kranju

Objavil pavel dne 8.09.2009

V soboto smo šli s celo družino na izlet v mesto Kranj, ker je bila tam velika prireditev za otroke. Okoli 12h ure smo se ustavili v mini ribji restavraciji v središću Kranja z imenom Delfin in imeli zares izvrstne obroke.

Tole je bil njihov meni:

SUSHI 10 eur

TUNA S PEČENO ZELENJAVO NA ŽARU 9 eur

ŠKAMPI NA BUZARO 9 eur

BRANCIN NA ŽARU 8 eur

SOLATA IZ HOBOTNICE 8 eur

KLAPAVICE NA BUZARO 7 eur

FILE POSTRVI Z MANDLJI 7 eur

RIBJI BRODET 6 eur

OCVRTE SARDELE 4,50 eur

Zelo priporočam. Kvalitetno in dobro.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, hrana | Brez komentarjev »

Velikonočni izlet

Objavil pavel dne 14.04.2009

Za velikonočno soboto smo šli na nekaj urni sprehod po škofjeloških gričkih.

Sicer bi bil ritualno bolj primeren ponedeljek, ki je že v osnovi namenjen učencema iz Emavsa, ki potujeta fizično, duševno in duhovno, bolje blodita, dokler ne srečata pedagoga, ki ju ne pripelje s sokratskimi vprašanji nazaj k bistvu.

Kolikokrat na mesec ali na leto se srečam z velikonočnim četrtkom: pričakovanje hudega, strah, izdaja, zasmehovanje, javni prezir itd. Nato pride smrt, poraz, propad. Še en simbol krščanstva v mojem življenju. Velikonončni petek.

Nato je velikonončna sobota kot simbol negotovosti, izgube upanja, izgube sanj, razočaranosti in žalosti nad izgubo ljubljene osebe.

Najlepše je seveda doživljati zmage kar predstavlja simbol velikonočne nedelje, ki je bil že v Stari zavezi, ko so Judje ob pomoči Boga uspeli zbežati pred Egipčani tudi skozi Rdeče morje. Tukaj pa je odrešitev, oživetev, Vstajenje duha, duše in telesa.

No, nazaj k izletu. Bil sem še pod antibiotiki, malce izmučen, pred sabo sem gnal voziček in cela pot mi je bila prej kot ne en križev pot. Dopoldne sva se še z ženo skregala kar je dodalo še en velik “čar” k vsemu temu. Sonce je na antibiotike oz. telo še slabše delovalo. Moja sveže kupljena ICEPEAK jakna pa je blažila hladen veter ob hitrem mešanju zraka.

Nazaj grede se pred menoj pojavijo trije starejši popotniki. Kar naenkrat prepoznam znano medijsko osebo. In ne obotavljam se: kar pohvalim: “Gospa, čestitam vam, ker ste naredili tako odlično film v sredo! Čudež je, da se kaj takega danes sploh objavi, ko imamo tako enoumje!” Alenka Puhar je bila seveda presenečena. Bila je namreč soscenaristka pri filmu režiserke Maje Weiss Skriti spomini Angele Vode, ki je bil narejen po knjigi, ki jo je Angela Vode skrivoma pisala po prihodu iz dolgoletnih komunističnih zaporov in komunističnih koncentracijskih delovnih taborišč. Knjigo so skrivali nekaj let v župnišču sveti Jakob v Ljubljani ( to bi misijonar, pater Kokalj verjetno kaj vedel o tem povedati), potem pa so jo nesli v ZDA. Angela Vode je umrla leta 1985.

Ob Alenki Puhar sem prepoznal še enega gospoda, ki je večkrat objavljal – a se imena nikakor ne morem spomniti. Imeli smo kratko debato in potem smo nadaljevali vsak svojo pot v cvetju in s pomladjo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Film, Izleti, turistične destinacije, Slovenija, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji | Brez komentarjev »

Nedeljski družinski sprehod na sv. Katarino in sv. Jakoba nad Medvodami

Objavil pavel dne 6.03.2009

Začelo se je nekako takole. M. in T., ki sta botra najinemu mlajšemu sinu sta okrog 10. febrauarja na zakonski skupini med družabno debato na koncu omenila, da ima 24. naš mali god. Uf, sploh nisem vedel. Si moram zapisati. Pa sem ju še hkrati povabil v četrtek na pozno kosilo, da ne bo samo pijača in prigrizek. Povabil celo družino seveda. Sedaj jih je še 5.

Potem pa sem v četrtek zjutraj dobil SMS, da imajo roditeljski sestanek in da tega še v nedeljo niso vedeli. In je odpadlo. Pa smo se zmenili za nedeljo. Najprej, da gremo na en hribček nad njihovo vasjo. Potem pa je prišla sprememba plana in smo se vozili proti Medvodam, Sori in na Katarino. Tisti dan okrog 12h je bilo zelo vetrovno, to je bil edini problem. Morda drugi problem za njih je bil še ta, da sem bil jaz zelo zaspan, saj sem tri večere zapored študiral preko interneta in lovil roke izpitov. Vsakič do 3 ali 4 zjutraj, plus tega je še mali kmalu parkrat zajokal, tako da sem ga še ene dvakrat po 15 minut uspaval in nosil.

T. in M. sta imela kar dva nahrbtnika, kljub temu pa sem vzel voziček, saj nam je mali zaspal med daljšo vožnjo. Starejši pa se je polulal v avtosedež. Tako, da je bila prva stvar po prispetju preoblačenje. Nasploh je to problem starejšega zadnjih 14 dni, da se vsak dan malce polula, mu uide. Med spanjem pa kaka. In v avtu se tudi hitro polula, hitro pozabi – pa čeprav ne zaspi. Ne vem, morda je bilo hitro, da je pri 22 mesecih sedel na kahlico na morju in začel tako lulati in kakti v kahlico in par tednov kasneje s pomočjo nastavka tudi v stranišče.

Mali (10m)se je hitro zbudil in začel jokati v vozičku, tako da sem ga dal v nahrbtnik, T. pa je prav tako v nahrbtniku nosil najmlajšo hčero Meto, staro okoli 2 leti. Najstarejši sin ( 2 in pol)  je v družbi mamice in starejših punc ( okoli 5 in 7 let) pogumno in pridno hodil. Ne tako kot če gremo sami, ko ga zamoti vsaka stvar in raziskuje in čepi in gleda in ga mi potrpežljivo čakamo.

Po grebenu smo se v blatu in ob pogonejih travnikih premikali proti cerkvi sv. Jakoba. M. je ponižno potiskala Quinny voziček navkreber.

S kom sem se pogovarjal, malo z M. in malo s T. Na koncu vem samo to, da sva se z M. pogovarjala o Jamniku, pa še o okolnih temah, in da sem tako notri padel ,da se nisem spomnil zadnjih 100m poti po kateri sem se kasneje spuščal z vozičkom. Bilo je namreč severno in ledeno, zato je bilo nevarno, da mi spodrsne, da padem in da mi tamal zleti z vozičkom po bregu dol.

Na vrhu smo se malce heceli, predvsem pa jedli. Bilo je kar veliko ljudi. Iz nahrbtnikov smo dali vse kar smo imeli in si delili. Vse smo pjedli in popili. Ker pa je bilo zelo vetrovno, smo v 15 minutah spokali in kljub soncu hitro zapstili vrh hribčka.

Na dnu, pri parkiranih avtomobilih, smo se zmenili da gremo k njim na že skuhano kosilo. V avtu na poti k njim, me je že pošteno zdelovala zaspanost.

V misli so mi prišli Š. iz zakonske skupine, ki junija pričakujejo 6. otroka. Štel sem potem pare: naslednja zakonca imata 5 otrok. Potem imajo 3 pari po 3. otroke, midva imava 2, en par enega in en par nobenega. Za slednje dva je potrebno omeniti, da sta vsaj 10 let mlajša od naju. Isti večer me je tudi naš župnik, ki nas odlično spremlja na  zakonski in daje res dobre povzetke in komentarje, dal na FB, kar je zelo čudilo M. in T.

Po zelo dobrem in obilnem kosilu sem na kavču sede zaspal, kljub pogovarjanju. Otroka sta bila v dobri družbi otrok in nista potrebovala take supporta kot doma. Le starejši se je pokakal v hlače in parkrat polulal, tako, da nam je zmanjkalo rezerve. M. je posodila par punčkastih žab in hlačk, pa še tuširat sta se šla z mamico.

Skratka jaz sem spal in se nisem mogel zbuditi, žena pa je prišla na svoj račun – ker sem jaz dosti bolj zgovoren od nje. Morda je zgledalo čudaško, toda s tem si ne delam problemov, sploh pa ne pred prijatelji. Če sta zamerila, pa tudi prav.

Ja, to je bila zadnja nedelja. To nedeljo pa gremo po 3 mesecih spet k ženini žlahti na drugi konec Slovenije.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin | Brez komentarjev »

Živalski vrt Ljubljana

Objavil pavel dne 13.08.2008

Še kakšnih par let nazaj sem bil v živalskem vrtu na Dunaju. V Muenchnu se ne spomnim ali sem bil. Sem pa bil kot otrok v Zagrebu in v Ljubljani.Lahko bi obiskal še kak ducat živalskih vrtov glede na velemesta v katerih sem bil in bival. Na Dunaju je seveda tako, da ne prideš do konca v enem dnevu – če pa prideš pa si bil površen in še na koncu zelo utrujen.

Ljubljanski park je skromen, tako, da me je cena 6€ za odraslo osebo zelo presenetila. Sploh glede na to, da je še ne dolgo nazaj bila afera, kako je nova šefica pobirala velike managerske dohodke ( kar je sploh značilno za vse Golobičeve LDS kadre zadnjih 20 let) – pa čeprav je Živalski vrt bolj kot ne državno ali občinsko javno podjetje – torej podjetje, ki živi predvsem od davkoplačevalskega denarja – ki sploh ni na trgu in zato si razen managerja, ki živalski vrt gradi na novo – po mojem noben birokrat ( politično nastavljena lutka) ne bi smel domišljati, da bi lahko imel kaj boljšo plačo od inženirjev botanike in zoologije, ki tam negujejo rasltline in živali.

Šla sva predvsem zato, da “izkoristiva” popust, da imajo otroci do 2. leta še zastonj – ter zaradi doživetij tavelkega. Nisva si mislila, da bo to toliko nanj vplivalo – čeprav mu tudi zgodbice in dogodivščine sama vtiskujeva – sploh jaz.

Sedaj ga s tako lahkoto uspavam. Takoj ko želim, da se v postelji umiri, ga vprašam, katere živalice je videl v živalskem vrtu. V trenutku postane telesno miren, še celo dih za kratek čas zadrži in z muko vklaplja možgane. Res že veliko govori za svoja leta, predvsem pa neprimerno več besed razume. Torej začel je že aktivno ponavaljati cele stavke, ne samo kapitalske besede.

Tako vedno začne “morskega leva” – čeprav smo se najprej ustavili pri goskah, ki so vpile, potem smo gledali krave in prašičke, z ženo sta šla notri v kmetijo, kjer so mali otroci božali mini otroške prašičke. Nato pa smo šli v podhod gledati morskega leva, ki se je tam slabo videl, zato smo šli še na vrh in ga opazovali kako je krožil iz velikega v mali bazen itd. Nato smo videli tigra, ki se je zelo slabo videl v daljavi.

Imeli smo blazno srečo, da smo opazovali negovalko živali, ki je hranila tri rjave medvede s hruškami. Otroka sem imel za vratom, da je lahko gledal kako so se morali medvedi postavljati na zadnje noge in kako so zmazali hruško v enem grizu – med lovljenjem. Medo Jaka. Seveda mu vse kar se spomnim iz opazovanja potem med uspavanjem skušam ubesediti v zgodbicah. Včasih pri eni živalici, včasih pri drugi. Pri Medu Jaku je bilo pomembno predvsem to, da je drugemu medu ukradel velik kos mesa in zato ga je slednji v kletki jagal.

Nato smo videli zebre, kamele, žirafi. Pa leva in levinjo, pumo in geparda. Nato smo se razcepeli. Žena je morala malega kričača nekje bolj na samem podojiti, vmes sva midva s tavelkim šla na najvišjo potko pod Rožnikom, kjer pa je bilo predvsem veliko pešačenja in zelo malo živali. Srečala sva jastreba, ki se je skrival, sovo, ki je bila preplašena, ko sva jo končno opazila, nekaj praznih kletk, v eni običajna mačka, nato neke košute in nazadnje kar veliko skritih, ležečih gamsov in kozorogov. Volka pa nisva uspela videti. Tudi hiša z opicami je bila zaprta. Toda kasneje smo lahko videli eno večjo opico in nekaj malih opic, ki pa niso bile ravno za stvar, da malce poskačejo po vejah in pokaežjo značilne akrobatske figure.

Videli smo tudi kače, ki bi jih kmalu zgrešili. Tam je bilo tudi nekaj zajcev in kuščarjev, blizu žiraf pa je bila valilnica piščančkov raznih ptičev.

Seveda smo videli tudi slona, ki je z rilcem zajemal seno in ga basal v usta, kasneje pa je zajemal pesek in se z njim posuval po glavi in hrbtu. Pri slonu mi je crknil fotoaparat, bolje rečeno baterije. Čudna, da Canon v takem dragem aparatu nima elektronskega detektorja energije, ki bi lahko sprotikazal napolnjenost baterij. Temveč opozori le, ko je z aparatom že konec in bi kvečjemu lahko posnel še eno sliko brez posebne avtomatik, kaj šele fleša. A vseeno – otrok bo imel na PCju nekaj spomina, Morda dam tudi na Comtron nekaj papirnatih fotk živalic narediti z naslenjim paketom fotk.

Nosorogov, povodnih konjev, tjulnov, delfinov, belih medvedov, ježa, lisice itd. nismo videli. Spomnim se akvatorija?? v Barceloni, ko smo stali v celi okrog nas pa voda in morski psi. Bili smo po svoje kot potapljači. Spminm se tudi Dunajskega živalskega vrta – predvsem koliko je bilo raznih bazenov, pa napadalne pume, pa belega medveda.

Kasneje smo srečali še noja in papige, pa plavajočo želvo in kormorana ( ne vem ali je to ta ptič).

Nazadnje je sledilo otorško igrišče, kjer je mali lahko plezal in skakal po toboganih, enkrat se je peljal z vlakcem po 1€, pa še na trampolinu je bil.

Čeprrav je bil dan doma popolnoma oblačen in je kazalo na celodnevni dež popoldne, je bila Ljubljana v jutru in celo dopoldne zelo jasna in vroča. Gozdnati tereni Rožnika so nas v živlaskem vrtu prijetno hladili. Da smo v razbeljenem poletnem dnevu smo opazili šele ob pol treh popoldne, ko smo se kobacali v vroč avto. Šele par ur kasneje ko smo prišli domov je vročino ohladila ciklonska fronta.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije, Starejši sin | 1 komentar »

Brdo pri Kranju, park

Objavil pavel dne 13.08.2008

Brdo se nahaja ob Predosljah, na severu Kranja – kamor se da enostavno priti iz obeh izhodov AC za Kranj.

Zunaj se nahaja veliko parkirišče in nek lovski hotel – vsaj tako zgleda. Potem pa za vstopnino 2,5€ lahko vstopimo v parkovni kompleks. Mi smo si to izbrali v nedeljo, ko je bilo zelo vroče in smo se vseeno hoteli v naravi sprehajati.

Notri so asfaltirane in lične peščene potke, ki se vijejo ob jezercih polnih lokvanjev in raznih ptičev- predvsem raznobarvnih labodov in račk. Nad potkami se košatijo ogromna, vsaj 100 let stara drevesa, najpogosteje kostanji. Zelenica je tako urejena, kot bi se šli golf oz. kot bi stopil v avstrijsko državo, kjer je vse perfekt.

Nama je bilo predvsem važno, da se sprehajamo v čisti naravi, v miru, v hladu, da se otrok nateče in da mali zaspi v svežem zraku. Jasno, da tavelkega botanika ne zanima. Ne zanimajo ga rože, ne žive meje v katerih so izrezana vrata, ne drevesa, ne trate, ne lokvanji. Včasih ga zanimajo živalice- najbolj pa voda in kamenčki oz. vejice – ki jih je metal vanjo. Vmes je izgubil tudi svojo plastično igračko, ki jo je vrgel v divji potok, ki je brzelo po kaskadah pregrad. Namesto proda je imel ta potok polno lupin sladkovodnih školjk – škoda ker marsičesa čudnega, čudežnega, nepojasnljivega- nisem imel koga vprašati za pojasnilo kot majhen otrok: “Očka, zakaj…?”

Seveda je park poln tudi revolucionarnih kipov Broza in ostalih rdečih klavcev.

Vmes smo videli grad iz protestantskih časov, pa čebeljnjak s kranjsko sivko, kočijo z vpreženimi belimi konji, hipodrom, dolenjski topler in nazadnje stekleno novo stavbo predsedovanja Slovenije EUju leta 2008 – prva polovica – ki začuda paše v to okolje. Žena mi je dejala, da danes v starejšo arhitekturno okolje ali v naravo največkrat zelo okusno vkomponirajo ravno steklene stavbe – kajti nobene druge na sedejo tako dobro v obstoječe okolje.

Vmes smo še z delavcem debatirali o domačih živalih – saj je Brdo vedno slovelo po živalskem bogastvu: po jelenih, srnah, medvedih, vevericah, lisicah itd. Baje so marsikaj od teh živali zaradi strahu pred hrupom in varnostjo pred letom umaknili, da pa živali skušajo naseliti nazaj.

Prišli smo do hipodroma in do golf igrišč, na jugu do ograje in do grajska palače s teraso in vodometi v ospredju, tskupaj s cvetnem parkom. Na severu pa smo vijugali med jezerci, potoki, jasami in gozdovi in spet prišli do ograje.

Lušten izlet za 2 do 8 ur, lahko tudi za cel dan – če se vmes ustavite še na kosilu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Bled – Grajsko kopališče

Objavil pavel dne 13.08.2008

Včeraj smo si vzeli še zadnji dan uživanja in smo se zapeljali na Bled. Mali je v avto ves čas jokal. Avtocesta je že skoraj zgrajena. Na klancu pri Šobcu se je začela dolga kolona. Avto smo pustili pri prvem od grdih socialističnih hotelov – ki sem jim že od daleč vidi, da so klump, dolgčas in grdobija. Potem smo šli z vozičkoma do Grajskega kopaliča za katerega sva slišala, da ima urejene stvari za otroke.

Grajsko kopališče se nahaja pod ogormno blejsko skalo na kateri se skorajda ne vidi več grad iz kopališča – ker je skala tako strma. Plačala sva 6,5€ na osebo – za otroke do 6 let je brezplačno. Za to nisva dobila nič – ne ležalnika in ne senčnika. Sicer pa so še pred mnogimi leti privatni lasstniki poskrbeli za naravno senco – tam je okrog 10 mogočnih kostanjev.

Nekaj malih bazenčkov za otroke, nekaj mivkastih igrišč, vlak plezalnica in velik tobogan.

Za dveletnega malčka je bil ta orjak vir celodnevne zabave. Škoda, ker nisva imela rokavčkov sabo – ampak samo Freddy šlauf. Kljub temu sem ga dal med noge in ga pred doskokom dvignil nad gladino vode- da ni dobil pljuska vode v glavo.

Zaradi počasnosti sem ga enkrat pustil pred sabo – pa mi je trska ušla za 5 metrov – ne vem zakaj toliko trenja pri meni. Morda zato, ker imam 92 kg – sinko pa 13 kg. Ali pa zato, ker sem imel kopalke, sinko pa je imel nago rito. Kasneje sem to pri mulariji opazil, da so si tako fantki kot punčke obvezno dajali kopalke na kolena preden so se po toboganu spustili 6m v globino.

Takrat ko mi je sine ušel – sem se pošteno ustrašil. V zadnjih dveh ovinkih ga nisem več videl. Ovinek pred izkokom pa sem že videl njegove noge v luftu in njegovo glavo s šlaufom vred pod vodo. Na srečo je bilo vmes  morda 3 sekunde in fant ni popil veliko vode. Ko je v pol minute prišel k sebi – so se mu zasvetile oči ob mulariji, ki je padala v vodo in je izustil : ” Še, tobogan!”

Seveda noben ležalnik ne bi prišel prav – saj sva bila oba ves čas v akciji. Ali sva nosila malega – ali pa skakala po peskovniku in ob vodi za tavelkim. Vmes ko je mali spal, sva šla oba za 15 min 2x v vodo plavati.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin | Brez komentarjev »