PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje » služba

PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

  • Oglasna sporočila

  • Archive for the 'služba' Category

    Kakšni smo Slovenci po psihološki strukturi

    Objavil-a pavel dne 3rd julij 2008

    Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

    Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

    http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

    Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

    Osnovna razlika je način vzgoje

    Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

      1. V Sloveniji ni pohval

    Zgolj ena: biti priden

    Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

    Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

    Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

    Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

    2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

    Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

    Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

    3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

    kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

    4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

    ( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

    Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

    Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

    5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

    Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

    Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

    Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

    1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

    2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

    3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

       Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

    Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

    Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

    Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

    Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

    Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

    KVALITETE PT:

    Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

    KATERI so najtežji klienti:

    • Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

    Kategorija iskanje partnerja, prezaščiten otrok, zlorabljen otrok, psihologija; duševnost, razvajen otrok, vzgoja samega sebe, motnje in bolezni, dobro vzgojen otrok, pretirano prilagojen otrok, dr. Zoran Milivojević, odvisnost, TA, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, Partnerski odnos, mož & žena, služba, Družina, zdravje, šolstvo, Zabava, Slovenija, EU, čustva, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme, inženirji družbe, modne družbene smernice, ZDA, Vzgoja, učenje, Zgodovina | 3 komentarji

    O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

    Objavil-a pavel dne 3rd julij 2008

    O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

     

    Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

    http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

     

     

    KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

    -       mene ni sram

    -       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

    -       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

    -       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

    -       sram je protiosebno čustvo

    -       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

    -       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

    -       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

    -       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

    -       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

     

     

     

      SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

    -       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

    -       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

    -       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

    -       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

     

    -       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

    -       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

    -       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

     

     

    -       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

    -       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

    -       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

     

    -       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

    -       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

     

    -       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

    -       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

    KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

     

     

    -       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

     

     

    -       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

    -       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

    -       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

     

    -       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

     

    -       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

     

    -       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

     

    -       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

     

    -       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

     

    -       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

     

     

    -       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

    -       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

     

     

    -       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

    -       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

     

    -       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

     

    -       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

    -       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

     

     

    Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

    -       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

     

     

    -       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

     

     

     

    Kategorija psihologija; duševnost, Partnerski odnos, mož & žena, liberalne reforme, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, iskanje partnerja, motnje in bolezni, TA, slabo vzgojen otrok, psihološko svetovanje, dobro vzgojen otrok, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, zdravje, šolstvo, Knjiga, Slovenija, služba, Družina, Zdravstvo, učenje, Vzgoja, čustva, Zabava | Brez komentarjev

    Pričevanje podjetnika: Steve Jobs, Apple, Next, Pixar

    Objavil-a pavel dne 4th april 2008

    Vse tri zgodbe so me globoko pretresle. Vedel sem zelo malo o njem.

    Predvsem mi je ostalo v spominu to, da moramo v življenju iskati delo, ki ga bomo radi z veseljem opravljali večino dneva, večino časa.

    Moji zaključki

    1. 1. če človek nekaj želi - to tudi stori - ne glede na neskončno ovir
    2. 2. izvrsten podjetnik, izvrstna avtoriteta
    3. 3. duhovni vodja, duhovna avtoriteta
    4. 4. dober podjetnik je lahko zgolj duhovno zelo močna osebnost ( in ne to kar naši učitelji v šolah že 70 let učijo: da so podjetniki materialisti, da jim denar pomeni vse. Seveda pa to velja le za kvazi podjetnike in tajkune, ki so produkt mafije, kriminala ali/in socializma)

    Kategorija dobro vzgojen otrok, podjetništvo oz. mikroekonomija, vzgoja samega sebe, ZDA, učenje, služba | Brez komentarjev

    Službeni odnosi so javna komunikacija

    Objavil-a pavel dne 22nd oktober 2007

    Zasebnost zadržite zase

    Revija Manager
    Revija Manager
    manager@finance.si
     

    “S podrejenimi dobro sodelujemo pri službenih projektih. Nikoli pa ne vem, koliko iz svojega zasebnega življenja, ki ni ravno klasično (sem gej), naj razkrivam podrejenim,” se glasi vprašanje bračca, na katerega odgovarja korporacijski terapevt Zoran Milivojević

    V rubriki Klinika za vodenje odgovarjamo na vprašanja bralcev, ki jih zanimata izboljševanje medčloveških odnosov na delovnem mestu in učinkovitejša komunikacija. Na vaša vprašanja odgovarja psihoterapevt Zoran Milivojević, ki posebej za to rubriko nastopa v vlogi korporacijskega terapevta.

    Vprašanje:

    S podrejenimi dobro sodelujemo pri službenih projektih. Nikoli pa ne vem, koliko iz svojega zasebnega življenja, ki ni ravno klasično (sem gej), naj razkrivam podrejenim. Zanima me tudi, ali me bodo podrejeni dojemali kot brezčutnega, če se ne bom zanimal za njihovo zasebno življenje, oziroma za vsiljivega, če se bom zanimal.

    Odgovor:

    Poslovna komunikacija je del javne komunikacije, ta pa predpostavlja razdaljo. Potrebujemo maske, da bi zaščitili druge pred seboj (pred vsiljivostjo in žalitvami) in sebe pred drugimi. Zato je poslovna komunikacija korektna, prijazna in na razdalji. Z drugimi besedami, v komunikaciji med zaposlenimi se ne ponuja niti ne pričakuje informacij o zasebnem življenju. Ta razdalja je koristna, ker zmanjšuje konflikte in izbruhe čustev med delom. Poleg »horizontalne « distance med zaposlenimi na isti ravni je primerna tudi tista med sodelavci na različnih ravneh. Če ste nadrejeni, morate to upoštevati. Kadarkoli torej v službi dobite občutek, kot da ste v družini, se spomnite, da ni tako in da je tudi službeno okolje oblika javnosti. Korporativni treningi in različni dogodki, namenjeni motivaciji zaposlenih (in njihovih družin), da se družijo tudi zunaj službe, so namenjeni razvijanju občutka medsebojne pripadnosti zaposlenih, ki naj bi jih spodbujal k boljšemu delu. To krepi iluzijo, da je delovni kolektiv neke vrste razširjena družina in briše razlike med službenim in zasebnim. Zato so zaposleni včasih v negotovosti, katere informacije iz svojega življenja lahko delijo s kolegi in katere ne. V kolektivu se lahko izoblikujejo tudi osebni odnosi med sodelavci. Ko pride v kolektiv novi zaposleni, mu je nekdo všeč, drugi ne. Razumljivo je, da si želi postati bližji s tistimi, ki so mu všeč. Le če je drugi zainteresiran za zbliževanje, lahko kolegi postanejo prijatelji, ki se družijo tudi zunaj službe. Po drugi strani je popolnoma človeško, da ljudi v kolektivu zanima, kakšen je kateri od kolegov zunaj svoje službene vloge: ali živi sam ali je poročen, ali ima otroke, kaj dela njegov partner. Ne glede na to, ali nekdo to drugim pripoveduje, so te informacije navadno drugim znane. Zato me ne bi presenetilo, če bi vsaj nekateri od kolegov vedeli, da ste gej, a se jim to ne zdi pomembno. Če ste vi in vaši zaposleni zadovoljni z vašim sodelovanjem, ne vidim razloga, da bi morali te odnose popravljati, še posebno, če je to povezano s tveganjem.

    Članek je bil objavljen v reviji Manager, oktober 2007 [+]

    Kategorija TA, vzgoja samega sebe, služba | Brez komentarjev

    Prekurjen

    Objavil-a pavel dne 19th oktober 2007

    Danes sem prekurjen. Ta teden je bil prehud. Od 6h zjutraj pa do polnoči.

    Delal ( za denar)  pa sem od 7h pa do 19h vse štiri dni. Vmes sem imel urico za kosilo in da sem po tamalega skočil, da ga je popoldan varovala moja mama.

    Zvečer sem nahranil, previl in dal spat tamalga. Zjutraj ista procedura glede hranjenja, previjanja in oblačenja, le da nisem imel časa, da bi se mu bolj posvetil. Zvečer je čas, da se skupaj igrava. Takrat se nasmejiva, naljubčkava, žogava, pleza po meni, me ščipa, boža, se prekucje čez mene.

    Vsak dan ob 7h in ob 20h ( moral bi na 12 ur) sem mu dal tudi antibiotik  zaradi ugriza.

    Žena je bila spet na večdnevni službeni poti. Sedaj je v tretjem mesecu nosečnosti. Včeraj je imela hujše bolečine v trebuhu. Upam, da bo vse v redu in da dolga vožnja z avtomobilom ni naredila škode.

    Kategorija Starejši sin, služba | Brez komentarjev

    Narcisoidni šefi

    Objavil-a pavel dne 28th september 2007

    Kategorija motnje in bolezni, služba | Brez komentarjev

    Svetovanje

    Objavil-a pavel dne 4th september 2007

    V SP imamo zglede, kako so se kralji posvetovali pred pomembnimi odločitvami s svojimi svetovalci. Tudi danes imajo državniki in nasploh glavni politiki vsi vsaj ekonomske, politične in PR svetovalce. Tudi glavni managerji imajo kar nekaj svetovalcev pri levi in desni roki.

    Mafijski šefi imajo tudi consiglierje, pravne svetovalce.

    Tudi mi običajni ljudje se pred večjo investicijo prej posvetujemo pri znancih ali na internetu. Se posvetujemo tudi glede odločitvi za partnerja, poroko, pri vzgoji?

    Običajno je naš krog svetovalcev med prijatelji in v družinskem krogu, redko pa se obračamo na profesionalne strokovnjake.

    Svetovanec je človek, ki na določenem področju ( ekonomija, poklic, čustveno - duševno polje, osebnost, odnosi, vzgoja otrok, stiki s socialnim okoljem itd) doživlja močno stisko.

    Svetovalec pa je človek, ki človeku v stiski svetuje s pomočjo velikega nabora

    1. izkušenj
    2. znanja
    3. veščin

    Svetovalci ponavadi ne prinašajo rešitev na pladnju, niti ne dajejo direktiv, usmeritev. Niti zgolj odgovorov na ponavadi bolj čudna vprašanja. Nimajo čarobne palčke. Njihova glavna naloga je pojasnevanje situacije in raznih vplivov. Razlaganje logike delovanja in ponujajo na podlagi tega več možnih rešitev. Izbira je vedno na strani tistega, ki išče pomoč.Izbiro se bo moral svetovanec tudi truditi udejaniti in zanjo bo prevzel sam polno odgovornost.

    Psihološki svetovalci imajo še dodatno nalogo, da se trudijo pomagati ozaveščati določeno notranjo logiko svetovanca in njegova neprimerna obnašanja, ki se jih slabo ali pa sploh ne zaveda.

    Dober svetovalec ne bo nikoli odločal namesto stranke, naj si bo glede ekonomskih odločitev, ali glede psiholoških odločitev.

    Danes so bolj ozaveščeni ljudje že pred izbiro svetovalca naredili raziskavo in pregledali različne svetovalce in izbrali med njimi. Tako, da danes odnos svetovalec - svetovanec ni avtoritaren kot v prejšnjih stoletjih, temveč demokratičen ( spoštljiv do drugega mnenja), horizontalen, partnerski. Kljub temu pa ima svetovalec na svojem področju avtoriteto, več znanja in izkušenj kot svetovanec.

    Svetovanje med prijatelji je ponavadi hitro dajanje receptov, ki pa so vsaj na psihološkem nivoju v večini prej škodljivi kot nevtralni. Skoraj nikoli pa koristni. V stilu pregovora: ” Dajanje nasvetov je najlažje opravilo na svetu!” Problem takšnega svetovanja je vpletenost v problem in hierarhičnost trenutka. Slednji nam da večvrednostno vlogo pametnjakoviča, nasvetoiskalca pa poniža v nesposobnega, ki je zadolžen, da nas uboga. Sploh amaterji pri svetovanju zelo radi zlorabijo moč, ki jim jo psihološko daje človek , ki želi nasvet, ki vpraša kaj.

    Z dajanjem nasvetov človeka ponižuješ!

    Na odločitev vpliva širok nabor vplivov od zavestnih do nezavednih. Ponavadi prav nezavedni impulzi v nas povečujejo občutek negotovosti in strahu, neodločenosti in nezmožnosti, da bi se odločili.

    Hkrati drugemu človeku, amaterju, podamo samo majhen del informacij o problemu. Kajti profesionalec bo najprej povprašal po okoliščinah, po večini silnic, po čustvih itd. Ponavadi ljudje podzavestno skrivamo boleče, nezavedne silnice.

    Največji problem svetovalcev pa je subjektivnost s katero popači problem svetovanca in mu odgovori iz svojih problemov. Zato je tako pomembno, da svetovalci že prej preko psihoterpije ozavestijo svoje življenje, svoje silnice, svoje težave, šibkosti in svoje talente. Le tak svetovalec bo bolj objektiven in bo iz problemov drugih izvzemal neprimerne lasnte težave, ki ga imajo še vedno v oblasti. To bi bilo podobno ekonomskemu svetovanju nekoga, ki želi s prodajo svojih delnic meni, rešiti svoj denarni problem. Ali, da mi o nakupu avtomobilu svetuje nekdo, ki mi ga prodaja. Le redko bom tako opravil zame dober nakup.

    Žoržova definicija osebnega svetovanja:

    O osebnem svetovanju govorimo takrat, ko svetovalec pomaga svetovancu s pomočjo

    1. osebne izkušnje
    2. znanja
    3. neobremenjenosti s problemom in veščino

    da najde učinkovito pot iz stiske. Zato je najboljše svetovannje oz. vodenje pogovora to, da postavljamo vprašanja.

    Še ena je razlika med osebnim svetovanjem in drugimi svetovanji: pri osebnem svetovanjem ( duhovna in duševna stiska) je vedno vir stiske znotraj človeka.

    Primer je izguba službe:

    pri iskanju nove, drugačne službe pomagajo svetovalci za zaposlitev.

    če pa tak človek ob tem doživlja globoke strahove, občutek nevrednosti, nesposobnosti, čustveni zlom, razdvojenost, žalost - potem potrebuje psihološkega svetovalca.

    Še en primer je iskanje intimnega partnerja ali partnerke:

    pri iskanju novih kontaktov pomaga svetovalec za poroke, stike

    če pa ima tak človek strahove, vedno nove izgovore pred zbližanjem, strah pred ženskami, občutek nevrednosti ali večvrednosti, se ne zna obnašati na zmenku, ne ve kaj bi govoril, odbija druge, … potem potrebuje psihološkega svetovalca.

    Tretja velika razlika je, da bodo ekonomski in drugi svetovanci dokaj hitro verjeli razlagi svetovalca. Pri osebnem svetovanju pa zelo pogosto srečamo ljudi, ki vzroka stiske nočejo videti v sebi, ampak ga vztrajno iščejo v okolici, zunaj sebe.

    Četrta razlika med ekonomskim svetovanjem in psihološkim svetovanjem je prevzemanje odgovornosti nase. Ekonomski svetovalec bo npr. rekel: ruski skladi so rizični, ameriški bodo padali, evropski pa stagnirali. Potem bo svetovanec samo večino denarja vložil v evropske in azijske, le majhen delček v balkanske in ruske.

    Psihološko svetovanje pa se sreča z ljudmi, ki nočejo prevzemati odgovornost in nočejo dejavno upravljati z življenjem. Reševati situacijo. Velikokrat se fokusirajo zgolj na občutja in se izmikajo racionalnemu pogledu na problem.

    ( moja refleksija poglavja v Žoržovi knjigi, veliko stvari sem dodal sam , večino pa opisal po svoje)

    Kategorija psihologija; duševnost, vzgoja samega sebe, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, služba | Brez komentarjev

    Izvor strahu je zdaj v nas

    Objavil-a pavel dne 7th avgust 2007

    Ona - Torek, 07.08.2007

    Intervju - Dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt

    Izvor strahu je zdaj v nas

    Tor 07.08.2007

     

    Dr.Zoran Milivojević, zdravnik, psihoterapevt, komunikolog, diplomirani transakcijski analitik, trener in supervizor Mednarodnega združenja za transakcijsko analizo ter predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, že devetnajst let živi na relaciji Novi Sad–Ljubljana. Tudi v tistih najbolj mračnih dneh naše bližnje zgodovine, ko so le redki njegovi sodržavljani lahko zapustili domovino, je skozi Madžarsko prihajal v Slovenijo. Pregovorno hladni Slovenci so ga zmeraj sprejeli odprtih rok, tisti, ki so sedli na njegov terapevtski stol, so mu odprli srce.

    Milivojević je avtor številnih knjig, ki sodijo med prodajne uspešnice tudi pri nas.

     

     

    1. Psihoterapija in razumevanje čustev,
    2. Formule ljubezni in
    3. Emocije so v kratkem času doživele kar nekaj ponatisov,
    4. Mala knjiga za velike starše ( knjiga o vzgoji otrok)
    5. njegovo najnovejšo knjigo, Igre koje igraju narkomani (Igre, ki jih igrajo narkomani), pa lahko za zdaj berejo samo v Srbiji, kjer je izšla.

    Dr. Milivojević se službeno veliko ukvarja s čustvi. Tudi s tistimi, ki jih doživljamo na delovnem mestu, na katerem Slovenci po raziskavi Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer preživimo čedalje več časa.

    Slovenci smo, kar zadeva delovne razmere, menda eden najbolj nezadovoljnih narodov v Evropski uniji. Kakšno je zdravo delovno okolje, v katerem bi bili morda bolj zadovoljni in srečnejši?

    Zdravo delovno okolje je tisto okolje, v katerem se ljudje dobro počutijo in kjer so spoštovani in cenjeni. Sočasno je to okolje, ki spodbuja doseganje delovnih rezultatov. Mislim, da je to dobra definicija.

    Se je v tranzicijskem obdobju to okolje spremenilo? Je res postalo manj prijazno?

    Seveda se je spremenilo. Razlika med socializmom in kapitalizmom je namreč v motivaciji. Kadar govorim o teh stvareh, rad uporabim primer mame. Socialistična država je mama, ki brezpogojno ljubi svoje otroke. Poskrbi za njihovo zdravstveno oskrbo, jih šola in jim, če pridejo na vrsto, celo da stanovanje. A ta mati ima mnogo otrok, in je zato revna. Kapitalistična država pa je bolj kot mati mačeha. Ona ljubi bolj pogojno. Zanjo si dober samo, če delaš in upoštevaš dogovorjena pravila igre, drugače je ne zanimaš. Dodatni motivator v kapitalizmu pa je strah. Kapitalizem temelji na strahu. Dober dokaz za to je Amerika, kjer imajo ljudje sicer hiše, avtomobile in druge dobrine, a imajo tudi velike kredite, in se zato zelo dobro zavedajo, da ne smejo narediti nobene napake, ker se lahko njihov svet čez noč sesuje v prah. Vedo, da lahko v treh tednih ostanejo brez hiše in pristanejo dobesedno na cesti.

    Pri nas sicer še nismo tako daleč, a najbrž lahko rečeva, da tudi v Sloveniji ljudje počasi že občutijo strah pred prihodnostjo?

    Mislim, da ga res, in zato delajo več, dlje in bolj intenzivno. Zato je kapitalizem kot sistem lahko (op. Pavel: je vedno in daleč bolj). produktivnejši od socializma. Tranzicijski narodi pogosto menijo, da je kapitalizem isto kot socializem, samo da ima še nekaj več. Pri tem pa ne dojamejo, da kapitalizem daje človeku manj kot socializem ( op. Pavel: se ne strinjam: kapitalizem daje odrasli osebi več. Problem socializma je, da otrokom ne pusti odrasti, biti samostojen in podjeten, biti odgovoren zase. Socializem je isto kot mama, ki pretirano zaščiti svojega otroka, zato ga bo imela na puklu celo življenje, ker ni sposoben odrasti).

    Česa je Slovencev še strah, če sklepate po odgovorih iz svoje ambulante?

    Slovenci se bojijo istih stvari kot vsi drugi. Ljudje so ustvarili civilizacijo, da bi zmanjšali neprijetnosti in povečali tisto, kar je prijetno. Civilizacija je torej prijetna in udobna, a ima tudi svoje strahove, ki jih ljudje na začetku niso poznali. Tako se ti danes čedalje manj bojijo narave in vse bolj sebe. Mirno lahko rečem, da smo vedno bolj zaskrbljeni. Izvor strahu je zdaj v nas. Bojimo se, da bomo naredili kaj narobe, da bomo zboleli ali propadli. To so strahovi tega sveta.

    Sicer pa je strah kot bolečina, čuva telo. To je signal, da so neke stvari v našem življenju ogrožene ali da bi lahko bile ogrožene.

    Ga podcenjujemo?

    Moški ga res podcenjujejo, ker tradicija veleva, da moški ne sme občutiti strahu. Čeprav glede na to, da so razlike med moškimi in ženskami čedalje bolj zabrisane, tudi moški vedno pogosteje priznavajo, da jih je kdaj strah. Sicer pa lahko strah poskušamo ignorirati, a bo kljub temu enkrat udaril na dan. In to brez opozorila.

    Ali lahko glede na to, da delate v dveh okoljih, v Srbiji in Sloveniji, primerjate, kakšen odnos do kapitalističnih vrednot imamo pri nas in kakšnega v vaši domovini?

    Največjo razliko vidim v organizaciji. Slovenija je tako na državni kot na podjetniški ravni zelo dobro organizirana ( op. Pavel: le proti Srbiji, ne pa proti ZDA ali GB). Tukaj so ljudje sicer nezadovoljni, a nezadovoljni so zato, ker tega stanja ne znajo primerjati z razmerami drugod. Mogoče Srbija ni ravno ustrezna za primerjavo, ker je med njo in Slovenijo preveč drugih temeljnih razlik, od velikosti države do tega, kako mi pojmujemo državo, vojne, inflacije … Ljudje v Srbiji so toliko časa porabili za preživetje, da so se nekateri kriteriji kratko malo izgubili. Tako v Srbiji trenutno vlada dezorganizacija, ki pa je po svoje tudi problem naše mentalitete ( op. Pavel: dezorganizacija je bila vedno problem socializma).

    Pri nas je zelo težko biti avtoriteta. Preprosto ni te družbene vertikale. Ljudje pogosto mešajo pojma nadrejen in podrejen s pojmoma superioren in inferioren, biti vreden več ali manj. Vsi bi bili radi vredni več, nihče noče biti podrejen. Psihološko gledano se v srbski družbi dogaja hipertrofija posameznika. Ta je premočan in se noče odpovedati svojemu egu. To je vzrok za največji problem srbske mentalitete, ki z zgodovinskega vidika pripelje do »luzerstva«, ko na primer pet izjemnih posameznikov sestavlja izjemno neumno skupino. Namesto da bi ta delala tisto, zaradi česar je nastala, se njeni člani prepirajo, kdo bo vodja, to pa vodi v notranji boj za oblast. Zadnji tak primer je sestavljanje vlade.

    .

    Omenili ste pojem avtoriteta. Kako si jo ustvarimo? Z dobrim delom, s tem, da smo strogi in nepopustljivi, ali kako drugače?

    Avtoriteta je pravzaprav spoštovanje. ( op. Pavel: večje spoštovanje kot do drugih ljudi!). Ko ljudje v nekom prepoznajo neke vrednote, ki jih oni cenijo, postane njihov vzornik in ga začnejo spoštovati. In takrat ta nekdo postane avtoriteta. Avtoriteta je nekaj pozitivnega.

    .

    Mnogi mislijo, da je umevna sama po sebi in da jo dobimo skupaj s funkcijo.

    Temu se reče formalna avtoriteta, ki jo zagotavlja delovno mesto. Nekdo dobi funkcijo ter s tem določeno moč in avtoriteto do podrejenih. To je torej avtoriteta, ki izvira iz vloge. Te vloge pa prevzemajo različni ljudje in od njih je odvisno, kako bodo ravnali s pridobljeno avtoriteto. Nekateri menijo, da imaš avtoriteto takrat, ko se te ljudje bojijo. A to ni avtoriteta, to je strahospoštovanje. In strahospoštovanje ni spoštovanje, ampak je strah. Ljudje se delajo, da te spoštujejo, zato da bi zmanjšali tvojo agresivnost. To je primitivna oblika avtoritete in ne daje rezultatov. Veliko bolje je, da ljudje opazujejo svojega nadrejenega in se, ko presodijo, da je tak, kot mora biti, in da si zasluži njihovo spoštovanje, prepustijo njegovemu vodstvu. Šele takrat ima ta človek avtoriteto.

    Treba je tudi vedeti, da ni vsakdo dober šef in da lahko zelo dober delavec postane zelo slab šef.

    Najpogosteje je tako, da nekdo dobro in pridno dela ter mu je mogoče zaupati, potem pa ga nekdo predlaga za šefa in zaide na področje, za katero ni kompetenten. Šef je namreč postal zato, ker je dobro delal. Toda šefovo delo ni to, da dela, ampak da priganja druge, da delajo. Dober šef mora postavljati cilje, upravljati, se pogovarjati z ljudmi, motivirati, hvaliti, kritizirati, nagrajevati, kaznovati in tako naprej. Če to dela dobro, potem je dober šef.

    Je bolje, da postane šef nekdo, ki je rastel s kolektivom in je počasi napredoval, ali da pride za šefa nekdo od zunaj?

    Odvisno, oboje ima dobre in slabe strani. Človek, ki prihaja od znotraj, pozna podjetje. Sočasno pa ima že vzpostavljene odnose z ljudmi. Če se vzpenja vertikalno, so mu ti odnosi lahko v napoto. Situacija je torej kontaminirana s prejšnjim stanjem. Če pride za šefa nekdo od zunaj, ima razmeroma čisto preteklost, a po drugi strani ne pozna podjetja. Ko pa pride nov šef, se začne predstava. Ljudje se mu predstavljajo, nadevajo si maske in se kažejo take, kakršni v resnici niso. Če bi postal šef nekdo od znotraj, bi to dejanje odpadlo, ker bi šef natanko vedel, s kom ima opraviti. Ampak to, da novi šef ne pozna podjetja in sodelavcev, ni nič slabega, ker se vse to da naučiti.

    V naši naravi je prizadevanje, da bi nas drugi imeli radi. Vi pa pravite, da lahko tudi nepriljubljenost prinaša dobiček. Kako?

    Večina ljudi se boji, da ne bodo sprejeti. Da jih ne bodo sprejeli sodelavci, šef ali katera druga skupina. Zato se organizirajo in predstavljajo tako, da pri drugih izzovejo pozitivno razmišljanje ter delujejo simpatični in sprejemljivi. Če pa nekdo izstopi iz te igre in ta sprejemljivost zanj ni pomembna, dobi veliko socialno moč. Potem je on tisti, ki lahko zavrača. Vstopi, na primer, in nikogar ne pozdravi in potem se vsi sprašujejo, kaj so zagrešili in kaj ni v redu. Tak človek lahko dobro manipulira z drugimi, ker se ga bojijo in mu tega ne povedo, izogibajo se konfliktu. Tukaj se mi zdi, da se Slovenci in Srbi tudi zelo razlikujemo. Slovenci se izogibajo konfliktom in se vanje spustijo samo takrat, ko je njihova neprijetnost že prešla iz srednje v veliko. Prepozno, skratka. Nasprotno pa je težava Srbov v tem, da se prehitro zapletejo v konflikt.

    Kaj bi rekli o človeku, ki prevzame delovno mesto, praviloma vodilno, za katero nima znanja in izkušenj?

    Redko se zgodi, da ima nekdo ob prevzemu položaja potrebne kompetence, znanje in izkušnje. Zato je določena mera nekompetentnosti razumljiva in sprejemljiva. Kajti tudi če nekdo v istem podjetju napreduje na višji položaj, bo vsaj pol leta nekompetenten, ker ima pač drugo delo, kot ga je opravljal prej, in se ga mora priučiti. Ljudje se stalno učijo. Je pa res, da so nekateri zelo samozavestni in menijo, da se bodo lahko novega dela hitro priučili, ter zato sprejemajo delo in položaje, za katere še niso pripravljeni in morda sploh nikoli ne bodo. Zdi se mi strašno, da nekdo sprejme delo, za katero ni kompetenten, in je čez leto dni še zmeraj na istem.

    Bi lahko rekla, da tako sprejemanje višjih položajev in boljših služb kaže na veliko željo po pomembnosti?

    To sprejemanje višjih položajev in boljših služb je treba celo spodbujati. Obstaja namreč neki družbeni dogovor, da boljši ko si, više boš prilezel, več boš zaslužil in zato tudi bolje živel. Ljudem se kaže konstruktivna pot: vlagaš, daješ družbi, podjetju, oni pa se ti bodo oddolžili in boš napredoval. Tako bi moralo biti( op. Pavel: ravno to v Sloveniji in v socializmu ne velja. Ta dogovor velja samo v kapitalizmu. Zato je tam pozitivna selekcija kadrov, pri nas pa negativna selekcija kadrov: krvna, politična itd.). Seveda pa so tudi razne deviacije in napredujejo ljudje, ki ne bi smeli. Dobri delavci pa molčijo in mislijo, da bo neka avtoriteta prepoznala njihove vrednote, jih opazila in jih povišala. Toda za promoviranje so potrebne druge lastnosti, jaz temu rečem osebni PR. Torej ni dovolj, da vi samo delate, pomembno je poskrbeti, da tudi drugi to vedo. Kajti če se v nekem podjetju dela intenzivno, zmanjka časa za to, da bi kdo opazil, da vi delate dobro. Ni dovolj, da si dober, ampak moraš to sam sporočiti drugim.

    Zdi se mi, da se je ta osebni PR toliko izpridil, da ti mnogi namesto dober dan rečejo: Joj, imam frko, mudi se mi, nimam niti minute časa. Mislite, da so res tako zaposleni ali je to le njihova preračunljiva drža?

    Mislim sicer, da ljudje v Sloveniji kar veliko delajo. (op. Pavel: ljudje nad 40 let, avstroogrska šola, mlajši so že v večini razvajeni, brez delovnih navad. Seveda obstajajo izjeme). K meni jih mnogo prihaja po pomoč, ker se jim oži življenjski prostor in imajo čedalje manj časa zase in za svoje bližnje. Zato zelo trpijo. Izjave, kot: Imam frko, mudi se mi, pa zelo hitro postanejo del imidža. Kajti če vi pridete na delo in rečete: Kako lep dan, tako fino se je bilo zdajle sprehoditi do službe, vas bodo vsi zabodeno gledali, ker oni delajo, vi pa ne. In potem nastane nekakšna obveza, da morate biti zadihani in tarnati, kako ste zaposleni. V tem primeru vas bodo ljudje namreč pustili pri miru, ker jim sporočate, da ste preobremenjeni.

    Kaj rečete tistim, ki pridejo k vam na psihoterapijo in tarnajo, da preveč delajo?

    Nekateri resnično veliko delajo. Je pač tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi slovenski pregovor pravi: Kdor ne dela, naj ne je. Če ljudje delajo, dobijo ljubezen. To, da je nekdo garač, kot rečete Slovenci, je tukaj pozitivno sprejeto. Ampak človek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Med svojim psihoterapevtskim delom čedalje pogosteje vidim, da se ljudje pozabijo zabavati in da si ne vzamejo dopusta, kar počasi vodi v sindrom izgorevanja. Ljudje ignorirajo utrujenost, in če to počnejo predolgo, se izčrpajo. Potem ignorirajo tudi to, in zato so zgarani. Ljudje čutijo psihološki odpor do dela, kratko malo ne morejo več delati. Najhuje pri tem pa je, da se začnejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso nič vredni, če ne delajo. In padejo v depresijo. V tej fazi običajno poiščejo pomoč.

    Nekateri trdijo, da ta zgaranost ni mogoča, če rad opravljaš svoje delo.

    Dolgoročno vsako pretiravanje z delom pripelje v zgaranost. To je tako, kot če predolgo jeste samo čokolado. Tudi če jo imate še tako radi, se vam bo zagabila, če jo boste jedli preveč in vedno. Smisla življenja ne smeš iskati samo v delu, ampak tudi v drugih stvareh, v počitku in zabavi.

    Zabava je zelo pomembna, ker človeka napolni z življenjsko energijo.

    Pogost problem je tudi to, da ljudje premalo spijo. Ne spijo več osem ur, ampak samo pet ali šest, in čez nekaj mesecev se začnejo težave. Povedati hočem, da lahko normalno funkcionirate le, če delate, se zabavate in počivate. Samo tako dobi življenje barvo in okus.

    .

    Se lahko tudi v Srbiji zgodi, da bi ljudje preveč delali, ali so zaradi svoje mentalitete pred tem varni?

    Pri tem vprašanju je treba gledati na odnos sever–jug nasploh. Najpomembnejši vzrok za različno vedenje na severu in jugu je namreč klima. V Afriki je na primer tako vroče, da ljudje ne morejo delati, tudi če bi hoteli. Južne kulture so nekako osvobojene dela, zato se obračajo k drugim ljudem, zabavi, čustvenim odnosom in duhovitosti. Povsem drugače je na severu, kjer so zime dolge in temne ter je zato takrat, ko je topleje in svetlo, treba delati več, da lahko preživite zimo. In potem se vzpostavi kult dela. Ljudje delajo in delajo ter so zelo produktivni, v nasprotju z južnjaki, ki pojejo in uživajo. Ljudje v Srbiji pa imajo pred drugimi narodi vsaj eno veliko prednost: vzamejo si čas, ki ga znajo kvalitetno porabiti za odnose in se zabavajo. Zanimivo je, da je v zadnjih letih že kar trend, da okoli novega leta prihaja v Srbijo tudi po 40.000 Slovencev, ki se želijo zabavati.

    .

    Mislite, da se v Sloveniji ne bi znali zabavati?

    V Slovenijo prihajam že devetnajsto leto in opažam velike spremembe. V tem času je na primer Ljubljana iz precej provincialnega mesta postala metropola. Spomnim se, da sem takrat na začetku prišel sem v soboto in nisem imel kje zajtrkovati. Mesto je bilo konec tedna popolnoma prazno. Potem pa so mi povedali, da je tukaj življenje organizirano tako, da moraš konec tedna preživeti nekje zunaj mesta in da so v soboto in nedeljo v Ljubljani samo gospodinjske pomočnice in vojaki. Danes je slika povsem drugačna, ljudje so bolj veseli in se znajo zabavati. Zdi se mi, da je čedalje več Slovencev tudi duhovitih, da znajo pripovedovati šale. Rekel bi, da je v Sloveniji trenutno zelo prijetno živeti. ( op. Pavel: torej smo bolj sproščeni kot v socializmu?)

    .

    Veliko teh, ki se znajo zabavati, dela v svojih podjetjih. Kaj bi rekli, kakšni so ljudje, ki se odločijo, da bodo sami svoji šefi?

    Biti sam svoj šef je verjetno bolje, kot če je vaš šef kdo drug. Za to se pogosto odločijo tisti, ki ne prenesejo avtoritete. A hkrati je to velika past, kajti taki ljudje zelo veliko delajo; so individualisti in pogosto perfekcionisti. To, kar delajo, delajo najbolje in ne verjamejo drugim. In ker so tako dobri, jih ljudje hočejo, zato imajo ogromno dela. Seveda izjemno veliko zaslužijo, a nimajo nič prostega časa. Nastane paradoks, da imajo takšni profesionalci vse možnosti za zelo kakovostno življenje, v resnici pa živijo zelo nekakovostno.

    Ampak oni zelo radi rečejo, da vsega tega ne potrebujejo. Da ne potrebujejo zabave, ker se ob delu zabavajo, da tudi družine ne potrebujejo, ker jih delo izpolnjuje. Te delo res lahko zadovolji v celoti?

    Samo delo človeka ne more zadovoljiti. Tisti, ki pravi drugače, je očitno pomešal delo in hobi. Obstaja vrsta čustva, ki se mu po angleško reče flow, tok. To je občutek mojstrstva. Znanstveniki so delali raziskave pri kirurgih, ki opravljajo zahtevne operacije, in ugotovili, da med temi operacijami kirurgi padejo v nekakšen trans, v katerem se izjemno dobro počutijo. Celo tako dobro, da jih je težko enkrat na leto spraviti na dopust. Oni radi delajo in v tem najbolj uživajo. To je sicer dobro, a če nimate v življenju nič drugega, to ni v redu. Čedalje bolj jasno je, da je sicer dobro, če ste poslovno uspešni, a je enako pomembno, da ste uspešni tudi v življenju nasploh. Ljudje iščejo kakovost tudi v življenju. Treba je namreč spomniti, da ideal kapitalizma ni delati, ampak ne delati.

    .

    Verjamete, da se nekdo, ki je vse življenje garal, lahko odloči, da sploh ne bo več delal?

    Odvisno od motiva. Pogosto je ta motiv bolezen, kakšen infarkt, na primer. Srečanje z boleznijo ali smrtjo ljudi prisili, da razmislijo o svojem vrednostnem sistemu. Žal so že otroci vzgojeni tako, da dobijo od staršev poljubček, če kaj naredijo. ( op. Pavel: zgolj pogojna ljubezen: ” Priden!”) Potem drvijo skozi življenje, delajo kot nori in nenehno čakajo, kdaj jim bo kdo dal poljubček in jih pohvalil, ker tako pridno delajo. Toda namesto poljubčka pride infarkt in ljudje se zamislijo.

    .

    V Sloveniji je čedalje več mladih, predvsem moških, starih okrog 35 let, ki sanjarijo, da bodo imeli milijon evrov in ne bodo nič več delali. Se vam zdi normalno, da nekdo v najbolj produktivnih letih sanja o tem, da ne bo nič delal?

    To je nova generacija in nove sanje o kapitalizmu; zdaj ni več poanta v tem, da delate za denar, zato, da bi preživeli, ampak v tem, da zaposlite druge ljudi in vzpostavite tak sistem, da začne denar pritekati sam, brez dela. Kupite delnice, na primer. Rekli ste, da poznate petintridesetletnike, jaz poznam še deset let mlajše ljudi z enakimi sanjami. Če pogledate sistem vrednot, boste ugotovili, da so ti ljudje zmagovalci, ker so doumeli, da ni smisel življenja v delu, ampak v tem, kaj delate potem, ko prenehate delati. Seveda je to sočasno lahko plitko, nekakšen hedonizem. Drugače pa gre pri tem za trk socializma in kapitalizma, za trk nekih naših predhodnih generacij, ki so morale garati za to, da so lahko preživele, s sedanjostjo. Zdaj se je našel nekdo, ki pravi, da je njegov cilj nič delati, in mi ga gledamo, kot da je nor.

    Je mobing, o katerem zadnje čase veliko govorimo, tudi produkt kapitalizma, ali je obstajal že prej, le da ljudje niso bili pozorni nanj?

    Mislim, da je ta institucija žrtvenega jagnjeta obstajala že od nekdaj, le da so bile te stvari v socializmu politično dirigirane. Partija je presodila, da nekdo ni OK, in ga je spravila s poti. To, da se zadnje čase toliko govori o mobingu – trpinčenje nekoga zato, da bi zapustil delovno okolje – pa se mi zdi nekako modno. Mislim, da Slovenija samo spremlja trende v visoko razvitih državah. In ko tam nekaj postane težava, je odmeve slišati tudi tukaj. Statistika namreč pravi, da je v Sloveniji odstotek mobinga dokaj nizek.

    .

    Kdaj je človek zrel za to, da poišče pomoč psihoterapevta?

    Naraven tok je tak, da ljudje, ko dojamejo, da imajo težavo, rečejo,

     

    1. da jo bodo že sami rešili ali pa da se bo rešila sama od sebe (op. Pavel: zasvojenci).
    2. Ko se to ne zgodi, se navadno zaupajo nekomu, ki jim je blizu, partnerju, prijatelju ali staršem. (op. Pavel: initmna oseba).
    3. Ko jim tudi oni ne morejo pomagati, se obrnejo po pomoč k strokovnjaku.

    Kolegi mi pripovedujejo, da je večina njihovih pacientov ženskega spola. Res je, ženske laže poiščejo pomoč; v nasprotju z moškimi, ki menijo, da so psihoterapevti neumni in da ne potrebujejo pametnjakoviča, ki jim bo pojasnjeval, kaj je narobe z njihovim življenjem. Še vedno namreč velja, da mora moški zdržati vse pritiske in da se mora sam spopasti s težavami. Kar je škoda, ker potem moški, tudi če pridejo, pridejo prepozno. (op. Pavel: to je celo dobro, da se človek sam spopade s težavami. Problem vidim v tem, da se je s težavami v medosebnih odnosih in v psihi zelo težko sam spopasti, ker se ponavadi vsak vrti v nekem določenem krogu, vzorcu zavedanja in obnašanja, večino življenja. Zato tukaj potrebujemo človeka, ki nam pomaga odpreti obzorja, sneti plašnice, razložiti in razumeti razna stara in željena nova obnašanja).

    Ali tudi psihoterapevti kdaj potrebujete psihoterapevta?

    Da, to je del treninga. Če hočeš postati psihoterapevt, moraš najprej poskrbeti za svojo osebno rast. Moraš se analizirati, predelati stvari iz lastne preteklosti in na svoje življenje pogledati z raznih vidikov. Da vidiš, kje si šibek in kje močan ter kje bi lahko še kaj popravil.

    Sprašuje: Branka Grujičić

    Foto: Ljubo Vukelić

    Kategorija Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, psihologija; duševnost, inženirji družbe, modne družbene smernice, čustva, Slovenija, služba, politika | Brez komentarjev

    Kako opraviti dober razgovor za zaposlitev?

    Objavil-a pavel dne 8th junij 2007

    Kako opraviti dober razgovor za zaposlitev?

     

    Oddali ste prošnjo za zaposlitev. Na razpisano delovno mesto se prijavilo veliko kandidatov. Opravljena je bila formalna selekcija glede na razpisane pogoje in uvrščeni ste bili v skupino, ki mora opraviti še intervju. Čez nekaj dni dobite po pošti vabilo, da ste vabljeni na intervju za zaposlitev. Sprva ste kar veseli - uspelo mi je; potem vas obide rahel dvom - čaka me še intervju. Čeprav ne veste, kakšna vprašanja vam bodo postavljali, se morate na intervju skrbno pripraviti.

     

    Kaj je intervju? Intervju oziroma zaposlitveni pogovor je najpogostejša oblika zbiranja podatkov o kandidatih za zaposlitev. Traja povprečno 30 minut, včasih tudi več. Ponavadi je razdeljen na tri faze:

    • uvodni pogovor
    • vprašanja in odgovori
    • zaključek

     

    V uvodnem pogovoru naj bi se kandidat za zaposlitev razbremenil napetosti oziroma živčnosti in se sprostil. Spraševalec nam postavlja splošna vprašanja, kot so npr. “Ali je bila huda gneča v prometu?”, “Ali ste imeli težave pri iskanju našega naslova?”, “Ali vam lahko kaj postrežemo, morda kakšno kavo?”, vprašanja o vremenu ipd. Sledi kratek opis poteka intervjuja: “Najprej vam bomo postavili nekaj vprašanj v zvezi z vašim življenjepisom, potem pa…” itn.

     

    V drugi fazi spraševalec postavlja vsebinska vprašanja. Običajno so odprtega tipa, tako da spraševalec lahko postavlja še podvprašanja. Kakšna vprašanja bo spraševalec postavljal kandidatu, je odvisno od tega, za kakšno delovno mesto se je prijavil. Pričakovati moramo vprašanja, kot so recimo:

    • demografski podatki o kandidatu, kandidatove dosedanje zaposlitve
    • razlogi, da se je prijavil na razpis
    • pričakovanja in cilji na novem delovnem mestu
    • nastop in trajanje delovnega mesta (nedoločen čas ali mandatno)
    • plača, drugi prejemki in povračila stroškov:
    • osnovna plača (bruto/mesec oz. leto)
      • dodatki k osnovni plači (nagrajevanje individualne uspešnosti /variabilno ali stalno/ itn.)
      • ugodnosti poleg redne plače (povrnitev stroškov študija, notranji odkup delnic, udeležba pri dobičku ob sklenitvi poslov, dodatno zdravstveno zavarovanje, službeni avto, službeno stanovanje ali posojilo za nakup stanovanja, šport in rekreacijski programi /letna karta za fitnes ipd./, uporaba službenega mobilnega telefona, prenosni računalnik in druga /računalniška/ oprema, plačilo članarine v združenjih itn.)
    • delovni čas in letni dopust
    • dodatno izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje
    • varnost in zaščita oseb, premoženja in podatkov
    • konkurenčna prepoved
    • odpovedni rok
    • odpravnine

     

    Zavedati se moramo, da s posredovanjem podatkov skušamo vplivati na ugodno odločitev. Bodimo sproščeni in samozavestni. Govorimo razločno, ne prepočasi ne prehitro. Ne prekinjajmo spraševalca sredi vprašanj, pustimo, da postavi vprašanje do konca. Spraševalcu glejmo v oči in odgovarjamo na vprašanja jasno, argumentirano in mirno. Kažite prijeten obraz in pripovedujte tudi s kretnjami rok, vendar pri tem ne pretiravajte.

     

    V zadnji fazi nas spraševalec običajno seznani z dejavnostmi po intervjuju, kot npr. kdaj bomo obveščeni o rezultatu dokončne izbire med kandidati, kdaj lahko nastopimo na novem delovnem mestu, kaj moramo še opraviti preden sklenemo delovno razmerje ipd.

     

    Sklep o izbiri kandidata se pošlje kandidatom najkasneje v zakonskem roku osem dni po njegovem sprejetju oziroma v roku, določenem v objavi oz. razpisu. Kandidat, ki meni, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ima pravico do ugovora v 15 dneh od dneva prejetja sklepa o izbiri kandidata.

     

    Še nekaj nasvetov:

     

    1. Dobro se pripravite na intervju.

     

    Pridobite čim več informacij o organizaciji, v kateri bi se radi zaposlili (cilji, načela in metode organizacije, poslovne funkcije, organizacijske strukture, urejanje dela, vrednotenje dela, delovanje organizacije, organizacijska klima, organizacijska kultura, uspešnost organizacije, spremembe in razvoj organizacije itn.). Skušajte predvideti vprašanja, ki jih boste dobili, in pripravite odgovore nanj. Veliko vadite doma, recimo s pomočjo izmenjave vlog - naj vam kdo postavlja vprašanja, vi pa nanj odgovarjajte podobno kot na intervjuju. Poskrbite za zunanji videz (obleka, lasje, ličilo, obutev, nakit itn.) - prvi vtis je zelo pomemben.

     

    2. Povejte, zakaj iščete novo službo.

     

    Dobro si zapomnite dejstva, ki ste jih navedli v življenjepisu. Bodite pripravljeni podkrepiti ta dejstva z dodatnimi razlagami in argumenti. Zelo jasno povejte, zakaj iščete novo službo. Izognite se odgovorom, kot so npr. “Pripravljen sem sprejeti kar koli”, “Sposoben sem opravljati kakršno koli delo”, “Prosim vas, izberite mene, to službo potrebujem bolj kot kdor koli drug” ipd.

     

    3. Jasno opredelite svoje prednosti.

     

    Spraševalec vam bo prav gotovo postavil vprašanja v zvezi z vašimi prednostmi in slabostmi. Jasno povejte, zakaj menite, da ste prava oseba za razpisano delovno mesto. Če ste uspešno opravljali podobno delo v preteklosti, poudarite svoje prispevke in znanja. Slabosti pretvorite v prednosti. Nikar ne odgovarjajte z: “Nimam slabosti”, “Še nikoli se nisem zmotil”, “Ne delam napak” ipd. Če že morate, izpostavite kakšno slabost ali napako iz preteklosti in pojasnite, kako ste jo odpravili in kaj ste se iz nje naučili.


    4. Bodite odkriti.

     

    Dandanes, ko je težko ostati na enem službenem mestu celo življenje, lahko izgubimo službo iz razlogov, ki so zunaj našega neposrednega vpliva (stečaj podjetja, prevzemi, pripojitve ipd.). Če je le mogoče, ne obsojajte prejšnjih delodajalcev. Izrazite razumevanje do tega, da živimo v času, ko so tovrstne spremembe v organizacijskih strukturah sestavni del našega vsakdana, in da so včasih potrebne. Pri tem pa ne pozabite poudariti, kaj vse je prejšnji delodajalec izgubil, ko vas je odpustil (še enkrat izpostavite svoje prednosti, vendar tokrat z novega vidika).

     

    5. Jasno sporočite, kaj pričakujete od prihodnosti.

     

    Standardno vprašanje, ki ga spraševalci postavljajo na zaposlitvenem razgovoru: “Kje želite biti čez pet let?”. Največkrat kandidati odgovarjajo: “Načrtujem, da bom v vašem podjetju napredoval na višji položaj.” V nekaterih podjetjih bodo zadovoljni s takim odgovorom, toda v drugih pa ne. Dobro premislimo, ali ne bi bili bolj fleksibilni v svojih odgovorih in si pustili nekaj manevrskega prostora: “Rad bi spoznal vse posamezne sklope v vaši organizaciji in se usposobil za opravljanje najbolj zahtevnih nalog…”.

     

    6. Ne bodite skromni.

     

    Nobena plača ni fiksna, dokler ne pride do sporazuma med vami in delodajalcem. Zavedajte se svoje osebne vrednosti in prispevka k novemu podjetju ter zahtevajte tisto, kar vam gre. Ne zadovoljite se z odgovorom: “Politika podjetja nam veleva, da lahko novim uslužbencem plačamo le toliko.” Če je v interesu novega delodajalca, da pridobi kader z vašimi karakteristikami, bo tudi pripravljen spremeniti politiko plač in nagrajevanje. Ko se enkrat dogovorimo glede višine plače, zahtevajo vse nadaljnje spremembe veliko več truda in napora.

     

    7. Bodite odločni.

     

    Vsak, ki je ostal brez službe, si želi ponovno poiskati novo zaposlitev, ki bo boljša kakor prejšnja in ki bo odgovarjala našim željam, pričakovanjem in zahtevam. Dobro je, da že vnaprej veste, kaj ste pripravljeni sprejeti in pod kakšnimi pogoji. Čeprav se vsi zavedamo, da je danes težko dobiti novo službo, raje pojdite še na kakšen intervju, kakor da sprejmete prvo ponudbo. V tistem trenutku je lahko ponudba dobra, čez nekaj mesecev pa se bo izkazalo, da smo sprejeli slabo odločitev. Če je iz intervjuja razvidno, da boste dobili novo službo, potem ne bodite skromni pri svojih zahtevah. Delodajalci so namreč veliko bolj “radodarni”, ko vas skušajo pridobiti. Preden nastopite na novem delovnem mestu, naj bodo te zahteve jasno definirane v pogodbi o zaposlitvi. Ustne obljube se hitro pozabijo in so brez pravne podlage.

     


    8. Ne delajte napak iz malomarnosti, neznanja

    Ne zamujajte na intervju!

    Ne prihajajte na intervju nepripravljeni.

    Bodite pripravljeni priti na intervju ob določeni uri, če se to od vas zahteva.

    Ne pozabite se rokovati s spraševalcem ob prihodu in ob odhodu z intervjuja.

    Ne pozabite se zahvaliti za izkazano priložnost.

    Ne dajajte prekratkih odgovorov na postavljena vprašanja, npr. samo z “da”, “ne”.

    Govorite jasno in razločno.

    Glejte spraševalca v oči, ko govorite.

    Ne pretiravajte z odgovori.

    Ne govorite le o denarju in finančnih vidikih nove zaposlitve.

    Ne odgovarjate omahljivo in neodločno.

    Ne pozabite sami postaviti kakšno vprašanje v zvezi z novo zaposlitvijo in organizacijo podjetja.

    Imejte izdelano mnenje o svoji karieri, o svoji prihodnosti.

    Ne iščite le izgovore.

    Ne opravičujte se po nepotrebnem.

    Glejte, da boste dovolj samokritični.

    Glejte, da vam ne bodo očitali pomanjkanje strpnosti in razumevanja.

    Glejte, da ne boste preveč kritični do drugih.

    Ne kažite znake slabega vedenja.

    Glejte, da vam ne bodo očitali, da imate le ozke interese.

    Glejte, da vam ne bodo očitali premalo navdušenja in želje po novi zaposlitvi.

    Ne dajajte dvoumnih odgovorov.

    Izognite se odgovorom, kot so npr.: “Poglejte v moj življenjepis, saj tam vse piše”, “Iščem službo le za kratek čas”, “Vesel bom, če me sprejmete v službo le do novega leta”, “Tega pa pod nobenim pogojem ne bi sprejel”, “Vi me žalite”, “Vi me ne jemljete resno”, “Na taka vprašanja pa ne bom odgovarjal” ipd.

     

    Zavedajte se, da se za isto zaposlitev lahko poteguje veliko kandidatov z podobnimi karakteristikami in kvalifikacijami. Na koncu bodo odločile malenkosti.

     

    vir: http://e-uprava.gov.si/ez/vsebinaStran.ez?pageTo=dokumenti/intervju.jsp

    Kategorija