Delno sem ga poslušal. Sploh mi je zanimivo njegovo poznavanje Emanuela Levinasa.

Zanima me, če ima kdo ta govor ali vsaj link do njega?

Srečno, zdravo in vse dobro želim mojim bralcem v letu 2008.

Imejte se radi.

Pavel

3.12.2006

»Priča smo pravi poplavi ljubezni. Večina popevk govori o ljubezni. Poljudna publicistika govori o ljubezni kot o cilju življenja. New age je poln ljubezni. Levi aktivisti ljubijo drugačne in tako učijo tudi druge. V imenu ljubezni se dogajajo shodi homoseksualcev in raverjev. In če bi merili količino govora o ljubezni, bi brez dvoma lahko razglasili, da smo končno uresničili t. i. civilizacijo ljubezni, utopijo, po kateri hrepenimo tisočletja.« Tako je svoje predavanje o »pop ljubezni« – ljubezni v okvirih množične kulture – 21. novembra na Nikodemovih večerih v Ljubljani začel p. mag. Branko Cestnik. Nadaljeval je z nekoliko drugačno podobo: »Vendar še nikoli ni bilo toliko razbitih družin, toliko anksioznih stanj, nikoli take silne potrebe po omami kot danes. Očitno količina ne zagotavlja kakovosti. Zdi se celo, da ne vemo več, kaj je ljubezen.« Razlika med tem, kar razglašamo, in tem, kar živimo, je p. Cestnika pripeljala do kritične obdelave »pop ljubezni«. Na tem mestu povzemamo njegovo predavanje.

p. Branko Cestnik (Foto: Primož Lavre): Razmišljati o sebi slej ko prej pomeni razmišljati o svojih mejah, svoji smrti. Pop ljubezen je zato člen v sistemu omame, je mižanje pred zadnjimi vprašanji, pred kličočo praznino. A človekova duhovna narava bo vedno udarjala iz sebe.

POP LJUBEZEN NA POHODU

Prvi primer: berlinska Love Parade

V sedemdesetih letih je imela »napredna« mladina duh Woodstocka, ki je bil poleg rajanja ob rock glasbi tudi neformalni politični in etični program neke generacije, razglas novega pojmovanja svobode, svetovnega miru in ljubezni. »Otroci cvetja« so tam dobili potrditev, obenem pa komentirali in kritizirali svetovno politiko.

Na začetku postmoderne dobe, v devetdesetih, pa se mladi začnejo zgrinjati v Berlin. Spet glasba, večdnevno kampiranje. Toda tokrat milijonska masa ne posluša velikih govorov in si ne beli glave zaradi svetovnih problemov – masa samo raja in raja. Vse to se imenuje Love Parade – razkazovalni mimohod ljubezni. Kakšna ljubezen se tu razkazuje? Očitno ljubezen do glasbe, ki posameznike združuje v eno samo migetajoče bitje. Izgubljajo se v množici, zaplavajo. Občutek je čudovit – kot bi bili vsi »v objemu božjega« – saj presegajo svojo samoto. Ta glasba je že neka ekstaza. In ljubezen velja vsem – ne glede na spolno usmeritev ali raso – ljubezen, ki je popolnoma svobodna oz. osvobojena vseh predsodkov. Za razliko od Woodstocka tu mladi zahtevajo le prostor za svoj užitek, za svoj ples. Postmoderna ljubezen je bolj kot v svet obrnjena v posameznika in njegovo soplešočo, polrazgaljeno, po večini pijano tovarišijo.

Drugi primer: popevkarstvo

Večina pesmi poje o ljubezni, kak predvajalnik glasbe je takorekoč povsod (v traktorju, v hlevu, na pločniku, v avtobusu, pri piknikih v naravi …), zvočno kuliso o ljubezni imamo 24 ur na dan. S pop ljubeznijo je še posebej prežeto slovensko komercialno popevkarstvo, ki stavi na logiko uspeha. In kaj opeva? P. Cestnik našteva pet tipov:

1. Ljubezen kot čar osvajanja in zapeljevanja: trenutki, ko do ljubezni še mora priti ali ko se zgodi silna zaljubljenost; močna čustva, sladke obljube nekakšnega raja na zemlji. Erotizem je zaželen. Primer: Anžej Dežan: Vroče!

2. Drugi tip se zgodi, ko erotizem postane lokomotiva petja – najpogosteje v turbo folku. Primer: Atomik Harmonik: Brizgalna brizga

3. Ljubezen kot grenka izkušnja: prekinjena in zafrustrirana ljubezen. Realizma, zlate sredine v popu ni – napihnjene so rajske sanje o ljubezni, napihnjen je obup. Primer: Vili Resnik: Naj bogovi slišijo!

4. Četrto smer uprizarjajo ironiki in ciniki. Po mehanizmu pretiravanja se norčujejo iz popa in samih sebe. Prvak ironičnega popa pri nas je Magnifico. Primer: njegova pesem Silvija! Je deklaracija ironije in cinizma: kaj sploh še blebetamo o ljubezni!

5. Zelo malo je pesmi, ki govorijo o trajni ljubezni, ki je zvesta in srečna v zvestobi. Gre bolj za pesmi s polja narodnozabavne glasbe. V pretiranem popu ali klasičnem popu pa ne bomo srečali opevanja zveste ljubezni. Napoved »in bova skupaj vso večnost« se sicer pojavlja, a največkrat v trenutku zaljubljenosti.

Tretji primer: Moloh* trgovine

*Moloh – božanstvo iz časa Stare zaveze, ki so mu prinašali človeške žrtve.

Veliki trgovski centri so že grajeni kot nadomestki za religijo, so katedrale »boga trebuha«, kot bi rekel Pavel (prim. Flp 3,19). In danes tudi že pridigajo – zdravo življenje in duhovno ravnovesje. V reviji Nasmeh verige Tuš najdemo pravcate duhovne misli, ki nagovarjajo kupce k večji človečnosti, dobroti, ljubezni do bližnjega, sama veriga pa vozi revne otroke na morje – ima svojo »Karitas«. Trgovci so tako daleč razvozlali človeško dušo, da jo znajo ujeti v njenem najglobljem bistvu – v hrepenenju po presežnem, po čisti ljubezni. In če imajo dušo, je denar zagotovljen. V katedrali boga trebuha pa je tudi spovednica. Ko prispevaš v ta ali oni dobrodelni sklad (prozorno »puščico«), ti odleže. Nakupil si, se poučil o duhovnem ravnovesju, na uboge pa nisi pozabil – dal si 200 SIT. Čist in mirne vesti se lahko napotiš domov. Nisi egoist. Rad imaš ljudi.

FILOZOFSKO IN MORALNO OZADJE POP LJUBEZNI

Hedonizem in beg pred vprašanji

V vseh treh naštetih primerih lahko vidimo veliko stavo na užitek. Ni čudno, da popevke v največji meri opevajo zaljubljenost, saj je najbolj kemični in omamni vidik ljubezni. Zvestoba, ki je po krščanskem izročilu ena bistvenih razsežnosti ljubezni, ni ne kemična ne neposredno omamna, je pa temelj sreče. Vendar pop kultura ne zmore in noče onstran kemije, saj ne mara naprezanja, truda, askeze.

Užitek seveda ni nič grdega – problematičen in celo destruktiven postane šele takrat, ko postane vodilo, središče človekovega smisla. Ko zamegli celostno sliko sebe in se osredotoči zgolj na to, kar je najbližje in najlažje – na primarne psihofizične potrebe. Najprej jih potencira, potem pa histerično zadovoljuje – do konca svojih dni.

Funkcija užitka pa je tudi to, da med uživanjem ne misliš. Misel je naporna in neprijetna. Razmišljati o sebi slej ko prej pomeni razmišljati o svojih mejah, svoji smrti. Pop ljubezen je zato člen v sistemu omame, je mižanje pred zadnjimi vprašanji, pred kličočo praznino. Ker pa je človek neizpodbitno duhovno in presežno bitje, bo ta njegova narava vedno udarjala iz sebe. Bolj se boš zapiral v ta svet, bolj boš hotel misliti, se spraševati o končnem smislu.

Erotizacija kot mašilo

Izpraznjena zavest se pač mora z nečim napolniti, da pod njo ne zazeva neprijetna praznina in seksualni impulz je na tem mestu najbolj prikladno mašilo. Že iz Svetega pisma vidimo, da do poveličevanja užitka pride, ko ljudstvo ne pozna in prizna več živega in osebnega Boga. Erotika nastopi, ko zmanjka kontemplacije in vztrajne molitve. Erotizirana zavest nevernega človeka takoj odreši tesnobe, ki prihaja iz dejstva minevanja, smrti. Ta strah pred staranjem in smrtjo vidimo v dejstvu, da so danes suhice in najstnice seksualni trend – kakor da bi spolno občevanje s čim mlajšo žensko preprečilo staranje oz. dokazalo, da zob časa človeka še ni načel. Pop kultura spolnost na napihnjen in vsiljiv način tišči v ospredje, kar kaže na hudo tesnobo pod površjem in na nesposobnost človeka, da se umiri pred Bogom.

Neplodnost in beg pred drugim

Pevec, ki bo pel, kako lepo je vsako jutro vstati, otrokom menjati plenice, ženko svojo odpeljati v službo ipd. na Emi ne bo zmagal. Pop kultura je vse bolj erotizirana, družine in otrok pa vse manj. Vse, kar je povezano s spolnostjo, je v ospredju, le primarna biološka funkcija spolnosti ne in to je znamenje napredujoče dekadence. Strah pred otroki ni nič drugega kot strah pred življenjem – polnim in odgovornim življenjem. Lahko je tudi izraz strahu pred drugim, drugačnim.

Tudi vrednost drugega je v pop ljubezni zelo nizka. Promiskuiteta postaja že vrednota. Menjavanje partnerjev pomeni, da v človeka ne vstopaš, se zanj ne zanimaš (razen dokler ti godi ali koristi), ostajaš zunaj. Pop ljubezen vedno znova razglaša človeka brez globine, nepresežnega in ploskega. To je nihilizem.

TRK EVANGELIJA IN POPA

Dialog s pop ljubeznijo

Oznanjevalec Kristusovega evangelija se v primeru pop ljubezni znajde v okolju, kjer je navidezno vse ljubezen. Ker pa lažna ljubezen nujno povzroča bolečino, bo klic po svobodi in odrešenju v takem okolju prej nastal in bo bolj iskren kot v ciničnem intelektualnem okolju. Dialog evangelija s pop ljubeznijo je tako možen na bivanjski ravni (metoda evangelizacije pa bolj srčna kot umna) – ampak šele takrat, ko se pop ljubezen sesuje vase – če si oznanjevalec upa vstopiti na pogorišča.

Pop ljubezen v vezeh kulturnega boja

Bitka za interpretacijo najglobljega in najbolj opevanega človekovega čustva se odvija skozi tisočletja. Kaj je ljubezen in kje je njen izvor, njen cilj? Čemu in komu služijo rodila? Svoboda pri menjavi spolnih partnerjev in spolni usmeritvi, svoboden pretok pornografije, razpolaganje s svojim telesom so prav revolucionarne teme. Pop ljubezen postane tihi element kulturnega boja in poligon za manipulacije, ki se dostikrat dotikajo Cerkve in njene morale.

In pop ljubezen je naravna sopotnica porabništva. Dokler bo ljudstvo lovilo romantične sanje o princih na belih konjih in sanjskih ženskah, dokler bo treba ljubezen vsake toliko čase menjavati (reklama za mobilnega operaterja!), bodo možgani množic pripravljeni za nove in nove cikle potrošnje.

Perspektiva ljubezni

Včasih se res vprašamo, ali bomo morali do katastrofe, do razpada, do hude bolečine, da se bomo spet vrnili k ljubezni. Kajti ljubezen, ki to ni, vodi v katastrofo. Ljubezen, ki se je skrčila na porabniški artikel, postavlja na laž celotno civilizacijo. To vidimo danes po razbitih družinah, narkomaniji, po načetem psihosocialnem tkivu in nenazadnje po stanju Zahoda, ki mu zmanjkuje otrok. Vendar se zdi, da bomo morali pasti še globlje, da bo v skrajni ogroženosti vendarle poskočila tista usodna iskrica spomina na Očeta. Z njo pa želja in moč, da se dvignemo in vrnemo.

Kaj lahko storimo?

Ljudi, ki bi se odločili »nočem ljubezni«, ni, vsi hočejo ljubezen; ker pa ne prejemajo od božje besede tudi nekih standardov za ljubezen, te želje po ljubezni ne znajo udejanjiti. Dolžnost kristjanov je po eni strani kritika zavožene kulture ljubezni, po drugi ustvarjanje alternative, da bodo vsi ti sinovi in hčere potem, ko bodo izčrpani hoteli nazaj v Očetovo hišo, sploh imeli kam priti. Že redovne skupnosti so skupnosti, ki odrešujejo, osvobajajo. In družina je prav tako skupnost, ki odrešuje, v kateri rasteš, zaživiš polno. In tu lahko pokažemo – ko se vse ločuje, se mi ne ločujemo, ko vse skače čez plot, mi ne skačemo, ko se pornografizira, pri nas tega ne počnemo. To je naša alternativa. In, glejte – manj depresivnih ljudi imamo med seboj, k psihiatru ne hodimo in dlje živimo (izsledki raziskav).

Pristno in zrelo ljubezen pa vidimo na križu. Tam ni nič pocukranega, tam je resnica o ljubezni: ljubezen, ki se razpre, raztrga za drugega, se daruje, ampak s tem tudi zraste. Je nekaj darežljivega, lepega, nekaj, kar te napolni. Če cinično distanco odrivate od sebe, se odrešujete in se vam bo ljubezen gotovo odpirala.

M. P. Družina, 3.12.2006 na Nikodemovih večerih (40.)

Fric,

Do pred kratkim nisem imel nikogar na ignore. V enem trenutku, ko sem povsem nedvoumno ugotovil, da osebkom tipa mataj v resnici sploh ne gre za to, da bi debatirali oz. izmenjevali ali kresali mnenja, stališča, observacije, teze, govorice, oziroma vsaj izrekli neko argumentirano ali magari tisti trenutek še neargumentirano mnenje ali stališče brez malicioznega namena,…

…torej sem nedvoumno ugotovil, da jim ne gre za to, pač pa sogovornika v debati vedno pustijo brez odgovora na zastavljena vprašanja, brez satisfakcije, sem hkrati dojel, da gre za osebe, ki so veliko hujše od tipov, ki partnerja oz. partnerko v seksu redno pustijo brez orgazma.

Dojel sem namreč, da gre za drkače, ki se f totem bufetu zgolj radi kažejo med onaniranjem.

Na njih nič ne vpliva, kako in s čim se odzove partner v debati. Oni gonijo svoj jihad , svoje gardijanstvo Lika™ in Dela™ za vsako ceno in pri tem doživljajo svoje hitre orgazme.

No, ko sem absolviral to, sem hkrati dojel, da v resnici stojim pred filozofsko dilemo, ki se glasi: Čemu? Čemu razdajanje v prazno? In edini odgovor, ki sem ga našel je bil: Nima smisla!

Kajti razdajati se v takšnih brezplodnih inicijativah nima smisla.

Tako, kot če bi metal biserje pred svinje.

Pride toti mataj odvrže iz sebe na sveta bufetska tla še en anticivilizacijski bruh, nekdo se odzove z odgovorom in on nazaj bruhne zgolj: “Vam klerikajzlnom, ki niste Mi™, in ste gotovo nekoč tudi sami bili f Partiji™, ker drugačnih sploh nea ga more bit, ni jasno, da je Vaš™ Janša bil f Partiji™ pa še prosil je, da ga še enrkat vzamejo f partijo.” Kaj naj človek, ki se ne identificira niti z Janšo, niti z RKC, in ni bil v matajevi Partiji™ naredi? Najprej mu nehaš odgovarjati, potem pa ugotoviš, da te izgled njegovih bruhov na tleh sajberbufeta vizualno moti.

P.S.

Ta sajberbufet se od resničnega bufeta nič kaj veliko ne razlikuje. V obeh najdeš približno enako število osebkov, ki, ko odprejo usta in kaj bleknejo, nimajo pri sebi razčiščeno, zakaj za boga sploh zinejo, če v resnici ne želijo debatirati.

Psihološko je takšen sajberbufet v resnici zelo kompleksna in zahtevna zadeva, ki niha med Hyde Park speaker’s corner drkaškimi samogovori in živahnim izmenjevanjem mnenj med parlamentarizma vajenimi intelektualci. Z vsemi nijansami vmes.

Iz reakcij in obnašanja številnih forumašev je povsem očitno zaznati, da jim niso jasni niti prezentni odgovori na temeljna vprašanja, ki se bi jih vsak moral zastaviti, preden se na nekem forumu registrira. Vprašanj kot so: Zakaj pisuniti na forumu? Zakaj ravno tu? Zakaj ne bi zgolj bral druge? Kaj res hočem debatirati, ali zgolj želim občudovati lastne umotvore, kot pizdek, ki naspreja grafit na mestna pročelja? Ali mi je jasno kakšen je domet mojega pisunjenja? In morda celo - Zakaj za boga? Kaj res ni drugih možnosti za kratkočasenje?

Ko ti v realnem življenju v bufeti pristopi pijanček in ti nenehno ponavlja šank-politiko luzerja, tipa: “Prej v socijalizmu je bilo bolje, lahko sem vsak dan spil tri-štiri litre, danes pa…” se umakneš v kakšen kot daleč stran od pizdeka, ali ga celo nahruliš, da naj že enkrat odjeba.

Ko ti pa tu f sajberbufeti neki mataj, pijan od agitprop kontaminatov partije in jogurt-revolucionarne demagogije svojega hišnega F21 člana nabija, da je edino komunizem fajn, da so hedge skladi pizdarija, …da so otroci s Petrička kolateralna škoda uvajanja “svetle komunistične bodočnosti”, in ti to nabija ne glede na argumente, pač pritisneš na gumb ignore, kar je ekvivalent umika za paravan v nasprotnem kotu bufeta.

Lahko sicer tega tudi ne storiš in ne reagiraš na njegove bruhe, vendar tvegaš, da ti bo vsake toliko slabo, ko boš slučajno zagledal umotovore tipa - “dojenčki s Petrička so kolaborirali s Hitlerjem, v času, ko sveta Partija ni, torej kolaboracija s Hitlerjem ravno takrat ni več bila v modi, in so jih zato upravičeno pustili na mizah shirati”.

LP shaman

shaman na forumu Financ

enfrice je napisal(a):

IGNORE ni brez veze. IGNORE je posledica strahu pred tem, da ti povedo, kdo si. In ta posledica je pretvarjanje, da ni tega, kar je. Se pravi, IGNORE je beg pred samim seboj. Ko nekdo ne more več živeti s tem, da mu nekdo stalno dokazuje kaj je, z IGNORE enostavno izključi resnico o sebi in če se je tak osebek v času Kučanovega kriminala dobro samooskrbel, se mu z relanim svetom sploh ni treba več soočati. Lahko živi kar v IGNORE in DREAM, oziroma, to postane eno in isto. V Financah je seveda problem v tem, ker Finance niso resen časopis na resnem trgu, ampak so samo finančni strip, katerega se post festum včasih vzame v roke zato, da se človek malo nakezi norcem.

Enfrice.

forum Financ

Vljudno vabljeni na prvi vecer z Liberalci.

KDAJ: V sredo, 26.12.2007 od 19:00 do 20:00 ure

. KJE: V gostilni Sahra na Hrenovi ulici na Prulah

. GOST: Pisateljica Ana Jud

. TEMA: “ZAOSTANEK RAZVOJA LIBERALIZMA V SLOVENIJI IN KAKO GA POSPESITI”

.

Veceri z Liberalci so nestrankarski, druzabni dogodki odprtega tipa. Ce poznate koga, ki mu je liberalizem vsec ali bi si zelel vec izvedeti o njem mu posredujte to vabilo.

Srecevali se bomo na 14 dni. Vsako srecanje bo imel gosta, ki bo pripravil 45 minutno predavanje na neko temo. Predavanju bo sledila prosta debata in neformalno druzenje.

Naslednji vecer z Liberalci bo 9.1.2008, gost bo ekonomist Rado Pezdir, tema predavanja pa bo “PRIVATIZACIJA IN LASTNINSKE PRAVICE V SLOVENIJI”

LJUBEZEN JE OTROK SVOBODE

Vsako psihoanalitično zdravljenje je poskus osvoboditi potlačeno ljubezen. (S. Freud)

Ljubezen je otrok svobode… to je star francoski pregovor: L’amour est l’enfant de la liberte. Neverjetno, kako ljudska modrost hrani slutnje in spoznanja, za katera potrebuje človek dolga desetletja osebnostnega razvoja, preden jih zares razume. Razume tako, da osvobodi svojo ljubezen spon bojazni in ogroženosti, ter da brez večjih težav prenaša to svobodo pri tistih, ki ga imajo radi.

O ljubezni je bilo mnogo povedanega, a še vedno nimamo zadovoljive teorije ljubezni. Pravijo, da je Platonovo delo Simpozij najvplivnejše evropsko delo o teoriji ljubezni. V Simpoziju navaja znano legendo o tem, da so bila človeška bitja ustvarjena kot ‘zaokrožene celote’, sestavljena so bila iz treh spolov:

1. moškega, 2. ženskega in 3. hermafroditskega. Imela so dva obraza, štiri roke, štiri noge in dva spolna organa. Lahko so hodila naprej in nazaj. Ker so pa skušala ‘splezati v nebesa’, so ogrožala bogove, zato je dal Zeus vsakega predstavnika človeške rase presekati na dvoje. Tako smo postali ljudje heteroseksualni, homoseksualni ali lezbični pari. Po nasilni razdvojitvi sta oba dela nekdanjega človeka želela priti nazaj skupaj tako, da sta ovila roke drug okoli drugega in sta se združila v objemu. Ko pesnik Aristofan v svojem uvodu v Platonov Simpozij komentira to legendo, poudari, da smo bili na začetku eno in da je ljubezen preprosto ime za željo in težnjo po celoti, po enosti. Aristofanov pogled na ljubezen pa se na moč ujema z dva tisoč pet sto let mlajšim, psihoanalitskim pogledom na ljubezen. Gre za tole: ljubezen je ponovno odkritje prvobitnega stanja veličastne popolnosti, enosti, ki sega nazaj v zgodnje otroštvo. Izvira iz nasilne, traumatične ločitve. Posledična rana se zaceli z erotično navezanostjo. To naredi ljubezen za prototip protitraumatskega procesa in je v resnici antiteza traume. Zato je vsaka ljubezen tudi poskus ponoviti idealno srečo intrauterinega oceanskega občutka. Ta izkušnja geneze življenja v ljubljenju nas usmerja istočasno nazaj in naprej: ponavlja naše lastno rojstvo, nakazuje pa tudi rojstvo našega notranjega sebstva, o katerem so pred psihoterapijo, čeprav na različen način, govorile svetovne religije, zlasti krščanstvo in budizem. V evangeliju beremo, kako težko so ljudje razumeli Jezusovo govorjenje, da se mora človek ponovno roditi. Odstrta ljubezen Idealizacija partnerja, čustev in pogosto tudi samega sebe je sestavni del psihodinamike ljubezni. Prevladuje univerzalno olepševanje ljubezni, čeprav se tu in tam v njenem opisovanju pojavi tudi njena temna stran. Naša nezavedna metoda je jasna: svoj pogled osredotočimo na luč ljubezni, da bi se borili proti njeni senci, in se tu in tam poslužimo njene sence, da bi zasenčili njeno luč. Zato lahko rečemo, da je tudi naše videnje ljubezni bolj v službi psihične stabilizacije, kot v službi spoznavanja stvarnosti, kot v resnici je. Michael Lukas Moeller opiše devet tančic, s katerimi prekrijemo pravo naravo ljubezni in se tako oklepamo njene idilične podobe. Po njem jih povzemam.[1] 1. Sreča in nesreča porajata druga drugo ‘Pod nebesi lahko vidimo lepoto kot lepoto le zato, ker je tam tudi grdota’, poudarja Lao Ce pomembno dejstvo, da naše zaznavanje izkušenj temelji na primerjavi. Srečo, ki jo tudi Freud enači z ljubeznijo in jo ima za ‘tranzitorno izpolnitev’, lahko zato doživimo v vsej polnosti le tedaj, če vemo, kaj je nesreča. Zato Moeller poudarja, da sta zanj dva bistvena elementa duševnega zdravja: 1. poleg sposobnosti doživljanja izpolnjujoče ljubezni 2. tudi sposobnost doživetja globoke nesreče. In se sprašuje dalje: Če torej čista sreča ne more biti med bistvenimi cilji v človeškem življenju, ker mora biti zmeraj povezana z izkušnjo njenega nasprotja, kaj naj zavzame mesto hrepenenja po blaženosti? In odgovarja: Po mojem mnenju mora to biti izkušnja nasprotij, se pravi izkušnja intenzitete življenja. In priznava, da tudi sam ne sprejema rad tega stališča, kadar je srečen. Velja pa si zapomniti: Kdor ni sposoben doživeti globoke nesreče, tudi globoke ljubezni ne zmore doživeti, kajti kjer je močno sonce, so tudi močne sence. 2. Ljubezen in agresija Zgodovina izvorov in vzrokov ljubezni nam pomaga razumeti, kako to, da se ljubezen tako pogosto kaže kot ambivalentna, to je v družbi impulzov sovraštva do iste osebe. Sovraštvo, pomešano z ljubeznijo, izvira deloma iz predhodnih obdobij ljubezni, ki niso bila popolnoma predelana, in temelji deloma na reakcijah ego-instinktov. Temelje lahko najde v resničnih in občasnih motivih. Tako Freud opiše tri vire ambivalentnih čustev, ki praviloma spremljajo vsak ljubezenski odnos: 1. transferni vplivi zgodnjega otroštva, 2. povsem legitimni ego instinkti odraslega, 3. in nazadnje zunanji povodi. Tudi sodobni G. Bataille poudarja, da ljubezen že od začetka ne more nastajati brez agresije: Moderna seksologija nagiba k ponarejeni miroljubnosti diadnega odnosa s svojim diktatorstvom nežnosti in zatajevanja vsake agresivne dinamike, brez katere na ljubezen ne moremo niti misliti niti je izkusiti. Povsem možno je, da ta naravni vidik agresije v ljubezni povzroča dandanes več občutkov krivde kot seksualna dimenzija ljubezni. V vsakem primeru je zatirana, moralno neodobravana; nanjo gledajo kot na motečo, nezrelo sestavino. In Ana Freud pojmuje idealizacijo kot obrambo, usmerjeno specifično proti agresiji. Splošna idealizacija ljubezni nakazuje nezavedno prizadevanje, kako obdržati njene agresivne vsebine na povodcu. Kot sta ljubezen in užitek tipična motivatorja vojne, je očitno, da se želimo ubraniti grožnje tistih, ki so nam najbližji. Tudi za ljubezen in agresijo velja že omenjena podoba o soncu in senci: Kjer luč sonca najmočneje sije, tam so tudi sence najmočnejše. 3. Ljubezen in odsotnost traume »Sablja, skrita pod njegovimi perutmi, te lahko rani«, pravi avtor ‘Preroka’ o ljubezni, in jo na ta način razlikuje od prijateljstva. Ljubezen je tudi obrambna struktura, naperjena proti osnovni traumi. Psihoanalitiki govorijo o erotičnem transferju kot obrambi proti psihotični konstituciji. Transfer lahko nastane v dolgotrajnem, globokem ljubezenskem odnosu, kakor seveda tudi v analitični situaciji. Stoller meni, da v spolnem vzburjenju uresničujemo svoje specifične infantilne traume z namenom, da bi jih zanikali in presegli:«Moja teorija ima seksualno vzburjenje za še en primer tega, o čemer so drugi govorili že pred tisočletji, namreč da ljudje niso zelo ljubeča vrsta in da to velja zanje še posebej, ko imajo spolne odnose. Kako slabo!« Stollerjeva negativna podoba ljubezni je podobno enostranska kot njena idealizirana podoba, saj premalo upošteva integrativno moč ljubezni. Več njegovih psihoanalitičnih kolegov pa meni, da je spolnost poslednje zavetje sodobnega človeka pred grozečim občutjem nezavarovanosti in vrženosti v ta svet. Osnovna trauma sodobnika je potem takem očitno pomanjkanje občutja primarne zavarovanosti in udomačenosti v tem svetu. 4. Samo ljudje, ki se izognejo ljubezni, se lahko izognejo žalosti’ Samo ljudje, ki se izognejo ljubezni, se lahko izognejo žalosti. Najprej mislimo pri tem na notranjo grožnjo, znano vsakomur, ki ljubi: Globlje ko se predajam ljubezni, tem močnejša ljubezen se bo razvila med nama in čim intenzivnejša in vse prežemajoča čustva bom imel, tem močneje se bom moral soočiti z notranjo napetostjo, strahom in tesnobo, ki spremlja morebitno izgubo. Vemo tudi, da se ob izgubi ljubezenskega odnosa mobilizirajo v nas doživetja ločitev od najzgodnejših dni. Zato poraja ljubezen v nas dvojno tesnobo: 1. prvo zaradi potencialne izgube v sedanjosti, 2. drugo pa zaradi posledične reaktivacije preteklih separacijskih traum oz. izgub. Tudi zato smo najbolj ranljivi takrat, ko ljubimo. Groza osamljenosti v ljubezenskem odnosu pa se ne nanaša le na grozečo ali dejansko izgubo. Osamljenost spremlja vsako krizo partnerskega odnosa, in ko sta partnerja v njej, ne vesta za gotovo ali gre za krizo rasti ali za grozeč brodolom. Zato Anton Čehov svetuje vsakemu, ki se boji osamljenosti, naj se raje ne poroči. Tobias Brocher omenja štiri krize osamljenosti v dvoje. 1. Prva kriza je v razočaranju, da partner ne more izpolniti pričakovanj, zaradi katerih smo ga izbrali. 2. Drugi krizi osamljenosti botruje strah, da ne bomo mogli skočiti čez senco lastne preteklosti in se spremeniti tako, da bi poglobili svojo skupnost v dvoje. 3. Tretja kriza se razvije iz resignacije, obupa in depresije, spričo trajnih sporov in vedno večjega pomanjkanja resnične bližine in intimnosti. To doživetje osamljenosti se pogosto konča z resno psihosomatsko boleznijo ali z begom iz zakona. 4. Do četrte in zadnje krize osamljenosti pa pride, če se zakonca v skupnem staranju ne moreta v pogovoru ozirati na prehojeno pot, na svoje skupno živeto ali neživeto življenje. 5. Nesreča nadvlada v ljubezni S kratkim orisom osamljenosti, skozi katere se mora prebiti vsak ljubezenski odnos, smo se dotaknili že pete tančice, opirajoč se na pesimistično Freudovo stališče, da nesreča na koncu nadvlada doživeto srečo v ljubezni. To pa zato, ker se celo največje in najbolj uspele ljubezni zdijo le drugorazredne v nezavedni primerjavi s podobo ljubečega roditelja. Ta roditelj morda ni bil posebno ljubeč, marveč ga je takšnega naredilo otroško hrepenenje po njem in otroška potreba po idealizaciji, po dobrem objektu. Ko se velika otroška ljubezen preoblikuje v ljubezen do novega partnerja, vsebuje prenos tudi vse s tem povezane občutke krivde, ki vodijo do erotičnih zavor, kar močno prispeva k deseksualizaciji stalnih razmerij. Ko postane partnersko razmerje boleče, ponovno oživijo in se usmerijo na partnerja tudi druga negativna otroška čustva, kot je bila morebitna premajhna pozornost, zavist, podcenjevanje in otroški bes. Avtor Emocionalne inteligence[JB1] meni, da ima komaj 20% naših čustvenih vzgibov povod v aktualni situaciji, medtem ko gre pri drugih 80% za prenos iz neke druge ( op. Pavel: infantilna čustva), bolj ali manj pretekle, zlasti pa otroške situacije, ki pa jo naše nezavedno doživlja kot sedanjo in jo s sedanjo situacijo dejansko zlepi. Balint[JB2] [2] poudarja, da je veličino primarne ljubezni in drugih otroških oblik ljubezni praktično nemogoče doživeti v kasnejši odrasli dobi. 6. Erotika je povezana z življenjem tudi pri umiranju Tesno povezanost med ljubeznijo in smrtjo odkriva njena šesta tančica. Vsak, ki je v celoti okusil življenje, ve za neizmerno združevalno moč ljubezni in smrti. Če je ljubezen najvišja oblika bivanja, potem nezavedna podobnost s smrtjo sledi le iz vzajemne vrste nasprotij, ki se, kot je znano, stikajo. Tako ljubezen kot smrt se nanašata namreč na razpad ega. Bataille pravi: »Težnja po ljubezni, gnana do svojih meja, je težnja po smrti…Življenje se neprestano nadaljuje, ampak samo zato, da bi pogoltnilo to, kar je ustvarilo…« Skrivnostno povezanost med erosom in tanatosom so slutili že stari; mnogi pesniki so jo mojstrsko izrazili, med njimi naš Gradnik:

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.

Ko duhteče vino sladkih trt

vžil sem te, da nisem bil več trezen

in da nisem vedel, da si Smrt.

 

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:

in ker bil pogled je moj zastrt

od bridkosti, nisem vedel, Smrt,

da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Kot vidite, je psihoanaliza - pač v skladu s svojim metodičnim arzenalom - dojela prvi del resnice, namreč da je del bistva intenzivne ljubezni razpad ega in da razkroj individualnosti v ljubezni ne ogroža le ljudi z zgodnjimi motnjami in posledičnimi krhkimi vezmi ega. Drugi del Gradnikove resnice, namreč da utegne biti smrt ‘najskrivnostnejša Ljubezen’, pa je pridržana slutnjam pesnikov, najglobljim človeškim sanjam in upom, ter veri vernikov. Omenimo še, da je ego ogrožajoča stran ljubezni na nezavedni ravni dandanes posebej grozljiva. Pravijo, da je potreba po kontroli - tako samokontroli kot kontroli partnerja - ter posledična nemoč vdati, predati se, najmočnejša ovira ljubezni v današnjem času. Drugi razlog, zakaj je moč ljubezni minimalizirana, je stoletja trajajoč proces civilizacije zahodne družbe. Že Freud je ugotavljal, da kultura temelji na zatiranju nagonov. Omenjen proces civilizacije je gradil super ego: družbena prisila se je internalizirala v samoprisilo, ki se je izrazila v naraščajočem zaviranju človekovih nagonov in čustev. Če imamo vsa čustva pod kontrolo in če so intenzivna čustva zreducirana na ustrezno, družbeno zaželjeno jakost, je nevaren demon ljubezni ukročen kot udomačen tiger, ki nam je iz roke. S tem pa smo se že dotaknili napetosti, ki jih ne poraja dinamika ljubezni kot take, marveč zunanje, socialno okolje. 7. Razvrednotenje in zavist v ljubezni Tisti, ki ljubi, ceni svojega ljubljenega preko vsake meje. To ‘precenjevanje objekta ljubezni’ je sestavni del univerzalne njene idealizacije, ki pa ima tudi svojo temno senco: Ker enega in edinega tako visoko vrednotimo, izgubijo vsi drugi dobršen del svoje vrednosti; na nek način jih s tem razvrednotimo in podcenjujemo. Tudi zato se prijatelji tistih, ki so se pravkar zaljubili - da ne govorimo o bivših partnerjih in partnerkah - počutijo zapostavljene, odrinjene na stranski tir. V njih se poraja zavist; njihove zavisti pa se bojijo tudi zaljubljenci sami. To ilustrira eden najslavnejših ljubezenskih parov na svetu, Shakespearova Troilus in Kresida (IV.dej., 4.scena): TROILUS: Ljubim te, Kresida, tako čisto, da te bogovi jezni, ker jaz tebe častim bolj, nego mrzle ustnice častijo nje, zdaj meni odvzemajo. KRESIDA: So mar bogovi nevoščljivi? PANDARUS: So, so, so, so - to je jasno ko beli dan. KRESIDA: Je res, da moram zapustiti Trojo? TROILUS: Res, žalibog. KRESIDA: In s Trojo Troila? TROILUS: Trojo in Troila - KRESIDA: Saj ni mogoče. TROILUS: In kar na mah, ko sreča odbija pravico do slovesa, ne dopušča odlašanja, jemlje up ustnicam, da se še snidejo, neusmiljeno hromi objeme in duši prisege, še preden jih naš dih ječe rodi. Prisilna ločitev ljubezenskega para se pripisuje zavisti bogov. V uvodni legendi je prav ta božanska zavist velike moči, združene ljubezni, privedla do razdelitve človeških bitij na dva spola. Pri Shakespearu pa postaneta hrepenenje in ne-izpolnjenost - v resnici sama ljubezen - rezultat povsod prisotne zavisti, ki je tako globoko brezno, da ga je treba zakriti s tančico. Tudi ta zavist se ne poraja le le iz aktualne situacije odrinjenosti in razvrednotenja, marveč zajema vso življenjsko zgodovino, odnos s starši in rivalstvo s sorojenci. Sociolog Helmut Schoeck je opisal celotno socialno življenje z doživljanjem zavisti. Da je temu tako, je zaslutila tudi slovenska ljudska modrost pred psihoanalitičnimi in sociološkimi analizami, in to lapidarno izrazila: Če bi zavist gorela, bi ne potrebovali drv. 8. Omejevanje samouresničevanja Pogosto poudarjamo, da nas ljubezen osvobaja s tem, da postanemo resnično to, kar smo, in da nam podari redek občutek svobode. Njen prispevek k naši integriteti je nedvomno v močni izkušnji njene moči in energije. Spregledati pa ne kaže drugega učinka, ki je prav tako pomemben: Če se navežem na partnerja, se vežem tudi na določen samo-razvoj. Sodobni francoski filozofi ne pojmujejo identitete kot naprej dano strukturo, marveč kot specifičen način razvoja. Potem takem si z začetkom ljubezenske navezanosti zapečatimo tudi svojo identiteto. Iz stališča intenzivne nezavedne zveze se individualna identiteta pojavi kot artefakt opazovanja posameznika, ugotavlja Jurg Willi[3]. Prav zaradi navezanosti omejuje ljubezen mnogotere razvojne možnosti v podobni meri kot dejstvo, da imamo svoje starše raje, kot bi imeli katere druge in da imamo svojo domovino raje, kot bi imeli katero drugo deželo. Velik del odpora do ljubezni povzroča dandanes nezavedno zaznana utesnjenost selfa, posebej pri ljudeh, ki čutijo, da so v svojem osebnostnem razvoju v zaostanku. Gre za nadaljnji paradoks ljubezni, namreč da po ljubezni še zlasti hrepenijo tisti, ki si želijo večjo svobodo notranjega razvoja. Ker pa jim ljubezen ne more nuditi natančno tolikšne stopnje svobodnega razvoja, kot si ga želijo, se je včasih bojijo. Presenetljiva je ugotovitev, da je v vseh deželah največ ločitev približno po štirih letih, kar nam vsiljuje sklep, da bi naj ljubezen povsod po svetu trajala približno štiri leta. Poleg postopnega slabljenja erotične privlačnosti se v tem času očitno tudi zaostri notranje nasprotje med samouresničevanjem in skupno partnersko identiteto. Tako torej ljubezenska energija po eni strani prispeva k našemu samoureničevanju, po drugi strani pa nas omejuje. 9. Ljubezen kot kontraproduktivna regresija v storilnostno naravnani družbi Vemo, da moč ljubezni premika gore. Celo moderni management se poslužuje moči ljubezenskega partnerstva, ki spodbuja delovni učinek, da bi na ta način dosegli maksimalni dobiček. Na soproge gledajo namreč kot na bistven dejavnik motivacije zaposlenih na vseh hierarhičnih nivojih, da bi zagotovili njihovo neutrudljivo predanost. Ko se postavlja ljubezen vedno bolj v službo družbenih potreb, je oropana svoje prvobitne edinstvenosti in prične služiti socialni rutini. Ljubezen se kaže posredno ali neposredno kot prilagojena oblika storilnostno naravnane družbe - in sicer do te mere, da postane celo ljubljenje obramba proti ljubezni sami, ko se v postelji poslužujemo tehnik doseganja orgazmov. Ljube[4]zensko doživljanje pa se po svoji naravi slabo ujema z zahtevami vsakdanjega življenja, kjer funkcioniramo, če hočemo biti uspešni in prilagojeni, po sekundarnih procesih, medtem ko se v ljubezni v veliki meri prepuščamo primarnim procesom in regresiji, se pravi, da se z nivoja odraslih spustimo na otroški nivo. Otroštvo pa ni le prostor bojazni in traum, marveč je tudi zibelka bogatega človeškega vsemirja, neizčrpen vir igre in ustvarjalnosti . Ko se moramo zaradi vseobsegajoče funkcionalizacije družbe podrediti načelu uspešnosti, razrahljamo temelje svojega otroštva, ki so pa nujno potrebni pri odkrivanju ljubezni. Zato je ljubezen tako nekompatibilna s sodobnim življenjem. S tem smo le nekoliko odgrnili devet tančic, s katerimi radi zagrinjamo ljubezen, ko skrbimo za svojo psihično stabilizacijo. To odstiranje tančic lahko povzamemo v misel, ki je najdemo že pri prvem madžarskem psihoanalitiku, Ferencziju: »Razvoj objektne ljubezni in sprejemanje bolečine ob spoznavanju zunanjega sveta predstavljata enoten, nedeljiv proces«. Čudno, kako nas ta psihoanalitična spoznanja spominjajo na evangeljsko ‘strmo in ozko pot, ki vodi v življenje’. S tem pa ljubezni nismo razvrednotili; še vedno dajemo prav Aristofanu, da je ljubezen ‘od vseh bogov…najprijaznejša človeku, je njegova pomočnica in zdravilna sila’. Nekaj mejnikov v razvoju človekovih ljubezenskih sposobnosti Pol stoletja po začetkih psihoanalize je Fairbairn prepričljivo izpostavil otrokovo težnjo, da vzpostavi odnos s človekom kot njegovo primarno potrebo. Po Fairbairnu je naš pogled na otrokov razvoj v mnogih pogledih še vedno podoben Freudovemu, vendar smo s tem premaknili težišče na otrokov odnos z objektom, in na vlogo, ki ga v tem odnosu igrata ljubezen in občutek varnosti. Zato lahko trdimo, da zdrav otrokov razvoj zagotavlja tudi zdrav razvoj njegovih ljubezenskih sposobnosti. Odnos z materjo ali z nadomestno materjo pa je za otroka bistven tudi zato, ker se edino le s pomočjo tega odnosa izogne avtistični izolaciji, ki mu grozi od vsega začetka in si le v okviru odnosa do matere začne ustvarjati svoj notranji svet, svojo psihično strukturiranost. Postopoma in le opirajoč se na odnose z ljudmi, se otrok izvleče iz začetne nediferencirane konfuznosti, lahko razvija vedno bolj zrele odnose z ljudmi ter si ob tem izgrajuje svoj psihični aparat. Otrokova potreba, da se veže na neko osebo zunaj sebe, da lahko ne le fizično, marveč tudi psihično, sploh preživi in se razvija, je tako velika, da se porodi v otroku zelo hitro tudi skrb za dobrobit objekta, se pravi nekaj, kar bo kasneje, seveda na mnogo bolj zreli ravni, pomembna sestavina zrelega ljubezenskega odnosa.[5] V mojih krogih pogosto slišim izjavo, da v psihoterapevtskem delu komaj še naletijo na ‘pravega nevrotika’, da je vedno več šibko, se pravi mejno strukturiranih pacientov. Ta diagnoza ‘mejno strukturirana oseba’ se mi zdi podobno ohlapna in široka, kot diagnoza ‘rak’ v medicini. Pa tudi podobno prognostično negotova. Kljub svoji ohlapnosti in prešibki diferenciaranosti pa nam je dandanes vendarle dovolj koristna za terapevtsko delo. Vsekakor gre za ljudi, ki so utrpeli motnje v zgodnjih razvojnih obdobjih; pri tem je šlo za motnje prav v njihovem odnosu do prvega ljubezenskega objekta. O natančnem izvoru teh motenj pa si različni avtorji, ki jih opisujejo, niso več edini. Nekateri menijo, da so njihove matere premalo empatične, zato niso zmogle regresije, v kateri bi ponudile svojemu otroku dovolj dobro simbiozo. Drugi jih opisujejo kot preveč vsiljive ali oblastne. Spričo preveč vsiljive matere se mora otrok odpovedati lastnim motivacijam; prilagodi se tako, da ne izraža več svojih potreb. S tem pa otrok razvija lažno, napačno sebstvo namesto ‘pravega’. Chessik takole opiše matere mejno strukturiranih oseb: »…so inteligentne in pretirano zaščitniške; to so matere, ki so svoje bojazni in svojo čustveno obubožanost uspešno skrile za psevdo altruistično držo. Ta drža pa se povezuje s strogo in pogosto okrutno, čeprav neizrečeno zahtevo, da se otrok razvija v skladu z njihovimi pričakovanji. Prav ta zmes pretirane nege in psevdo dajanja, povezana z neizrečeno zahtevnostjo, pa povzroča v otroku kaos, ki se kasneje izrazi v šibki psihični strukturi.«[6][JB3]

Iz povedanega vidimo, da mejne motenosti ne pripisujemo specifičnemu traumatičnemu dogodku, marveč procesnemu dogajanju, v katerem so se otrokove težnje po avtonomiji oblikovale na konflikten način. Motnje teh teženj po avtonomiji poudarja zlasti Mahlerjeva, medtem ko se Searles osredotoči na kvaliteto ljubezenskega odnosa med materjo in otrokom. V drugem letu otrok že zaznava mater kot ločen objekt, in mu gre za to, da mati zna sprejemati njegovo ljubezen in njegovo občudovanje. Celoten Searlesov koncept temelji na prepričanju, da gonilna sila človeškega bistva ni toliko v prizadevanju, kako se izogniti bojaznim, marveč v prizadevanju, kako se izraziti na ljubeč in konstruktiven način. To otroško prizadevanje pa zadene v prazno, če mati zaradi svojih psihičnih omejitev ne zmore sprejemati teh otrokovih čustev. Razlogi so lahko različni: Takšna mati je praviloma v svojem otroštvu izkusila, da izzove s svojimi ljubezenskimi čustvi pri svoji materi bojazen in zavračanje, zato je globoko v sebi prepričana, da je njena ljubezen destruktivna in brez vrednosti bodisi ker jo je sama morala tako zgodaj izriniti, bodisi ker je ni mogla zadovoljivo ločiti od drugih arhaičnih impulzov, kot je sovraštvo bodisi ker je svojo mater doživljala kot nezanesljivo in ‘slabo’ bodisi ker otroška idealizacija že tako nizko samospoštovanje matere še dodatno zamaje.

Kjer se na otrokovo ljubečo pozornost mati odziva z emocionalnim umikom, ostane otrok poln ljubezni, a brez človeka, v katerega bi lahko svojo ljubezen izlil. To stisko otroka lahko primerjamo z doječo materjo, ki pa nima otroka, v katerega bi se z oljšanjem izlilo mleko iz napetih dojk. In Searles nadaljuje: »Je vrsta bojazni v človeku, za katero doslej nisem vedel: Strah, da si čutiš poln ljubezni, a nimaš nikogar, ki bi mu to ljubezen lahko izrazil. Otrok, ki mora to izkusiti, doživi globoko zarezo v svojem izkustvu sveta in razvoju jaza. Kar je bilo prej dobro, je sedaj naenkrat slabo, zato obtiči v temi emocionalne negotovosti, samorazvrednotenja in obupa. Kajti najbolj dragoceno, kar bi lahko podaril, ni bilo le zavrnjeno kot nevredno in nevarno, marveč življenjsko ogroža sam ljubezenski objekt. Preostajata dva človeka- mati in otrok - in oba se bojita njune medsebojne ljubezni, zato si jo izražata na morbidne načine, ki se navzven kažejo kot sovraštvo ali ravnodušnost.«[7] Ti otroci bodo kot kasnejši pacienti tožili nad notranjo praznino, ki jo tesno povezujejo s subjektivnim doživljanjem, da niso sposobni resnične ljubezni.

Rohde-Dachserjeva pripoveduje o pacientki, ki je oba svoja otroka kmalu po rojstvu oddala v rejo, ker jima je hotela prihraniti usodo, ki jo je sama doživljala pri svoji materi. Psihiatri in psihologi so kot sodni izvedenci podprli njeno odločitev, in zapisali: Njena odločitev je zrelo priznanje materine lastne čustvene nezadostnosti - očitno jo je dovolj prepričljivo predstavila, da se niso niti spraševali, kakšno pomoč bi ji more biti lahko ponudili.[8] Vedeli so pač, da je ženska z mejno osebnostno strukturo notranje razklana in kaotična, z nepremostljivim občutkom zavrženosti, neljubljenosti, neželjenosti in nevrednosti, da doživlja neprestano grozo pred lastno notranjo destruktivnostjo, da je njen notranji svet silno krhek in zato silovito ranljiv.[9]

Mati je proti svoji volji postala središče duševne moči. Moeller pravi, da živimo v moškem matriarhatu. Protislovni pojem pove tole: v ‘družbi brez očeta’ (naslov Mitscherlichove knjige) ostaja mati bolj ali manj sama z otroki. Toda ta matriarhat se je vzpostavil proti njeni volji; dejstvo pa je, da ostaja pretežno sama kot identifikacijska podoba tudi za sinove, ki potem kot odrasli moški ostanejo globoko prežeti z njeno podobo, medtem ko jim očetova podoba ostane prebleda, če ne povsem nejasna. Ko govorimo o razvojnih poškodbah, zgleda, kot da je ona izvir zla, kot da je ona vsega kriva. V resnici pa ni ničesar kriva, saj je prav ona prva žrtev družbe, ki jo pušča bolj ali manj samo z bremenom vzgoje otrok. Ona nosi križ za nas vse. Toda kar moramo reči o ‘premalo dobrih materah’, zveni pogosto zares grdo. Vendar če iz potrebe po boljšem razumevanju zdrknemo v očitajočo držo, smo s tem že v obrambni poziciji. Če mi kdo nekaj očita, predpostavlja, da bi lahko to bolje storil. Pri razvojnih poškodbah in psihičnih defektih pa ne moremo ničesar več izboljšati. Gre le še za to, da svojo duševno bedo in nemoč vzdržimo in se z njo spravimo. Le tako se nam bo zacelila.[10] Tudi Jezus je vsaj v treh konkretnih situacijah tvegal konflikt s svojimi sodobniki s tem, ko jim je kategorično odrekel pravico, da kakor koli sodijo o moralni krivdi svojih soljudi: o krivdi ljudi, na katere se je podrl stolp, o krivdi sleporojenega, ki ga je ozdravil in nazadnje o krivdi hotnice, ki so jo privedli k njemu in mu nastavili past. V takšnih situacijah je pokazal, kaj pomeni, kar je vedno znova poudarjal: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno… S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo«[11]

Kako se razvojni deficiti zgodnjega otroštva prenašajo in znova oživijo v partnerskem odnosu in v družini, imamo natančno in poglobljeno opisano v sijajnem delu Ch. Gostečnika Človek v začaranem krogu. Začaran krog ali prisila ponavljanja je prav v tem, da se najdeta moški in ženska, ki sta si po svoji psihični strukturiranosti praviloma komplementarna, in sicer z nezavednim ciljem, da si s ponovitvijo znane psihične atmosfere iz otroštva, zacelita otroške traume tako, da najdeta nov, drugačen in bolj zadovoljiv razplet.[12] Košček psihodinamike prenosov iz otroškega doživljanja v partnerski odnos opisuje na zgoščen, mestoma skoraj aforističen način angleški psihiater:

»Ko je bil Jack še majhen,

je hotel za večno ostati pri svoji mamici,

in ga je bilo strah, da ga bo zapustila

ko je nekoliko zrasel,

je hotel biti daleč proč od svoje mamice

in ga je bilo strah,

da ga bo za vedno hotela obdržati pri sebi

ko je odrasel, se je zaljubil v Jill

in je hotel za vedno ostati pri njej

in ga je bilo strah, da ga bo zapustila

ko je postal nekoliko starejši,

ni hotel večno ostati pri Jill

in ga je bilo strah,

da bo ona hotela večno ostati pri njem

in da jo je strah,

ker noče večno biti pri njej

Jack povzroča Jill strah, da jo utegne zapustiti

ker je njega strah, da bi ga ona utegnila zapustiti.«[13]

Toda pot do ‘ zadovoljivega razpleta’ drame, ki se v neštetih inačicah odvija dan za dnem, je enaka kot v psihoterapiji: najprej morata partnerja podoživeti otroške bojazni, razočaranja in stiske. Pri Gostečniku najdete sedem stopenj zakonskega konflikta, ki me po svoji psihodinamiki zelo spominjajo na fazno predelavo izgube ali delo žalovanja. In dejansko gre za predelavo izgube, saj jima je zaljubljenost pričarala silne upe in pričakovanja, da bosta v medsebojnem stapljanju in idealizaciji nadoknadila natančno to, česar v otroštvu nista povsem opravila. Toda to, za kar nas je otroštvo bodisi prikrajšalo bodisi nam je dajalo preveč in predolgo, tega ni mogoče na neposreden nadoknaditi v nobenem ljubezenskem odnosu. Če partnerja zmoreta opraviti to naporno delo žalovanja, ne da bi se prej razšla ali se spričo svoje ranljivosti drug pred drugim dokončno osamila, postopno preraščata dotlej nerazrešene otroške konflikte in bojazni in s tem zorita v zrel ljubezenski odnos.

Zrel ljubezenski odnos

Kaj lahko rečemo o zrelem ljubezenskem odnosu, ne da bi skicirali nov kliše, ki bi za pare pomenil novo Prokrustovo posteljo?

Psihoanaliza je dolgo poudarjala, da je sposobnost genitalne ljubezni izraz zrelega objektnega odnosa. Tako je pač sklepala iz svoje teorije. Toda izkazalo se je, da so narcistično moteni moški pogosto izredno genitalno dejavni, ne zmorejo pa trajne ljubezenske navezanosti in predanosti, saj so v sebi preveč prežeti z občutji nepomembnosti, zanemarjenosti in čustvene deprivacije; pretirano so ranljivi in občutljivi za vsako nerazumevanje in nepotrjenost. Po drugi strani pa naletimo na spolne motnje pri neprimerno manj motenih nevrotičnih osebah, ki še niso razrešile nekaterih nevrotskih bojazni. Balint je menil, da pristen ljubezenski odnos vključuje poleg genitalne zadovoljitve tudi idealizacijo, nežnost in posebno obliko identifikacije, pri čemer postanejo partnerjevi interesi, želje, čustva, občutja in slabosti skoraj tako pomembni kot lastni - ali bi takšni naj bili.[14] S tem opozori tudi na pomen integracije predgenitalne nežnosti z genitalno zadovoljitvijo. Lichtenstein ugotavlja, da ni enoumne korelacije med emocionalno zrelostjo (ki jo opredeli kot sposobnost vzpostavljanja stabilnih objektnih odnosov) in genitalnim orgazmom. Izrazil je dvom, da je »spolnost najzgodnejše in najosnovnejše sredstvo, ki ga ima odraščajoča oseba na voljo, da doživi potrditev stvarnosti lastnega bivanja«.[15]

Kako je z že omenjeno idealizacijo v ljubezenskem odnosu? Balint se pridružuje Freudovemu mnenju, da idealizacija ni brezpogojno potrebna za dober ljubezenski odnos. S Freudom se ujema v trditvi, da je idealizacija v mnogih primerih ovira za razvoj ljubezenskega odnosa. Medtem pa David in Chasseguet-Smirgel poudarjata, da igra idealizacija pomembno vlogo v ljubezenskem odnosu, saj stanje zaljubljenosti obogati človekov self in njegovo libidinozno zasedbo. Gre za vprašanje, koliko idealizacije naj preživi zaljubljenost, v kateri gre za tih dogovor, da bo vsak partner igral za drugega vlogo idealnega objekta, in da bo drugemu zrcalil globoko skrito primitivno otroško grandioznost. On za njo zaigra vlogo idealnega očeta in ji zrcali podobo najlepše in najboljše ženske na svetu, v zameno pa mu ona zaigra komplementarno vlogo, v kateri tudi on lahko iluzorno uresničuje odnos s svojo notranjo idealno materino podobo, ki mu prav tako zrcali njegovo otroško grandioznost. Te skupno podeljene iluzije okrepijo njuno stapljanje.

Po dolgotrajni in naporni preobrazbi v zrelo ljubezen pa sta partnerja sposobna, da doživljata - obenem in brez prevelikega konflikta - soprisotnost iluzorne in resnične dimenzije odnosa. Zrel je, kdor se zna ustrezno premikati iz iluzije v resničnost in obratno, ne da bi iluzijo razblinil in ne da bi na resničnost pozabil. Lahko rečemo, da je zrela ljubezen tista, pri kateri je - poleg občutka stapljanja - dovolj trden tudi občutek ločenosti. Na ločenih področjih lahko doživljamo partnerja kot samostojno osebo s svojimi željami, potrebami in svojo individualnostjo. Na stopljenih področjih pa se vanj lahko vživimo in ga polneje dojemamo, kaj čuti, kaj želi in kaj potrebuje, kakšen je - in mu isto sporočamo o sebi. Pri nezrelih ljubezenskih odnosih pa je zavest ločenosti šibka in partnerja doživljamo le kot del sebe, ali pa sebe kot del njega. Ker je partner bolj ali manj le funkcija naših potreb, je zelo malo prostora za njegove individualne značilnosti, želje in potrebe.[16] Vsekakor je tudi intimnost izraz zrelega ljubezenskega odnosa, saj je intimnost po Sullivanu »tiste vrste odnos med dvema človekoma, ki omogoča potrjevanje vseh komponent osebne vrednosti«[17]

Mnogi se sprašujejo, ali je spolna strastnost le znamenje zaljubljenosti ali zgodnjih obdobij ljubezenskih odnosov in jo postopoma zamenja bolj ali manj intenziven odnos ‘naklonjenosti’, spolnost pa postane zgolj ‘rutina’, navada’? Kernberg odgovarja, da pri nekaterih parih ostane ljubezen tudi dolga leta skupnega življenja strastna. Poudarja pa, da spolna strast ni identična z ekstatičnim razpoloženjem, značilnim za adolescenco. Spolna strast se izrazi tudi tako, da imaš subtilno, a globoko, samozadostno in samokritično zavest o lastni ljubezni do drugega človeka, medtem ko ti je povsem jasno, da ostajamo ljudje drug za drugega navsezadnje skrivnost, in sprejemaš dejstvo, da so neizpolnjena hrepenenja cena, ki jo moramo plačati, če se povsem vežemo na ljubljenega človeka.[18] Tako po Gradnikovo:

»Spojila v eno sva se v bolečinah,

ki nihče jih ne vidi. Dva vodnjaka

oddaljena vrh zemlje sva. V globinah

se vendar eden v drugega pretaka.«[19]

Tako se nam je tudi zorenje ljubezenskega odnosa pokazalo kot ‘ozka in strma pot, ki vodi v življenje’. Evangelij pa govori tudi o tem, da utegnemo svoje življenje izgubiti, če ga hočemo za vsako ceno obdržati. Menim, da ga v partnerskem odnosu lahko izgubimo na več načinov. Lahko ga izgubimo tako, da ostajamo ujeti v prisile ponavljanja otroških vzorcev doživljanja in neopravljenih razvojnih nalog, drug drugemu pa očitamo, da ne izpolnjuje naših upov, ki so bili v otroštvu morda upravičeni, sedaj pa gotovo niso. Za prototip takšne izgube življenja navajam Kuntnerja:

»Jaz pravim,

da si kalna reka,

ti praviš,

da sem kalna reka jaz.

Jaz pravim,

da si mrzla reka,

ti praviš,

da sem mrzla reka jaz.«[20]

Možne so seveda številne variacije na to temo. Šibkejši partner lahko leta in desetletja, poln občutkov krivde, odgovarja močnejšemu: »Res je, jaz sem kalna reka; imaš prav, jaz sem mrzla reka«, ne da bi se zavedel svoje ujetosti v otroško prisilo ponavljanja, ko si je zagotavljal naklonjenost objekta tako, da je zatajil svoj pravi jaz in svoja pričakovanja. Sedaj pa je mazohistična drža njegova tehnika preživetja.

Partnerja pa lahko spoznata in začutita, da je ta oblika odnosov preveč boleča in ju nikamor ne vodi, pa iz resignacije skleneta nekakšen tih dogovor, da bosta odslej bivala skupaj le še kot dvoje vzporednih človeških samot, in se vsak po svoje reševala. Tedaj izgubljata svoje življenje na način, kot je E. Kastner dejal za ‘Nekatere zakonce’:

Ponoči so ujeti v postelje in rahlo vzdihujejo,

medtem ko njihove sanje kujejo iz postelje in blazin

verige in krste.

Najsi hodijo, sedijo ali ležijo, v dvoje so.

Nagovorili so se. Namolčali so se,

sedaj je čas…

Prisila ponavljanja pa jim lahko narekuje upanje, da bodo v naslednjem ljubezenskem odnosu doživeli popolno izpolnitev otroških hrepenenj, zato se neutrudno zaljubljajo in odljubljajo, ne da bi opazili, kako pri tem enako izgubljajo svoje življenje kot prvi in drugi.

Še teže prepoznamo izgubljanje življenja v četrti, navzven povsem prilagojeni in uspešni obliki ljubezenskega odnosa. Fromm meni, da gre pri tem za dezintegracijo ljubezni v zahodni družbi: »Ljubezen kot obojestransko spolno zadovoljstvo in ljubezen kot ‘skupinsko delo’ in zavetje pred osamljenostjo sta ‘normalni’ obliki dezintegracije ljubezni v sodobni zahodni družbi, družbeno pogojena bolezen ljubezni.«[21] Kaj pa sploh manjka tej ljubezni, se lahko vprašamo? Iz nadaljnje Frommove pripovedi zvemo, da gre pri tem za uspešno obliko bega pred intimnostjo in partnerskim konfliktom, ob hkratnem podrejanju družbenim prisilam storilnosti in potrošništva.

Kljub vsem razlikam pa se ljudje brez težav ujemamo z osnovnim sporočilom svetovnih verstev, kakor tudi s sporočilom tistih, ki so se vrnili iz dežele smrtne sence in imajo za seboj obsmrtno izkušnjo: »Tu smo zato, da se ljubimo… Prijazni moramo biti, strpni, si darežljivo služiti. Vem, da le z ljubeznijo dosežemo največjo možno radost.«[22] Razlika je le v tem, da smo iz otroštva prinesli vsak svojo ljubezensko izkušnjo in nam vseživljenjsko usklajevanje te izkušnje povzroča kar precej težav. Strinjam pa se s Frommom[23], da je umetnost ljubezni ena sama: gre za osnovno melodijo, ki ji vse življenje dodajamo ‘variacije na isto temo’. Če jo obvladamo v partnerskem odnosu, jo bomo obvladali tudi v drugih medčloveških odnosih. In obratno. S tem ko si s svojim življenjem pišemo vedno nove variacije na isto osnovno temo ljubezni, pa postajamo vedno bolj to, kar v resnici smo. Rabi Susja je namreč dejal malo pred svojo smrtjo: »V prihodnjem svetu me ne bodo vprašali, zakaj nisem postal Mojzes. Vprašali me bodo, zakaj nisem postal Susja.«[24] Tako anekdota. Lahko si pa predstavljam njeno nadaljevanje. Lahko si predstavljam, da bodo v prihodnjem svetu koga vprašali: »Kako to, da si postal Mojzes? In pri tem naprezanju, da se v velikih čevljih ne bi spotaknil, tako bedno pozabljal na Susjo? Čisto dovolj bi bilo, če bi postal Susja!«

Zusammenfassung

Im ersten Teil beschreibt der Autor -sich stutzend auf zitiertes Moellers Werk »Uber die Liebe« die entidealisierte, ‘entschleierte Liebe’.

Im zweiten Teil werden einige Meilensteile in der Entwicklung der Liebesfahigkeiten skiziert. Und im Schlussteil entdeckt uns der Autor seine - das heisst psychoanalytische - Vorstellung einer reifen Liebesbeziehung. Dabei bedient er sich des evangelisches Bildes und zeigt exemplarisch, wie man in einer Partnerbeziehung das Leben verlieren kann.

---

[1] Prim. Michael Lukas Moeller, On love, V: International journal of Psychotherapy, 3.leto, št.1, 1988, str.15-22.

[2] Daniel Goleman, Emotionale Intelligenz, Carl Hanser Verlag Munchen Wien 1996.

[3] Prim. Jurg Willi, Die Zweierbeziehung, Rowohlt 1981.

[4] Praper P., Objektna ljubezen, v: LJUBEZEN, 5.Bregantovi dnevi, Psihoterapevtska sekcija SZD, Ljubljana 1997, str.37.

[5] Prim. Pavel Fonda, O vlogi stapljanja v ljubezni, v: LJUBEZEN, Ljubljana 1997, str. 18.

[6] C.Rohde Dachser, Das Borderline Syndrom, Verlag H. Huber 1989, str. 155-156.

[7] V: C. Rohde-Dachser, n.d. str. 165.

[8] Prav tam, str. 166-167.

[9] Prim. Ch. Gostečnik, Človek v začaranem krogu, Frančiškanski družinski center, Ljubljana 1997, str.152.

10. Prim. M.L.Moeller, Die Liebe ist das Kind der Freiheit, Rowohlt 1991, str.54-55.

[11] Prim. Lk 6, 37-38.

[12] Ch. Gostečnik, str. 126.

[13] Ronald D. Laing, KNOTEN, Rowohlt 1983, str.20.

[14] Prim. Otto F. Kernberg, Liebesbeziehungen, Klett-Cotta, Stuttgart 1998, str. 62.

[15] Ibidem, str. 63.

[16] Prim. P. Fonda, n.d. str. 31-32.

[17] V: E.Fromm, Umevanje ljubezni, CZ, Ljubljana 1974, str. 99.

[18] Prim. O.F. Kernberg, n.d.str. 71.

[19] A. Gradnik, Pesmi, CZ, Ljubljana 1967, Pisma, 5, str. 21.

[20] T. Kuntner, Jaz pravim, v zbirki: V lesu ogenj, MK, Ljubljana 1979, str.43.

[21] E.Fromm, n.d.str.101.

[22] B.J.Eadie, V objemu svetlobe, MK, Ljubljana 1996, str.140.

[23] E. Fromm, Umevanje ljubezni, CZ, Ljubljana 1974.

[24] V: M.L.Moeller 1991, str.7.

---

PAGE # “‘Stran: ‘#’ ‘” [JB1] PAGE # “‘Stran: ‘#’ ‘” [JB2] PAGE # “‘Stran: ‘#’ ‘” [JB3]prim. Pavel Fonda, O vlogi stapljanja v ljubezni, v: LJUBEZEN, Ljubljana 1997, str.18.

[Op. Pavel: ta odličen tekst sem pobral na internetu. Dr. Janko Bohak je psihoterapevt klasične psihoanalitične smeri, piše za prilogo Družine “Naša družina”, je pa zelo aktiven v SKZP pri vzpostavljanju študija psihoterapije, pri vzgoji bodočih PT in pri pripravi dnevov PT na Rogli]

Kritika je dobra, ker človeku ( meni ali drugemu) pomaga spremeniti dejanje oz. obnašanje.

Ni pa vsaka kritika realna in ni vsaka kritika dobra.

Dobro lahko kritizira tisti, ki področje kritike dobro obvlada.

Za osebo, katere vedenje kritiziramo, vemo, da bo načeloma kritiko sprejela, če jo spoštujemo in ji želimo dobro. Če pa imamo do nje sovražen odnos - pa “no way”. Tega človeka potem ne kritiziramo, ampak ga sovražno preganjamo. Smo preganjalci.

Včeraj zvečer je imel novinar Miha Šalohar oddajo na Valu 202. Bil je super ciničen in dvoumen ( kar mi gre pri naših novinarjih na gnus), a vseeno je imel zelo pronicljiv naslov kontaktne oddaje: Kličite v oddajo in enkrat za spremembo ne kritizirajte vlade, temveč jo pohvalite v čem. Ni treba uganiti: nihče ni znal pohvaliti. Impotentni za pohvalo. Totalno bolana družba.

Če človeka kritiziram, potem sem objektiven, če pri njem znam videti tudi dobre plati. Običajno vedno človeku poskušam povedati nekaj pohval in vmes uturim eno kritiko.

Socializem pa nas je spridil, ker znamo kritizirati samo skupinsko, pa še to obnašanje tistega, na katerega se vsi spravimo.

In kaj je bilo včeraj. 2 uri ni bilo človeka, ki bi mirno povedal par pohval. Če so pohvale bile, so bile izrečene na tako ciničen način, da so izgledale čiste kritike.

Ko bomo imeli čez par mesecev novo - spet orto levičarsko vlado - (kajti vlada JJ zame ni desničarska, niti sredinska, ampak sredinsko -leva = blago socialistična), ne bo več toliko kritike in toliko posledične tesnobe in napetosti, ki jo orkestrirano sprožajo mediji. Če pa bo kakšna kritika, pa bo le ta predvsem v smeri opozicije, oziroma stranke JJ ( janšistov).

A na drugi strani bodo o Pahorjevi vladi pisali v glavnem nerealne pohvale (tako kot smo 16 let morali poslušati in brati o LDS vladi):

1. Zgodba o uspehu ( brez dokazov številk)
2. edini sposobni voditi Slovenijo
3. edini strokovni v Sloveniji
4. edini napredni in svetovljanski
5. edini izobraženi in znanstveni
6. edini pravični
7. edini sposobni politiki
8. edini strpni
9. edini multikulturalni itd.

V sredo je predaval klaretinec p.Cestnik Branko ( ki je meni trenutno najbolj pronicljiv, živahen, analitičen, konstruktivno kritičen, humorističen in iskren akter v slovenski Cerkvi) na 41. Nikodemovih večerih na TF, ki so letos imeli rdečo nit: DIALOG.

uradni povzetek predavanja

To je bilo moje tretje predavanje na NV41. Na njem sem se spet obilno nasmejal ter ogromno novega izvedel. Morda je bil humor močnejši in pogostejši samo še na Dežmanovem predavanju. Kdo bi si mislil, da na najbolj turobnih temah avtorji lahko vžgejo najbolj duhovite izjave.Tudi Cestnikovega predavanja se je udeležilo vsaj 500 ljudi ( polna predavalnica), a je bilo ljudi manj kot na Dežmanovem predavanju in daleč manj od rekordnega letošnjega obiska o Dialogu v partnerstvu, ki sta ga imela zakonca Tavčar. Še vedno pa po mojem mnenju kraljuje jezuit p. M.I. Rupnik, na katerega predavanjih smo dobesedno sedeli po tleh, tudi okrog katedra, pa še preddvorana z zvočniki je bila nabito polna. Morda 1000 poslušalcev. Malenkost manj pa frančiškan p. C. Gostečnik.

Predavanje je Cestnik razdelil v grobem na dva dela:

1. V prvem delu je izrisal zgodovino dialoga (kritike) v Cerkvi, kakšen je bil dialog v prvi Cerkvi in kako sta se dialog in s tem kritika znotraj občestva spreminjala.
2. V drugem delu pa je orisal kakšne probleme ima z dialogom in kritiko slovenska Cerkev.

Cestnik je večkrat poudaril,

1. da dialoga brez kritike ni. Seveda pa je kritika dobronamerna zgolj, če kritik spoštuje osebo, katere obnašanje kritizira. In tej osebi in s tem družbi želi dobro, kvaliteten premik