Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Dejstvo je, da smo moški 20. stl. in 21. stl. izgubljeni. Kakšna je naša vloga? Vloga v družbi, vloga v partnerskem odnosu? Vloga pri vzgoji otroka?

Mačekmuri je spisal članek s katerim se popolnoma strinjam. Knjigo pa moram obvezno še prebrati.

Mislim, da imam na blogu že neko kopijo o Nefunkcionalnem moškemu, ki ga je napisala Lea Jelen, nekaj podobnega kot “.razvajen mamin sinko”.  ” Moški”, ki ponavlja samo vlogo svoje mamice.

Menda imam tudi članek ali link do članka Branka Cestnika, ki govori o tem zakaj so slovenski filmi neuspešni: ker jim je glavni lik razvajeni in prezaščiteni luzer, ker v filmih manjka lik očeta.

Štiri napačna pričakovanja zakoncev

Družinske drobtinice iz e-Uvid-a

Nekateri avtorji navajajo štiri napačna pričakovanja, ki jih mnogi prinesejo s seboj v zakon, nato pa potrebujejo leta, da jih odpravijo.

Ta napačna pričakovanja pa je moč preoblikovati v realna, ki lahko postanejo dober temelj za dobro, živahno, in učinkovito partnerstvo med možem in ženo:

.

• Prvo napačno predpostavljanje ali pričakovanje:

»Pričakujem, da mi bo sozakonec zadovoljil vse potrebe.«

Mnogi vstopijo v zakon s predstavo, da bodo odslej „živeli srečno do konca svojih dni in da jim torej ne bo manjkalo nič, česar jim ne bi mogel dati partner. Sanjajo o tem, da bodo vedno vse delali skupaj: delali, se igrali, se ljubili, bili starši, itd. in uživali vsak trenutek v tem. V teh sanjah pa si zakonec predstavlja večinoma le stvari, ki so samo njemu všeč.

Revidirano pričakovanje

Sam bom moral zadovoljiti nekatere svoje potrebe, da bom lahko vzpostavil ravnovesje in vitalnost v svojem zakonu. Moj partner ni moj edini prijatelj. Najina svetova sta različna. Deliti se morava naučiti različnost in bogastvo drug z drugim. V tem bova našla neko sinergijo. Najbrž ne bi obstala v zakonu, če bi živela samo vsak v svetu drug drugega. Zakon kot na osamljenem otoku, bi bil najbrž velik dolgčas in polomija.

.

• Drugo napačno pričakovanje:

»Zakonski stan mi bo prinesel izpolnitev in popolno zadovoljstvo sam po sebi.«

Ker sem pač bil določen za ta stan, v katerega sem končno prispel, mi torej ni treba biti več v skrbeh za karkoli.

.

Revidirano pričakovanje

Zakon je partnerstvo, ki ga ustvarjava skupaj, ni »stan« v katerega vstopiva in kateremu bi se podredila. Je nekaj dejavnega in ne pasivnega. Zgrajen je na medsebojni ljubezni in predanosti, kjer se identiteta vsakega ne izgubi, ampak ostaja edinstvena. Zato je tudi najin zakon edinstven.

• Tretje napačno pričakovanje:

“Veva, da bova občasno imela probleme, vendar najin zakon je ‘dober zakon’ in zato ne bova imela resnih težav. Tako se dopolnjujeva in sva zgradila tako močno, ljubečo vez na vseh področjih, da sva preprosto namenjena preživeti preostanek najinih dni skupaj, v ljubeči blaženosti.”

Hitro lahko vidimo norost takega predpostavljanja, vendar veliko zakoncev pride z njim pred oltar! Hudi pretresi in konflikti lahko prizadenejo zakon, ne glede na to, kako zelo se zakonca ujemata.

.

Revidirano pričakovanje

Pravo partnerstvo v zakonu raste in se razvija, navkljub resnim temnim časom in celo kot rezultat le teh. Najina ljubezen ni statična, ampak se poglablja in se ojača preko preizkušenj. Določeni vzorci v najinem partnerstvu se bodo lahko sčasoma spremenili. Lahko bova celo sprejemala popolnoma nove vzorce.

.

• Četrto napačno pričakovanje:

„Kot moj najboljši prijatelj, bo moj ljubljeni vedno stal ob meni. Tudi, ko me bodo vsi drugi razočarali ali ko bo postalo moje življenje osamljeno, mi bo prinesel tolažbo, ki jo bom potreboval.“

Tudi to pričakovanje se zdi verjetno, pa vendar ni resnično. Čeprav pravi najboljši prijatelj ostaja zvest in ljubeč, še posebej v težkih trenutkih, pa ima tudi lastne pomanjkljivosti in ne more preprečiti, da bi nekdo šel skozi temna obdobja. Zavezniška narava zakona zakoncema omogoča, da lahko gresta skozi čase skupaj takrat, ko sta zelo močna in tudi takrat, ko je njuno prijateljstvo zelo šibko in ogroženo.

Revidirano pričakovanje

Ne glede na trenutno stanje najinega prijateljstva, ostajava ‘številka ena’ drug drugemu v najinem izključujočem intimnem odnosu. Kljub različnim interesom, sva ustvarila skupen dom, skupno vez, ki je globlja kot le prijateljstvo. Končno naju takrat, ko se najino prijateljstvo iztroši, opogumljata najina vera in namen, da bi v najinem odnosu našla Božjo ljubezen. Zakramentalna narava najine zaveze premosti prepade najine človeške omejenosti. Tudi, če si nisva bila zelo dobra prijatelja, veva, da je med nama nekaj večjega od naju, ki naju ogrinja v ljubezen in predanost.

(po Leif Kehrwald, Marriage and the Spirituality of Intimacy, St. Anthony messenger press, Cincinnati, Ohio, USA, 1996)

Povzel: p. Miodrag Kekić, DJ

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini - da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo - ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka - kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen - kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre - lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel - ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti - je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

V Družini in na RTV Slo sem spremljal poročanje o srečanju družin pod popolnim vodenje cerkvene institucije v Celju. Prebral sem tudi dva dobra, kritična članka o tem. P. Branko Cestnik je pisal o množičnih štadionskih manifestacijah, kjer je važno, kakšno je število ovc, kdo zbere več svojih vojakov. To je rodetovski način mišljenja. Seveda je pohvalil veliko prostovoljno zagnanost laikov in bogoslovcev, ki so pucali štadion ali pa organizirali prevoze družin na štadion. Mislim, da je to edina pohvala festivala družin v Celju. V Financah pa je prav tako jezuit Peter Lah pisal o tej manipulaciji s številkami, ki je v Sloveniji tako popularna.

Kaj se mi zdi slabo pri Celju?

1. 1. to da zberejo ljudi na štadionu in jih naredijo za pasivne objekte, ovce, objekte manipuliranja z javnostjo
2. 2. to da jih ne briga, kaj si družine resnično želijo početi v prostem času - briga jih samo kaj bodo oni njim vsiljeno sporočili
3. 3. ker je narejeno neodnosno
4. 4. ker selekcionirajo (izločijo! iz družbe in iz občestva!!!) par sto duhovnikov in škofe - ki tam v belem sedijo ob odru - in s tem preigravajo vzorec obiska papeža JP2 in preigravajo hierarhijo klerikov nad laiki ( kar mene osebno ne mot, moti pa večino sodobnih ljudi, ki ne marajo avtoritetin hierarhije).
5. 5. ker družine nimajo možnosti se srečevati, govoriti in se na istem niboju srečevati s škofi in duhovniki
6. 6. ker je podobno kot dan mladosti oz. t.i. socialistični mitingi, ki so posnemali nekdanja katoliška množična razkazovanj mišic na štadionih in trgih. Skratka arhaično in vase zaprto.
7. 7. institucija ukaže ( PAMET) kaj mora biti in potem prostovljni delavci ( LAIKI) delajo

Skratka- meni je vseeno -če to imajo - se mi pa zdi osebno preveč dolgočasno, da bi tja šel špilati kuliso s svojo familijo.

Kaj se mi zdi dobro pri Postojni? Na 2. Festivalu družin z zelo posrečenim naslovom »Naložba v odnose za največje donose« kar se posvoje lahko sliši tudi materialistično, kajti največja past sodobnega človeka je, da si odnos olastnini, zmaterializira, da si človeka polasti in s tem v trenutku izgubi duhovno dimenzijo odnosa in svoje osebe- kot tudi da podleže zahodnjaškemu marketingu o romantični ljubezni - sanjarjenju in o tem kako si sanjskega partnerja lahko kupiš ( se ti zaljubljenost zgodi) v marketu in ga po uporabi ( ko ni več kemije) odvržeš. Čeprav slogan kvalitetno poudarja, da je za dober odnos potrebno delati in vlagati vanj najboljše kar zmoreš!

1. 1. shod družin, praznik ( Fest-ival) ni izključujoč, ” katoliški”, samo za katoliške, verne družine, temveč je odprt za VSE družine ( ki jim je družinsko življenje vrednota!!!!), kar je veliko bolj evangelijsko, odprto, apostolsko. Imajo večji občutek za realnost, kajti v Sloveniji večina že zdavnaj ni več katoliška, katoliki smo manjšina in ta trend se še nadaljuje- najbolj pa mu škodujejo pokroviteljski “mitingi resnice” oz. “mitingi razkazovanja mišic”.
2. 2. družinam ponuja izbiro in svobodo - ne pa poslušanje monologov samo enih avtorjev - ki se bojijo dialoga ( avtokrati)
3. 3. družinam ponuja medsebojni dialog - srečevanje nekdanjih kolegov, prijateljev, izmenjava izkušenj, navezava novih kontaktov, prijateljstev
4. 4. družinam ponuja mašo - ni pa to osnovni ali nujni del za vse
5. 5. družinam ( staršem) ponuja izobraževanje
6. 6. družinam ( predvsem otrokom!, pa tudi staršem) ponuja igro in zabavo - ne pa dirigirano zabavo
7. 7. družinam in osebam ponuja krščanstvo ravno s pomočjo odnosov, predvanj raznih kvalitetnih strokovnjakov, ki so intimno kristjani. S pomočjo sodobne inkulturacije, ne pa na arhaičen način ideologije katolicizma, kjer je važno, da je Cerkve močna, množična in pod popolnim vodstvom škofov.
8. 8. tukaj bi lahko škofi, redovniki in duhovniki preko določenih delavnic in omizij šli v enakopraven odnos z družinami
9. 9. za razliko od Celja imajo tu glavno besedo laiki, ki vpeljujejo vsebino, organizirajo, vodijo delavnice in celoten Festival. Tako da bi lahko rekel, da je Postojna sodobna Cerkev, medtem, ko je Celje arhaična, z ideologija katolicizma obremenjena cekrev iz 19.stl.
10. 10. upam, da bodo voditelji in organizatorji Festivala družin bolj dajali prednost kvaliteti vsebin kot pa množicam.

Ta teden sem uspel prebrati sledeče kvalitetne prispevke:

v Družini intervju z zakoncem Krmelj o psihoterapiji

1. v Družini avosrki članek Cirila Sorča Krščansko veselje
2. v Oni ( prejšnji torek) intervju z jezuitom in vzgojiteljem p. Silvom Šinkovcem na temo o slabi samopodobi in samospoštovanju Slovencev (selfesteem)
3. v Oni ( prejšnji torek) prispevek slovenske psihoterapevtke o poželenju
4. v Oni ( ta torek) intervju z danskim družniskim psihoterapevtom Jesperjem Juul-om, ustanoviteljem Familylab ( ki ga lahko preberemo tudi na http://www.familylab.si/)
5. v Oni ( ta torek) intervju z Adijem Smolarjem ( avtorica Nika Vistoropski)
6. v Sobotni prilogi pa avtorski prispevek Aleša Beblerja: Kosovo

XY Napisal/-a:Ne razumem pa tega, da praviš, da ne zmoreš nekomu, ki te je prizadel pogledati v oči?! Zakaj?

V oči ne upajo pogledati tisti, ki se sebe sramujejo in odreagirajo ponavadi za hrbtom ( potuhnjeni ljudje). Tako, da je to zanimiv obrat, da je “žrtev” tista, ki se sramuje “tujih” zločinov.

Dejstvo je, da se v odnosih ves čas bolj ali manj ranjujemo. Hote ali nehote. Nehote bolj tisti, ki sebe slabo poznajo. Hote pa tisti, ki se bolje poznajo. Lahko je zadaj ogroženost, lahko zavist, lahko prestiž, ponavadi želja po moči ( šibka samopodoba!)lahko je tisoče razlogov.

Če me nekdo prizadene ali rani - se skušam zanašati na svoj občutek o realnosti - koliko je to res, koliko me ta človek pozna, koliko mi je pomemben, koliko ga spoštujem.

XY Napisal/-a:Najbolje bi bilo tako, da človek že v osnovi ne bi bil preveč zamerljiv oz. občutljiv.

Prva stopnja : Zaenkrat sem se naučil slednjega: ali to res na mene leti, ali je to neka njegova zaciklanost. Velikokrat samo ljudje, ki so zelo ranjeni in malo delajo na sebi hočejo mene kot kot igralca vključiti v svoje scenarije, režije - da njim ni potrebno problemov reševati - temveč samo ugodno ponavljati. Večkrat vidim, kako je zame lahko škodljiva nanašalnost. Velikokrat sem samo naključni pešec v zgodbi.Primer: ženski, ki je bila žrtev nasilja ne pokažem lažnega sočutja, zato me v svojih možganih poenači s storilcem nasilja in v trenutku sem jaz njen sovražnik. Proti namišljenemu sovražniku se je lažje boriti - ker se proti resničnemu ni znala. Njena rana je po 20ih letih še vedno odprta in nepozdravljena. To se mene ne tiče. Te projekcije na svoji življenjski poti dela iz dneva v dan naključnim ljudem, ki jo v detajlih spominjajo na storilca.

Očutljivost ni isto kot zamerljivost. Pretirana občutljivost pa pomeni, da odreagiram preveč burno na dane dražljaje, zato so ponavadi “ti over-občutljivci” vzrok teh scen in nesporazumov. Zamerljivi ljudje imajo velike probleme z lastno vrednostjo, spoštovanjem sebe in svojo samopodobo. Zato soustvarjajo situacije v katerih so prizadeti.

XY Napisal/-a:Zelo dobro bi bilo, če bi človek stvarno in razumsko presodil in bi nenehno imel v svoji glavi, da je težava v tistem, ki ti je gorje povzročil. Tista oseba, ki te močno prizadane je zapadla v neke težave ali pa te ne spoštuje dovolj.

Super. To je pri meni druga stopnja. Ko vem, da se puščica, ki me je prizadela tiče ravno mene - grem na Luno in situaciju skušam od daleč in logično iz več vidikov pogledati. Razumsko presojati.Iz kakšnega interesa je to storil. Lahko je interes nevtralen, lahko dobronameren, lahko pa je zloben

Tretja stopnja pa zahteva še več truda: to je, da razumsko sklenem, da bom zadevo čimprej zaprl, pomiril, se dogovoril ali pa jo pozabil - kajti zamera in ranjenost ( maščevalnost, sovražnost) uničujeta predvsem mene!

Četrta stopnja: vključim tudi Boga v ta proces, ki nam naroča, da “ljubimo svoje sovražnike” - se pravi, da smo dobronamerni in dobro delavni do ljudi s katerimi je težko. To pomeni velikokrat jim odpuščati in težke stvari jim odpuščati. Tu je potrebno Boga prositi za pomoč, ker je težko razumeti in še težje dobro odločitev sprejemati, da ne govorim o delanju dobrih dejanj.

Najtežje je odpustiti ljudem, ki so mi zares blizu in so mi zato lahko zadali tudi najglobje udarce ( oče, mama, brat, sestra, prijatelj, partner, otrok). Toda iz vsake smole lahko napravim zdravilno smolo. Skratka ravno tu se skriva bogastvo iz katerega lahko prerodimo sebe in naše odnose. Brez ranjevanja, prizadetosti in odpuščanja smo samo dolgočasni in nekreativni roboti.

Včeraj sem gledal skeč “As ti tud not padu!”.

Možek je fantastično skuhal in pripravil romantično večerjo. Žena pride nejevoljna domov in začne vulgarno mlatiti solato. Ko začuti, da ni okisano jo začne pljuvati in pretepati moža.

Statistika ženskega nasilja nad moškimi:

1. vsak 10. moški je toplovodar
2. vsak 5. moški se občasno ” zaleti v vrata” oz.”pade po stopnicah”
3. vsak 2. moški je copata

V osnovi pa je nasilje ( psihično ali fizično) stvar nevzgojenosti. Tak človek se ne začuti, ne pozna svojih čustev, ni v stiku z njimi, ne zna jih konkretno reševati, ni odgovoren do sebe in do drugih. Nasilje je zgolj ventil, hitro sproščanje nakopičene frustracije, skratka bližnjica reševanja - ki ni konstruktivno reševanje - zato se v končni fazi nič ne reši, temveč zgolj poslabša situacijo, odnos.