Je zdrav. To je najbolj važno.

Ima pa kar dosti krčev, kar pa pri prvem nisva bila navajena. Najprej jih je imel od 18h do 24h, sedaj pa jih ima tudi dopoldan. Morda mamica ni dovolj previdna kaj je - zadnjič je jedla pesto, pa kompot iz suhih sliv itd. Res pa se izogiba agrumov, svinjine, kivija in svežega sadja - čeprav si občasno privošči košček jabolka ali hruške.

Mali ima tudi veliko drobnih pikic na obrazu. Zadnjih 14 dni je veliko zunaj, na blagem sončku, tako da se mu koža zelo spreminja. V deževnih dneh ima polno drobnih pikic, v sončnih pa je tako svilnato lepa in rjava polt.

Danes je imel prvi pregled pri pediatru. Pri 6 tednih.

Velikost 62cm, presega najvišjo krivulju.

Teža 6400g kar pomeni najvišja krivulja. To se otroku pozna redno dojenje, včasih tudi na vsaki dve uri, čeprav velikokrat spi tudi po 3 ali celo 4 ure. Tudi ponoči, ko je običajno dojenje tam med 3 in 4 uro zjutraj.

Obseg glave naj bi bil 38cm.

Prejšnji teden sem ga dal fotografirati.11€ cena 4 fotk za dokumente, kar mi je zelo drago. Potem pa sem še skoraj 20€ plačal ( pozabil sem) za OI. Kmalu gremo namreč na morje.

Danes grem še podaljašti vse zdravstvene izkaznice in naročiti izkaznice za tujo državo.

Tako pa sva sedaj z ženo zamenjala delovne dolžnosti. Med fuzbalom in otrokovimi krči ga 2 uri nosim in umirjam - vmes pa gledam tekmo. Medtem pa žena daje spati tavelkega, ki je sedaj pri skoraj 2eh letih res velik v primerjavi z dojenčkom.

Tavelkemu zadnji čas izkazujeva mnogo več pozornosti, da se ne bi počutil zapostavljen. Pozna se mu, da ga zadnje tri mesece obvladujeta dve močni čustvi: sram in trma. Tako, da je sploh glede trme zelo težko z njim.

Ta teden je tavelk zgleda imel težave z imunskim sistemom, kajti bil je zelo nerazpoložen in jokav ter slabo ješč. Včeraj se je stanje obrnilo, sploh ker je pojedel veliko kivija in tudi zelo dobro in dolgo spal.

Včeraj smo bili na obisku pri bivših sosedih, ki so si kupili nekaj 10 km stran novo hišo. Šli smo gledati njihovega lepotca, ki se je rodil točno 10 dni za našim. Oči in obraz nima prav nič dojenčkast ( spačen, težko odpira oči, megleno in v prazno gleda), temveč gleda zelo živahno in trezno kot bi bil 6 mesecev star. Otroci so se tam igrali z neštetimi igračami, ki jih imajo tam.

Potem sva se ž ženo pogovarjala kakšna starša sva. Meni se zdi, da sva OK starša. Vsak večer ubita od napora padeva v posteljo. Žena pa je pojamrala, da se ji oba zdiva preveč popustljiva do tavelkega Da ne izražava jasnih in kratkih zahtev, temveč otroka preveč prosiva, ga prepričujeva kot bi bil odrasel, mu ponujava različne vrste hrane - namesto, da bi mu rekla HOČEM, NAREDI TO, NEHAJ, NE itd.

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini - da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo - ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka - kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen - kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre - lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel - ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti - je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

Je stabiliziral red. Zalo veliko je. Večkrat in včasih veliko.

Ponoči spi 2x po štiri ure. Z ženo sta na kavču v dnevni sobi. Ločena. Midva s tavelkim pa ločena  v spalnici. Ta velki je ene parkrat sredi noči prišel v mojo posteljo. Zadnji teden pa spi do konca noči v svoji postelji. In to do 9ih zjutraj , če je treba.

Mali je dobil izpuščaje po obrazu. Te pikice dobiva zelo redno vsak dan. Še vedno je dostikrat rdeč v obraz, sploh ko se napanja. Tudi rumenička se mu še vidi.

Po 10ih dneh mu je odpadla popkovina, delček.

Začel se je kopati. Ni tako navdušen kot starejši sinko.

Pri treh tednih je nehal v prazno gledati. Zdaj je v fazi občudovanja, čudenja pri opazovanju. Ima bolj krompirjast nos. Ter sigurno že 5 kg in pol.

Ko podirava kupček mi fletno zaspi na trebuhu. Od prvega dne pa suvereno dviga glavo.

Všeč mi je ker ga uspem z nošenjem in zibanjem zazibati v globok spanec. Tudi žena je rekla, da jo je kar malce strah smrti v posteljici, ker ta pa res globoko zaspi in spi.

Ima pa ta otrok več krčev, kot prvi, ki jih je imel včasih zgolj za vzorec. Po svoje je hecno, da se mu krči začnejo vsak dan ob istem času in trajajo od pol osmih zvečer do pol polnoči. Zadnje čase je to obdobje bilo parkrat tudi občutno krajše.

Ta teden sta pri ženinih starših skupaj z ženo, da so vsi več v naravi. Jaz nimam več porodniškega dopusta in žena se težko premika z dvema otrokoma po številnih stopnicah - brez dvigala - in nato preko zelo prometnih cest do prvega parka, kjer je kolikor toliko čist zrak in mir.

Žena je zjutraj odšla sama v porodnišnico. Ni imela popadkov. Prejšnji dan je že bila odprta 2 cm.

Zjutraj so ji na pregledu okrog 7h ugotovili, da je odprta 3 cm. Okrog 8 ure so jo odpeljali v porodno sobo oz. še prej v pripravo na porod. Takrat me je po telefonu poklicala naj pridem do 8h v porodnišnico.

Vmes sem še vstavil baterije v fotoaparat in odpeljal sina v varstvo. Še ena dejavnost mi je preprečila, da bi točno prišel: praznjenje (prenos) fotografij in videov iz fotoaparata.

V porodnišnici sem bil 5 minut kasneje in sem čakal vsaj pol ure preden me je babica Lidija prišla iskati. Dala mi je copatke in obleko. Potem sem sedel v porodno sobo k ženi, ki ji je po infuzijo v žilo teklo kemično sredstvo, ki naj bi umetno sprožilo porod. Popadki so bili redno na minuto in pol in zelo šibki, tam okrog 20 je kazal inštrument.

Žena mi je povedala, da je bila zjutraj že 4 cm odprta. Kar je vsekakor dobra novica.

Okrog 9 ure so bili popdaki že 100% močnejši in takrat je babica s prstom že tipala kje je glavica in kako odprto je ustje. 8 cm! Kar naenkrat, v zadnjih 15 minutah. Še par minut in bomo rodili.

Če sem prej z ženo klepetal in jo s tem zamotil pred bolečinami, so sedaj popadki bili zelo močni. Niso več padli pod 30 in so segali preko 80 in celo 90. Še več je sporočal ženin obraz. Vmes jo je babica obračala iz enega boka, na drugi bok, malo v sedeč položaj in potem spet na hrbet. Vmes še svečke proti bolečinam in potem kahla za blato. Bolečine so bile tako velike, da je ob obveznem pritiskanju prihajalo iz žene vse kar je bilo tekočega. Na začetku je bila samo voda - ki je bila rahlo krvava, saj so jih prebodli mehur s plodovnico.

Potem pa je morala biti ura nekaj minut pred 10. Babica je ženi ukazala naj z rokami prime svoji nogi okrog stegen in s tem noge dvigne v odpiranje. Gležen je zataknila babici za hrbet. Prišla je druga sestra. ” Odprta sta že 10 cm, rodili bomo!” Vmes sem lahko gledal v globini glavico poraščeno s črnimi laski. Žena je blazno trpela. Zadnjo uro sem se skušal usmerjati v molitev. Koliko mi je uspelo? No, malo že.

Prišel je prvi večji popadek. Glavica je bila do polovice zunaj. Največji presek je z maksimalnostjo pritiskal na odprtino in presredek. Žena ni imela več moči. Ni uspela - so bile bolečine prehude. Čez dobro minuto je prišel drugi popadek. Spet je prišla glavica do polovice in spet je zaradi preveč bolečih popadkov žena omagala. Bil sem vedno bolj ponosen na svojo ženo. Bila je pridna, močna, trdoživa. To je moralo grozno boleti. Čez minuto je prišel tretji popadek in tokrat je glavica prišla ven, nekaj sekund kasneje je babica z vrtenjem otroka dobila najprej prvo ramo, nato drugo ramo, nato ga je potegnila do pasu ven in nazadnje celega. Oddahnil sem se že pri glavici ( takoj sem to ženi povedal - ker ji je to zadnjič zelo veliko pomenilo - kajti pri njej so bolečine tako hude - da si sploh ne predstavlja kaj se spodaj dogaja. Dosti bolj sem se oddahnil, ko sem videl da je vrat otroka brez ovite popkovnice, kar se je pri sorodnici dogajalo 14 dni nazaj na porodu in je njena deklica za melankost preživela smrtni stisk popkovnice.

Otrok je bil zunaj. Krvav. Zatem je babica potegnila še popkovnico - “deček je!” - in ulilo se je vsaj liter vode s krvjo in nato je potegnila še posteljico ven - ki je zgledala kot vranica. Žena je krvavela, bila je strgana. Otroka je babica očistila in me povabila k prerezu popkovnice. Za trenutek so nagca dali ženi na njene prsi. Bila sva tako srečna, ker je bilo vse v redu, ker je dete zdravo. Druga sestra je že letela po zdravnika, da pride zašiti mojo ženo. Ko se je sestra vrnila je zahtevala ime. Takrat sem ganjen nad ženinim pogumom in borbenostjo - ter nad njenim velikim trpljenjem enostavno rekel: ” Kar ti izberi!” Kajti vedel sem, da je zadnje tedne cincala, in da ji ime ki sem ga izbral iz njenega nabora imen ni bilo tako pri srcu kot drugo ime. Ko je videla, da sem resnično odločen v tem kar sem rekel in da mi je vseeno za ime - si je izbrala ljubše ime.

Še prej nekje- ko je otrok prišel ven - sem bil tako nekako otopel, distanciran, začuden, osuppel, “v čudenju” - da m je babica spomnila naj ” le grem po kamero” in otroka pofotografiram. Tako, da sem potem par minut to delal - otrok pa je ležal na pultu na pol nagec in IR lučka ga je grela.

Prišel je tudi zdravnik - tisti ta mladi - ki je ful v redu - ker komunicira s pacientko - takoj je s prešernostjo vprašal po imenu. Po mojem odgovoru je rekel, da sva izbrala najboljše ime. “In veste zakaj? Ker je meni tako ime!”

Takrat sem še uspel videti, kako je pri ženi z kaveljčkom povezal raztrganini in potegnil dolgo vrvico v šiv. Dvakrat. Kri je še kar tekla, čeprav so jo tamponirali.

Kasneje je babica še začela postopek pritiskanja na trebuh, da je izpodrivala ven nabrano črno kri iz maternice. To je ženo zelo bolelo.

Nato so naju pustili same. Recimo od pol 11h ( otrok je privekal na svet ob 10:05) do 12h smo bili skupaj. Zadnjič pri prvem sinu pa od 3h zjutraj do 8h zjutraj.

Kaj sem še opazil pri otroku. Manj je jokal. Prvi je več jokal. Vesel sem bil, ker ni bil tako vijolčen v glavo. Bil pa je zelo vijolčen po celem telesu, le nohte je imel oranžno rdeče. Kar malo se ga zato spodbujal z besedami naj joka - da se nadiha kisika in postane normalno rožnat.

Potem pa dojenje. Prvo desno dojko je dobro zagrabil. Pri levi pa sva se matrala z ženo z njim. Enostavno ni vlekel.

Ko sva bila sama sem jo še ene parkrat ( tako kot takoj ob porodu) pobožal po obrazu, objel in jo stisnil k obrazu. Nato sem jo vprašal, če bi v zhavalo Bogu, ker je šlo vse tako dobro - tudi zmolila. In sva, čisto spontano, nekaj minut. Takrat sva doživela en res fajn trenutek notranje sprostitve, miru in radosti. Ter velike povezanosti med sabo in v družino.

Bila je že ura po porodu, ko sem si vzel nekaj minut, da sem šel po GSM in ga vklopil. Poklical sem najprej mojo žlahtnico. Nato njeno žlahtnico - nato še v službo, da bom prišel delati ob 13h.

Kasneje sem na obisku pri ženi videl zabuhlega dojenčka bolj natančno. Na glavi je imel 3 do 4 vreznine dolge vsaj 4 cm. Zjutraj sem mislil - vsaj zgledale so tako- da so to neke gube. Popoldan pa je bilo jasno, da so vreznine - sicer površinske. Vprašal sem sestro, ki je uletela v sobo - od kod to - pa se je izmotavala. Na koncu mi je bilo vedno bolj jasno, da so te površinske ravne vreznine na temenu otročkove glavice nastale pred porodom in da naj bi jih povzročilo orodje za prebadanje mehurja - da je iztekla plodovna voda. Še sedaj mi ni jasno od kako lahko pride to take nepreciznosti.

Najprej so rekli pri prvem ultrazvoku, da bo sin. Pri zadnjem pa, da ni več sigurno. Zakaj? Se več ne vidi dobro zaradi velikosti otroka? Pa to ni važno. Ime imava izbrano za oba. Bolj se bliža dan dne, bolj je važno, da bosta mama in otrok zdrava in živa. Samo to!

Ta teden je žena že prečkala rok. Vsak drugi dan hodi na amnioskopijo, kjer ji z 0,3 metra dolgo cevko pogledajo kakšna je plodovnica. V ponedeljek še ni bilo. Danes pa je ginekolog povedal, da je plodovnica že mlečna in da je žena že odprta kar 2 cm.

“Pa sploh nič še ne čutim! Mali še veselo brca. Pred porodom bi se moral že malo bolj umiriti.”

Nobenih popadkov še. Čakava. Zvečer, ob 23h je bilo nekaj malega. Šla je spat. Tako, da bo rodila danes ponoči ali pa jutri zjutraj - ups - danes zjutraj. Bomo videli. Da bi bilo le dete zdravo in da bi bilo z ženo vse v redu. Ob taki negativni selekciji in ležernosti na vseh področjih se niti na zdravnike in babice ne morem več zanesti. Čeprav je bila zadnjič zelo v redu babica. Super.

Po prihodu iz pregleda je žena zelo pohvalila ginekologa, češ da je zelo v redu, ker na glas sporti razmišlja. Tako ji ni treba brati iz čudnih fac kaj se z njo dogaja - ampak ima sproti vsa razmišljanja in informacije strokovnjaka. Rekel ji je: ” Če danes ne bo nič, jutri zjutraj umetno sprožimo!” Tako, da sem zvečer že dal polniti baterije za svoj fotoaparat. Snemal bom predvsem minutne filmčke dojenčka. To je kasneje dosti bolj luštno gledati kot tistih par fotografij. Ravno mesec nazaj sva gledala rojstvo prvega. Bilo je čarobno čudežno. Tako lepo. Neverjetno. Nekaj najlepšega. Od takrat je vsak dan poln življenja in smeha.

Kakorkoli, pri prvem porodu je bilo tako, da ji je sredi noči stekla voda. Zbudial me je in šibala sva v porodnišnico. Tam sem eno uro napeto čakal, dokler mi ni ginekologinja okrog 3h zjutraj rekla naj grem kar domov. Kasneje me je žena iz bolnice poklicala, češ da še ni nič odprta. Šele čez 20 ur me je zopet klicala, češ naj pridem ,ker gre zares. Pa takrat se je mučila baje že 8 ur, odprta pa je bila zgolj 2 cm.

Te dva tedna več ponočujem. Sem tudi bolj nemiren in nestrpen. Žena pravi, da imam preporodno depresijo.

Upam, da bo vse dobro.

Na igralih je tako vživet, da bi lahko zraven časopis bral pa ne bi imel problemov nekaj ur.

Najraje pleza na tobogan. Po 6ih stopnicah pride na vrh stolpa, potem se prebija po premikajoči brvi iz tramov na verigah do vrha drsalnice in se nato spusti iz 2 metrov visokega tobogana.

Potem pleza po vrveh spletenih v mrežo. Pride do višine dveh metrov. Za njim pa sem jaz lovilec, ki se boji, če bo zatajil trenutek, ko se bo mali nehote spustil.

Rad tudi teče skozi cev v hribčku.

Večino časa pa uživa na peskovniku. Tam se igra z lopatami, potičkami, grabljicami, lončki, tovornjaki, bagerji. Rad ogovarja druge otroke ali jim ponudi svoje igrače oz. igrače, ki so del igrišča. Problem pa so otroci, ki so nekaj mesecev starejši in zelo skopuško olastninijo tuje stvari, ne želijo deliti, niti posojati. Včasih posežem, kadar mu kak otrok iztrga edino igračo iz rok med igranjem in naš mali začne besno in globoko razočarano jokati. Taki otroci imajo pravi užitek drugim otrokom vzeti igračo, čez čas pa se je naveličajo, ko opazijo pri drugem otroku nov plen.

O lastninnjenju igrač in o posojanju ( solidarnosti) se spomnim besed prof. Praperja: da je otroku pomembno dovoljevati, da se na igračo naveže, da si jo poosebi oz. olastnini in da ga ni primerno predčasno navajati na deljenje igrač oz. na solidarnost. Kajti s tem olastninjenjem igrač otrok razvija odgovornost do svojih stvari. V tem obdobju se uči svoje stvari negovati. Ljudje, ki nimajo svoje lastnine - so ljudje, ki imajo neodgovoren odnos do vsake lastnine. To pa še kako dobro poznamo iz socialistične Jugoslavije.

Sedaj že zelo razločno reče VODA. Kdar gremo čez most, ko je žejen, ko se tuširava. VODA.

Pri tuširanju tako uživa, da dovoli že nekaj sekundno tuširanje po glavi brez protestiranja.

Včasih je že po sekundi ali dveh zagnal paniko in začel z jokom protestirati.

No, tudi to je postala vsakdanja rutina. Točno to, kar me je bilo malce strah. Ali bo moj želodec zdržal umivanje tuje riti? Vsaj kot otrok sem se temu čudil. Nekoč sem slišal teto pripovedovati, da ona ni mogla svoje hčerke previjati, ker so se ji njeni izločki tako zelo gnusili.

Zadnje čase včasih poslušam ženino sestro, ki dela v domu ostarelih in jim menja plenice. Kako le lahko to dela?

Danes sem poslušal prijatelja in njegovo punco, ki sta šla solidarnostno pomagati p. Vitalu Vidru, SJ, na duhovne vaje za zakonce. Tam sta pazila na majhne otroke, kjer je bilo nujno tudi vsako uro kakšnega malčka previti. Da so se starši lahko v miru posvetili medsebojnimi pogovorom, napotkom patra Vidra in molitvi ob odlomkih SP, ki zakonce spodbuja k pogovoru o določenem vidiku njunega odnosa.

Nazaj: sploh ni tako hudo previjati novorojenčka. Njegov drekec na začetku zaradi dojenja sploh ne smrdi tako kot kasneje, ko začenja jesti mesne stvari in prihaja do procesa gnitja v črevesju.

Skratka danes skoraj vsak dan, ko otroka zavohava, da je kakal - malega odvlečem v kopalnico. Med pogovarjanjem z njim razgrnem tepih na mrzlih ploščicah, ga postavim nanj. Mu sezujem copatke, slečem majčko, hlačke, žabe, body in previdno odprem pleničko, da iz ritke ne pade na tla kakšen kosmič drekca. Potem malega postavim v tuš kabino. V trenutku skrbno zavijem plenico, da ne bo kasneje kaj ven padlo. Nato nag smuknem v tuš kabino.

Otroka postavim v kot kabine, da gleda ploščice in mi kaže hrbet. Da stoji v razkoraku. Najprej z vročo vodo segrejem ploščice, da je v kabini toplo. Potem nastavim primerno temperaturo tuša in tušno slušalko postavim v pozicijo curka. S tem najprej očistim strjene dele blata iz njegove kože, na ritki in spredaj pri modih in lulčku. Redko se zgodi, da je blato na pasnem delu hrbta že tako sprijeto, da gre težko dol. Po parih sekundah očistim njegovo kožo še z roko.

Nato sledi namiljenenje od vratu navzdol (2x tedensko pa tudi glave) in nato še splakovanje. Mali se je že naučil na široko stati in med tuširanjem blazno uživa. Včasih že pove Vooaaa ali MmaaA ( vroča ali mrzla). Malce ga je včasih strah, kadar mu voda steče iz glave čez obraz.

Potem ga zavijem v brisačo kot štruco kruha v prtiček in pokličem ženo: ” M., kje si?” Mali to parkrat ponovi za mano. Žena pride in ga odnese v dnevno sobo na kavč, kjer mu da gor plenico in ga obleče. Medtem se še jaz stuširam.

Ob vsem izgovarjanju polglasnikov se je zadnjih 14 dni vedno več besed dalo izluščiti iz njegovih samoglasnikov. Ene besede so bile prav lepe:

• Lovro - njegov najboljši prijatelj iz vrtca
• Buldožer - njegova najljubša igrača s katero hodi spat
• Bager - isto
• Traktor
• Tovornjak
• Slinčka dol
• Žaluzije dol
• Mama
• ženino ime
• M. , kje si
• moje ime
• Očka ( oooaaa)
• Kaj to je ( ajjj  ooo jeee)