500 bralcev na dan mi kaže Stat Counter.

Hvala vam za zaupanje in za zvestobo. Pomagajte mi s kvalitetnimi komentarji.

• 550 obiskov dnevno.
• 250 obiskovalcev na dan moj blog prvič obišče
• 80 obiskovalcev   bere redno moj blog vsak dan
• 4000 obiskovalcev na mesec
• 30.000 vseh obiskov od začetka pisanja bloga do danes
• max. dan je bil 15. december 2007 s 2100 obiski.

sem spregledal “obletnico” : 500. prispevek. Bravo jaz! Čestitam si.

Včeraj sem dal gor link od njegovega bloga. Danes sem si vzel več časa za prebiranje njegovega bloga. Že prej sem ga rad prebiral v intervjujih, poslušal.

Zame je Gradišnik avtoriteta pisanja, poleg Mazzinija.

Avtoriteta humorja in avtoriteta dela na sebi.

Avtoriteta iskrenosti in pristnosti ( Branko, začni pisati na forumu iskreni.net!).

Opazil sem ime Pavel na njegovi prioritetni listi blogov. Ko sem ga pogledal, sem opazil svoj blog.

Branko, zelo sem hvaležen in ponosen, da si moj blog uvrstil med tvoje priljubljene. Vedno sem vesel pohvale od ljudi, ki jih zelo cenim oz. so mi avtoritete na določenih področjih. To me bo še bolj motiviralo h kvaliteti.

Zakaj pišem blog?

Idejo za ta prispevek sem dobil na blogu MačkaMurija, ki je napisal istonaslovni članek.

Seveda sem se že veliko prej spraševal, zakaj pisati dnevnik ( ki mi ga nikoli ni uspelo dalj časa pisati), ali zakaj biti prisoten na forumu in pisati svoje misli, doživetja, čustva in včasih celo delčke intime? Zakaj drugi ljudje pišejo bloge? Zakaj bi jaz pisal blog?

Sem narcisoiden?

Sem ekshibicionist?

Želim spreminjati svet?

Sem odtujen?

Nezmožen intimnosti in zato bežim v internet reševati svoje frustracije?

Pisati sem začel rad za druge ljudi tam okrog 25-tega leta, ko sem bolj zaokrožil in vzljubil samega seba, ko sem se naučil sprejemati sebe, ko sem sebe bolj realno spoznal.

Pisal sem o svojih mislih in o svojih čustvih, kar sem prej na veliko izražal svojim prijateljem in prijateljicam. Vsak način je po svoje osebno koristen. Med pisanjem sem imel določene ljudi vedno pred sabo. Sporočanje vsebuje to, da veš komu želiš kaj sporočiti in na kakšen način.

A vedno mi je bilo pisanje kot terapija: med pisanjem, med razmišljanjem, med “nosečnostjo odgovora” sem se veliko bolj gradil, izjasnjeval. Še dolgo potem rad preberem kakšen svoj prispevek in mi je všeč, me spet spomni na kaj pozabljenega, na kaj pomemebnega.

STRUKTURIRAM SE kot osebnost. Gradim se s pisanjem. Z zavedanjem. Z razmišljanjem. Z aktivnostjo. Z življenjem in reflektiranjem življenja. Pisanje mi nikakor ni beg pred življenjem in papirnato, virtualno reševanje problemov - temveč je nekaj kar skušam živeti oz. pišem iz lastnih spoznanj. Želim, da moja razmišljanja še kakšen dobronameren človek sreča in mu nekaj pri tem pomagajo. Če jih bo več, toliko bolje. Bo več sprememb! Ne samo sprememba mojega življenja, moje družine in mojih prijateljev oz. mojega kroga ljudi.

Sigurno sem ogrožen zaradi ekshibicionizma in ekstrovertiranosti. Če bi bil introvert, bi pisal zase, mlel zase.

A jaz želim deliti.

Hkrati želim zbirati v današnji informacijski zmedi razlikovane informacije. Redka so zrna zlata, pogosto pa naletimo na pleva. Tako zbiram kvalitetne prispevke. Za kasnejše refleksije. Za mogoča ponovna branja.

Marsikdo se zgraža nad kopiranjem določenih prispevkov: Pa kaj! Navedem avtorja in medij, nikakor si ne lastim vsebine. Že desetletja berem in ob branju aktivno razmišljam o prebranemu. Blog omogoča kopijo teksta in hkrat vmesne refleksije. Ne lastim si vse pameti tega sveta, kot si jo lastijo nekateri narcisoidni blogerji npr. Crnkovič ali Jonas.

Paziti moram, da na internetu ne razkrivam imen in svojih osebnih podatkov. Sem iskren, toda ne bom dajal svoje identifikacije. Ker so na internetu v 90% najbolj prisotni looserji, zgube - ki nimajo uresničenih želja na področju odnosov, službe, kariere, prijateljstva in na internetu zabijajo čas in se napihujejo, so destruktivni: saj glede na to da so nezreli, otročji - niti ne morejo biti zreli. Hkrati pa so med njimi ( kak procent) tudi lopovi, morilci, psihopati, motenci. Vse živo. In bedak je, kdor zaupa svoje podatke na internetu. Še celo otroke učijo, da ne smejo sporočati svojega imena in priimka, šole, staršev in prijateljev „neznancem“ na internetu.

Določena področja še študiram. Pri študiju pa pomaga ne samo branje literature, temveč aktivno povzemanje in reflektiranje naučenega. Vse kar se naučim želim deliti z drugimi ljudmi, da jim morda pomaga. Prejšnji in delno sedanji sistem je še vedno omejen z idejnimi zaporami, z monopoli vseh vrst, z indoktrinacijo, z množičnim enoumnim mišljenjem. Če bom samo mali skupini ljudi pomagal malo odškrtniti totalitarna vrat, toliko bolje. Se pravi, da je pisanje tudi aktivno učenje, aktivno, kreativno obnavljanje naučenega in preverjanje v dialogu.

V duhovni skupnosti so me naučili molitve. Prebrani del evangelija obnavljaj. Nosi s seboj. Ponavljaj čez dan. In poslušaj kako ti preko njega osebno govori Bog skozi razne ljudi in dogodke. To mi je res pomagalo. Videl sem kako se kot človek spreminjam, utrjujem. Kako lahko Bog deluje samo z mojim zavedanjem. Kako se odpirajo nova področja zavedanja.

Informacij je vsekakor preveč, da bi si jih na vseh področjih lahko zapomnil, strukturiral v svoj miselni sistem, v svoj referenčni okvir. Tako bo ta virtualni prostor kot moj HDD.

Pa še ena stvar je: odnos do mojega sina. Te detajle je potrebno zapisati sproti, ker drugače jih veliko izgine. Dobro je, da se najinega odnosa bolj zavedam v želji, da lahko kaj bolje napišem. Prijateljica iz zakonske skupine mi je povedala, da za vsako od treh hčerk piše svoj dnevnik v svoj zvezek, kar jim bo dala za 18. rojstni dan. Škoda, da ne piše v blog, tako bi lahko marsikaj drugi od nje ponavljali, se učili ali pa se zaradi nasprotovanja bolj zavedali določenih svojih vzgojnih ukrepov v današnji zmedeni zbirokratizirani in anarhistični družbi.

Čas pisanja: imel sem že krize, ko sem pred problemi življenja zbežal na internet in ustvarjal. Danes nimam nerešljivih problemov. Tudi časa za forum in blog mi zmanjkuje. A še vedno skušam utrgati minute, da kaj skopiram, kaj kratko napišem ali pa nadoknadim zamudo in vso vrsto idej in informacij, ki v vrsti čakajo na zapis, izlijem na papir. Pišem kratke, ali pišem daljše članke. Bolj osebne, bolj čustvene ali zgolj neosebne in miselne. Čas bo pokazal več. Idej in ciljev imam še veliko.

Kakorkoli članki vedno bolj jasno kot mozaični kamenčki zarisujejo mojo osebnost.

Spodbujam te, da tudi ti začneš pisati svoj blog v tem svetu vrtičkarstva in zapiranja vase in v svoj sanjavi svet. To je pot do drugih. Ena od njih. Deli z mano svoje življenje in spoznanja. Ne kopiči znanja o življenju kot hrček samo zase, ne hrani tega v blagajni kot kak kapitalistični skopuh. Deli življenje z nami.

Verjetno osebnih podatkov, kraja bivanja in imena službe in prijateljev ne boste pričakovali, če niste sodobne tercialke, ki rade opravljajo, obrekujejo in širijo tercialne informacije - ne pa da gledate na vsebino in jo skušate razumeti. Ter jo z menoj reflektirati. Ravno zato, ker upam, da sem anonimen, bom lahko sebi in drugim odkrival svoj notranji svet, svoje dialoge z Bogom, z avtoritetami, z anti-avtoritetami, z ženo, z otroci, z prijatelji, s komerkom.

V življenju se čudim, se sprašujem, iščem, si postavljam odgovore, jih preverjam, jih skušam udejanjati. Delam notranjo strukturo vsebin, informacij, spoznanj, izkušenj. Delam si svoj referenčni okvir ali zemljevid te realnosti, ki jo noben od nas ne vidi idealno, 100%. Vsak jo vidi skozi svoje oči, skozi svoje predsodke, znanje, zavedanje sebe, svoje čutenje. Kaj se zgodi s letalom kateri ima napačno karto? Zašel bo, treščil bo! Zato je pomembno, da si informacije o realnosti urejam v čimboljšo karto. Da si postavljam cilje, uresničljive cilje in jih skušam udejaniti.

Danes ne živimo več v agresivni kameni dobi, ne v meditativnem poljedeljstvu, ne v pomaterializirani industrijski eri, temveč v razdrobljeni, hitri in zmedeni informacijsko - storitveni dobi, kjer je pomembna informacija. Točna, resnična, učinkovita in predvsem ukoreninjena. Kako v tej džungli informacij razločiti pravo informacijo? To je tehnika, modrost in umetnost. Zato je najbolj normalno, da se motim. Pa kaj! Bom popravil in začel znova.

Idealov ne priznavam. Dosedaj sem spoznal, da si ideale postavljajo ljudje, ki ne zmorejo biti odrasli. Ki se bojijo imeti želje in zato zgolj samo upajo. Si ne postavljajo ciljev, realnih, uresničljivih cilljev, temveč zgolj sanjarijo. Hkrati pa so ideali izvrsten humus za zablode in zločine družbe. Ne pozabimo, da je bilo 20. stl. polno romantičnih sanjarjenj in idealov človeštva, hkrati pa tudi najbolj zločinsko in kruto ravno zaradi ideologij, ki so jih poganjali ideali. 200 miljonov žrtev ideologij in idealističnih sanjačev = klavcev. Priznavam pa Boga Očeta, njegovega Sina Jezus Kristusa, priznavam Svetega Duha, verujem v Sveto Trojico. Verujem, da ima Bog rad človeka, mene osebno. Da me vzgaja.

Kljub iskanju Boga je njegovo najdevanje zame vseeno velik MILOSTEN DAR. Dobrota, Lepota, Resnica, Življenje, Ljubezen je Bog.

Vera se meni začne tam, kjer moj razum na velika vprašanja odpove. Do tam pa se trudim uporabljati talente, ki mi jih Bog podarja, zato, da jih razvijam. Predvsem talente logike, razuma. Da razviijam odraslega v sebi, da iščem informacije, jih urejam, strukturiram, rešujem probleme, mislim, delujem. Kontra veri je MAGIJA, kar je bliže otroku.Magija je tudi kontra razumu. Odrasli živi tukaj in zdaj, ne v pretklosti in ne v prihodnosti. Čeprav se odrasli spominja izkušenj in ima pripravljene plane in scenarije za določene situacije, ki bodo morda prišle.