Slovenci smo PRIDNI. Italijani so uživaški in Američani so podjetni. Nemci se držijo pravil in reda. Ok, zdej pa zares:

Moji zapiski in moje refleksije pogovora: Zoran Milivojević o Slovencih

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

Milivojević že 30 let živi pol meseca v Novem Sadu in pol meseca v Ljubljani

Osnovna razlika je način vzgoje

Otrok v interakciji s starši gradi notranjo sliko o sebi v svoji notranjosti. Z njo bo potem celo življenje živel.

  1. V Sloveniji ni pohval

Zgolj ena: biti priden

Analiza te pohvale: to je pogojevanje ljubezni,

Otroci so deležni zgolj pogojne ljubezni – ne pa brezpogojne ljubezni

Ti otroci so neljubljeni – obsedeno ( notranja prisila) iščejo, da bi dobili ljubezen, da bi ne bili od staršev ( kasneje partnerja) zavrženi - ker niso pridni

Ljudje so v bistvu pretirano socializirani, ubogljivi otroci V Srbiji je obratno: večina otrok je razvajenih, razmaženih – ker dobivajo ogromno pohval in veliko nerealnih pohval ( zgolj pohvale, ni kritike, ni kazni, ni zahtev)

2. BITI RESEN – je za Slovence vrednota

Biti neresen ( igra, zabava, duhovitost) – danes je med mlajšimi že bolje, se veliko smejijo in so sporščeni

Vrednote družbe in ljudi so dinamične, se stalno spreminjamo, vsi se učimo in gradimo kot osebnosti non stop Na to kako smo Slovenci resni ga je opozoril eden od italijanskih gostov

3. STRAH PRED IZPOSTAVLJANJEM:

kvalitetni ljudje, ki imajo primanjkljaj brezpogojne ljubezni – nizko samopodobo – se pri svojem izpostavljanju počuti kot prevarant – SRAM

4.   NEAGRESIVNA DISTANCA Slovencev, Slovenci so PRIJETNI IN ZELO TOLERANTNI  ljudje

( še en dokaz, da je “NESTRPNOST SLOVENCEV” zgolj histerični,  medijski konstrukt levičarjev). 

Kultura vpliva posredno, najprej na starše – potem iz staršev na otroke

Ali se osebnostni problemi povečujejo v družbi ali zmanjšujejo? » Vedno isto!« ??? –se ne strinjam: razvajencev je vedno več - vedno več je ljudi, ki v družbi ne delajo, ne ustvarjajo - temveč jo zažirajo, parazitirajo, manipulirajo - novi spopadi, revolucije, vojne. Socialist = razvajenec.

5. Visok % alkoholizma, % nesreč na cestah, % ekstremnih športnikov, % samomorov – zadaj je slaba samopodoba.

Starši definirajo prihodnost in usodo cele generacije. ( zadaj je ekstremno pogojevanje ljubezni in po novem že razvajenost, ki je še hujša motnja)

Odrasli vsak skrbi za sebe, odgovarja za svoja dejanja, sprejema odgovornost

Dela kot supervizor v vzgojnih zavodih po Sloveniji ( npr. Jarše) – iz spoznanj in izkušenj ter s podlago v Bernovi TA teroiji je nastala drobna knjižica o vzgoji: MALA KNJIGA ZA VELIKE STARŠE

1. Pohvale + nagrade: osebne, na obnašanje, pogojne in brezpogojne ( brezpogojna ljubezen)

2. Kritika + kazen : samo na obnašanje, nikoli na osebo!

3. ZAHTEVE, cilji, naloge otroku

   Starši – Slovenci so v zadnjih desetletjih šli iz ene skrajnosti v drugo skrajnost

Razvajenci so slabi starši, ker niso sposobni sebe frustrirati ( potrpeti, se žrtvovati za nek krajši čas).

Naši starši so  pretirano socializirani, ubogljivi, pridni. Oni so imeli premalo pohval svojega obnašanja, in nič pohval svoje osebe, nič brezpogojnih pohval. Premalo izraženo ljubezen. Imeli pa so preveč kritike, preveč kazni in preveč zahtev

Naši starši so pri svojih otrocih postavili na glavo vzgojo svojih staršev ( kar je velika neumnost): zgolj pohvale, nagrade, popustljivost. Nič kritike, nič kazni, nič meja, nič zahtev. Produkt smo mi, ki smo razvajeni otroci.

Inflacija pohval, ljubezni – s tem ni nič narobe, pohvale človeka ne pokvarijo – pokvari ga pomanjkanje meja, zahtev, kritike in kazni!

Mi razvajenci si sploh ne želimo otrok, če otroci pridejo jih splavimo, če pa se že rodijo – so nam v breme

KVALITETE PT:

Glavna kvaliteta PT je razumevanje, da razume logiko po kateri deluje klient. Vsaka še tako iracionalna osebnost in obnašanja imajo v sebi neko logiko.

KATERI so najtežji klienti:

• Ambivalentni – nekaj časa hočejo, potem nočejo, čez čas speto hočejo.

O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Tale intervju  Pahor je lepši, a Janša je odločnejši! v Reporterju pa se je Ani Jud bolj kot ne ponesrečil ( a je problem ženska tekmovalnost v stilu katera je bolj famme fatale - katera je več tipov dala čez, za katero bolj norijo pravi moški?), čeprav je Nina Ivanič kljub vsemu zelo dobro govorila. Pogumna in pametna ženska tale Nina Ivanič - čeprav mi na tej fotografiji sploh ni všeč. Je v živo in po TV bolj fajn videti.

Je zdrav. To je najbolj važno.

Ima pa kar dosti krčev, kar pa pri prvem nisva bila navajena. Najprej jih je imel od 18h do 24h, sedaj pa jih ima tudi dopoldan. Morda mamica ni dovolj previdna kaj je - zadnjič je jedla pesto, pa kompot iz suhih sliv itd. Res pa se izogiba agrumov, svinjine, kivija in svežega sadja - čeprav si občasno privošči košček jabolka ali hruške.

Mali ima tudi veliko drobnih pikic na obrazu. Zadnjih 14 dni je veliko zunaj, na blagem sončku, tako da se mu koža zelo spreminja. V deževnih dneh ima polno drobnih pikic, v sončnih pa je tako svilnato lepa in rjava polt.

Danes je imel prvi pregled pri pediatru. Pri 6 tednih.

Velikost 62cm, presega najvišjo krivulju.

Teža 6400g kar pomeni najvišja krivulja. To se otroku pozna redno dojenje, včasih tudi na vsaki dve uri, čeprav velikokrat spi tudi po 3 ali celo 4 ure. Tudi ponoči, ko je običajno dojenje tam med 3 in 4 uro zjutraj.

Obseg glave naj bi bil 38cm.

Prejšnji teden sem ga dal fotografirati.11€ cena 4 fotk za dokumente, kar mi je zelo drago. Potem pa sem še skoraj 20€ plačal ( pozabil sem) za OI. Kmalu gremo namreč na morje.

Danes grem še podaljašti vse zdravstvene izkaznice in naročiti izkaznice za tujo državo.

Tako pa sva sedaj z ženo zamenjala delovne dolžnosti. Med fuzbalom in otrokovimi krči ga 2 uri nosim in umirjam - vmes pa gledam tekmo. Medtem pa žena daje spati tavelkega, ki je sedaj pri skoraj 2eh letih res velik v primerjavi z dojenčkom.

Tavelkemu zadnji čas izkazujeva mnogo več pozornosti, da se ne bi počutil zapostavljen. Pozna se mu, da ga zadnje tri mesece obvladujeta dve močni čustvi: sram in trma. Tako, da je sploh glede trme zelo težko z njim.

Ta teden je tavelk zgleda imel težave z imunskim sistemom, kajti bil je zelo nerazpoložen in jokav ter slabo ješč. Včeraj se je stanje obrnilo, sploh ker je pojedel veliko kivija in tudi zelo dobro in dolgo spal.

Včeraj smo bili na obisku pri bivših sosedih, ki so si kupili nekaj 10 km stran novo hišo. Šli smo gledati njihovega lepotca, ki se je rodil točno 10 dni za našim. Oči in obraz nima prav nič dojenčkast ( spačen, težko odpira oči, megleno in v prazno gleda), temveč gleda zelo živahno in trezno kot bi bil 6 mesecev star. Otroci so se tam igrali z neštetimi igračami, ki jih imajo tam.

Potem sva se ž ženo pogovarjala kakšna starša sva. Meni se zdi, da sva OK starša. Vsak večer ubita od napora padeva v posteljo. Žena pa je pojamrala, da se ji oba zdiva preveč popustljiva do tavelkega Da ne izražava jasnih in kratkih zahtev, temveč otroka preveč prosiva, ga prepričujeva kot bi bil odrasel, mu ponujava različne vrste hrane - namesto, da bi mu rekla HOČEM, NAREDI TO, NEHAJ, NE itd.

Dejstvo je, da smo moški 20. stl. in 21. stl. izgubljeni. Kakšna je naša vloga? Vloga v družbi, vloga v partnerskem odnosu? Vloga pri vzgoji otroka?

Mačekmuri je spisal članek s katerim se popolnoma strinjam. Knjigo pa moram obvezno še prebrati.

Mislim, da imam na blogu že neko kopijo o Nefunkcionalnem moškemu, ki ga je napisala Lea Jelen, nekaj podobnega kot “.razvajen mamin sinko”.  ” Moški”, ki ponavlja samo vlogo svoje mamice.

Menda imam tudi članek ali link do članka Branka Cestnika, ki govori o tem zakaj so slovenski filmi neuspešni: ker jim je glavni lik razvajeni in prezaščiteni luzer, ker v filmih manjka lik očeta.

Štiri napačna pričakovanja zakoncev

Družinske drobtinice iz e-Uvid-a

Nekateri avtorji navajajo štiri napačna pričakovanja, ki jih mnogi prinesejo s seboj v zakon, nato pa potrebujejo leta, da jih odpravijo.

Ta napačna pričakovanja pa je moč preoblikovati v realna, ki lahko postanejo dober temelj za dobro, živahno, in učinkovito partnerstvo med možem in ženo:

.

• Prvo napačno predpostavljanje ali pričakovanje:

»Pričakujem, da mi bo sozakonec zadovoljil vse potrebe.«

Mnogi vstopijo v zakon s predstavo, da bodo odslej „živeli srečno do konca svojih dni in da jim torej ne bo manjkalo nič, česar jim ne bi mogel dati partner. Sanjajo o tem, da bodo vedno vse delali skupaj: delali, se igrali, se ljubili, bili starši, itd. in uživali vsak trenutek v tem. V teh sanjah pa si zakonec predstavlja večinoma le stvari, ki so samo njemu všeč.

Revidirano pričakovanje

Sam bom moral zadovoljiti nekatere svoje potrebe, da bom lahko vzpostavil ravnovesje in vitalnost v svojem zakonu. Moj partner ni moj edini prijatelj. Najina svetova sta različna. Deliti se morava naučiti različnost in bogastvo drug z drugim. V tem bova našla neko sinergijo. Najbrž ne bi obstala v zakonu, če bi živela samo vsak v svetu drug drugega. Zakon kot na osamljenem otoku, bi bil najbrž velik dolgčas in polomija.

.

• Drugo napačno pričakovanje:

»Zakonski stan mi bo prinesel izpolnitev in popolno zadovoljstvo sam po sebi.«

Ker sem pač bil določen za ta stan, v katerega sem končno prispel, mi torej ni treba biti več v skrbeh za karkoli.

.

Revidirano pričakovanje

Zakon je partnerstvo, ki ga ustvarjava skupaj, ni »stan« v katerega vstopiva in kateremu bi se podredila. Je nekaj dejavnega in ne pasivnega. Zgrajen je na medsebojni ljubezni in predanosti, kjer se identiteta vsakega ne izgubi, ampak ostaja edinstvena. Zato je tudi najin zakon edinstven.

• Tretje napačno pričakovanje:

“Veva, da bova občasno imela probleme, vendar najin zakon je ‘dober zakon’ in zato ne bova imela resnih težav. Tako se dopolnjujeva in sva zgradila tako močno, ljubečo vez na vseh področjih, da sva preprosto namenjena preživeti preostanek najinih dni skupaj, v ljubeči blaženosti.”

Hitro lahko vidimo norost takega predpostavljanja, vendar veliko zakoncev pride z njim pred oltar! Hudi pretresi in konflikti lahko prizadenejo zakon, ne glede na to, kako zelo se zakonca ujemata.

.

Revidirano pričakovanje

Pravo partnerstvo v zakonu raste in se razvija, navkljub resnim temnim časom in celo kot rezultat le teh. Najina ljubezen ni statična, ampak se poglablja in se ojača preko preizkušenj. Določeni vzorci v najinem partnerstvu se bodo lahko sčasoma spremenili. Lahko bova celo sprejemala popolnoma nove vzorce.

.

• Četrto napačno pričakovanje:

„Kot moj najboljši prijatelj, bo moj ljubljeni vedno stal ob meni. Tudi, ko me bodo vsi drugi razočarali ali ko bo postalo moje življenje osamljeno, mi bo prinesel tolažbo, ki jo bom potreboval.“

Tudi to pričakovanje se zdi verjetno, pa vendar ni resnično. Čeprav pravi najboljši prijatelj ostaja zvest in ljubeč, še posebej v težkih trenutkih, pa ima tudi lastne pomanjkljivosti in ne more preprečiti, da bi nekdo šel skozi temna obdobja. Zavezniška narava zakona zakoncema omogoča, da lahko gresta skozi čase skupaj takrat, ko sta zelo močna in tudi takrat, ko je njuno prijateljstvo zelo šibko in ogroženo.

Revidirano pričakovanje

Ne glede na trenutno stanje najinega prijateljstva, ostajava ‘številka ena’ drug drugemu v najinem izključujočem intimnem odnosu. Kljub različnim interesom, sva ustvarila skupen dom, skupno vez, ki je globlja kot le prijateljstvo. Končno naju takrat, ko se najino prijateljstvo iztroši, opogumljata najina vera in namen, da bi v najinem odnosu našla Božjo ljubezen. Zakramentalna narava najine zaveze premosti prepade najine človeške omejenosti. Tudi, če si nisva bila zelo dobra prijatelja, veva, da je med nama nekaj večjega od naju, ki naju ogrinja v ljubezen in predanost.

(po Leif Kehrwald, Marriage and the Spirituality of Intimacy, St. Anthony messenger press, Cincinnati, Ohio, USA, 1996)

Povzel: p. Miodrag Kekić, DJ

500 bralcev na dan mi kaže Stat Counter.

Hvala vam za zaupanje in za zvestobo. Pomagajte mi s kvalitetnimi komentarji.

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) - ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo - moram delati.

Če hočem narediti kariero - moram delati.

Če hočem družino - moram delati.

Če hočem zakonski odnos - moram delati - ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka - je treba vlagati čas, napor in znanje.

V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini - da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo - ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka - kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen - kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre - lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel - ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti - je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

Je stabiliziral red. Zalo veliko je. Večkrat in včasih veliko.

Ponoči spi 2x po štiri ure. Z ženo sta na kavču v dnevni sobi. Ločena. Midva s tavelkim pa ločena  v spalnici. Ta velki je ene parkrat sredi noči prišel v mojo posteljo. Zadnji teden pa spi do konca noči v svoji postelji. In to do 9ih zjutraj , če je treba.

Mali je dobil izpuščaje po obrazu. Te pikice dobiva zelo redno vsak dan. Še vedno je dostikrat rdeč v obraz, sploh ko se napanja. Tudi rumenička se mu še vidi.

Po 10ih dneh mu je odpadla popkovina, delček.

Začel se je kopati. Ni tako navdušen kot starejši sinko.

Pri treh tednih je nehal v prazno gledati. Zdaj je v fazi občudovanja, čudenja pri opazovanju. Ima bolj krompirjast nos. Ter sigurno že 5 kg in pol.

Ko podirava kupček mi fletno zaspi na trebuhu. Od prvega dne pa suvereno dviga glavo.

Všeč mi je ker ga uspem z nošenjem in zibanjem zazibati v globok spanec. Tudi žena je rekla, da jo je kar malce strah smrti v posteljici, ker ta pa res globoko zaspi in spi.

Ima pa ta otrok več krčev, kot prvi, ki jih je imel včasih zgolj za vzorec. Po svoje je hecno, da se mu krči začnejo vsak dan ob istem času in trajajo od pol osmih zvečer do pol polnoči. Zadnje čase je to obdobje bilo parkrat tudi občutno krajše.

Ta teden sta pri ženinih starših skupaj z ženo, da so vsi več v naravi. Jaz nimam več porodniškega dopusta in žena se težko premika z dvema otrokoma po številnih stopnicah - brez dvigala - in nato preko zelo prometnih cest do prvega parka, kjer je kolikor toliko čist zrak in mir.