PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 'Jože Dežman' Kategorija

Dr. Perko nadaljuje Rugljevo pot v Kamniku

Objavil pavel dne 14.02.2010

Danes sem v Sobotni prilogi Dela prebral intervju POMOČ PADLIM PRI IZPITU IZ UMETNOSTI ŽIVLJENJA, intervju z dr. Perkom, ki ga je dr. Rugelj (2 leti pokojni) pooblastil, da pelje naprej socialno-andragoško metodo s katero popravljajo ljudem, ki so izgubili sposobnost učinkovitega spoprijemanja z življenjem, z umetnostjo življenja, njihovo zavoženo življenje.

Perko ugotavlja, da je v Sloveniji 200.000 alkoholikov, ogromno narkomanov, več kot 200.000 zasvojencev z drugimi keničnimi in nekemičnimi zasvojenosti. Skoraj vsak od nas ima vsaj milo nevrozo, če ne hujšo. Tu so še fobije, anskioznosti, osebni porazi v študiju, na delovnem mestu , v partnerskem odnosu in na mestu vzgojitelja svojih otrok. Raste pa % BORDERLINE osebnosti ( mejne motnje osebnosti). Osebnostna motnja je težko ( če sploh je!!!) ozdravljiva. Ti ljudje vidijo vzrok svojih težav VEDNO SAMO V DRUGIH. Na določenih področjih lahko zadovoljivo funkcionirajo oz. so celo zelo uspešni, na določenih  področjih ( večina področij povezanih z ljudmi, intimnostjo, prijateljstvom) pa so totalne nule oz. celostno ne zmorejo dobro živeti zaradi stalnih konfliktov, čustvene nestabilnosti in težav na področju učenja iz lastnih napak.

Izreden intervju, najbolj vreden prispevek nasploh v Delu.

Fino se mi zdi, da Perko dodaja stvari Rugljevi metodi. Dodal je “Kasarno”, kjer nekdanji oficirji vodijo zgubljeno mladino, ki bi drugače še kar bluzila pri starših in na faksu. Ampak zgolj tiste osebe, ki sami sebi priznajo, da so FALIRANCI. Da so v oblasti nesmisla in nepotrebnega trpljenja. Da blefirajo, čeprav so že dolgo konji s plašnicami strahov, neuspehov, anskioznosti in vidijo, da so ti fiksni tiri “road to nowhere”, v nesmiselno umiranje na obroke, v vedno globjo bedo.

Zdrav človek se zna spopadati z vsak dan novimi problemi.

V tej terpavetski skupnosti pa je najbolj pomembna disciplina, zato je nujno avtoritarno vodenje terapevta. Disciplina dneva. Rutina opravljanja dela. Ukaželjnost in učenje. Biblioterapija (branje knjig po spisku terapevta). Tek, vsakdanji. Pohodi. Pisanje refleksij. Samoanaliza. Skupinska psihoterapija in osebna psihoterapija.

Rugelj je napisal par debelih knjig z rdečo nitjo njegove smeri PREVZGOJE zafuranega človeka, socialne andragogike, kjer ne manjka primerov dela in pa popisa oviranja s strani “uradne stroke”, “elite” in večine javnosti. Rugelj se je vse življenje upiral BLEFERJEM. Zato je bil bleferski eliti in bleferski večini tlačanov ves čas trn v peti, ker je znal enostavno razkrinkavati njihovo mimikrijo. Rugljeva metoda vsebuje psihoterapijo, a hkrati je veliko več, ker zahteva od varovanca, klienta, pacienta MOČNO ANGAŽIRANOST v smeri LASTNEGA SPREMINJANJA NA BOLJE. Je način življenja, kajti tukaj tepravet nima samo enourne seanse, ampak ima isti način življenja kot klienti, njim MORA BITI VZOR vsak dan. Vzor kako se spoprijema z vsakodnevnimi problemi in z vsakodnevnimi vajami VOLJE.

Rugljevi učenci so poleg dr. Perka tudi dr. Jože Dežman (zgodovinar), Branko Gradišnik (pisatelj), dr. Sanja Rozman ( zdravnica in psihoterapevtka) in deloma tudi Roman Vodeb. Novinarka Urša Krišelj je pred parimi leti izdala popis svojega dela na sebi pri dr. Ruglju. Vredno branja. Rugelj je, čeprav vojak socializma, kmalu spoznal, da le ta vodi v prezaščitniško, LUZERSKO kulturo bleferjem, falirancev, revčkev. Poudarja, da so očetje izgubili svoje očetovstvo, moški svojo zdravo možatost. Mame iščejo partnerja v svojih otrokih, sinovih. Hkrati pa ženske postajajo v socializmu MOŽAČE, neženstvene, feministične managerke.

Šolstvo in zdravstvo je poženščeno. Sistem je zafuran. Zapiti in zadebeljeni šolniki, neodgovorni zdravniki itd.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Jože Dežman, Partnerski odnos, mož & žena, Praktični del življenja, Slovenija, Zdravstvo, Zgodovina, dr. Sanja Rozman, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, služba, učenje, čustva, Šport, šolstvo | 4 komentarjev »

Socialistična ideologija je nekemična zasvojenost

Objavil pavel dne 11.01.2010

Ecola, izpeljeval sem že to:

  1. da socialistična ideologija ni samo idejno neškodljiva ideologija, temveč ravno obratno: to je zločinski sistem navidez zelo privlačnih, humanističnih in lepih idej ( ” I am the greatest humanist in the world!”, je rekel Satan svojemu sinu v filmu Hudičev odvetnik).
  2. Socialistična ideologija ni samo materialistična filozofija, temveč je tudi vraževerje, magija, mitomanija oz. nova religija na temeljih vraževerja.
Tukaj pa zgodovinar in nekdanji partijec dr. Jože Dežman ( eden redkih svetovno poznanih socialistov, ki se je ozdravil socialistične zasvojenosti) govori o osebni izkušnji spopadanja z zasvojenostjo s socialističnimi utopijami, dnevnimi (narcisoidnimi) sanjarjenji ( o odreševanju človeštva in vseh krivic) in socialističnimi miti.

Socialistična zasvojenost je nekemična zasvojenost ( blog Jožeta Dežmana).

Če h kemičnim zasvojenostim, ki tudi fizično uničujejo telo, spadajo zasvojenosti z :

  1. alkoholom,
  2. nikotinom,
  3. kokainom,
  4. marihuano,
  5. heroinom,
  6. ecstasy,
  7. LSD,
  8. tabletami ( pomirjevala, uspavala),
  9. hrano ( prenažiranje),
pa k nekemičnim zasvojenostim spadajo:
  1. zasvojenost z ideologijo (socialisti, talibani, etatisti, vegani, ekologi, hipiji, nacionalisti, arijci,…ki verjamejo, da bo njihova ideologija odrešila svet, družbo in ga naredila srečnega)
  2. zasvojenost z delom ( workaholic)
  3. zasvojenost z lenobo, ležernostjo, pasivnostjo (“hvatanje krivin”)
  4. zasvojenost z magijo ( večurno vsakodnevno posedanje v cerkvah, zahtevanje tolažbe in čakanje, da bo bog vse naredil namesto mene)
  5. zasvojenost s seksom ( obsedenost s seksom)
  6. zasvojenost z zaljubljenostjo
  7. zasvojenost z igrami na srečo
  8. zasvojenost s kopičenjem denarja ( skopuštvo)
  9. zasvojenost z materiali ( potrošništvo, brezciljno nakupovanje)
  10. zasvojenost s TV
  11. zasvojenost s športom ( večurno vsakodnevno športanje, npr. maratonci)
  12. zasvojenost z gostilno, “druženjem” ( vsak dan večurno posedanje v gositlni)
  13. zasvojenost z internetom, PC ( večurna komunikacija), bloganje, spletni forumi
  14. zasvojenost z videoigricami
  15. zasvojenost z muziko ( večurno poslušanje glasbe)
Še na kratko kaj je to definicija zasvojenosti:

Ko človek namesto kvalitetnega reševanja vsakodnevnih problemov rajši zbeži v “aktivnost”, ki je bolj prijetna, domača ( zna jo hitro narediti – za razliko od tega, da moramo pri reševanju problemov iskati nove poti, nove oblike dejavnosti) in ki mu daje (za razliko od NAPORA reševanja vsakodnevnih malih problemov ) veliko UGODJA in potrditve. Tako se ujame v zanko odvisnosti PONAVLJANJA PRIJETNE AKTIVNOSTI, ki mu trenutno daje veliko samozavesti in samopotrditve.  Zasvojenost je zdrs odraslega človeka v INFANTILNOST. To zanko vedno bolj poglablja in tako začnejo trpeti ključne aktivnosti človeka tekom dneva, tekom življenja: trpijo primarni odnosi ( družina: partner in otroci), trpi delovna aktivnost ( posel, delo, služba), trpi higiena, trpijo prijateljski odnosi,…skratka PONAVLJA UGODJE dokler PREJ ali SLEJ ne zgrmi v prepad.

Da ne bo kdo narobe razumel. Nič ni narobe, če si odrasel človek vzame kakšno urico na dan za zabavo, užitek, seks, sanjarjenje, šport, igro, hobi. Prav je, da vsak odrasli zna na trenutek preklopiti v egostanje OTROKA. Problem je, ko se ravnovesje poruši in na račun sistema nujnih aktivnosti pridobiva samo ena aktivnost ( polno ugodja), ki postaja vedno bolj požrešna zaradi vedno večje obsedenosti te osebe.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jože Dežman, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, hrana, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Najboljše kritike (bankrotiranih) zločinskih socialističnih sistemov so pisali avtorji sami

Objavil pavel dne 9.12.2009

Najboljše kritike leninističnih, stalinističnih, titoističnih bankrotov so sestavljene kar iz navedb akterje totalitarizma samega. Navajam nekaj citatov, ki ilustrirajo državljansko vojno proti kmetom. Ali ni ta Leninova, Stalinova, Titova, Kardeljeva, Kidričeva vojna propadla zaradi ideološke norosti, sovraštva, nasilja in primitivnosti njenih avtorjev?

VIR http://dezman.blog.siol.net/2009/12/06/kulaki-zmagovalci/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jože Dežman, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, politika | Brez komentarjev »

Zakaj sem se odločil proti komunizmu

Objavil pavel dne 29.11.2009

“….

»Ob tej priliki sem si tudi zabeležil moje razloge, zakaj sem se odločil proti komunizmu in njegovi ideologiji. (Da si ga nisem sovražil.)

1.) Iz kulturnih razlogov, ker je vzgoja preveč materijalistična in brezverska, kar za človeško družbo doprinaša le zlo.

2.) Z življenjskih – gospodarskih – razlogov, ker ukinja vsako zasebno lastnino, katera je po mojem preudarku najboljša, najsvobodnejša in najcenejša gonilna sila za izrabo človeških sil, v korist družine, naroda in sploh človeške družbe.

3.) Nadomestilo za izrabo človeških sil, preostaja le še, sila nadzorstva z različnimi kaznimi, katera ukinja svobodo človeka, doprinaša korupcijo, tatvine in silno podražitev upravnega aparata.

4.) Za dosego svojega cilja gre komunizem brezobzirna pota, ne glede na žrtve naroda in njihove imovine, zato ga nobeden pošten in pameten človek ne more odobravati.«

….”, pravi pokojni Janez Brodar, predvojni član SLS

vir Socializem in uši

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Jože Dežman, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Zgodovina, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »

Serijski morilec Tito prekosil svojega učitelja Stalina

Objavil pavel dne 29.11.2009

“Drobna skica iz povojnih časov nas popelje v čase trdega slovenskega in jugoslovanskega stalinizma. To je bil čas, v katerem je Josip Broz Tito prekosil svojega učitelja Stalina. Resnica o tem času se počasi odkriva tudi z raziskavami v nekdanjih bratskih republikah. Tako je Srđan Cvetković v Srbiji objavil nekaj zanimivih besedil. Po njegovem je bilo v zaporih v Jugoslaviji v letih 1944 – 1985 okoli 1,3 milijona zapornikov.

  • Dinamiko terorja nam ilustrirajo podatki o smrtnih kaznih:
  • v letih 1944/1945 jih je bilo okoli 6.000,
  • v letih 1946-1951 okoli 2.000,
  • v letih 1952-1958 okoli 180,
  • v letih 1960-1973 41 in
  • v letih 1973 – 1977 25.
  • Ob tem pa ocenjuje, da je bilo v letih 1944 – 1946 brez obsodb ubitih okoli 180.000 ljudi.
vir  Stalinizem

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jože Dežman, Rusija, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, politika | Brez komentarjev »

Sovjetski Katin in sovjetska Huda jama

Objavil pavel dne 1.11.2009

Zgodovinar in terapevt Jože Dežman piše o dveh mega zločinih v 20. stl., katerih vzrok je bil v slepem ideološkem sovraštvu, ki so ga do drugačnih izvajali komunajzerji.  Stalinistični so na Poljskem mega zločin v Evropi uprizorili že na začetku pohoda in WW2, naši Titoistični sovjeti pa so ga na koncu vojne WW2.

V filmu Andrej Wajda pretežno poudarja pomen in herojstvo sorodnikov žrtev. Wajda je dolgo moral čakati, da je lahko izlil svojo bolečino in umetnost v filmu, saj je njegov oče kot poljski oficir in nekomunist moral umreti z mafijskim strelom v tilnik zaradi podpisa mafijskega šefa Stalina.

Tako kot Dežman poudarja terapevtskost v odkrivanju TABUjev, predelovanje čustev, poimenovanje ZLA, poudarja tudi vse možne finte s katerimi psihopatski zločinci in psihopatski oboževalci socializma še vedno fintirajo večino ljudi v mistificiranju socialističnih TABUjev, predvsem neo -KASTNO-FEVDALNEGA sistema ( kasta =razred).

Prvorazredna razigranost psihopatov nad drugorazrednimi žrtvami psihopatov

Prvorazredna razigranost psihopatov nad drugorazrednimi žrtvami psihopatov

Najbolj bistven pa se mi zdi sledeči sestavek v Dežmanovem pisanju:

“Wajda ocenjuje, da med artističnimi odzivi na katinski zločin nekaj več pomenita le ena pesem in ena skladba. Nekam skromna bera za velik zločin in velik narod? Totalitarni tabuji ubijajo ne samo ljudi, ampak zatirajo tudi njihovo človečnost, ustvarjalnost, sočutje, solidarnost.”

http://dezman.blog.siol.net/2009/10/27/huda-jama-katin/

Še vedno pa največ o vsem tem povedo slike slikarja Petra Štovsa: o laži, o tabujih, o utopijah, o psihopatski debeli koži zločincev in njihovih sledilcev.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, Jože Dežman, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, spomin, umetnost in kultura, vraževerje ali praznoverje, čustva | 1 komentar »

Jože Dežman o procesu žalovanja in o več ljubeznivosti (oz. preboj rdeče ledene dobe)

Objavil pavel dne 16.10.2009

19.11.2007 19:30: Ljubljana, Maribor

V Ljubljani so se v ponedeljek, 19. novembra 2007 ob 19.30 začeli 41. Nikodemovi večeri, pod skupnim naslovom Dialog. Prvo predavanje, z naslovom »Preseganje bremen zgodovine«, je imel Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Jože Dežman je diplomirani zgodovinar in filozof, muzejski svetnik, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, poročen in oče treh sinov. Rojen je bil v Lescah, leta 1956. Ukvarja se z zgodovino, antropologijo, muzeologijo, muzejsko kritiko in raznovrstno publicistiko. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove teme, raziskoval tabuizirane teme (npr. slovenski prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, lokalna zgodovina 2. svetovne vojne in boljševistične revolucije z izsiljeno državljansko vojno v Šentvidu, žrtve vojne in revolucije v občini Kamnik). Najbolj odmevno je bilo delo študijskega krožka Moč preživetja. Člani krožka so nastopili v pretresljivem dokumentarcu Jožeta Možine »Zamolčani – moč preživetja«. Dežman je bil pri tem delu strokovni sodelavec; oblikovali so uspešno ustavno pobudo za spremembo zakonov o popravi krivic in žrtvah vojnega nasilja. Po vložitvi te pobude se je v delovanje krožka vključilo več kot sto oseb. Svoje usode so mnogi predstavili v dveh knjigah (Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši, 2004, in S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, 2005) in od leta 2005 v tedenskih oddajah na Radiu Ognjišče (serija več kot 80 oddaj Moč preživetja in Moja zgodba). Projekt se z drugimi pobudami oblikuje v slovenski projekt Moja zgodba – zbiranje življenjskih zgodb. Njegovo delo je sprožilo številne pohvalne, pa seveda tudi polemične odzive. Svoja stališča je pojasnjeval v številnih intervjujih, ter televizijskih in radijskih omizjih. Od leta 1995 vodi Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč.

Svoje predavanje je začel s sliko, kako iz enostavnega vzorca, če ga večkrat ponoviš, nastanejo kompleksni vzorci. Izbire v življenju nas vodijo k mirni zadnji uri ali pa ne.

Slovenija je narod z izkušnjo treh totalitarnih režimov, vprašanje pa je ali smo se kot njihove žrtve in ustvarjalci že uspeli opredeliti do njih.

Z letom 1945 se začne temeljni spopad Komunistične partije proti lastnemu ljudstvu. Načrt je bil uničenje realnih in potencialnih nasprotnikov in v desetih letih so napeli vse sile, da bi jim uspelo. Vendar če potegnemo temeljno bilanco, vidimo, da nobena teh ofenziv ni uspela.

Današnje stanje kaže na spremembe. Ko so v Muzeju novejše zgodovine pripravili pogovor ob 70. obletnici ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije v Čebinah z naslovom »Od Čebin do črepinj« (16.4.2007), se ga ni udeležil noben od povabljenih predstavnikov levice. Zavili so se v molk in ne želijo sodelovati v tej razpravi.

Morilci so izginili in nihče ničesar več ne ve, čeprav je jasno, da človek, ki je ubijal, tega ne more kar tako pozabiti.

Morilce so vzgajali, kajti ubijanje iz bližine je tabu človeške vrste. Gospod Boris Grabnar, publicist, doktor znanosti in predavatelj na AGRFT, je v literarni zgodbi, ki jo je predavatelj predstavil, opisal primer šolanja morilcev.

Študentje, stari okrog 20 let, vpleteni v ilegalo, so bili postavljeni pred dejstvo, da bodo ubili gestapovca. Najprej je vse obšla zadrega, saj nihče ni pomislil, da ga bo prav on moral ubiti. Že vnaprej so jim ga opisali kot sovražnika, s strašno grdim obrazom, kot da ni človek. Toda do umora vseeno ni prišlo. Potem so dobili delavca, on naj bi to lažje opravil kot študentje, bolj odločno. Toda tudi tu se je zataknilo, saj se jebranil, da ni mesar. Tako se je žrtev preselila v Nemčijo. Toda že čez pol leta je ta morilski sloj dozorel in so si govorili: »Kaj nam je bilo takrat, da ga nismo ubili, če bi bilo to danes, bi ga takoj!«

Morilci danes molčijo, so poniknili in lažejo, zato ima arheologija pravico, da govori v imenu žrtev. V začetku odkrivanja prikritih grobišč, leta 2003, so menili, da je okrog 40 prikritih grobišč. Nikjer ni nobenih znamenj, prikrivanje zgodb pa je na obeh straneh, na strani žrtev in strani ubijalcev. Toda do danes je bilo odkritih že 600 grobišč in še prihajajo poročila o novih.

Laž je, da o tem nihče nič ne ve in dokler ne bo znamenj na grobiščih, je to znamenje, da zmagujejo tisti, ki trdijo, da se lahko človeka kar tako zagrebe, da nekateri niso vredni niti tega, da bi bili dostojno pokopani.

Gre za versko vojno. Najbolj nazorna demonstracija tega je prikazana v starih osnovnošolskih učbenikih, kjer je slika otrok, ki prinašajo venec na križ, ki je postavljen na grobu. Leta 1950 na grobu ni več križa, le še zvezda, saj partija pokopava žrtve v neposvečeno zemljo. Temeljno vprašanje verske vojne je ali se sme človeka ubiti in oropati in ali se ga sme ubiti in kar tako zagrebsti, brez dostojnega pokopa.

Žrtve zakopane v množičnih grobiščih kažejo na to, da so jih pobili zvezane, nekatere gole in da so nato nekaterim, že mrtvim, zabadali krampe ali sekire v lobanje. Državljanska vojna je potekala po vzorcu kako pozročiti čim več notranjih izgub. V dveh mesecih po vojni pa je bilo ubitih več ljudi, kot med vojno. To je bila družba, kjer je bilo kršenje človekovih pravic standard in družba iz katere se beži. Bila je ledena doba naše zgodovine, saj so bili revolucionarji mrtvo hladni celo ob izgubah svojih domačih, zato ni čudno, da so bili ob izgubah »nasprotnikov« še bolj neusmiljeni. To je bila družba, ki se je posmehovala smrti. Egipčani so svojim umrlim gradili piramide, ta kultura pa desetim herojem zgradi Grobnico narodnih herojev, v parku pred Narodnim muzejem, veliko 10×10 metrov.

Potrebno bo urediti simbolno krajino, kajti šele, ko bo Slovenija urejena kot spominska krajina, bomo lahko normalno dihali. Človek potrebuje čas in možnost, da lahko odžaluje. Žalovanje je proces in tisti, ki mu okolje ne dovoli žalovati, zboli. Bolezen ni vezana na vero in se s starostjo slabša. Vsaj malo jo ublaži to, da se na grob postavi vsaj simbolno znamenje.

Slovenci smo dobro skrit predmet zgodovine. Naša naloga je odpreti se svetu in povedati brez olepševanja, kaj se je dogajalo. Potrebno se je odpreti resnici in biti sočuten. Dr. Jože Ramovš v svojem antropohigienskem učbeniku piše, da so se predniki pregrešili proti temeljnim vrednotam in na nas kot potomcih je, da smo sočutni, da odpustimo in razvijemo bolj smiselno življenje.

John Corsellis, ki opisuje begunce na Koroškem pravi, da so jim pomagali štirje preživetveni dejavniki; vera, naravni voditelji, otroci, za katere so skrbeli in občutek domoljubja in narodne istovetnosti, ki tudi nam lahko pomagajo bolje živeti. Pomaga nam lahko tudi bonton, ki smo ga skozi vsa ta leta izgubili, saj partijski bonton ni obstajal, in malo več ljubeznivosti drug do drugega. Počasi se lahko znebimo zavor in strahov in smo bolj prijazni drug do drugega, da se bomo odprli bolj veselemu življenju.

Mogoče se bomo v prihodnosti ne samo zgražali, temveč kakšni stvari tudi smejali.

V drugem delu večera je potekal pogovor. Poslušalci so predavatelju zastavili številna vprašanja.

Prvo vprašanje je postavil voditelj večera in organizator Nikodemovih večerov, p. Tomaž Mikuš. Dejal je, da ima vsak, kdor se ukvarja s temi vprašanji, nek osebni motiv. Tudi sam ga je imel, saj stric njegove mame leži v enem takih grobišč, zato se mu je ta tema zdela pomembna za uvrstitev na Nikodemove večere. Zanimalo pa ga je, kakšen motiv je imel predavatelj, da se je začel ukvarjati s to tematiko.

Gospod Dežman je odgovoril, da je on otrok pratizana in da se sprašuje, kje so otroci poražencev, saj pri odkrivanju teh krutih resnic danes najbolj vneto sodelujejo otroci partizanov. Sam vidi razlog v tem, da je bila partijska kronika klavrna, da je bila zgodovina pisana na ravni falzifikata, hkrati pa je videl koliko napora se vlaga v kontroliranje, da ne bi kdo prišel do resnice. Sam je te stvari videl od znotraj in ker je bil njegov stric narodni heroj, je lahko vprašal marsikaj, kar drugače ne bi smel.

Neka gospa, ki so ji partizani ubili starše in jo je poznal prek njenega sina, ki ga je učil košarko, mu je povedala svojo zgodbo in počasi so ljudje začutili, da se o tem da govorit in so začeli prihajati k njemu. V javnih dogajanjih, pa je zbudil toliko pozornosti, da so mu zaupali to vlogo. Dejal je, da naj nihče ne pričakuje, da bo namesto njega kdo kaj naredil. Zločine je treba obsoditi in o tem govoriti. Odločitve o smrti so prišle iz lokalnega okolja, vsi so bili vpleteni in interes je bil zaščititi storilce, ne pa žrtve. Zato je temeljna sprememba moči, da se o tem govori. 15 let je proces, kjer se stvari izjemno spreminjajo. Vsak dan prihajajo poročila, ljudje pripovedujejo, medtem, ko se je včasih o vsem govorilo naskrivaj.

Predavatelju so postavili tudi vprašanje, če so sanje o spravi uresničljive. Na to je gospod Dežman odgovoril, da so, vendar sprava ni limonada. Sprava tudi ni to, da postavimo spomenik. Sprava je precej neprijetna in boleča zadeva, saj vsebuje proces očiščevanja. Treba je ugotoviti, kaj si narobe naredil, to priznati, se kesati in ugotoviti, kako boš popravil storjeno škodo. Potem pa si je potrebno prizadevati, da boš v prihodnje delal tako, da se boš izognil grehu.

Treba je priznati, da je bila to državljanska vojna, ki bi jo sicer radi prikrili tako partizani, kot domobranci. S spravo se ne da doseči, da bi iz poražencev naredili zmagovalce. Druga stvar pa je , kaj so zmagovalci s svojo zmago naredili?

  • Uničenje zasebne lastnine in podjetij, kmetov, fevdalcev;
  • odhod inteligence, saj je ta dežela talente ubijala, namesto, da bi jih spodbujala;
  • zaradi poniževanja in ustrahovanja se je razvil o veliko kompleksov, ki jih je potrebno zdraviti…
Predavatelj je izpostavil, da vidi problem v tem, da se še preveč bojimo drugače mislečih in da ne pridemo skupaj, da bi slišali vse plati zgodbe. Ko bomo sposobni sedeti drug ob drugem in poslušati zgodbe ene in druge strani, da je enako težko na obeh straneh, bomo lahko živeli drug z drugim. (BP)

Ekipa Vrnet

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Jože Dežman, RKC, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »