O sramu, občutkih krivde, o nujnosti kazni v vzgoji

 

Moji zapiski in moja refleksija na videodr. Zoran Milivojević: O SRAMU

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,196/

 

 

KDAJ NAS JE SRAM IN ZAKAJ NAS JE SRAM

-       mene ni sram

-       kaj je sram, DEFINICIJA: SRAM je…

-       sram se pojavi zelo zgodaj, otrok – strah pred NEZNANIM

-       čustvo, kadar ljudje mislijo » da drugi mislijo, da jaz nisem vreden kot človek«

-       sram je protiosebno čustvo

-       tisti, ki velikokrat čutijo SRAM, sramežljiv – čustvo samoprezira

-       ti ljudje zelo veliko izgubljajo: ne gredo v socialna okolja, kjer bi se lahko izgradili kot osebnosti

-       mene je bilo kot otroka sram stati v vrsti, to da me vsi gledajo, ko pridem na vrsto

-       ljudje se izogibajo temu, temu … izgubljajo – se ne učijo

-       pretiran sram ==>  pojavi se IZOGIBAJOČA motnja osebnosti – Avoiding personal disorder

 

 

 

  SRAM in PONOS sta glavni otrokovi čustvi, najbolj značilni infantilni čustvi

-       »Očka, poglej!« – od avtoritete iščejo, da so OK. Od publike.

-       Ljudje napredujejo, evoluirajo v času življenja

-       SRAM sčasoma izgine, nadomesti ga čustvo KRIVDE.

-       SRAM je usmerjen na odpis OSEBE, medtem ko pri občutku krivde ne napadam osebo, temveč napačno dejanje osebe – pri tem pa se počutim kot DOBRA OSEBA, OK človek.

 

-       KRIVDA mi pomaga, da se učim, da postajam boljši človek.

-       SRAM: ljudje, ki doživljajo sram se ne učijo, temveč bežijo in se izogibajo: »ZEMLJA OTVORI SE!« skriti se, pobegniti, izginiti.

-       Duhovno razviti ljudje se ne sramujejo

 

 

-       Kako poteka ta proces transformacije SRAMU v KRIVDO, transformacija otroka v odraslega, razvoj Odraslega?

-       Emocije težko reflektiramo. Pri večini ljudi je razvoj zastal, morda zaradi vzgoje, zaradi pomanjkanja znanja, nihče jih ni stimuliral, čeprav se starši trudijo, da dajo maksimum.

-       Večina ljudi ima obe sposobnosti za SRAM in KRIVDO. Pogosto je krivda INFANTILNA krivda.

 

-       Otroci krivdo začnejo doživljati, ko jih starši kaznujejo za neprimerna dejanja

-       Če so kazni brutalne – bo ta oseba, ko odraste – druge brutalno kaznovala

 

-       Kaj lahko naredi povprečen človek, da preraste občutek sramu

-       SRAM je disfunkcionalno čustvo- če nekdo sprejme samega sebe – sram izgine.

KAJ JE NAJSLABŠA STVAR, ki se ti lahko zgodi »dekatastrofiranje« - so what.

 

 

-       KRIVDA v odraslem - diferenciranem smislu je zelo konstruktivno družbeno ( socialno) čustvo. Krivda rešuje mnoge stvari, je konstruktivna, koristna, ga motovira, se samokorigira. Pokaže, da je organizirano in socialno ljudsko bitje z občutkom za pravičnost, »kaj je fer«

 

 

-       Razlika med akcijo, obnašanjem ( čustvo krivde) in OSEBO ( identiteto- čustvo sramu):

-       Ljudje lahko presodijo mene po mojih delih, toda kakorkoli že: moja dejanja nisem jaz ( kaj čutim, kaj mislim, kakšne vrednote imam)!

-       Gibanje roke – ko končam z gibanjem = ali sem še vedno jaz enak JAZ?

 

-       KONFLIKT: spopad dveh mojih nasprotnih želja – nezmožnost distance med željo in mojo osebnostjo. Kaj če nekdo zavrne mojo željo – ali je s tem zavrgl mene osebno??? Ne. Infantilnež pa reče JA. Konflikt želje postane konflikt osebe.

 

-       Iz izkušenj s psihoterapijo številnih klientov sem spoznal, da tisti, ki imajo najglobje psihične motnje – da vsi, ki imajo težje motnje imajo največji problem ločiti med OSEBO in DEJANJE.

 

-       VZGOJA NUJNO: Zato naj starši ločijo dve vrsti sporočili: sporočilo na osebo ( » vi ste super kuharica!« in sporočilo glede na njeno dejanje, akcijo, delo, obnašanje ( »dobro ste skuhali večerjo!«)

 

-       Za vzgojo je izredno dobro, da pohvalimo BITJE, OSEBO in hkrati zelo jasno kritiziramo delček obnašanja, ki je napačen – ali pa odbijemo določene želje otroka. Sprejemamo osebo vendar hkrati odbijamo določeno njegovo željo, ker ga ljubimo, vemo, da mu ta določena želja škoduje.

 

-       Razlika med JEZO in PREZIROM, razlika med KRIVDO in SRAMOM, med samojezo in samoprezirom.( čustvo leti na AKCIJO in čustvo na OSEBO)

 

-       »Mentalno zdravje otroka garantiram za 60 let, če boste tako vzgajali!« - če bodo starši to pri sebi in pri otrocih ločevali ( oseba, akcije)- Milivojević

 

 

-       Ali v slovenski družbi razlikujemo OSEBA in AKCIJA osebe? Ne. » Kaj si zdej naredila, koza nora!«

-       Negativne etike so zelo nekonstruktivne v vzgoji otrok. Idiot, koza nora. V otroku sprožajo razvoj duševnih motenj in celo duševnih bolezni.

 

 

-       Slovenska kultura in vzgoja: ni pohval. Ta tradicionalna mentaliteta. Grožnja otroku, da ga bomo zavrgli, zapustili, če ne bo tako delal, če ne bo priden!

-       Diskvalifikacija bitja, odpis, izbris osebe.

 

-       Trenutna slovenska vzgoja ni dosti boljša: napaka ( tradicionalna vzgoja nima brezpogojne ljubezni in pohval) in nasprotna napaka ( moderna vzgoja pa nima kazni)

 

-       PRIPOROČILO STARŠEM: predelajte knjigo Mala knjiga za velike starše: kako otrokom sporočati pohvale, kritike in zahteve.

-       Slovenski starši so motivirani za vzgojo. Iščejo literaturo, veliko berejo. Rad bi omenil dela Bogdana Žorža o razvajenosti.

 

 

Po 2. svetovni vojni obstaja pedocentrični model, ta antipedagoški model: da je otrokom potrebno vse dovoljevati, da se samorazvijejo, da jih ne smemo kaznovati. Zgolj pohvale. » starši , ki preveč ljubijo« se držijo teh slabih, modernih receptov.

-       Ti novi koncepti so pozabili, da je vzgoja tudi kaznovanje. Prisilia. Nasilje. Ne samo starša nad otrokom, temveč tudi družbe nad biologijo.

 

 

-       Kdo je zdrava osebnosti? Ali sploh obstaja? » Freud je to zelo lepo rekel, da zdrava osebnost je tista osebnost, ki je zmožna ljubiti ( imeti intimen odnos) in delati. Oseba ima intimen odnos in rada dela ( ustvarja).  To je čisto dovolj za definicijo, vse ostalo naštevanje bi bila neka totalitarna ideologija

 

 

 

Liberalna, svobodna novinarka Ana Jud je naredila briljanten intervju z liberalnim ekonomistom dr. Janezom Šušteršičem. Le tega sem poslušal na okrogli mizi z reformnim ekonomistom Švedske Muknhammerjem. Šušteršič je bil dolgo šef statističnega državnega urada UMAR - kot liberalni ekonomist pa je skoraj neopazen - kajti v javnosti dosedaj ni upal nastopati tako ostro in inteligentno kot npr. dr. Mićo Mrkaić ali dr. Bernard Brščić.

V intervjuju pa razdere par mitov:

Semolič ponavlja lažne parole, da bodo z liberalnimi reformami delavci in najrevnejši sloji izgubili največ. To ni res. Največ bodo izgubili priviligiranci, medtem, ko bo delo dobilo večjo veljavo v denarju, v višjih plačah, v novih delovnih mestih.

V Sloveniji na široko veje Kardeljev duh in miselnost. Ljudje se bojijo kapitalizma. Bojijo se svobode in osebne odgovornosti. So osebnostno nezreli, otročji in prezaščiteni. Želijo imeti večjo zaščito države.

Slovenski novinarji dostikrat trdijo ideološke stavke, ko pa jim dam na mizo podatke iz statistik, ki govorijo popolnoma nasprotno od njihovih ideoloških trditev - pa rečejo - da je “to stvar različnih subjektivnih mnenj”. Zgolj eno od mnenj torej. Pa čeprav je objektivno merjeno.

Ekonomsko socialni svet ” je v resnici fašistična institucija ki izvira iz Mussolinijeve domislice modela države, kjer korporativne interesne skupine odločajo o tem, kako bodo živeli drugi. Če pogledate slovenski ESS in ESS nekdanje nacistične Nemčije, se ne razlikujeta dosti: oba sta oboževala sindikalne proteste in centralno-plansko odločanje.”

Mrkaić primerja par cen izdelkov in storitev v Sloveniji in v ZDA.

“Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente.”

V Sloveniji nimamo takega ekonomskega liberalizma, ki bi vsakemu človeku omogočil svoboden vstop na trg dela. Kdorkoli v Sloveniji resnično ustvarja in dela - ta ve, da ima skoraj vsaka poklicna skupina v Sloveniji z raznimi pravili, pravicami, birokracijo itd zaščiteno delovanje pred drugimi konkurenti. Imamo nešteto vrtičkov, fevdov in fevdalcev - katerih glavna skrb ni ustvarjanje, delanje in služenje - temveč iskanje in zabetoniranje stalnih rent. Krog priviligirancev, krog elite - ki ni postala elita s pomočjo pozitivne selekcije.

Ne samo notarji, lekarnarji, odvetniki, prevozniki, tudi projektanti, zdravniki itd.

Tam, kjer manjka primerjave, oz. tekmovalnosti pa so storitve slabe in predrage.

Tipičen primer je zdravstveno zavarovanje, ki je dražje v Sloveniji kot v ZDA - hkrati pa v ZDA takoj prideš do zdravnika in do operacije, medtem, ko v Sloveniji ljudje v večmesečnih čakalnih vrstah prej umrejo kot pridejo na vrsto - razen elite, ki s podkupovanjem ali zlorabo položaja in vez preskoči vrste. Sicer pa so vrste ( in bohotenje birokracije)  tipična pojavna oblika neučinkovitosti socializma ( slabe plače, neučinkovitost dela, gospodarsko propadanje, slaba organizacija dela, slabo vodenje podjetij, slabi izdelki in slabe storitve, predvsem pa “NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN”).

 Kaj še razkrinka Mićo Mrkaić v svojem članku v Financah:

“V Sloveniji sem za zdravstvo (prispevki za obvezno zavarovanje in premija za prostovoljno zavarovanje) plačeval okoli 380 evrov na mesec (vsi prispevki), v ZDA pa plačujem mesečno 180 dolarjev oziroma 108 evrov.

Glede na povprečni BDP na prebivalca torej v Sloveniji plačujem sedemkrat več (!) kot v ZDA. Kaj je torej narobe s tako imenovano socialno Slovenijo, da so me celo pri bojda humanem sistemu zdravstvenega zavarovanja odirali kot vola? Gre za ropanje, ki mu luzerji, lenuhi in profesionalni levičarji pravijo solidarnost, jaz pa pravim, da je to navadna svinjarija. O cenah v Sloveniji in ZDA bi lahko govorili zelo dolgo, že bežna in nesistematična primerjava nekaterih cen v tabeli pa pokaže, da je življenje v Sloveniji presenetljivo drago.

.

Kdo nas odira?

Na koncu se moramo vprašati, kdo nas v Sloveniji odira, da so cene tako visoke. Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente, kjer nas z visokimi davki molze država in kjer nas s tako imenovano solidarnostjo ropajo luzerji in lenuhi.

Gre za sistem, kjer je destruktivno podjetništvo (beri: drenjanje pri koritu z javnim denarjem) zelo atraktivna karierna opcija, sistem, kjer foteljaši brez sramu po časopisih zmerjajo kapitalizem in živijo na račun davkoplačevalcev, sistem, kjer lokalni karteli (pa ne samo notarski, da ne bo pomote) zlorabljajo svojo moč nad ljudmi, in sistem, kjer se ljudem vse to molzenje zdi skoraj kot naravni zakon. Jaz pa vas na koncu sprašujem: je tak sistem lahko dejavnik kakovosti življenja? Odgovorite si sami, spoštovani bralci.”

Moj oče ima že 7 let sodobno bolezen, raka. Morda o tem kdaj kaj več, ker zadnje čase zbolevajo okrog mene deset let starejši, ali deset let mlajši. In umirajo. V 6 mesecih po prvi preiskavi. Samo v zadnjih mesecih lahko naštejem 6 znank in znancev, ki so za rakom umrli in še enkrat toliko, ki se še zdravijo.

Ta rak je bil malce pozno odkrit ali pa je bilo kaj drugega. Kako naj si drugače pojasnim dejstvo, da se mu vsake dve leti sproži nova metastaza? Debelo črevo, pljuča ( naključno slikanje), ledvice, prostata.

Pred tedni je med pregledom po dializi bilo ugotovljeno, da je njegov vnetni faktor izredno visok. Pa so ga hospitalizirali v KC. Med vikendom je šel domov, češ, da vmes tako ne bodo naredili preiskav na CT, ker je baje dolga vrsta. V ponedeljek se je vrnil in cel teden kot nujen primer ležal v KC čakajoč na preiskavo na CT. Danes bo spet prišel domov, kajti že 14 dni kljub visokemu vnetnemu faktorju še vedno niso naredili preiskav, kje se mu je rak spet pojavil v telesu.

Mar ni to tragedija? Človek, ki celo življenje dela in plačuje velik zdravstveni prispevek, morda največji na svetu glede na višino plače - pa potem, ko je bolan dobesedno umre v vrsti, med čakanjem. Čakanje je zame poleg birokracije in slabe organiziranosti eden od simbolov socializma, ZARES socializma - ki mu danes pripisujem na podlagi mladoekonomistov še en simbol - neopravičeni privilegiji elit. Jaz osebno nisem doživel najhujših mučenj, zločinov in represije - če pa bi bil kakšne 20 let starejši - pa bi jih zelo verjetno doživel - ker nisem človek z upogljivo hrbtenico - kakršnih je v Sloveniji vsaj 90%.

Pred tedni se mi je pojavil gronolom - a se reče tako. V tujini bi mi zavarovalnica pač plačala stroške pri izbiri enega od zobozdravnika. Kako pa je pri nas. Če te kaj boli - pojdi v dežurno izruvati. Ma, saj to je srednji vek. Če pa hočeš, da ti bo zavarovalnica plačala - potem pa moraš počakati 4 leta, da prideš na vrsto. Čemu? Je premalo zobozdravnikov? Je problem netrga? Je problem monopolna zdravstvena zavarovalnica? Ali pa obupna socialistična - in ne strogo ekonomska organiziranost zdravstva?

Kam gremo, socialistična Slovenija?

Zadnjič sem na okrogli mizi ujel, da je slovensko zdravstvo tako na psu, da je samo še vprašanje v roku treh let, da se razsuje.

Slovenski pokojninski sistem pa je Pezdir zelo jasno poimenoval: prisilno plačevanje piramidne igre: tisti dobijo, ki so že dolgo notri - vsi ostali izgubijo vsa vplačila.

“Trenutek za resnico

Koliko normalnih ljudi bi dalo denar v piramidno igro, imenovano državno pokojninsko varčevanje? Koliko normalnih ljudi bi vsak mesec plačevalo zdravstvo zato, da dobesedno crkne v neskončnih čakalnih vrstah? Koliko normalnih ljudi bi raje privolilo v kupčkanje socialnih partnerjev za dvig plače v vrednosti nekaj evrov, in ne zahtevalo znižanja davkov, ki bi jim plačo povišalo za par sto evrov? Vam povem koliko? Celotno volilno telo.”

 

“…ter solzo v očeh prepevajo Zdravljico (različni napredni župani iz levice in desnice), kljukce, ki vas prepričujejo, da je bilo v socializmu super in vas je kapitalizem uničil, in vam iz foteljev trdijo, da je potrebno več socialne pravičnosti (denimo Milan Kučan in Danilo Türk).

Prisegate na Janšo, ker naj ne bi bil levičar in je nacionalno zaveden (čeprav ni imel jajc izvesti ene same reforme in se je ustrašil vsake interesne skupine), Golobiča, ker naj ne bi bil desničar in je socialno zaveden (pustimo zdaj to, da se ga je držalo, da je ena najbolj “mutnih” oseb iz (LDS) in njen grobar, ter seveda dejstvo, da za njim stoji strašno pravično akumuliran privatizacijski kapital, zbran v Forumu 21), ali pa preudarnega Pahorja (Sploh potrebujete komentar? Če da, potem se obrnite na Gasparija ali Ropa, dva čudežna dečka ultimativno odlične tranzicije.).”

 

1. Znižanje cen goriva z začasno ukinitvijo davkov in začasno zaustavitvijo nakupov za državne rezerve.

2. Znižanje davkov. Odpravo posebnega davka v višini 2.700 dolarjev za srednji sloj. Zvišanje davčne olajšave za otroka. Začasno nižji davki na kapitalske dobičke ostanejo v veljavi.

3. McCain predlaga, da bi za zvišanje davkov potrebovali 3/5 večino v kongresu. To je podobno švicarskemu modelu, kjer je najvišji zvezni davek zapisan v ustavo.

4. Ukinitev davkov na internet in na uporabo mobilnih telefonov.

5. Boj proti političnemu korporativizmu. Obljublja, da ne bo podpisal nobenega zakona, kjer obstajajo prikriti prihodki ali privilegiji za točno določena podjetja.

6. Reforma pokojninskega sistema.

7. Uravnoteženi proračun.

8. Nižji stroški zdravstva in deregulacija zdravstva.

9. Znižanje carin.

10. Če se bo število študentskih kreditov znižalo, bo kreditiranje interventno prevzela država.

Z vsemi točkami se strinjam. Te točke sem skopiral iz bloga LIBERTARCA.

To je bila zadnja poteza odhajajočega predsednika. Bolezen ga je prisilila v iskanje raznoraznih alternativ. Najbolj pozitivno mi je deloval prve 3 leta svojega 5 -letnega mandata.

To je edina pametna poteza predsednika Drnovška zadnji 2 leti. Z večino Drnovškovih potez se ne morem strinjati, zdele so se mi otročje, naivne in obupane. Preden pa je zbolel pa je bil tako več ali manj Makiaveli, celo lutka v rokah G.Golobiča. Zgodba o uspehu je bila zgolj za ozko komunistično elito v LDSovem krogu - ki si je prigrabila premoženje državljanov s pomočjo luknjičave zakonodaje in ga tudi ohranja. Delna zgodba o uspehu je tudi za večino birokratskih državljanov, ki jim status quo daje navidezno varnost.

Rugljevo delo že20 let spremljam. Prebral sem njegovo knjigo in bil v stiku z njegovimi učenci. Tip res ve kaj dela in ima rezultate kot malokateri psiholog, terapevt ali psihiater. Pri njemu je treba delati na sebi na vseh nivojih.

Več o njem sem napisal na blogu pod refleksijo knjige Kdo se boji dr. Ruglja.

Rugelj je tudi dober marketing oz. PR človek. Provokator, ki ve kam mora ljudem stopiti na žulj, da mu potem še več let delajo zastonj marketing. Predvsem, ker ga ljudje jemljejo iztrgano, oz. fundamentalistično -dogmatično - ne pa kot celoto.

. Primer je Plut: “Pluta bom učlovečil, ČE SE BO STRINJAL Z MOJIMI POGOJI!” Psihopat se ne more strinjati, da je bil kdaj kriv. Tako kot komiji ne bodo nikoli priznali, da so delali narobe - ker so psihopati. Od tod velja, da se psihopata ne da spreobrniti, prevzgojiti, psihoterapirati, ker on vedno trdi, da so za vse “drugi krivi!”. Tako je tudi Plut trdil, da je uboga Ljubica sama padla na nož in se smrtno porezala.

Škoda, da je Drnovšek zapravil življenje z LDSovci ( ZARES bleferji), newagerji in šarlatani, če se je že uspel Kučana in njegovih socialistov tako učinkovito izogibati.

On bi moral takoj začeti delati na sebi pri Ruglju. Mordabi si s tem še rešil življenje za kakšnih 10 let. Tako pa je letal od enih bleferjev do drugih bleferjev.

Ne morem verjeti temu podatku, ki sem ga zadnjič zasledil v medijih.

V Kliničnem centru pride na enega zdravnika še 10! drugih delavcev in “delavcev”. Če ni to še eden od primerkov socializma.

Verjetno je isto razmerje v 10ih zdravstvenih domovih.

Zakaj ni konkurence med bolnicami, zakaj so neke umetne kvote, ki naredijo uravnilovko med dobro in slabimi bolnicami?

Zakaj imamo samo eno zdravstveno zavarovalnico, MONOPOL?

Verjamem, da so zdravniki slabo plačani in da najboljši oddidejo v tujino, kjer imajo 5x do 30x boljše plače, pa še izvrstno dodatno šolanje in izpopolnjevanje. 1700€ za zdravnika?

Samo še v Srbiji in Severni Koreji so slabše plačani. Na vlaku sem govoril s beograjčanko, ki je specialistka srčne kirurgije in zasluži v BG 200€. Prihaja v Slovenijo urejati papirje, naredila pa je zelo zahteven izpit slovenščine. Ste se kdaj vprašali, kako je nacional-SOCIALISTU Slobodanu Miloševiću uspelo tako dolgo manipulirati ljudi s socializmom?

Zakaj kadilci, debeluhi, alkoholiki in narkomani ne plačujejo svojih “poklicnih” bolezni iz svojega žepa, ampak iz skupne sklede?

Kako se naroča zdravila?

Kako se naroča novo opremo in gradbene storitve?

Zadnjič sem se pogovarjal z nekim zelo modrim in zelo izkušenim starim gospodom, ki je dolgo časa opravljal vodstvene naloge.

Povedal mi je dve izkušnji z ljudmi, opažanji s katerima se strinjam.

1.  naravoslovni, še bolj pa tehnični kader je veliko bolj verodostojen in resnicoljuben, ter usmerjen k skupno-dobrim ciljem, kot pa družboslovni kader. Slednji je oportunističen, zmuzljiv, manipulirajoč, izvrsten za obrekovanje in delanje “kriznih razmer”, revolucij, za generiranje vedno novih “namišljenih problemov”, za blatenje ljudi, za polivanje gnojnice po njih. Ne sooča se s problemi in dejanji, temveč osebno diskreditira človeka ali skupino.
2. kader, ki dela v podjetjih in na trrgu je najbolj inteligenten kader. Manj inteligentni delajo v javnih podjetjih, v zavodih ( zdravstvo, šolstvo, uradi, komunala, policija, vojska, politika), povsod tam, kjer ni konkurence. Pri nas so to vse državne firme, večinoma so že ocenjene s strani tujih revizorjev, ki pravijo, da je v njih od 30% do 50% kadra preveč. Pa to ne tistih, ki garajo, temveč predvsem žlahtnikov in rotesbuchlein imetnikov v srednjem in visokem managmentu.

Boj proti mamilom in odvisnosti 

Cilj Švedske: postati družba brez mamil

Vzporedni boj proti ponudbi in povpraševanju. Z zaporom kaznujejo tudi osebno uporabo mamil

Delo,

Pon 05.11.2007

 

Urad OZN za mamila in kriminal (UNODC) je ena od specializiranih agencij OZN, ki ima svoj sedež na Dunaju. Izvršni direktor tega urada Antonio Mario Costa pa se ne ukvarja le s »slabimi« državami, razvpitimi proizvajalkami mamil za ilegalni trg, kot sta Afganistan in Kolumbija – UNODC je namreč letos končal tudi analizo uspešne švedske politike proti mamilom.

Maria Larsson, od lanske jeseni švedska ministrica za oskrbo starejših in za javno zdravje, pravi, da so na Švedskem dosegli javni konsenz in podporo celoviti in restriktivni politiki do mamil. To so zasnovali na konvencijah OZN, temelji pa na zmanjšanju ponudbe in povpraševanja. Direktor UNODC Costa opozarja, da so se v zadnjih treh desetletjih mamila po Evropi močno razširila prav zato, ker čedalje več ljudi eksperimentira z njimi, pri tem pa marsikdo postane njihov redni uživalec. Tak razvoj dogodkov nazadnje povzroči ogromne skupne stroške za zdravstvene sisteme in družbo v celoti, da o osebnih tragedijah niti ne govorimo.

Pogosto je slišati resne kritike, da je v Evropi politika boja proti prepovedanim mamilom neuspešna že v osnovi. Obstaja pa hvalevredna izjema: Švedska. Mamila so danes med 15- in 16-letniki na Švedskem dvainpolkrat manj razširjena kot okoli leta 1970. Skupni delež najstnikov in odraslih iz različnih slojev družbe, ki jih redno uživajo (0,44 odstotka vsega prebivalstva, povprečje v EU: 0,52 odstotka), je sredi tega desetletja na Švedskem manjši kot drugod po Evropi.

 

»Prirojeni« aduti?

Analitiki UNODC so ugotovili, da ima Švedska v boju proti mamilom nekaj »prirojenih« adutov. Država po površini sicer ni majhna, vendar tudi ni na glavnih poteh ali blizu kanalov, po katerih mamila v večjih količinah ilegalno potujejo v Evropo.

Poleg tega je večina prebivalstva v tako imenovanem solidno situiranem srednjem razredu. Ker so razlike v dohodkih razmeroma majhne, pač ne ustvarjajo ustreznega terena za razcvet organiziranega kriminala. Stopnja brezposelnosti, tudi med mladimi, je nižja od splošnega evropskega povprečja.

 

Mednarodne analize tudi kažejo, da je Švedska zdravstveno zelo razsvetljena država, ljudje aktivno skrbijo za svoje zdravje in tako so tudi manj nagnjeni k uživanju mamil. Navsezadnje, poudarja Costa, ima močno gospodarstvo tudi dovolj sredstev za izvajanje resnih državnih ukrepov v boju proti mamilom. Švedska zadnja leta v primerjavi z drugimi članicami EU boju proti mamilom namenja največ (takoj za Nizozemsko) denarja na prebivalca: več kot 100 evrov per capita na leto, skupno pa skoraj 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda.

Prva »epidemija« sodobnih mamil v zgodovini je Švedsko prizadela med drugo svetovno vojno, v kateri ta država ni sodelovala. Amfetamini, ki so se pojavili leta 1938, so se v naslednjih nekaj letih tako razširili, da so leta 1943 na Švedskem ocenili, da jih redno uživa vsak dvajseti državljan v starosti od 15 do 65 let. Uprava za javno zdravje je tistega leta objavila opozorilo o tveganju in poraba se je močno zmanjšala. Vendar sta povpraševanje in uživanje začeli spet naraščati, ko so na trg prišli novi stimulansi osrednjega živčnega sistema. Država je na to odgovorila z omejevanjem dostopnosti teh mamil in jih uvrstila na seznam zdravil, za katere je nujno potreben recept, poleg tega pa so poostrili tudi predpise o izdajanju receptov za ta zdravila.

 

Velik proračun in stroga politika

Vse do leta 1960 so bili javna opozorila in uvrstitev več substanc na seznam zdravil na recept glavni ukrep v švedskem boju proti mamilom. Potem pa so začeli resneje razmišljati, kako se spopasti s problemom zlorabe substanc, ki povzročajo odvisnost. Izdelali so program boja, v katerem je prednost dobilo zakonsko preganjanje ilegalne trgovine.

Leta 1965 so se odločili za poskusni projekt, med katerim so opiate in amfetamine v obliki oralnih ali intravenoznih preparatov odvisnikom izdajali na recept. V naslednjih dveh letih so tako neprestano obravnavali povprečno več kot osemdeset ljudi, ki so legalno prejeli skoraj štiri milijone odmerkov amfetaminov in opiatov. S projektom legalne oskrbe narkomanov so hoteli omejiti škodljiv vpliv na druge ljudi in družbo v celoti, vendar so kmalu spoznali, da so dosegli nasprotni učinek. Mnogi pacienti so mamila dajali sorodnikom in prijateljem, nekateri pa so jih tudi prodajali. Projekt se je tako sredi leta 1967 končal.(op. Pavel: Metadon je popolnoma zgrešen in zelo predrag model reševanja)

Nils Bejerot (1921–1988) velja za očeta švedskega boja proti mamilom. Že leta 1954 se je srečal s prvimi primeri njihovega intravenoznega uživanja med mladimi, potem pa je proučeval, kako bi lahko najbolje ustavili širjenje te navade. Skrbela ga je predvsem visoka psihosocialna nalezljivost uživanja nedovoljenih drog. Menil je, da gre pri tem za to, koliko je nekdo dovzeten za nagovarjanje, naj poskusi mamila, pa tudi za stopnjo izpostavljenosti mamilom; na to zadnje lahko današnja družba bolj vpliva. Bejerot je zato sklepal, da mora družba izvajati restriktivno politiko do mamil, da bi se tako lahko znižala raven splošne izpostavljenosti tem škodljivim snovem. Zato se je zavzemal za usmeritev družbenih ukrepov proti uživalcu mamil, saj je nenadomestljiv člen verige, ki omogoča zlorabo nedovoljenih drog. Kot je svojo presojo utemeljeval Bejerot: usmeritev države le na preprodajalce mamil ne daje rezultatov, kajti izpraznjeno mesto ujetega takoj zapolnijo z novim ilegalnim prodajalcem.

Praktične implikacije te doktrine, ki so jo uvedli tudi v praksi, so bile trojne:

1. Okrepile so se dejavnosti preprečevanja in terapevtskih tretmajev,
2. vzporedno s tem pa so, poleg preganjanja ilegalne trgovine,
3.  kriminalizirali tudi uživanje mamil.

Na Švedskem torej ne kaznujejo le preprodajalcev, ampak tudi narkomane.

Leta 1988 so sprejeli zakon, po katerem je uživanje mamil kaznivo dejanje, ki mu sledi denarna, od začetka leta 1993 pa tudi zaporna kazen. Udarili so tudi po marihuani, kot prvem mamilu v verigi, kar so utemeljili s hipotezo o »vratih« narkomanije, vstopnici v poznejše uživanje bolj nevarnih mamil. Poleg omenjenega pa so še sistematično izoblikovali družbeni konsenz o politiki boja proti mamilom, ne glede na strankarskopolitične težnje, kar jim je uspelo doseči tudi s podporo civilne družbe. Aprila lani so v švedskem parlamentu soglasno sprejeli nacionalni načrt o mamilih, ki ima za osnovni cilj – družbo brez mamil.

Milan Ilić, Delo