Libertarec napiše izjemno kvalitetno analizo sodobne slovenske družbe, kjer večino ljudi misli, da živimo v kapitalizmu. Ampak v resnici naš trg ni svoboden, na njih ni enakopravnih tekmecev, kaj šele tekmecev iz tujine. Potem imamo monopole, nesvobodno novinarstvo, nimamo preganjanja monopolov in tajkunov, ni pravne države. Pri nas se Enrona ne preganja, ampak je Enron model poslovanja.

V resnici ne živimo v kapitalizmu, ampak živimo v “ velikosocialni državi, ki je le nekoliko milejša oblika socializma s primesmi leninistične nove politike (z nekoliko zasebne iniciative). Propad tega modela je po padcu komunizma le vprašanje časa.” “Danes si je težko predstavljati skupino študentov, ki bi sredi Ljubljane demonstrirala proti fevdalizmu in za več življenskega prostora za pingvine v Triglavskem narodnem parku. Toda leta 1968 so študentje sredi Ljubljane demonstrirali proti kapitalizmu in za pravice črncev. …Vsak čas ima svoje norosti. Da bi bile te videti manjše, si pozneje za njihovo legitimacijo izmislimo kakšen psevdo- intelektualen slogan. Naprimer: “Bodimo realni. Zahtevajmo nemogoče.” “

“V levem okolju so se režimu upirali tako, da so bili še bolj levi od njih. H koncu socializma so pripomogli kvečjemu, ker so oblast spodbudili, da ga je izvajala bolj dosledno in z manj primesmi kapitalizma. In je zato hitreje propadel.”

Slovenija je velikosocialna država po vseh atributih, ki si jih lahko izmislimo. Kdor ji hoče vladati, sestavi predvidljiv politični program iz petih točk:

1. socialna država,

2. medgeneracijska solidarnost,

3. nasprotovanje liberalizmu (razen porokam za istospolne, splavom, privilegijem za Rome, nižjim kaznim za kriminalce, drogam in vsemu, zaradi česar so “revolucionarji” videti permisivnejši od klerikalcev in se lahko deklarirajo za nekakšne leninistične liberalce),

4. boj proti globalnemu segrevanju in

5. trajnostni razvoj.

Biti levičar v praksi pomeni biti konzervativec in malomeščan, saj je levičarstvo edini status quo, ki ga konzervativizem in malomeščanstvo lahko v Sloveniji sploh brani. Edina možna revolucija v Sloveniji je liberalna, edina revolucionarna koncepta današnje Slovenije pa sta prosti trg in zasebna pobuda.

1. Slovenija ni dežela nizkih davkov.
2. Slovenija ni dežela malo prerazdeljevanja.
3. Slovenija ni dežela svobodne podjetniške pobude.
4. Slovenija ni dežela, odprta za tuja vlaganja.
5. Slovenija ni dežela zasebne lastnine.

.

1. V Sloveniji je država največji lastnik gospodarstva v EU.
2. Slovenija ima najvišje davke na svetu.
3. Slovenija je hiper regulirana. ( hiper zaščitniška - zato so njeni državljani hiper PASIVNI , hiper odvisni , hiper prestrašeni in hiper nesamostojni otroci!!!. Zanje pa vemo, da se bojijo vsake spremembe in pri napovedi le te, doživijo živčni zlom, začnejo se metati po tleh , kričati in protestirati. Mar ni to sedaj znano iz današnjih uličnih demonstracij in raznih jugo jogurt revolucij?)
4. V Sloveniji so sistemi zdravstva, šolstva in pokojnin skoraj v celoti državni.
5. Slovenija preganja tuje vlagatelje.
6. V njej vladata ekonomski šovinizem, nacionalni interes in planska ekonomija.
7. V Sloveniji ni vladavine prava in demokracije, ampak vladavina ulice, “socialnih partnerstev” in politično angažiranih novinarjev.

Tisto, kar v Sloveniji ne deluje ni kapitalizem in prosto tržno gospodarstvo, ker Slovenija obojega ne pozna.

Pri nas odmira tisto, kar ni delovalo nikoli in nikjer.

Naš model velikosocialne države, ki je le nekoliko milejša oblika socializma s primesmi leninistične nove politike (z nekoliko zasebne iniciative). Propad tega modela je bil po padcu komunizma le vprašanje časa.

Zgodovine je konec. Prebolite že. Srednjeveške in kolektivistične družbene ustroje je fizično mogoče restavrirati. V zaostalih delih sveta (npr. med bolivijskimi indijanci) lahko neo-marksizem celo polno zaživi svoje kratko življenje, Vse to so možnost. Niso pa alternativa. Najboljši dokaz za to je ravno prevladujoča kritika liberalnega kapitalizma.

Čemu nekaj kritizirati, če pa lahko ponudiš boljše?

Tam nekje, over the rainbow, ni krasnega novega sveta socialističnega kratenja posameznikovih pravic in kapitalističnega blagostanja, ki je mogoče le v družbi, ki spoštuje pravice posameznika. Ni tretje poti. Obstaja le hitrejše ali počasnejše sprijaznjenje z neobstojem utopije.

1. Znižanje cen goriva z začasno ukinitvijo davkov in začasno zaustavitvijo nakupov za državne rezerve.

2. Znižanje davkov. Odpravo posebnega davka v višini 2.700 dolarjev za srednji sloj. Zvišanje davčne olajšave za otroka. Začasno nižji davki na kapitalske dobičke ostanejo v veljavi.

3. McCain predlaga, da bi za zvišanje davkov potrebovali 3/5 večino v kongresu. To je podobno švicarskemu modelu, kjer je najvišji zvezni davek zapisan v ustavo.

4. Ukinitev davkov na internet in na uporabo mobilnih telefonov.

5. Boj proti političnemu korporativizmu. Obljublja, da ne bo podpisal nobenega zakona, kjer obstajajo prikriti prihodki ali privilegiji za točno določena podjetja.

6. Reforma pokojninskega sistema.

7. Uravnoteženi proračun.

8. Nižji stroški zdravstva in deregulacija zdravstva.

9. Znižanje carin.

10. Če se bo število študentskih kreditov znižalo, bo kreditiranje interventno prevzela država.

Z vsemi točkami se strinjam. Te točke sem skopiral iz bloga LIBERTARCA.

Rezultati?

Bankrotiral je naš pokojninski sistem. Ko ga je dobil v roke smo vanj doplačevali 3 milijarde, danes jih doplačujemo dvesto in se ga nihče ne upa dotakniti.

Razsul nam je proračun. Dobil ga je v plusu, pustil v minusu. Zaradi masivnih dvigov predvolilnih plač.

Vsak mandat je zviševal davke.

Vsako leto njegove vladavine so rasle cene stanovanj.

Podaljšal nam je delovno dobo.

Zvišal nam je prispevke za pokojnine.

Znižal nam je bodoče pokojnine.

Vzpostavil je monopole.

Omogočil je rdeče tajkune z aktivnim razsuvanjem pravne države (in pomilostil edinega kdaj obtoženega).

Nadziral je medije, tam ohranjal “zdrave sile”, ki so potem izvajalie in naročale medijske umore in katerih grozljivi propagandi smo priča danes.

Lahko rečemo, da so bili vpleteni tudi drugi - Golobič, Cerarjeva, Rop, Cvikl, Kanduti in drugi. Da ni kriv le Janez Drnovšek. Toda on je politik z najdaljšim stažem in največjim vplivom. Ne more biti “nedolžen” po nobenem normalnem kriteriju.

Drnovšek je sinonim za gradualizem, za ekonomski ksenofobizem, za razvojno zaostajanje, za glomazno državno regulacijo, za konfiskacijske davke, za brezperspektivnost mladih in za status quo, ki je kratkoročno koristil njegovim volilcem in oboževalcem, dolgoročno pa zdaj -ko se stvar sesuva- grozijo naokrog, da bo vojna, če ne bo “pravičnosti” (kot si jo predstavljajo).

Vsaka njegova vlada je bila vlada arbitraže. Med najbolj vokalnimi in agresivnimi interesnimi skupinami. Drnovšek nikoli ni vodil. Vedno je le arbitriral. V koristi tistih, ki so imeli medijsko moč in v škodo tistih, ki se niso mogli braniti. Bil je prvi, ki je ugotovil, da se da s proračunskim denarjem kupovati volilne glasova. To je njegova destruktivna politična dediščina.

Ni bil državnik. Še manj humanist. Na volitvah je zmagoval, ker je obljubljal, da ne bo nič naredil. Da ne bo nič spremenil. In to obljubo je držal. Tragično je, da bodo Drnovškovo dediščino na svojih plečih najbolj občutili tisti pod 40 let. Še bolj tragično je, da bodo račune plačevali tisti, ki ga nikoli niso volili.

p.s. V EU smo vstopili skupaj z našimi vzhodnimi tekmicami, pred katerimi smo imeli ob padcu komunizma desetletja prednosti. Ne pred njimi. Če je to Drnovškov veliki uspeh to pomeni, da so imele prav vse vzhodne države še večje “velikane 21 stoletja”, saj so v EU vstopili skupaj z nami - kljub desetletjem prednosti, ki smo jo imeli pred njimi.

Tomaž, forum Financ

Če privzamemo, da so levo, desno in liberalno tri različne usmeritve lahko razlike hitro opaziš na nekaj ključnih temah.

gospodarsto: KON: pustiti pri miru (ker se tako ohranja status quo in ker tako pratkično najbolje deluje)

SOC: “pravično” preurediti, da naša volilna baza dobi več denarja

LIB: pustiti pri miru (ker je tako v družbi največ svobode in ker tako praktično najbolje deluje)

pozitivna diskriminacija: KON: je ne izvajati (ker se tako ohranja obstoječa razmerja moči)

SOC: jo izvajati

LIB: je ne izvajati (ker posega v svobodo diskriminiranih)

splav: KON: ne

SOC: odločitev ženske (in država naj plača)

LIB: odločitev ženske (ki naj v večini primerov tudi račun plača sama)

II. svet. vojna: KON: domobranci so bili odpor proti revoluciji

SOC: partizani so predstavljali narod, domobranci so bili kolaboratorji

LIB: vsi, ki niso imeli mandata vlade v londonu so bili uporniki ali kolaboratorji, edina legitimna vojska je bila modra garda

socialna država: KON: lažje gre kamela skozi oko šivanke…

SOC: čimvečja in vzpostavljena zaradi pravičnejše družbe, naj čimbolj dohodkovno izenačuje ljudi

LIB: čimbolj učinkovita, vzpostavljena zaradi interesov plačnikov, naj odpravlja revščino, različnost nas bogati

konkurenca: KON: nacionalni interes, krščanski negativen odnos do potrošništva

SOC: socialistični negativen odnos do potrošništva, vse ne more biti prepuščeno tekmi, država mora voditi podjetja

LIB: čimveč, tembolje, naj bo zdrava (z ekonomskega stališča, kar se da meriti)

kultura: KON: nacionalno bogastvo, treba podpirati

SOC: ključni politični delavci, ki imajo velik vpliv v družbi, treba podpirati

LIB: razen najdragocenejših (za narod pomembnih - deloma merljivo z eksternalijami, deloma široko soglasje) stvari vse na trg

odgovornost in svoboščine: KON: visoka odgovornost posameznika, malo svoboščin

SOC: posamezniki so ovce, naj ne nosijo odgovornosti, nosi naj jo kolektiv (t.j. drugi posmezniki, ki slučajno niso ovce), posamezniki naj imajo veliko svoboščin in ugodnosti (družbenih privilegijev, ki jih plačajo drugi)

LIB: visoka odgovornost posameznika, ogromno svoboščin, le najnujnejše ugodnosti (ki koristijo njihovim plačnikom)

prostovoljni odnosi med ljudmi: KON: so v redu, če so krščanski

SOC: ne smejo dogajati, odnose med ljudmi ureja avantgarda (to smo mi), še posebej v primerih menjav dobrin; nikoli pa v primeru istospolnih, romov, manj izobraženih priseljencev iz nerazvitih okolij in določenih drugih skupin, ki so pod našo izrecno zaščito…ker nas v 99% volijo na vsaki volitvah…

LIB: ok.

načelo samolastništva: KON: nikakor, ker človek pripada bogu

SOC: ne, ker bodo ubogi masivno prodajali svoja ledvica

LIB: ok

To bi bile nekatere razlike…v praksi je v ZDA po Reaganu in v UK po Thatcherjevi prišlo do modernizacije konservativcev, ki so od liberalcev prevzeli številne vrednote in tako je prišlo do neke vrste on and off zavezništev med tema skupinama. Nekateri liberalci so (predvsem pred II. vojno in v 70) sprejeli socialistične vrednote in tako je prišlo do zmede, ki velja še danes (da se imajo včasih socialistii čisto resno za liberalce, to je problem, ki je v Sloveniji še posebej akuten)…Treba pa je vedeti tudi, da vrag pogosto tiči v detajlih. Lahko se nekdo razglaša za liberalca, ki da je za trg, ampak se mu ustavi pri vseh ključnih (mejnih) zadevah - šola, zdravstvo - in je v resnci bližje socializmu. To je trend, ki se dogaja danes. Npr. Zares se je nekaj časa razglašal za nekakšne liberalce (celo lobirajo za vstop v polevljenje liberalne medn. institucije), toda doslej so njihove iniciative vključevale: 1) zapiranje ljudi od 2 do 5 let zaradi tega, kar izrečejo, 2) dodatno trošenje državnega denarja, 3) pozive k prepovedim na podlagi vračevstva (moratorij na GMO), ipd… Skratka politike, ki bi jih uvrstil v social- populizem in torej na levo.

V osnovi je vsak tisto, kar dela in ne tisto, za kar se razglaša. V Sloveniji je večina strank levih, ker je večina njihove volilne baze zrasla v levem totalitarnem sistemu (kjer so fizično likvidirali drugačno razmišljanje) in verjame v nekakšne razredne boje, ipd…

Lp, Tomaž na forumu Financ

popravil(a) tstih: 2008-02-21 09:24:01