Je Golobič Drnovškov ali Kučanov politični dedič?
Ob smrti Janeza Drnovška, dolgoletnega predsednika LDS, se odpira pomembno tranzicijsko vprašanje: je stranka Gregorja Golobiča Zares naslednica Drnovškove ali Kučanove politične dediščine? Ob Drnovškovi smrti lahko brez sprenevedanja zapišemo, da sta bila Drnovšek in Kučan skozi celotno tranzicijo velika politična tekmeca, ki sta se najbolj razšla ob vprašanju razvojne vloge tujega kapitala v slovenskem gospodarstvu in nasploh večji odprtosti Slovenije do globaliziranega sveta.
Politika kot servis kapitala
Za razumevanje političnega, medijskega in zlasti kapitalskega ozadja letošnjega volilnega leta, v katerem bo zelo pomembno vlogo odigrala tudi Golobičeva stranka Zares, se je treba vrniti v začetek leta 2004, ko smo imeli zadnje parlamentarne volitve. Pred natanko štirimi leti, 19. februarja 2004, je v klubu Socius potekal medijsko odmeven pogovor z enim od vodilnih odvetnikov Stojanom Zdolškom. Rdeča nit pogovora je bila prepletenost gospodarstva in politike, pogovor pa je bil povzet v dveh Delovih člankih s podobnima naslovoma: Politika servis gospodarstva (20. februar 2004) in Politika bo servis gospodarstva (24. februar 2004).
Odvetnik Zdolšek se je pred štirimi leti v klubu Socius vpisal v korporativno zgodovino tranzicijske Slovenije s temi besedami: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala. ” Kot dolgoletni odvetnik Pivovarne Laško je Zdolšek ravno na primeru pivovarske vojne med InBev (nekdanji Interbrew) in Pivovarno Laško za ljubljanski Union razkril odločilen pomen političnega lobiranja pri lastniški koncentraciji velikega korporativnega kapitala: “Ta pivovarska zgodba je primer, ki kaže, da v Sloveniji ni nobenega večjega prevzema brez politike in močnih lobiranj. Dokler je bil predsednik vlade Janez Drnovšek, smo bili v defenzivi, šele z nastopom Toneta Ropa je Interbrew izgubil krila in se je celotno dogajanje preselilo na parkete sodnih dvoran.”
Slovenija po meri Pivovarne Laško
Po pisanju Dela je odvetnik Zdolšek februarja 2004 napovedal, da se bodo z vstopom v EU kapitalski centri odločanja umaknili iz Slovenije in da bo se bodo v gospodarstvu zgodili še nekateri pomembni prevzemi naših “blue chipov”. Ob tem se je zavzel, da ostanejo banke in pomembna podjetja, denimo Mercator, v slovenskih rokah. Arhivirana Delova članka opozarjata, da je Zdolšek že pred štirimi leti razkril tudi svojo prihodnjo vlogo pri zagovarjanju interesov Pivovarne Laško: “Prišli bodo tudi prijatelji sodišč, to so odvetniške hiše in pravniki velikih korporacij z jasnim namenom - da bodo zagovarjali njihove interese.”
Današnji dogodki kažejo, da so se Zdolškove napovedi izpred štirih let uresničile skorajda v celoti: Pivovarna Laško je maja 2005 prevzela ljubljanski Union in postala monopolistični simbol tranzicijske Slovenije, ki uteleša skrajni ekonomski nacionalizem, zaprtost do tujega kapitala in na slošno nenaklonjenost globaliziranemu svetu. Belgijski InBev, za katerega je po Zdolškovem zatrjevanju politično lobiral pokojni Drnovšek, se je po izgubljeni pivovarski vojni umaknil iz Slovenije, Pivovarna Laško je slavila, Mercator pa je ostal v slovenskih rokah - konkretno v rokah Pivovarne Laško.
Slovenija po meri nacionalnega interesa
V Financah smo lani maja v kolumni Šrotova pivska družina (št. 101/2007) podrobno opisali zgodovino nastanka Šrotovega pijačarsko-medijsko-trgovskega imperija. Zapisali smo: “Da bi razumeli današnjo in prihodnjo kapitalsko podobo politično vse bolj vplivne štajerske družine okoli Pivovarne Laško in njenega prvega moža Šrota, se je treba vrniti v leto 2001, ko je tedanja Drnovškova vlada sprejela vladni program o prodaji dveh ključnih državnih bank NLB in NKBM. Delna privatizacija NLB pod okriljem belgijske KBC, ki ji je javno najbolj goreče nasprotoval prvi forumovec Kučan, je bila izvedena leta 2002, medtem ko je bila privatizacija mariborske bančno-zavarovalniške skupine NKBM ustavljena zaradi močnega političnega lobiranja različnih interesnih skupin.”
Ravno v času sprejemanja privatizacijskega programa Drnovškove vlade o NLB in NKBM leta 2001 se je takratni predsednik države Kučan udeležil slovesne akademije ob desetletnici Probanke in se prvič neposredno javno vpletel v privatizacijo državnih bank. Takrat je Kučan ostro nasprotoval Drnovškovi privatizacijski pobudi o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala in postavil tudi idejne temelje Foruma 21 o zaščiti nacionalnega interesa v gospodarstvu.
Protidrnovškova koalicija nacionalnih interesov
Jeseni leta 2001, nekaj mesecev po prelomnem Kučanovem govoru v Probanki, je izbruhnil tudi veliki prevzemni spopad med belgijskim InBev (nekdanji Interbrew) in Pivovarno Laško za ljubljanski Union. Da je bila pivovarska vojna med InBev in Pivovarno Laško le nadaljevanje političnega spopada med Drnovškovim in Kučanovim konceptom gospodarskega razvoja, je potrdila tudi poznejša ustanovitev Kučanovega Foruma 21, kjer so se zbrali pomembni igralci v protidrnovškovi koaliciji nacionalnih interesov: nekdanji prvi mož štajerske pivovarne Tone Turnšek, nekdanji direktor Gorenja Jože Stanič, direktorica Probanke Romana Pajenk, prvi mož Perutnine Ptuj Roman Glaser, glavni lastnik in menedžer Autocommercea Herman Rigelnik in drugi.
Z Drnovškovim umikom z mesta predsednika vlade konec leta 2002 in Ropovim prevzemom premierskega položaja je Kučanova koalicija nacionalnih interesov dobila krila (po odvetniku Zdolšku) in dokončno porazila Drnovškov koncept gospodarskega razvoja na dveh velikih kapitalskih frontah: Pivovarna Laško je v prevzemni vojni za Union premagala InBev, ustavljena pa je bila tudi privatizacija NLB.
Golobič zares s Kučanom
Gregor Golobič je kot dolgoletni generalni sekretar LDS veljal za enega najtesnejših Drnovškovih zaupnikov. Z Drnovškom sta vodila LDS in razne velike koalicije skoraj cela devetdeseta leta. Po volilnem porazu leta 2004 in razpadu LDS se je Golobič lani znova vrnil v politiko z ustanovitvijo stranke Zares. Vendar se pri vnovični vrnitvi v politično areno ni obrnil na svojega dolgoletnega političnega “očeta” Drnovška, ampak na njegovega dolgoletnega političnega rivala Kučana.
Golobičevo politično vrnitev sta lani jeseni odločilno zaznamovala dva dogodka. Prvi je bil odkrito Kučanovo politično simpatiziranje z Golobičevo Zares, ko je Kučan v velikem intervjuju za Dnevnikov Objektiv v odgovoru na vprašanje, ali ga pred parlamentarnimi volitvami 2008 mika vrnitev v strankarsko areno, dejal: “Res. Zares me mika.” Politični analitiki so enotno napovedali, da je Kučan s tem napovedal tudi jesensko politično aktiviranje v Golobičevi stranki in kapitalsko podporo Foruma 21 Zares.
Golobič zares z Delom
Drugi pomemben dogodek, povezan z Golobičevo politično vrnitvijo, je njegov vnovičen medijski prodor v časopisno hišo Delo. Lani septembra ga je zaznamoval odmeven politični portret v Sobotni prilogi Dela z naslovom Gregor Golobič (Delo, 29. september 2007). Od takrat so se na Delu, ki ga lastniško obvladuje Šrotova Pivovarno Laško, odprla vrata številnim pomembnim političnim igralcem Golobičeve Zares. Omenimo le velik intervju s filozofom Slavojem Žižkom v Sobotni prilogi Dela (To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi, 29. december 2007). Žižek velja za enega najtesnejših Golobičevih političnih sopotnikov.
Pri Golobičevem političnem vstopu v Delo ne gre spregledati tudi lobistične vloge pomembnega politika Zaresa Mateja Lahovnika, ki ga je Pivovarna Laško že marca 2004 predlagala za svojega predstavnika v nadzornem svetu istega Dela. Ker je bil Lahovnik pozneje “kadriran” za Ropovega ministra za gospodarstvo, je Pivovarna Laško preklicala predlog o Lahovnikovem nadzorovanju Dela.
Zares politični servis Pivovarne Laško
Današnji pravni zastopnik kapitalskih interesov Pivovarne Laško in podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek je februarja 2004 glede prepletenosti kapitala in politike napovedal: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala.”
Če Zdolškove besede izpred štirih let prevedemo v aktualni politično-kapitalski jezik letošnjega volilnega leta, dobimo sporočilo, da vstop Golobičeve Zares v časopisno hišo Delo ne bi bil možen, če med Šrotovo Pivovarno Laško in Golobičevo stranko ne bi bil dosežen dogovor, da bo Zares postala politični servis kapitala Pivovarne Laško. Tu je še Kučanovo odkrito politično simpatiziranje z Zares, ki Golobičevo stranko dodatno oddaljuje od Drnovškove politične dediščine. Prav Pivovarna Laško in Kučanov Forum 21 utelešata ideologijo ekstremnega ekonomskega nacionalizma, ki je skozi pivovarsko vojno in privatizacijo bank najbolj porazila Drnovškov razvojni koncept o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala.
Slovenija brez Drnovškovega dediča
Podpisani je februarja 2006 v Financah v kolumni Grobar pravne države (št. 25/2007) ob tedanji Drnovškovi šokantni pomilostitvi nekdanjega direktorja Hita Danila Kovačiča opozoril, da je imela tranzicijska Slovenija v obdobju Drnovškove vladavine največji primanjkljaj na področju neučinkovitega delovanja ustanov pravne države v procesu primarne akumulacije družbenega (državnega) kapitala.
Na drugi strani ostaja dejstvo, da je bil Drnovšek eden od redkih slovenskih politikov, ki je zagovarjal večjo razvojno odprtost do tujega kapitala in nasploh do globaliziranega sveta. Golobičeva Zares zato ni Drnovškov politični dedič, ampak politična kontinuiteta Kučanove ideologije ekonomskega nacionalizma in politični servis kapitala Pivovarne Laško.
Stanislav Kovač je ekonomist.
v Financah
