Matej Kovač v članku v Financah piše o tem, kako je s pridobivanjem in z vzgojo talentov. Danes je sploh v Sloveniji to le PR. Ko pa je treba talentu posvetiti pozornost, mu omogočiti razvoj in ga dobro plačati - pa nič.

Primerja razvojnike z diplomami tehničnih ved s trenutno popularnimi vrhunskimi športniki, ki so res izvrstno plačani za izvrstne rezultate. Pri nas v Sloveniji pa je še vedno prisotna socialistična parola o uravnilovki, da moramo imeti vsi enake dohodke, da ne smemo imeti bogatih in revnih - ki je ne samo blazno neumna in nerealna, temveč vodi tudi v propad in revščino celotno družbo.

Kapitalizem že 400 let vlaga v razvoj, dobro plačuje - bogovsko plačuje najboljše kadre, vlaga ogromno denarja v razvoj kadrov od vrtca naprej - saj so najboljše šole in univerze na svetu v kapitalističnih državah. Ne samo v nogometaše, sploh v tehnične kadre. Pri nas pa še vedno iščemo neko novo pot, neko svojo ureditev.

“Za marsikoga je govorjenje o denarju, ko gre za motivacijo talentov, nespodobno. Narobe. Talent je redka dobrina in vrednost redke dobrine najbolje opredelimo z denarjem.”

Moto članka je, da je potrebno TALENTE plačati in meriti predvsem z DENARJEM, z veliko denarja. Ne samo s pozornostjo. Ne samo z nakladanjem in parolami. Dobre kadre je potrebno plačati nekajkrat več kot povprečne kadre. V Sloveniji pa je povprečnost zapovedana in negovana, celo z zavistjo, če že uravnilovka ne prime. Razen v primeru tajkunov, ki pa so tako ali tako samo ime- nalepka za socialistično mrežo “našega denarja”, ” našega kapitala”.

Kovač navaja konkretne podatke kako nemška tehnološka podjetja ( Siemens, Bosch) vzgajajo svoje tehnične kadre že od vrtca naprej, saj odpirajo svoje vrtce, svoje šole in svoje tehnične fakultete, da bi ja razvijali tehnični talent pri svojih kadrih.

Znanje je najboljši kapital 21. stl. in morda tudi naprej.

Zelo všeč mi je izjava, da slovenski vrtci in šole dresirajo proletarce z diplomami, proletarce z magisteriji in proletarce z doktorati. Kako bi drugače razumeli, da je v Sloveniji toliko izobraženih ljudi, ki pa na kapitalizem in socializem gledajo isto kot kak neizobražen in zatiran proletarec iz 19. stl. Tako arhaično, tako konzervativno, tako nekompetentno in tako nepodjetno. Nimajo razvitegaOdraslega, še kar naprej so nebogljeni Otrok, ki rabi pomoč, zaščito, vodenje Države.

Ogromno razliko med roparskimi baroni in sodobnimi kapitalisti pojasni v Financah Matej Kovač.

V Sloveniji nismo dobili sodobnih kapitalistov - temveč roparske barone. Roparski baroni pa bolj kot sodobnemu kapitalizmu pripadajo starinskemu FEVDALIZMU. Ker ni svobodne tekme. Predvsem med bogataši, med oblastniki je ni! Samo med plebejci je. Med dvorjani pa tako tako.

To frustrira vse davkoplačevalce in večino politikov, ki bodo sedaj še bolj na vrvici teh baronov.

Najbolj pa sta nastradala slovenski kapitalizem in zaupanje ljudi v kapitalizem - kajti to kar smo dobili - ni niti približno kapitalizem. In to je ustvarila prav tista socialistična elita s pomočjo zaviranja razvoja pravne države. In prav zato, je prav ta socialistična elita danes v najbolj priviligiranem položajo, ki gre na škodo vseh davkoplačevalcev in državljanov. Kjer pa so monopoli, rente in privilegiji LEGALNI - tam smo daleč od sodobne kapitalistične države in tam smo še vedno zelo blizu dogovorni socialistični državi. Pravzaprav sta si tajkunska Slovenija in socialistična Slovenija zelo podobni in samo v eni stvari različni: prej je bila elita neznana in se je skrivala za imenom Partija. Danes pa so imena tajkunov znana.

Tajkunom so najbolj pomagali pri tajkunstvu prav socialistični politiki, pa socialistični mediji, pa socialistični pravni sistem. Še danes prav isti problematiko tajkunstva najbolj relativizirajo in smešijo. Kako kriminalno obnašanje. Podobno kot tisti, ki se norčujejo iz kosti žrtev množičnih pobojev. Kako zločinsko in psihopatsko početje!

Avtor članka v Financah Matej Kovač piše o sedanji recesiji, ki se s pokom nepremičninskega balona širi v Evropo in drugod po svetu.

Sprašuje se kdo naredi v recesijah inborznih zlomih več škode. Nevidna roka svobodnega trga, ki jo žene pohlep in požrešnost oz. sebičnost. In na drugi strani vidna roke države ali centralnih bank, ki socialistično posegajo na trg z regulacijo.

Cikli recesije in rasti so v gospodarstvu kot tudi v življenju civilizacije, družbe in posameznika čisto normalne stvari. Prečiščevanje. Preobrazba. Nov začetek.

Danes imamo veliko več mehanizmov, da bi ne prišlo do podobnega zloma kot leta 1929.

“Velika depresija v 20. stoletju je marsikje spodbudila avtoritarne rešitve in v splošnem nezaupanju do tržnega gospodarstva so si države ponekod poleg regulacije trgov uzurpirale še določanje ponudbe in povpraševanja.

Kolektivizmi 20. stoletja so bankrotirali moralno in ekonomsko, a vsaka kriza še vedno sproži vprašanje, koliko je sistem, ki temelji na racionalni skrbi za lastni interes posameznika, v skrajni konsekvenci na požrešnosti posameznika, res najboljši možni sistem za rast splošne blaginje.”

Zanimiva je trditev, da požrešnost posameznikov v bistvu trg regulira.

“Adam Smith je z omembo “nevidne roke” želel poudariti dejstvo, da kadar posameznik skrbi za svoj ekonomski interes in si prizadeva zgolj za lastne koristi, nehote prispeva k skupni blaginji, in to pogosto celo bolj, kot če bi zavestno hotel služiti skupnemu interesu.

Na tej ugotovitvi, ki ji Smith ni dal nobenega moralnega predznaka, temelji prepričanje, da svoboden trg najbolj učinkovito določa cene dobrin ter spodbuja posameznike in podjetja, da zagotavljajo na trgu tisto blago in storitve, ki jih drugi posamezniki in podjetja najbolj potrebujejo.

To prepričanje ne zanika potrebe po nadzoru in regulaciji in po pravni varnosti udeležencev v menjavi. Prav tako ni mogoče zanikati, da, kot bi rekel Joseph Stiglitz, “nevidna roka” ne poskrbi za negativne ali pozitivne stranske posledice (eksternalije) ekonomskega delovanja in da je nebogljena, ko gre za veliko asimetrijo informacij.

Če opazujemo posledice gospodarskih kriz skozi zgodovino, vidimo, da so te čedalje bolj obvladljive in da družbe ne potisnejo več do roba prepada, kot se je to dogajalo v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Statisti bi dejali, da je to zasluga boljše državne regulacije, občudovalci Adama Smitha pa, da so se posamezniki v skrbi za svoj interes tako izmojstrili, da se bolje odzivajo na krizne razmere.”

Veliko levičarskih politikov želi populistično izkoristiti trenutke recesije in se ponujajo tako kot Hitler, Mussolini in Chavez kot zaupanja vredni REŠITELJI. Ponujajo roko države, ki bo regulirala trg. Pravično regulirala trg. Toda v bistvu je roka države v bistvu NOGA države, ki naredi še več škode na trgu in v gospodarstvo kot pa sama recesija po sebi - če bi jo pustili, da se samoregulira na trgu s pomočjo igralcev na trgu.